prof. Jorge Angel Livraga Rizzi, ustanovitelj Nove Akropole

Kultura Chavín je ena od najstarejših kultur Južne Amerike. Ob povabilu univerze San Marcos v Limi sem dobil priložnost za preučevanje te kulture skupaj z dr. Lumbrerasom. Začetek kulture Chavín se umešča med leti 900 in 800 pr. n. št. Vendar je bilo treba meje premakniti globlje v preteklost, med leti 3000 in 1500 pr. n. št., ker so poskusi s C14 in fluorom na tako imenovani “keramiki za žrtvene darove”, keramiki iz četrtega sloja, zanesljivo pokazali, da izvira vsaj iz XV. stol. pr. n. št.Chavín de Huantar je zelo staro obredno središče in niti približno ne vemo, kateremu ljudstvu je pripadalo. Leži 462 kilometrov severno od Lime. Da bi vanj prispeli, je treba prečkati dve gorovji (Cordillera Negra in Cordillera Blanca), visoki 5000 metrov. V Chavínu de Huantar, ki ima nadmorsko višino približno 3200 metrov, danes ležijo ruševine piramid in zgradb, ki se nahajajo na obronkih, imenovanih “Utrdbe”. Na tem arheološkem najdišču so tudi najznamenitejši podzemni hodniki, ki tvorijo pravi labirint. Še vedno ni znano, kakšen je bil namen teh hodnikov, niti ne vemo, kje se začnejo in kje končajo. Po teh hodnikih sem taval tudi sam in nisem mogel najti konca niti nisem vedel, čemu natančno so bili namenjeni.

chavin2Zagonetka prenosa kamnitih blokov

Verjetno so imeli nekakšen iniciacijski, simbolični pomen, povezan s starodavno religijo ljudstva Chavín. Ti hodniki niso nikakršne “mišje luknje” v gorah, temveč so brezhibno zgrajeni. Obloženi so z velikimi kamnitimi ploščami iz določene vrste sivega granita in podprti z loki iz istega materiala. Kljub geološkim raziskavam, ki so zajele področje 50 kilometrov od Chavína, ni bilo mogoče ugotoviti, od kod bi lahko izvirali kamniti bloki, iz katerih so bile kamnite plošče izdelane. V polmeru 50 kilometrov od Chavína namreč ni bil nikjer najden kamnolom, kjer bi lahko bil material za te plošče izkopan. Če so bile te raziskave temeljite, potem to kaže na zelo visoko stopnjo tehnološkega razvoja in na zares izredno človeško veščino.

Ker moji kolegi niso bili preveč vpeljani v tehnologijo, so malce naivno in romantično pripomnili: “No, dobro, trideset ali štirideset tisoč ton so prenesli prek razdalje sto kilometrov.” Seveda, če bi imeli današnja sredstva. Toda predstavljajmo si, kako je bilo prenašati tako velike bloke prek gorovij, ko ni bilo cest in ko je obstajala samo človeška sila! Ne vemo niti, ali so imeli vprežne živali. To je zares uganka. Uganka, ker si lahko predstavljamo, kolikšna je njihova skupna teža, če upoštevamo, da posamezen kamniti blok tehta kot petdeset osebnih avtomobilov. Zdaj pa si predstavljajte, kako bi bilo z ročno zavoro potiskati petdeset avtomobilov hkrati, in to ne po navadnem sprehajališču, temveč po strminah navkreber in navzdol prek Andskega gorovja. In če pomislimo, da je takih kamnitih blokov na stotine, to še dodatno zaplete stvar in je popolnoma nemogoče dojeti, kako so lahko vse to zgradili.

chavin3Nenavaden monolitni kip

Chavín je zares nekaj izjemnega. V njegovem labirintu se nahaja tako imenovana stela Lanzón, za katero prav tako ni jasno, kako je bila tja postavljena. To je monolit oziroma monolitni kip božanstva, visok 4,53 metra, imenovan “Velika sulica” ali “Veliki idol kopje”, ker ima obliko pokončnega kopja. Najverjetneje odraža stara religijska verovanja, ki jih najdemo pri vseh ljudstvih in v skladu s katerimi ne obstajajo samo izviri naravne vode, temveč tudi izviri energije oziroma magnetnih in telurskih sil na nekaterih točkah zemeljske skorje. Stara ljudstva so verjela, da bodo s postavitvijo določenih kamnov na določena mesta ti izviri pomagali vernikom pri njihovih metafizičnih doživetjih in da bodo omogočili plodnost zemlje. Isti pomen imajo tudi v zemljo položeni kamni, ki jih najdemo po Evropi in severni Afriki ter jih včasih pripisujejo druidom ali ga umeščajo v kakšno zgodnejše obdobje.

slika5Prav takšne vrste je tudi ta skrbno izklesani kamniti kip v obliki sulice. Ima zanimivo, morda ne preveč znano značilnost, saj je bila šele nedavno odkrita. V njegovem zgornjem delu je namreč vdolbina, za katero je vedno veljalo – romantično, kot je značilno za nas arheologe – mnenje, da je bila namenjena zbiranju krvi žrtvovanih. Ideja je malone smešna, ker na vrhu rezila ni nobenega ploskega dela oziroma se ne ve, od kod naj bi prihajala žrtvena kri.

Toda vsi vemo, kako radi pomislimo, da so starodavna ljudstva žrtvovala, da je obstajalo suženjstvo, bičanje in temu podobne stvari! Mislimo, da smo prvi v zgodovini, ki so se osvobodili številnih stvari, da so starejša ljudstva živela slabše od nas, da so bila kruta in željna krvi, mi pa smo za razliko od njih odkrili politiko, družbo in ekonomijo. Danes zavračamo, da je bila morda evolucija človeštva veliko bolj ciklična, kot mislimo, da razvoj ni tako enostaven niti gre samo navzgor, temveč da ima lahko cikluse in lahko rečemo različne načine gledanja na stvari. Stara ljudstva mogoče niso prinašala žrtev.

Tako vdolbina na zgornjem delu stele Lanzón iz Chavína nikoli ni bila resno preučena. Dr. Lumbreras jo prvi preučil s pravim razumevanjem in merili, tako da je, kot to pravimo v arheološkem žargonu, poskrbel za stelo iz Chavína ter z nje očistil blato in soli, ki so se nabrale v vdolbini. Sledilo je presenečenje: na dnu vdolbine je bil upodobljen majhen načrt celotnega ceremonialnega središča v Chavínu. To je bilo zares pravo presenečenje, toliko bolj, ker je bilo na risbi prikazano svetišče okrogle oblike, v Chavínu pa ni bilo nobene okrogle zgradbe. Ljudstvo Chavín je namreč uporabljalo pravilo pravega kota, to pomeni, da je vse gradilo glede na štirikotno osnovo. Dr. Lumreras je na podlagi te risbe naslednjih šest let izvajal izkopavanja, vse dokler ni pred dobrim letom odkril znamenitega krožnega svetišča v Chavínu, ki ga v Peruju ljubkovalno imenujemo “Gromovnik”, o čemer bom govoril v nadaljevanju.

slika6“Gromovnik”

To nekakšno podzemno svetišče je bilo izkopano pred tako imenovano utrdbo Chavín. Je skoraj enako veliko kot utrdba, vendar je okrogle oblike. Vzdolž granitnega krožnega zidu je izklesan niz jaguarjev.
Pod stopniščem svetišča v Chavínu je najden niz kanalov kvadratnega preseka, katerih namen ni znan, saj so preveliki, da bi šlo za prezračevalne naprave, vendar preozki, da bi se uporabljali kot prehod. Eden od teh kanalov je bil poravnan, obdelan ter očiščen grušča in naplavljenega materiala, nato pa so bili v njem najdeni številni begajoči elementi. V teh velikih kvadratnih ceveh so se na primer ponekod pojavljale kamnite plošče, ki so kot rezila meča prehajale skozi zid in se končevale v kamnitih piramidah. Vse je navajalo k pomisli, da gre za sistem zvočnikov, pri čemer naj bi udarec na enem delu plošče odmeval na drugem in okrepil zvok na njegovem skrajnem delu. Toda kako so lahko ljudje vstopali, da bi po tem udarjali?

Dr. Lumbreras se je domislil, da gre morda za hidravlično zvočno napravo. Pozneje je odkril, da ta ozki prehod ni povsem vodoraven, temveč da ima številne stopnice oziroma navpične nagibe. Pod enem od takih nagibov je bila kamnita plošča zelo tanka. Pod ploščo je ležala velika vdolbina, ki je bila nekakšen boben. Ta bi ob udarcu na ploščo zagotovo odmeval. Vendar za to ni bilo dokaza, zato je bilo na vrh gore prepeljanih deset tisoč litrov vode, kjer je bilo osušeno rečno korito, ki je bilo najprej sanirano in očiščeno, nato pa je bila skozenj puščena voda. Ko se je voda spuščala po gori, se ni zgodilo čisto nič, ko pa je prispela na področje krožnega svetišča, se je zaslišalo nekaj podobnega rjovenju jaguarjev – zares zastrašujoč zvok – tako da se je dvesto zaposlenih na univerzi San Marcos razbežalo in umaknilo v svoje vasi, oddaljene nekaj sto metrov.

Zdi se, da to svetišče ni imelo samo enega vodnega toka, ki ga je verjetno reguliral jez. Svečeniki so skupaj z vibracijami, ki se čutijo, ko voda udarja ob kamnito podlago, dosegli zares impresiven zvočni učinek. Vse to so starodavni pripadniki kulture Chavín verjetno uporabljali, da bi ustvarili nekakšen parapsihološki pojav ali določene mistične oblike, ki jih danes ne poznamo, ker, naj vas spomnim, o Chavínu ne vemo dejansko ničesar.

chavin4Drugo odkritje je bil monolit s sedmimi vdolbinami, imenovan “Kamen s sedmimi luknjami”. Teh sedem vdolbin skupaj prikazuje podobo jaguarja. Namena tega kamna ni še nihče odkril. Postavljen je bil na novem delu “Utrbe”. Ugotovljeno je bilo, da se te vdolbine pozimi napolnijo s snegom, spomladi, ki na južni polobli nastopi septembra, pa se sneg stopi in tako nastane sedem vodnih zrcal. Raziskave so pokazale, da se v njih med 21. in 23. septembrom, to je na južni polobli čas spomladanskega enakonočja, zrcali ozvezdje Orion. Zvezda Rigel v ozvezdju Oriona se zrcali v vdolbini, ki ustreza jaguarjevemu očesu, dobro pa vemo, da je bilo oko pri vseh starodavnih ljudstvih simbol večnosti. Tako tudi pri Egipčanih najdemo vodnika, Horusovo oko, v krščanskih ikonografiji pa je bil Bog celoten srednji vek upodobljen kot trikotnik s očesom na sredini.

Toda zdaj se vprašajmo nekaj drugega: kakšni so to bili ljudje, ki so imeli takšno tehnologijo, da so lahko Chavín spremenili v velik akustični hidravlični stroj? Kakšni so bili to ljudje, ki so opazovali zvezde z golim očesom in določali ozvezdja, sestavljena iz zvezd ne le prve, temveč tudi druge in tretje velikosti? To je za nas očitno tehnološka uganka, ki je morda še dolgo ne bomo mogli rešiti.