Francisco Capacete

Iz zgodovine lahko razberemo, kako se s časom spreminjajo države, ljudstva, načini oblačenja, transporta itd. Vidimo pa lahko tudi, kako se spreminja to, kar je za ljudi najpomembnejše, njihova lestvica vrednot. Bili so časi, že davno je tega, ko je bila najpomembnejša ljubezen. Bili so časi vitezov in dam, legend in avantur, glasbe in dvorne omike, velikih kraljic in skrivnih bratovščin, teme in svetlobe, v katerih so se obzorja srca razširila do neslutenih meja: bili so časi trubadurjev.

trubadurjiPrvi trubadur, o katerem so se ohranila pričevanja, je Viljem IX. Akvitanski (1071–1127). Akvitanija je obsegala jugozahod današnje Francije, toda pesmi, ki so nastajale na njenih tleh, so bile znane v vsej Evropi, kajti trubadurji so poleg Francije ustvarjali tudi v Španiji, Nemčiji, Italiji in Angliji.

Viljem IX. je študiral na univerzi v Chartresu, kjer je lahko prebiral najpomembnejše avtorje antičnega sveta – Platona, Aristotela, Ovidija … Od njih se je naučil, da se ljubezen ne konča z golo združitvijo teles, temveč da obstajajo številne vrste ljubezni – od prijateljstva pa vse do najbolj mistične in duhovne združitve. Med križarskimi vojnami se je podal tudi na Bližnji vzhod in v mesta, kot so Jeruzalem, Damask in Bagdad, kjer se učil dvorne omike, galantnosti in obzirnosti do dam, ki v tedanji Evropi 10. stoletja niso uživale pretiranega spoštovanja.

Viljem je združil islamske in antične vplive ter umetnike iz vseh družbenih in gospodarskih slojev – kralji, kanoniki, vitezi, rokodelci in kmetje so opevali ljubezen, pojmovano na nov način: tako imenovano “fin’ amor”. V umetnosti trubadurjev je bilo glavno prizorišče dogajanja območje Akvitanije, glavno sredstvo prenosa pa je bil ljudski jezik – provansalščina. Akvitanska kultura ni poznala političnih meja, temveč jih je presegala. Trubadurji se niso omejili na določeno narodnost niti na določeno državo. Poezija, ki so jo ustvarjali, se je širila z dvora na dvor, iz mesta v mesto. Peire Vidal, Cercamon in Bernat de Ventadorn so bili neutrudni popotniki.

vitez1Načeloma sta obstajali dve zvrsti trubadurske lirike – “leu” ali “pla” s preprostim verzom in opisi vsakodnevnega življenja (pastorela je značilnen primer tovrstne trubadurske poezije). Druga zvrst se je imenovala “clus”, ki je bila slogovno zahtevnejša, vsebina pa je bila globlja ter je obsegala etične, mistične in filozofske teme. Večina pesmi Marcabruja ali Giraulta de Barnuelta spadajo v ta slogovni tok, pri katerem cilj ni bil le zabavati, temveč tudi poučevati in vzgajati v umetnosti resnične viteške ljubezni.

Trubadurji nam govorijo o tej viteški ljubezni kot o “joi d’amour”, o mladosti in velikodušnosti, kar sta vrednoti, zaradi katerih je bil vitez pravičnejši, častnejši, pogumnejši in tudi cenjen v očeh dame. Viteška ljubezen ni bila le sublimacija erotične želje, temveč je segala dlje – viteška ljubezen pomeni ljubiti osebne odlike bolj od telesnih čarov. Zato se je trubadur kot vitez vedno zaljubil v damo iz višjega sloja. Tega položaja ni imela zaradi naziva, temveč zaradi lepote srca.

“Joi d’amour” izhaja iz viteške ljubezni, to je vedrina, ki jo daje ljubezen do tega, kar s časom ne propade, dajejo jo tiste vrednote, ki izvirajo iz človekove duše: modrost, zmernost, pravičnost, dobrota, dostojanstvo, umerjenost … Mladost, ki so jo opevali trubadurji, ni odvisna od let, ki jih šteje telo. Mladost je zmožnost, da se navdušimo nad nečim, kar ne propade s starostjo, zmožnost, da ljubimo človeka, sončni zahod, znanstveni izziv, človekoljubno gesto. Velikodušnost, ki prebiva le v velikih dušah, pa je zmožnost, da se odrečemo temu, kar nam je najbolj pri srcu, v korist tistega, ki to resnično potrebuje.

To so glavne teme južnofrancoske oz. akvitanske literature. Trubadurska lirika “oïl”, ki je domovala na severu Francije, je vsebovala viteško epiko in herojske mite iz sage o kralju Arturju.

zonglerjiTrubadur je običajno začel kot žongler, tako kot Bernat de Ventadour, ki se je rodil v revni družini in si svojim darom utrl pot na akvitanske dvore, ki jih je dala zgraditi znamenita kraljica Eleonora Akvitanska. Žongler, ki se je želel naučiti umetnosti ustvarjanja trubadurske lirike, se je moral pridružiti že izkušenemu trubadurju, ki ga je bil pripravljen učiti, in tako se je ustvarila čudovita povezava, ki je dala izvrstne sadove.

Številne trubadurje je napadala konzervativna Cerkev tistega časa, ki je prepovedovala tako “škandalozne” teme. Po drugi strani pa so trubadurji uživali podporo plemičev in kraljev, kot sta bila Henrik II. v Angliji ter njegova soproga Eleonora Akvitanska. Eleonora se je zavzemala predvsem za to, da bi lahko trubadurji širili svoj vpliv, saj so vrnili dostojanstvo dami, ki je bila lahko resnična ali plod domišljije, s čimer so prispevali k spremembi dotedanje predstave o ženski kot zaveznici hudiča pri izvirnem grehu, česar ji pred tem praktično nikoli niso odpustili. To je bil tudi vzrok za brutalno diskriminacijo, ki jo je trpela in ki jo je bilo mogoče v tem 12. stoletju deloma ublažiti.

2-trubadurjaNekateri trubadurji so skladali tudi tako imenovane “partiments”. To so bile pesmi v obliki dialogov med dvema pesnikoma, pri čemer je vsak pesnik zastopal svoje stališče glede določene ljubezenske teme. Tako so trubadurji prispevali k širjenju plemenite veščine dialoga, ki se je rodila v Grčiji in je bila način vzajemne notranje bogatitve, ne pa ostro orožje za uveljavljanje lastne veličine. Trubadurji so tako poiskali najustreznejšo rešitev “spora”.

Proti koncu 13. stoletja se je trubadurska poezija, ki je bila prej iskrena in je vnemala srca po srednji Evropi, sprevrgla v prazno literarno formo. Toda 12. stoletje sije s svojo svetlobo v zgodovini zaradi trubadurjev – ljubimcev, umetnikov, avanturistov in filozofov, ki so premagovali geografske meje in pluli po morjih srca. To so bili tisti uporniki z razlogom, ki so si resnično želeli spremeniti svet in katerim je to tudi uspelo – ne z orožjem, temveč z glasbo duše.

trubadurLITERATURA
Trovadores y Troveros, René Nelli, Barcelona, 1982. La Baja Edad Media, Jacques Le Goff, Madrid, 1990. Los Trovadores, Martín de Riquer, Barcelona, 1992. La vida amorosa en la época de los trovadores, José Mª Bermejo, Madrid, 1996. El mundo de los trovadores, Linda M. Paterson, Barcelona, 1997.

DISKOGRAFIJA
Canciones de los trovadores, Harmonía Mundi, HMU 396 y HMU 397. Carmina Burana, Harmonía Mundi, HM 335, HM 336, HM 337. Canciones y músicas de la Edad Media, CBS 76.534 y 76.083.Canciones de los trovadores, Voix de son Maître, C 063-30.129 y C 063-30.118.