Peter Bujas

Že v 18. stoletju je Edmund Burke izjavil, da se je obdobje vitezov izteklo, nasledili pa so jih ekonomisti, računovodje, bančniki in sofisti. In res se nam začnejo ob omembi viteštva pred očmi nizati podobe vitezov in njihovih oklepov, dvorcev, turnirjev in tankočutnih dam … Vse to pa se odvija v srednjeveškem ozračju in času, ki se močno razlikuje od našega vsakdana.

Toda če pogledamo globlje, lahko vidimo, da viteštvo ni bilo samo del našega evropskega srednjega veka. Viteštvo je bilo sestavni del življenja številnih ljudstev – od Egipta, predkolumbovskih civilizacij stare Amerike, Indije, Japonske in Kitajske, pa vse do antike, islamskih civilizacij in našega srednjega veka.

GalahadViteštvo ni univerzalni pojav zaradi zemljepisno-zgodovinske umestitve, temveč zaradi posebnega videnja sveta. V časih, ko so viteštvu pripisovali veliko večjo pomembnost kot danes, je na splošno veljalo, da poleg materialnih in praktičnih vrednot obstajajo še druge ravni izražanja človeškega bitja. Te druge ravni so bile svet vrlin ter nematerialnih teženj in dosežkov, svet duše in duha.

Miti, ki smo jih nasledili od starih kultur, nam kažejo na to, da človekove težnje niso nujno omejene le na fizično preživetje. Ti v jeziku simbolov človeka spodbujajo, da se dvigne nad svoje omejitve in poda v iskanje svojega skritega notranjega sveta. Tako človek postane popotnik. To potovanje, ki omogoča osvoboditev od prividov in slepil o sebi in svetu, je veljalo za herojsko in je viteze navdihovalo. Vsaka kultura je poznala heroja, ki je prestal ciklus spopadanja s preizkušnjami, da bi se osvobodil vsega, kar je v njem minljivega in iluzornega, obenem pa je uresničil svoje notranje potenciale.

Meč v kamnu, Okrogla miza in iskanje Grala

Mit o kralju Arturju in vitezih Okrogle mize je bil arhetipska prispodoba, ki je bila zelo pomembna za evropski kulturni krog. Pomemben je bil kot vzor kulturne socializacije evropske družbe po propadu antike, vendar tudi kot univerzalni arhetip kozmičnih dogajanj. Tako je obstajala povezava med tem, kar se dogaja na zemlji, in tem, kar se dogaja v kozmosu.

artur3Artur je obenem simboliziral človeka, ki je sposoben potegniti meč iz kamna. Čas v Angliji, preden je Artur potegnil meč iz kamna, se je po legendi imenoval temno obdobje. Tedaj je celotnemu svetu vladal kaos. Nihče ni mogel postati resnični kralj Anglije, če ni potegnil meča iz kamna.

Meč v kamnu, Ekskalibur, je preizkušnja za kraljevo sposobnost, in sicer da – preden poskuša vpeljati red in pravičnost v svojem kraljestvu, to najprej stori v samem sebi. Toda Ekskalibur je tudi simbol človekovega notranjega stanja – duha, ki je zasužnjen v materiji. Vse dokler je duh oz. meč ujet v kamnu, se nižji vidiki človeka nenehno bojujejo za prevlado. Tako je celotno bitje ujeto v kaosu mnogoterih in sebičnih mentalnih, čustvenih in telesnih želja, ki ga razdirajo. S tem ko je Artur premagal svojo nižjo naravo in potegnil meč iz kamna, je postal sposoben vladati Angliji.

Vendar Artur ne vlada sam, temveč skupaj z vitezi Okrogle mize, ki jo je izdelal Merlin, Arturjev učitelj in svetovalec. Okrogla miza podobno kot alkimijski atanor človeku omogoča transformacijo, omogoča mu, da svinec slabosti spremeni v zlato viteških vrlin. Kot krog, ki nima ne začetka ne konca, je tudi simbol kozmosa in ponazarja manifestiran univerzum kot odraz božanskega, popolnega. In tako kot Sonce vlada zodiakalnim znamenjem, tudi Artur vlada krogu svojih vitezov.

Artur simbolizira duha, vitezi pa nižje elemente, ki se subtilizirajo in transformirajo, da bi udejanjili pravičnost in harmonijo v duši. Potem ko je bila vzpostavljena pravičnost, je Okrogla miza izpolnila svoje poslanstvo. Prav tedaj so imeli Artur in njegovi vitezi vizijo Svetega grala, ki naj bi bil kelih, v katerem je Jožef iz Arimateje prinesel Kristusovo kri v Britanijo. Toda med vsemi vitezi, ki so iskali Gral, ga je videl le Galahad, vitez čistega srca. Potem ko je Okrogla miza z vitezi dosegla svoj vrh, je razpadla. Artur je bil v zadnji bitki proti izdajalskemu vitezu Mordredu hudo ranjen, vendar so bile njegove rane zaceljene na magičnem otoku Avalon. Preden je odplul, je obljubil, da se bo vrnil in ponovil celotni ciklus. S tem se je končal en ciklus, vendar so se obenem ustvarili tudi pogoji za novega, kajti marsikaj je ostalo še nepopolno in nepravično kot izziv za viteze.

Sir-GalahadNASanje o viteštvu

Srednjeveški vitezi so v arhetipskih podobah kralja Arturja, Okrogle mize in Svetega grala prepoznali vrednote, za katere se je bilo vredno boriti. Tako so nastali viteški redovi in duhovno viteštvo. Viteštvo se je sčasoma razširilo po celotni Evropi in nekje v 12. stoletju postalo oblika socialnega in moralnega kodeksa s poudarkom na vrlinah, pogumu, služenju ter boju za pravične in težko uresničljive cilje. Viteštvo je s tem po propadu zahodnega rimskega cesarstva ublažilo začetni kaos srednjega veka, obenem pa humaniziralo še vedno zaostalo in slabo civilizirano Evropo.

Viteštvo kot institucija se je tedaj približalo svojemu vrhu, o čemer pričajo številna dela o viteških pustolovščinah in popotovajih. Med njimi so na primer legenda o El Cidu, vitezu, znanem po pogumu in viteški časti, Knjiga o vitezu Zifarju, ki na svoji poti odkupitve premaga številne preizkušnje, zanimiv pa je tudi Raimundus Lullus, izjemna osebnost s številnimi obrazi (vitez, filozof, mistik, znanstvenik, alkimist …), ki je napisal Knjigo viteškega reda. Iz nje lahko razberemo značilno vzdušje njegovega časa in tedanje stanje: “Na svetu ni več sočutja, predanosti, pravice in resnice; vanj so se naselili sovraštvo, nezvestoba, nepravičnost in laž”. V delu Raimundusa Lullusa je bila prikazana tudi vloga viteštva, ki naj bi se pojavilo, da bi rešilo svet pred propadom in uničenjem. Svet namreč propade tedaj, ko propadejo resnične vrednote, na katerih temelji. Toda viteštvo ne pomeni le fizičnega boja, temveč veliko več: “Če bi bila moč viteštva bolj v moči telesa kot pa v moči duha, bi to pomenilo, da se viteški red bolj pridružuje telesu kot duhu. Če bi bilo tako, bi imelo telo večjo plemenitost od duše. Toda plemenitega duha ne more premagati niti en človek, niti mu ne more zavladati, niti tega ne morejo vsi ljudje skupaj. Telo pa lahko premaga drugo telo .”

Novo viteštvo

Čeprav se nam zdi, da živimo v času “razvoja” in “napredka”, naš svet pogosto kaže tudi temačnejšo plat. Kajti kljub vsej visoki tehnologiji, masovni proizvodnji, medijih, številnim stvarem, ki nam olajšujejo življenje, in vsem teorijam, ki poskušajo pojasniti svet, je marsikaj postalo preseženo – izgubljajo se socialne vizije, postopoma se opuščajo humanistični projekti, utopije so zastarele, viteštvo pa ni več moderno. Toda viteštvo je bilo izziv v vseh časih in vseh prostorih, posebno pa je prihajalo do izraza na prelomih med obdobji, kadar se je preteklost izgubljala, novi časi pa še niso napočili. Viteška pot je lepa in čista antiteza svetu, zasičenemu z diktatom izmerljivosti in koristoljubja, diktatom minljivosti, potrošnosti in nepomembnosti – in prav s tem se morda tudi danes ustvarjajo plodna tla za novo viteštvo.