Tomislav Peharda, dr. med.

“Zdravnik mora biti služabnik Resnice. Zdravnik je služabnik Narave.”

Galen

Možnost povezave in primerjave?

Ko se današnji zanosen zdravnik sreča s starodavno medicino Egipta, Indije, predkolumbovske Amerike ali Kitajske, dobi vtis nečesa neotipljivega in neulovljivega; nečesa, kar je hkrati tako vseprisotno, tako esencialno pomembno; nečesa, kar sam neutrudno išče; nečesa, kar se ga dotakne, vendar ostane le pri slutnjah.

Današnji zdravnik ponavadi dvomi, da bi bilo mogoče povezati in primerjati medicino starodavnih družb, ki so oddaljene prostorsko in časovno pa tudi po mentaliteti. Upravičeno se postavlja vprašanje – kaj omogoča medsebojno vzporejanje medicine starodavnih kultur, medtem ko jih s sodobno medicino ni mogoče primerjati? Zakaj sodobnemu zdravniku ne uspe dojeti svojega predhodnika, medtem ko ima medicina različnih starodavnih civilizacij kljub njihovi medsebojni časovni in prostorski oddaljenosti sorodne elemente? Ali sodobna paradigma medicine daje prave usmeritve in vse, kar ni v okviru njene logike, upravičeno prezira kot mazaštvo ali ne-medicino? Ali je sodobni specialist zares tako napredoval, da je vse v povezavi s tradicionalno medicino stvar preteklosti, ali pa je vzrok kje drugje?

V nadaljevanju bomo poskušali približati temelje medicine starodavnih kultur, ki jih bom imenoval “tradicionalne”1, ter vlogo zdravnika v njih.

Tradicionalni pogled na svet

Galen

Galen

Naturam intueamur, hanc sequamur.
(Opazujmo naravo in se ravnajmo po njej.)

Slika sveta človeka v tradicionalni družbi je poleg vidnih vključevala tudi nevidne dimenzije Narave. V takem večplastnem Univerzumu se med seboj dopolnjujeta vidni, minljivi svet, in nevidni, večno prisotni svet duha, ki z medsebojnim prežemanjem ustvarjata resničnost v pravem pomenu besede. Univerzum naj bi bil kot veliko živo bitje, v katerem je vse povezano v smiselno celoto. Univerzum je v nenehnem gibanju, nenehno se razvija, vodili pa naj bi ga “božanski zakoni”, ki nas presegajo. Za ljudi starodavnih civilizacij je bil svet božansko delo ter kot tak nosil nekaj svetega in imel neki smisel, saj je urejen in harmoničen.

Na človeka so gledali kot na kompleksen del Univerzuma. “Človek naj ima na umu, kdo je in kaj bi še moral postati, kajti ‘compositio humana’ je trdna in sestavljena iz številnih različnih dimenzij, ki tvorijo celoto”, svoje sodobnike opozarja Paracelzus, eden od redkih tradicionalnih zdravnikov novejšega obdobja.

Tako metafizično dojemanje resničnosti daje odgovor na smisel vidnega, materialnega sveta, in pomen vsemu, kar se v njem dogaja. Prav v metafizičnem, torej tistem, kar presega naše fizične omejitve in čutila, so starodavni zdravniki odkrivali in črpali bistvo svoje veščine. Ker so imeli globlje znanje, so vedeli, da medicina po svoji naravi izvira iz t. i. “božanske modrosti”, ki je brezčasna in resnični izvir vsega manifestiranega ter s tem tudi medicine, zato so jo imeli za vzor in model. Njene prostorsko-časovne manifestacije so značilne za posamezne civilizacije, vsaka med njimi pa sloni na tradicionalni sliki sveta.

Zdravniki v starih kulturah so prek iniciacijskega sistema dobili uvid v celovitost resničnosti, človeško usodo in vlogo bolezni, kar je bilo izhodišče za ustrezno delovanje. Medicina je bila namreč udejanjenje univerzalnih načel v človeškem telesu, v skladu s temi načeli pa je vse, kar je bližje svetu duha, dobro in zdravo, vse kar je dlje od sveta duha in bližje minljivosti, pa je bolezen. Univerzalna načela so torej zdravniku dajala merila, zdravje pa je dobilo svoj pravi smisel in pomen. Tako razumevanje mu je odpiralo pogled na resničnost, namesto da bi ostal ukleščen le v materialnem svetu, budnost njegove duše pa ga je usmerjala k večnim vrednotam. Njegova “metafizična tankočutnost” mu je omogočala uvid v neravnotežje, ki povzroča bolezen.

hipok

Asklepij

Osebne lastnosti zdravnika

Hoti aristos iatros kai philosophos
(Dober zdravnik je tudi filozof.)

V tradicionalni medicini je bilo pri zdravniškem poklicu najpomembnejše služenje. Hipokrat je poudarjal: “Kdor si želi spoznati zdravniško veščino, mora imeti naravno nadarjenost, biti mora dobro izšolan, mora se učiti od mladosti, mora biti delaven in imeti dovolj časa za učenje …(…) Biti mora skromen, premišljen in potrpežljiv, pripravljen se mora biti žrtvovati za svojo poklicanost.”

Poklic zdravnika nikoli ni veljal za navadno obrt, temveč za poklicanost in poslanstvo. Tradicionalni zdravnik se je moral notranje očistiti, da bi postal t. i. “kanal božanske moči”. Čistejši je bil, boljši “kanal” za zdravljenje je lahko postal. Za to je moral vladati svoji naravi, obvladati svoje nagone in strasti ter se tako očiščen dati v službo svojega poklica. Pogoj je bil Medice, cura te ipsum (Zdravnik, pozdravi samega sebe.) Ta zahteva je zajemala bistveno več od tega, kar daje današnje formalno izobraževanje. Učenje medicine ni bilo možno brez moralne komponente kot neizogibnega pogoja. Zavedanje lastnih pomanjkljivosti in želja po njihovem obvladovanju sta bili odliki resničnega zdravnika filozofa.

Zdravnik je imel zaradi kozmičnega pogleda na ureditev sveta in položaj človeka v njem posebno razumevanje bolezni, s tem pa tudi namena zdravljenja, ter moral odkriti sam vzrok bolezni. Takšno spoznanje ni bilo plod vsestranske erudicije ali enciklopedičnega pomnjenja podatkov. To so bila znanja o Življenju, ki segajo globlje, na področje resnične narave človeškega bitja, in izhajajo iz celovitega pogleda na resničnost. Takih znanj ni mogoče prenesti od zunaj, temveč jih je le mogoče ozavestiti z močjo duha. Ker mora biti pri tem duša prebujena za metafizično, za izvorno, so bili zdravniki pogosto hkrati tudi arhitekti, izjemni govorniki, pesniki, mistiki itd.

Bolezen kot prebuditev zavesti

Corpore sed mens est aegro magis aegra malique in cirumspectu stat sine fine sui.
(V bolnem telesu je še bolnejši duh, ki nenehno razmišlja o svoji nesreči.)

Ovidij

V nasprotju z današnjim mišljenjem, da je bolezen izključno nekaj negativnega, telesno zdravje pa sinonim za srečo, so starodavni zdravniki imeli drugačen pristop do bolezni in zdravja, saj so menili, da je minljivo telo samo prenosnik duše, ki evoluira skozi inkarnacije. Zato zdravnikova pozornost ni bila usmerjena izključno na zdravljenje telesa, temveč je poskušal delovati na zavest bolnega človeka. Oddaljevanje od resničnih vrednot naj bi namreč povzročilo disharmonijo, ki naj bi se odražala v kopičenju škodljivega, kar naj bi posledično privedlo do bolezni. Bolezni naj bi se izražale na različne načine – nekatere naj bi bile posledica načina življenja, nekatere pa določene z usodo oziroma “karmične”. Maloštevilne in najlažje ozdravljive naj bi bile bolezni telesa. Veliko resnejše in globlje naj bi bile bolezni na psihični in subtilnejših ravneh. Starodavni zdravniki, ki so vedeli, kaj in kako zdraviti, so predvsem poskušali povrniti izgubljeno ravnotežje.

Čeprav bolnik bolezen od zunaj in subjektivno doživlja kot zlo, kot trpljenje, ima v tradicionalni medicini to stanje pozitiven pomen, ker je lahko gibalo notranjih sprememb. Človek zaradi bolezni, zlasti če je ta resnejša, svojo pozornost preusmeri od vsakodnevnih in minljivih stvari drugam. Ni človeka, ki se v takih okoliščinah ne bi zamislil nad lastnim življenjem in smrtjo. Bolezensko stanje človeka primora k umiku vase, k notranjemu preizpraševanju vzrokov, ki so privedli do bolezni.

zdravnikBolezen predstavlja kritičen trenutek za telo pa tudi za samega človeka, saj se v njegovi zavesti vse poruši, doživi šok, kaos. Starodavni zdravniki so ta trenutek, ko je razpadala “stara zavest”, izkoristil za možnost spremembe zavesti prek izkušnje bolezni.

Medtem ko bolnik razmišlja, kako odpraviti neželeno stanje, in deluje le v okviru tistega, kar lahko dojame, je starodavni zdravnik spodbujal bolnika k temu, da bi presegel to golo fiziološko stanje ter bolezen ustrezno povezal z že pridobljenimi življenjskimi izkušnjami in tako sodeloval pri lastnem zdravljenju. Zdravnik je vedel, da zavest človeka ni dokončna in omejena – nasprotno, njene številne zmožnosti se lahko izrazijo prav po zaslugi psihičnih “pretresov”. Zdravnik je bolniku pomagal prepoznati lastno zmožnost vzpostavljanja ravnotežja v svoji notranjosti. Ni dal samo zdravila, zunanjega odgovora, s katerim bi le “saniral” motnjo, temveč je od bolnika zahteval določen napor, da bi ta znova povezal “razpršene elemente”, kar mu je omogočalo resnično ozdravitev.

Če na bolezen gledamo v okviru celote človekovega življenja, ne pa kot na osamljen, ločen dogodek, ta vedno nosi neki smisel in sporočilo. Prav te nove izkušnje v procesu interakcije s predhodnimi izkušnjami in elementi omogočajo reorganizacijo bolnikove zavesti in kvalitativni premik. Bolezen so zato nekoč izkoristili, da bi spodbudili transformacijo bolnikove zavesti ter mu tako omogočili, da spremeni dotedanji način življenja. Patološko stanje je predstavljalo plodna tla za možnost psihološkega prehoda iz “nižjega” v “višje” stanje zavesti. Bolnik se je lahko prek bolezni naučil nekaj o sebi in se tako približal samemu sebi, kajti prek “izkušnje negativnega” se je srečal z resničnostjo na višji ravni od te, ki jo je poznal do tedaj.

S takim pristopom si zdravje, bolezen, življenje in smrt ne nasprotujejo. Prav obratno, vsi skupaj z medsebojnim dopolnjevanjem sodelujejo pri oblikovanju celote dinamičnega odnosa, kjer ima vsak element, tudi bolezen, določen smisel in je nujen za življenje. Tradicionalni zdravniki so poznali vrednost tega in koristnost učenja iz protislovnih življenjskih okoliščin, kajti te so lahko vir resničnih sprememb. Človeka so prek bolezni poskušali spodbuditi k preizpraševanju lastnih meril in stališč ter ga tako privedli na pot spoznavanja v okviru njegovih zmožnosti.

Paracelzij

Paracelzij

Medicina nekoč in danes

Najboljši zdravnik bolezen prepreči; povprečen zdravnik jo zdravi na začetku; slab zdravnik zdravi, potem ko se je bolezen razvila.

Či Po2

Paracelzus pravi: “Medicina sloni na štirih temeljih: filozofiji, astrologiji, alkimiji in etiki. Zdravnik bi moral biti najbolj temeljito in najgloblje vpeljan v vse veje filozofije, fizike, alkimije. Na teh področjih njegovo znanje ne sme biti pomanjkljivo, kajti zdravnik je med vsemi ljudmi tisti, ki najbolj pozna učenja narave in njeno svetlobo, in samo kot tak je pomočnik bolnikov.”

Prava medicina je po svojem bistvu kozmološka znanost, ki načela Univerzuma povezuje s človekom prek bolezni in zdravja ter pri tem išče analogije. Tako se mikrokozmos človeka povezuje z makrokozmosom cele Narave, kar vedi o zdravljenju daje vzvišeno vlogo. Tradicionalni zdravnik se je zaradi celovite in vseobsegajoče slike sveta zavedal povezanosti vsega obstoječega. Uvidel je brezmejni red stvari z metafizičnega zornega kota in tako prodrl v samo naravo bolezni.

Ker sodobni zdravnik pogosto ni dojemljiv za svetost in smisel v Univerzumu ter ne sprejema možnosti obstoja nevidne ravni, je izhodišče sodobnega pristopa k zdravljenju neredko ukvarjanje le z vidnimi in merljivimi manifestacijami bolezni. Kult dejstev s čedalje suhoparnejšimi analizami in brezkončnim raziskovanjem posamičnih segmentov je popačil pogled na resničnost, njena zanemarjena nevidna dimenzija pa je tako postala oddaljena, motna, nejasna in nazadnje nepomembna. Sodobna medicina je postala ujetnik lastnega omejenega področja. Je “zunanja”, opisna, temelji na “opisnem znanju” in dejstvih, kar zdravniško veščino omejuje le na tehniko zdravljenja ter ne vodi niti korak naprej na poti do resničnega spoznanja.

Ta pretirana usmerjenost k empiričnemu je povzročila zanikanje vsega, kar to empiričnost presega, in pragmatično omejenost izključno na telo. S tem so se pretrgale skorajda vse povezave s pravo vlogo medicine, to je v človeku vzpostaviti harmonijo oziroma zdravo stanje.

zelisca1Taka medicina je izgubila povezavo s tradicionalno medicino. Zadostuje, če pogledamo, kako zahodno usmerjen zdravnik gleda na vse, kar predstavlja ostanek tradicionalne medicine (akupunktura, zdravljenje z minerali, šamanizem), ki jih ima le za tehnike, ne pa za del resničnega znanja. Zanemarja skratka prvoten večplasten pomen medicine in zato lahko govorimo o njenem duhovnem nazadovanju.

Zdi se, da je resničen izziv za današnjega zdravnika preizpraševanje lastnih pogledov in stališč, da bi se medicini znova povrnila njena prvotna vloga. Pri tem je treba poudariti, da ne gre nujno za vrnitev k ostankom tradicionalnih tehnik, temveč k načelom tradicionalne medicine. Taka nova – stara medicina, ki temelji na načelih “božanske modrosti”, se ne prenaša “od zunaj”, temveč se rojeva iz notranjosti človekovega bitja. Higiena telesa je zares pol zdravja, toda treba si je prizadevati tudi za uresničevanje danes pozabljenega drugega dela tega reka, ki se glasi: “higiena telesa in duše je celo zdravje.”

_______________

1 Tradicionalne družbe so tiste, v katerih vsa znanja in izkušnje obstajajo od vedno, so univerzalna in se prenašajo prek splošnih ključev razumevanja Univerzuma kot povezane in nedeljive celote.
2 Zdravnik Huang Tija (Rumenega cesarja) je bil taoistični filozof Či Po. V knjigi klasične kitajske medicine Nei Čingu (3. tisočletje pr. n. št.) Rumeni cesar postavlja vprašanja, Či Po pa prek svojih odgovorov govori o načelih starodavne kitajske medicine.