Vojko Kovačič

Amerika, dežela priložnosti

Kulturni šok

Pisalo se je leto 1884, ko je 28-letni Tesla izstopil iz prenatrpanega slika 1parnika. Brez penija v žepu se je v pomečkani in že zaudarjajoči obleki
napotil vzdolž Pete avenije proti Edisonovi kompaniji. Sterilna, v nebo segajoča pročelja New Yorka so na Teslo, ki se je še pred tednom dni kopal v Parizu, nasičenem s kulturo in tradicijo, delovali kot nekakšen kulturni šok. Toda že naslednji hip se je pokazalo, da je to mesto in dežela priložnosti. Prve dolarje je Tesla zaslužil že kar na poti v novo službo, ko se mu je kot strela z jasnega ponudilo priložnostno delo. Zdaj se je lahko vsaj primerno oblekel in očedil, preden je stopil pred Tomasa Edisona, največjega izumitelja vseh časov.

Razočaranje nad Edisonom

Kmalu je postalo jasno, da se ta dva človeka razlikujeta še bolj kot celini, s katerih prihajata. Edison je bil popolnoma neizobražen, pust in zanemarjen, a izredno delaven in usmerjen v uspeh in zaslužek. Zanj se je bil sposoben spopasti na življenje in smrt. Drugim je vešče izmikal ideje, jih prilagodil trgu in zaščitil na patentnem uradu. Umetnost uspešnega iznajditeljstva je bila po njegovih besedah “v poznavanju vseh načinov, kako naprava ne more delovati”, kar je zahtevalo ogromno poskusov in prilagajanja. “Vsaj malo teorije in kakšen izračun bi mu prihranil ogromno časa”, je dodal Tesla. Skrivnost Edisonove storilnosti je ležala v pomoči številnih dobro organiziranih sodelavcev, ki jih je zaposlovalo njegovo podjetje Edison Electric Company, ne pa tudi v njegovem načinu dela. Tesla je, nasprotno, vedno ves izumiteljski proces izpeljal sam, in to kar v svoji glavi. Sodelavce je potreboval le pri fizični izdelavi in pripravi dokumentacije. Njegovi izdelki so vedno brezhibno delovali že po prvem poskusu. Tako je lahko ustvaril več kot cela armada Edisonovih pomočnikov.

Že ob prvem srečanju je Tesla svojemu novemu delodajalcu ponudil sistem izmeničnega toka, pa ga ta ni sprejel, saj ni dojel njegove vrednosti. Oklepal se je neperspektivnih enosmernih generatorjev, ki jih je prodajal bogatašem in javnim ustanovam, da so si v svojih stavbah lahko svetili z žarnicami na ogleno nitko, nad katerimi je imel monopol. Parni stoji, ki so poganjali električne agregate, so ropotali v bližini objekta, ker enosmerni tok z razdaljo hitro izgublja moč. Agregatov ni bilo mogoče povezovati in zelo pogosto so se kvarili. Če bi ostalo pri njih, elektrika ne bi nikoli postala splošna dobrina.

Edison je kmalu uvidel, da je Tesla izredno delaven in sposoben inženir. Ponudil mu je precejšnjo nagrado, če tehnološko izboljša njegove naprave. Rečeno, storjeno. Tesla je po letu trdega garanja, ko si je privoščil le po kakšno uro dnevnega počitka, zelo uspešno končal svoje delo. Prišel je po obljubljeno nagrado, ki bi mu prinesla tako želeno samostojnost, pa mu je Edison cinično zabrusil, češ da ne razume ameriškega smisla za humor. Z drugimi besedami je to pomenilo, da dana obljuba in stisk roke ne pomenita nič, iztožljiva pogodba pa vse. Tesla je oborožen z novim spoznanjem o tukajšnji poslovni etiki dal odpoved in odšel na svoje.

Na svoje

slika2Našel je vlagatelje in ustanovil svoje podjetje, a je bil znova pretentan. Ni in ni mogel dojeti te njemu resnično tuje poslovne “morale”. Tokrat se je spričo krize, ki je takrat izbruhnila v Ameriki, znašel dobesedno v blatu. Za dva dolarja na dan je bil prisiljen kopati jarke za Edisonove napeljave, da je sploh lahko preživel.

Prišla je nova priložnost, ki pa je tokrat obrodila sadove. Tesla je leta 1888 v novoustanovljenem podjetju Tesla Electric Company, šest let po svojem famoznem preblisku v Budimpešti, poustvaril naprave izmeničnega sistema in jih zelo uspešno predstavil na inštitutu ameriških elektroinženirjev.

Tudi sam Tesla je bil presenečen, kako dobro mu je šlo. Pozneje je še večkrat priredil kakšno predavanje z demonstracijo, povabljen je bil tudi v Pariz in London, v zraku pa je bilo vedno veliko magije, zanosa in poetike. Strokovnega izrazoslovja namreč takrat še ni bilo, zato si je Tesla pomagal s številnimi slikovitimi prispodobami, s katerimi je poslušalstvu poskušal približati svoje intuitivne uvide v svet atomov in električnih pojavov. Poslušalstvo je znal dvigniti v prav posebno stanje, zato je Aleksander Fleming ob zaključku nekega predavanja v šali izjavil, da bi “morali Tesli kot čarovniku prvega reda podeliti vsaj red ognjenega meča”, mi pa še dodajmo, “če mu že Nobelove nagrade niso bili pripravljeni podeliti”.

Vojna tokov

George Westinghouse at an early age in 1884.

Ni minilo dolgo, ko je na vrata Teslovega laboratorija potrkal izumitelj, avanturist in poslovnež z imenom George Westinghouse. Mož je pravilno dojel vrednost odkritja in ponudil bajno vsoto za odkup patentov. Sklenjeni posel bi Tesli zagotovil prepotrebna sredstva za opremo laboratorija in ustvarjalno svobodo do konca življenja.

Kar je sledilo, pa na žalost veliko pove o svetu, ki smo mu priča tudi danes. Edison in J. P. Morgan, finančnik, ki je stal za njim, sta se silovito uprla noviteti. Zanimale so ju le lastne koristi. Edison je razširil pravo psihozo, kako da je izmenični tok nevaren. V ta namen je odkupoval potepuške pse in jih na javnih mestih usmrčeval z izmeničnim tokom, Morgan pa se je na vso moč lotil vlaganja v neperspektivni enosmerni sistem, da bi bila pozneje zamenjava z izmeničnim predraga.

Sledi dejanje, ki pokaže vso Teslovo veličino. Westinghouse se oglasi pri njem in mu potoži, da v bitki proti Morganu ne more zmagati, ker naj bi bila pogodba s Teslo preveliko finančno breme. Tesla, ki je do tedaj prejel le manjši del dogovorjene vsote, se pogodbi odpove v prid uspehu izmeničnega sistema. Zaveda se, da bosta Amerika in svet tako dobila nekaj velikega, sam pa bo slej ko prej spet v finančnih težavah, toda Tesla ni imel nikoli težav, ko je tehtal med splošno in lastno koristjo.

Čas slavenfhp-plantlg

Zmaga izmeničnega toka je prišla z dvema veličastnima dogodkoma. Prvi je nastopil leta 1893, ko je Westighouse Electric dobil naročilo za preskrbo z energijo in razsvetljavo za Kolumbovo razstavo v Chicagu, in pa leta 1895, ko so zabrneli prvi generatorji na Niagarskih slapovih. Ta dogodka sta pomenila simbolični, pa tudi praktični začetek silovitega svetovnega industrijskega in znanstvenega vzpona. Dvajseto stoletje je bilo rojeno.

Teslo so mediji nenadoma začeli dvigovati v nebo. Zanje je bil tiste čase največji in enkraten. V salonu newyorškega hotela Waldorf Astoria, kjer se je sestajal t. i. “Klub 400”, je bil Tesla glavna zvezda. Vsi pomembneži so hoteli biti v njegovi bližini, on pa je to izkoristil za promocijo znanosti, ki se je rojevala v njegovem laboratoriju. Vabil jih je tja in jih poskušal navdušiti z osupljivimi demonstracijami. Ponujali so mu fantastične službe, hčere bogatašev bi naredile vse za naklonjenost tega šarmantnega in elegantnega mladeniča, toda sam je na vsak način hotel ohraniti neodvisnost. O tem, kam bo usmeril svoja prizadevanja, je hotel odločati sam. Edini način, da bi lahko ustvarjal še naprej, so bili bogati donatorji, ki bi jih okužil s svojim entuziazmom.

ll_rad_tescoil02Tesla je bil sredi najplodnejšega in hkrati najsrečnejšega obdobja. Ideje so se rojevale kot po tekočem traku, tako da jim ni mogel niti slediti in je njihovo udejanjenje odlagal na poznejši čas. V središču njegove pozornosti je bilo načelo resonance, mehanske in električne. Manhattan se je tresel kot ob pravem potresu, ko je spravil v pogon in prislonil na nosilni steber svojega laboratorija svoj žepni elektropnevmatski vibrator, iz njegovega slovitega transformatorja pa so švigale strele kot ob pravih nevihtah. Vse se je začelo kot otroška igra, nato pa je vedno sledilo resno delo, ki je prineslo človeštvu veliko koristnega.

Tako je delal na izumu radia, pa brezžičnega prenosa energije, hladilnih naprav, pridobivanja dušika in kisika iz ozračja ter sto drugih stvareh. Ta “princ teme” in “kralj svetlobe”, kot so ga poimenovali, je eksplodiral v svoji neskončni kreativnosti. Velike večine idej mu ni uspelo pripeljati do konca, jih pa je predstavil v časopisih in na tistih svojih čarobnih demonstracijah. Številni izumitelji so na njih dobili navdih in čez desetletja zanje veselo pobirali Nobelove nagrade. Zanimivo je, da pri tem nihče ni premogel zahvale idejnemu očetu. Nasprotno pa je Tesla vedno premogel toliko etike in časti, da je omenil velikane, na ramenih katerih je stal, in rade volje je z nasveti pomagal tistim, ki so se trudili dokončati delo, ki ga je sam le spodbudil.

Teslov največji izzum – on sam

Teslov največji izzum – on sam (4.del)