prof. Jorge Angel Livraga Rizzi, ustanovitelj Nove Akropole

Kdaj se je začela na svetu umetnost? Kako bi lahko to določili? Minili so časi, ko so nedvomno dobronamerni znanstveniki iz 19. stoletja zatrjevali, da vedo, katerega leta je bilo iznajdeno kolo, katerega leta je bil odkrit ogenj, katerega leta se je človek prvič podal na plovbo po morju …

Danes, sredi 20. stoletja, imamo sredi vseh svojih težav eno prednost, ki jo je imel tudi Sokrat. Ta je prevzel rek: “Spoznaj samega sebe”. Sokrat je vedel, da ne ve. Danes zgodovinarji vemo, da ne vemo. Vemo, da se začetki z vsakim arheološkim odkritjem, vsakim novim dokumentom, vsako novo razlago pomikajo vse dlje v preteklost. Danes na primer ne moremo več reči, da Amerika ni poznala kolesa, kajti vsi ameriški muzeji so polni predmetov s kolesi. Danes ne moremo trditi, da se je civilizacija začela z iznajdbo opeke, kajti to bi izvzelo staroegipčansko mesto Memfis, ki je bilo zgrajeno iz kamna in marmorja.

So številne stvari, ki jih ne moremo trditi. Vsekakor pa lahko rečemo, da je človek, odkar je človek, ustvarjal umetnost. Kaj natančno pomeni ustvarjati umetnost? Nikakor ne bi želel zapasti v definicije iz knjig, kajti za to imate na voljo ogromne knjižnice pa tudi skromno knjižnico Nove Akropole. V naravi obstajajo številne ravni. Ne mislimo, da je narava sestavljena samo iz fizičnega sveta, nikakor. Očitno je, da je nad fizičnim svetom še nekaj več.

Če zapremo vsa vrata in okna ter sredi dvorane postavimo majhen radijski prenosnik, bodo prek radijskih valov prišle ven besede, ki jih izgovarjajo drugi moški, druge ženske, oddaljeni stotine kilometrov. Očitno je, da jih s samimi ušesi ne bi mogli slišati niti jih ne bi mogle zadržati stene. Je še nekaj več od strogo fizičnega sveta … In če je nekaj več od strogo fizičnega in objektivnega sveta, če je nekaj več od gole energije, ter celo psihičnega in mentalnega sveta, potem obstajajo številni “stikajočih se” svetovi (ne bom govoril o “vzporednih” svetovih, ker so vzporedni samo delno. Vemo, da je prostor ukrivljen, zato bi morali biti “ukrivljeno vzporedni”, s čimer bi se nazadnje nedvomno spet srečali med seboj).

Komu se še ni zgodilo, da ni v nekem trenutku in brez posebne mistične priprave včasih začutil nekakšen poseben drget? V nekem trenutku ste začutili, da naravo razumete na drugačen način. Tedaj dobijo galebi, ki so bili prej le bele pike nad morjem, za vas določen pomen. Tedaj obzorje, ki ste ga prej samo optično opazovali, zagledate v drugačni luči. In oddaljene skale se zazdijo kakor navidezne ladje, ki se nam približujejo iz megle neznanega. Počutimo se neznansko same in hkrati v neznansko veliki in izpolnjujoči družbi. Začutimo, da Bog obstaja, da obstaja nekaj, kar se zrcali v vseh stvareh. Z otroško radovednostjo opazujemo morsko peno, kako razpira in zapira svoje dlani, ki si želijo zagrabiti droben pesek.

3V teh trenutkih se v nas prebudi umetnik, ki prebiva v vsakomer med nami, in prebudi se zmožnost, da stopimo v stik z vsemi višjimi ravnmi Narave.

Umetnost ni stik s tem, kar je spodaj, temveč s tem, kar je zgoraj. Umetnost ni, ko se zlato spremeni v pesek, temveč ko se pesek spremeni v zlato. Ko se zazdi, da so galebi kot iz slonovine, in ko se valovi spremenijo v žad … Ko se gore obarvajo kot lapis lazuli. Ko se mešanica zvokov spremeni v glasbo in arpeggie, ko se vsi zvoki v Naravi povežejo v eno samo témo … Ko mi sami utripamo z vsem tem … Ko se naše oči napolnijo s solzami … ali ko se naša usta napolnijo s smehom. Ko stisnemo pesti, ne da bi vedeli čemú, proti čemu bi se borili … ali ko jih razpremo in zakopljemo v pesek na obali …

Umetnik je torej most; je most, povezava med vidnim in nevidnim svetom. Je tisti, ki je zmožen razkriti to, kar je skrito, to, česar običajno ne vidimo, in to prinese v naš svet, naj bo prek glasbe, slike, kipa, stavbe, da bi lahko bili vsi deležni tega. Zato so stari Grki govorili o muzah, vendar te zajemajo tudi področja, ki se nam danes ne zdijo povezana z umetnostjo. Na primer Mnemozina, muza spomina in s tem tudi zgodovine. Zgodovina je bila za stare Grke ena od oblik umetnosti, kajti beseda “umetnost” etimološko izvira iz besede “delati” oziroma moči udejanjiti. Zmožnost udejanjenja nezaznavnih stvari v zaznavnem svetu je velik čudež. Umetnik je neke vrste mag, ki lahko vidi to, kar je nevidno, ki lahko sliši to, kar je neslišno, ki vidi vse, česar ni mogoče zaznati, ki se lahko dotakne tistega sveta, ki ga drugi ne vidijo, in ga nato prenese na platno, pretoči v glasbo, oblikuje v marmorju ali lesu.

4Umetnik je torej tisti, ki doseže zadostne višine, da lahko poleg njega tudi mi zremo v to lepoto.

Pojmovanje umetnosti se skozi čas seveda spreminja. Danes ne moremo reči niti, da na primer Egipčani niso poznali perspektive. Nekateri so se ustavili pri Masperojevih knjigah, toda tisti, ki so šli dlje, zelo dobro vedo, da so Egipčani poznali perspektivo. Imel sem srečo, da sem lahko večkrat videl najstarejše poslikave iz stare države – tiste blizu kompleksa v Sakari in Memfisu – in lahko sem si potrdil, kako popolno je bilo njihovo poznavanje perspektive. Kadar so upodabljali ljudi, so jim nadeli tisto togost in upodabljali tiste sprednje oči, tisti obraz v profilu, tisti trup, obrnjen naprej, iz magijskih razlogov – tako so upodabljali le bogove in ljudi. Ribe, ptice, nilski konji, papirusi, datljevci, reka, vse sledi svojemu naravnemu toku. Toda sredi vse te narave je tista “druga narava”, ki so se je dotaknili prsti bogov: človek.

Če si na primer pogledamo bronaste umetnine iz dinastije Ming, vidimo, da imajo vse živali plamteče repe, in morda pomislimo, da gre le za okrasni motiv. Vendar je v ozadju tega ideja, da je v vseh živalih in vseh živih bitjih prisoten ogenj. V naši majhni zbirki je keramika iz obdobja Tang, “bela glava”, na kateri lahko občudujemo nekakšno plast iz steklene keramike. Vse to ima skrit pomen, tako kot tudi bela glava iz kaolina.

9bToda ti pomeni se izgubljajo, in celo mi, v Španiji, ki smo obiskali Altamiro, ne razumemo čisto dobro, kaj so te živali, upodobljene ena nad drugo. Ne sprejemamo pa niti poenostavljene razlage, da so to le prizori lova. Verjamemo, da je za fizičnim lovom nekakšen “duhovni lov”, lov za močmi Narave. Ne poznamo niti njihove tehnike. Kakšno razsvetljavo so na primer uporabljali v plitvih jamah Altamire – čeprav so danes globlje, ker so jih v 20. stoletju dodatno izkopavali – da nikjer na stropu ni mogoče najti sledi saj ali kakšnih drugih sledi. Zdi se, kot da bi uporabljali nekaj podobnega elektriki. To bi pomenilo, da bi morali obvladovati tehniko, ki je danes več ne poznamo.

Tudi tehnika je povezana z umetnikom. Kolikokrat ste že sanjali, da bi zgradili palačo iz najboljših materialov? Palačo iz zlata, iz srebra, palačo iz kristala. Ker pa nimamo niti zlata, niti srebra, niti kristala, je ne moremo zgraditi …

Kolikokrat smo sanjali o notranji glasbi, ki je prihajala iz globine naše duše? Toda če nismo glasbeniki, bodo naše roke otrpnile na klavirskih tipkah in ne bodo mogle izraziti tega, kar globoko čutimo v sebi. Kolikokrat vidimo neobičajne barve, ki bi jih želeli zadržati za vedno? Neponovljivi trenutki. Toda nimamo zmožnosti, da bi vse to naredili. Kajti tudi tisti, ki verjamemo, da na ta svet nismo prišli prvič niti zadnjič, vemo, da so posamezni trenutki neponovljivi. Nikoli več ne bo isti suh list ležal ob marmornem stebru. Nikoli več se ne bo njegov odsev zrcalil v kapljici rose. To je edinstven, neponovljiv trenutek, nekaj, kar je mogoče videti le v enem hipu.

Pretekla bodo tisočletja, izmenjevale se bodo civilizacije, toda ta trenutek se nikoli več ne bo ponovil … Zato življenje v sebi nosi izjemno popolnost, raznovrstnost in bogastvo. Kajti čeprav se nenehno nadaljuje, čeprav je neskončno in neugasljivo, so v njem tudi trenutki, ki se nikoli več ne bodo ponovili. Pogosto bomo poslušali kakšnega govornika. Morda bom pogosto imel to veselje, da bom govoril skupini ljudi v tej moji dragi Španiji … Toda nikoli ne bomo isti, kot smo sedaj, nikoli ne bomo sedeli povsem enako. Tu ne boste vsi, ki ste tu danes, prišli bodo drugi poslušalci … Jaz ne bom, kakršen sem sedaj; drugačni bodo zvoki, občutki ali zunanje okoliščine. Ta trenutek, ki ga živimo, je torej edinstven in neponovljiv. Zagrabiti ga moramo z vsemi svojimi močmi, kajti ne bo se več mogel ponoviti. Ta trenutek je “nekaj”, kar sestavlja enega od korakov na dolgem potovanju … dolgem potovanju evolucije vsega. Zato lahko trdimo, da “ustvarjamo nekaj novega” tudi v najmanjših potankostih.

120Umetnik je torej tisti, ki je lahko “most”, nekakšen kanal med svetom arhetipov, bogov in nami ter zna te arhetipe udejanjiti tudi na zemlji. Mnogi so sanjali o wagnerjanski glasbi, toda le Wagner jo je lahko ustvaril, čeprav ga na začetku niso razumeli. Samo on je lahko ustvaril ta veličastna orkestralna dela in spet uporabil človeški glas, kot bi bil še en inštrument več. Samo Chopin je lahko iz majhnih stvari, kot je kapljica vode, ustvaril romantično témo. Vem da romanticizem danes ni več v modi, vendar še vedno ostaja nekaj čudovitega. Poleg tega mi je – žal mi je, ker tega ne morem izreči v italijanščini, kajti v tem jeziku se mi zdi bolj ekspresivno – za stvari, ki so “v modi”, prav malo mar.

Spreminjajo se navade, spreminja se način oblačenja, prehranjevanja. Če se priklepamo za minljivo, bomo postali izgubljeni norčki. V času naših dedkov bi bilo nepredstavljivo, da bi se sredi ulice Gran Vía sprehajali brez sombrera. Če pa bi si danes jaz, ki sem precej plešast, sredi zime nadel klobuk, bi ljudje strmeli vame, kot da bi šla mimo goba. Kje je resnica? Quo vadis? Tega ne moremo vedeti. Vemo lahko to, kar je “esencialno resnično”. Vse drugo pride in gre … Zato zame moda ni pomembna. In zato tudi mislim, da mora biti umetnost vedno lepa, vedno harmonična. Umetnost ne sme biti nekaj intelektualnega, kar bi morali “razlagati” nekakšni “posvečenci”. Umetnost mora vstopiti v nas intuitivno. Umetnik mora prodreti v naše srce brez nepotrebnega intelektualiziranja.

Ali vemo, kako se je imenoval tisti, ki je izdelal ta mali italijanski kipec iz italijanske terakote, ki ga vidimo tukaj? Ne, vendar je čudovit. Lepota presega ime, osebnost, je kakor duh, ki vse to presega. Ko naši verzi, naše knjige, naša dela izgubijo svoj osebni značaj, bo še vedno ostalo njihovo sporočilo, ki bo navdihovalo druge, jim pomagalo.

Prav tako nismo prepričani, ali je na primer Odiseja Homerjeva, in številni razpravljajo o tem, katera dela pripadajo Shakespearju. To je pomembno za določeno področje zgodovine, ne pa za “umetniško dojemanje”.

Ne glede na modo moramo torej znova obuditi kult Lepote, ki je po Platonu na svoj način tudi kult Dobrega in Resnice. Ne moremo še naprej živeti sredi pošasti, nikakor. Vsekakor se moramo usmeriti k stvarem, ki so trajnejše, lepše. Ta zgodovinski trenutek je žal poln golih deformacij. Na primer za reprodukcijo miloške Venere kip, ki je tukaj ob odru, pravijo, da ni umetnost. Če pa jo na sredini razrežemo ali razžagamo, bi jo lahko poimenovali: “Lakota v speči vasi …” ali če jo postavimo pred golega gospoda, bi jo lahko na primer poimenovali: “Ne morem te objeti!” To, kar nas spravlja v smeh, nam tudi potrjuje absurdne zmote, v katere lahko zapademo, vendar nam omogoči tudi videti, da lahko znova ustvarimo nov svet, boljši svet.

Kaj so obrtniki? Kdo so tisti gospodje, ki v majhno lončarsko vreteno dajo nekaj gline, ga zavrtijo in skoraj kot po čudežu se glina začne dvigovati, vse dokler ne dobi oblike? Ali tisti, ki pihajo, vse dokler iz stekla ne nastanejo neobičajne mojstrovine?

12bResnični obrtnik je tisti, ki les zgladi do najboljše možne oblike. To je tisti, ki dobro ve, kako je treba postaviti šipo v okenski okvir, tako da naslednji dan ne pade iz njega. To je tisti, ki izdela taka očala, da so za nas uporabna in ne padejo na tla vsakokrat, ko sklonimo glavo. Resnični umetnik je vreden vsega našega spoštovanja. To je umetnik ljudstva, umetnik, ki živi v vseh ljudeh. Resnični obrtnik je tisti, ki s svojim preprostim očesom gleda, ali je brazda dobro zaorana. Resnični obrtnik je tisti, ki s preprostim naprstnikom potiska šivanko skozi usnje in krzno, tisti, ki lahko uravnava tok vode, da bi bila žetev boljša. Ne smemo podcenjevati obrtnika. Resnični obrtnik je zgodovinski temelj umetnosti. Brez obrtnikov ne bi bilo umetnosti. Če nekdo nekoč ne bi priskrbel kosa marmorja iz pentelikonskega kamnoloma, Praksitel ne bi mogel ustvariti svojih kipov.

Potrebujemo obrtnike in potrebujemo umetnike. Potreben je nekdo, ki priskrbi neobdelano materijo, in potreben je tisti, ki jo obdela in preoblikuje. Potreben je tisti, ki nabere liste v oddaljenem gozdu, in tisti, ki zna iz njih izdelati učinkovito zdravilo: zdravnik. Moje filozofsko mnenje je, da je treba dati obrtniku kar največje spoštovanje. Zame delo ni božje prekletstvo; prav nasprotno, to je lestev za vzpon, delo nam omogoča, da se izrazimo. Delo je tisto, ki nas zares oplemeniti. Resnična plemenitost ne izhaja iz tega, da je nekdo poslanik v tej ali oni državi. Resnična plemenitost izhaja iz duše, ki je naredila koristna dela za človeštvo in zase.

Človek je delno pozabil na svojo zmožnost dela. V tem materialističnem svetu, v katerem se vse ponavlja in v katerem postajamo robotizirani do te mere, da se zdimo podobni živim strojem z očmi ali brki, moramo znova vstati in vse skupaj humanizirati. Sredi pompejskih ruševin je bila najdena nekakšna peč, v kateri so pekli kruh. V tej peči, pod lavo Vezuva, so bili najdeni nekakšni “croissanti” ali kruhki. Na vsakem kosu, najdenem v tej peči, je ta stari pek odtisnil pečat: “Jaz, ta in ta, sem ga naredil.”

8bProti tej anonimnosti, ki nas poskuša razčlovečiti in ki nas je spremenila v maso; proti tej veliki anonimnosti, ki nam je odvzela ime – kajti ne vprašajo nas več niti po imenu, temveč po številki dokumenta; proti tej neznanski anonimnosti moramo dvigniti zastavo nove humanizacije. Želim si, da bi lahko ljudje čez tisoče let videli naša dela, naša skromna dela. In želim si, da bi čutili to, kar čutimo mi, kadar stojimo pred Partenonom ali piramidami ali kadar občudujemo rimsko svetilko.

Želim si, da bi naša dela moškim in ženskam, ki bodo živeli v prihodnosti, nekaj sporočala. Da svojih dni na tem svetu ne bi odživeli brezplodno. Želim si, da bi skozi ta svet potovali pojoč kakor voda. Želim si, da bi zares pustili plodove na svetu, po katerem stopamo, in da bi bila naša dejanja dobrodejna za vse.

In tudi če nas tok zgodovine posrka vase, bodimo kakor voda, ki bo napajala nove rastline, ki bo napajala nove plodove. Prvi, glavni med njimi je: upanje. Znova moramo obuditi upanje. Znova moramo ustvariti umetnost, ki jo nosimo v sebi, in razvijati obrtniške veščine. Da bi bili ponosni na to, kar ustvarjamo, da na to ne bi gledali kot na prekletstvo. Da ne bi bilo izkoriščevalcev in izkoriščanih. Da bi na svetu zaživelo resnično bratstvo; da bi podrli zidove medsebojnih nasprotij, bojev med razredi. Da bi bili v pravem pomenu besede; da bi obstajalo le eno človeštvo in to človeštvo se mora trdno prijeti za roke, tako trdno, da se nohti zarežejo v meso, tako da se ne bi ločili, da bi bili skupaj, da bi znova zavladalo kraljestvo sanj.

Ne ostanimo le pri sanjah … Prizadevajmo si, da bi zavladalo kraljestvo sanj. Prizadevajmo si, da bi se sanje znova uresničile. Naj Cid znova zajaha svojega konja. Naj imajo dame spet tak navdih, kot so ga imele nekoč. Naj znova zaživijo heroji. Naj bodo mladi spet mladi, naj nas razveseljujejo s svojimi pesmimi in šalami. Naj nam starejši spet delijo svoje nasvete. Naj nam stroji služijo. Naj bo narava čista, da bi nas sprejela. Naj se na naša usta prikrade ljubezen, naj nam omogoči, da začutimo košček lepote. Očistimo svet začenši s samimi seboj. Čistost, resnična duhovna higiena, je najboljša oblika umetnosti, njeno udejanjanje pa najboljša obrt.

Naj Bog blagoslovi delo, naj Bog blagoslovi napor. Naj Bog blagoslovi tiste, ki skromno obdelujejo les in oblikujejo glino. Naj Bog blagoslovi tiste druge, izbrance bogov, ki lahko v besede, v glasbo, v barve odtisnejo tiste tako čudovite stvari, ki se nam preostalim izmuznejo.

Umetniki in obrtniki gredo z roko v roki boljšemu svetu naproti. Ti morajo sredi te noči nositi luč, ki se kaže na obzorju in napoveduje zoro novega dne.