Vojko Kovačič

Študentska leta in življenjske odločitve

Tesla ni bil tipičen študent. Ti so na predavanjih običajno manjkali, oživeli pa zvečer, ko je bila v igri pijača in oprezanje za deklinami. Tesla pač ni bil takšne sorte. Njegov delavnik je bil naravnost ubijalski. Vstajal je ob treh zjutraj in legal spat ob enajstih zvečer. Ni le vestno študiral, prebral je tudi veliko literature, ki jo je našel na policah univerzitetne knjižnice. Letnik je končal z najvišjimi možnimi ocenami, na počitnice pa ga je spremljalo pismo profesorjev, v katerem so staršem svetovali, naj ga izpišejo, češ da ga bo takšen fanatičen pristop k študiju zagotovo stal življenja.

Tesla3Naslednje leto ga kljub temu spet srečamo v Gradcu. Kot asistent nekega profesorja je ob poskusu z enosmernim električnim generatorjem izjavil, da bi bilo mogoče vse skupaj narediti veliko bolj elegantno z izmeničnim tokom in vrtečim se magnetnim poljem. Šlo je le za idejo, ki je bila še zelo meglena in oddaljena, profesorju pa tako tuja, da se mu je zdela popolnoma neizvedljiva, kar je z vso svojo avtoriteto, vpričo polne učilnice, tudi izdatno argumentiral. Mogoče ali nemogoče, v Tesli je občutek tlel dalje, a rešitve še ni našel.

Ne vemo natančno, kaj je botrovalo temu, da je Tesla pred zaključkom študija nenadoma izgubil motivacijo. Morda je spoznal, da mu šola ne more dati ničesar novega več, ali pa je usahnila finančna podpora. Namesto na predavanjih ga v tem obdobju lahko srečujemo po beznicah, kjer igra biljard in strastno kvarta. Čeprav je tudi v tem pokazal nemajhno nadarjenost, je spričo svoje velikodušne narave zapadel v velike dolgove.

Tesla1Iz te zasvojenosti in brezciljnosti ga je zdramila mati. Ko si je k njej nekoč prišel sposodit denar, mu je izročila kar vse prihranke rekoč: “Izvoli, sine, čim prej vse zapravi, da se ta agonija konča.” Te besede so nanj delovale kot šok. V trenutku je prenehal s kvartopirskimi podvigi ter opustil tudi strastno kajenje in druge nezdrave razvade. Neomajno se je odločil, da je brezciljnega tavanja dovolj in da bo svoje življenje popolnoma posvetil znanosti in iznajditeljstvu. “Kvartopirska” epizoda je bila kot nekakšna inkubacija, še kako potreben predah in odmik, da bi lahko v svoji notranjosti zaslišal glas vokacije.

Sledi študentska epizoda v Pragi in prve delovne izkušnje v Budimpešti. Čeprav Tesla študija zaradi formalnih ovir ni končal, je osvojil vso teoretično podlago, ki so mu jo na področju naravoslovja tedanje šole lahko dale. Na delovnem mestu se je hitro povzpel do položaja glavnega inženirja, zadolženega za reševanje najtežjih problemov. Še vedno ga je močno obsedala tudi ideja o vrtečem se magnetnem polju. Tako zelo si je prizadeval priti do rešitve, da je zbolel za nenavadno živčno boleznijo, ki se je kazala v skrajni preobčutljivosti čutil. Pristanek muhe na mizi, je v njegovi glavi odmeval kot topovska salva, sončni žarek, ki je posvetil na njegov tilnik, se mu je zdel kot udarec s kolom … Nihče mu ni znal pomagati, a kot vedno je tudi tokrat rešitev našel sam. Veliko gibanja in svež zrak sta mu počasi omogočila vrnitev v staro stanje.

Nekega dne je med sprehodom po parku, ko je madžarskemu prijatelju deklamiral neko kitico iz Goethejevega Fausta, nenadoma doživel preblisk. Na površje se je prebila ideja izmeničnega stroja, ki bo spremenila svet. Rešitev je bila izredno elegantna in naravna – toda ali niso vsi veliki izumi takšni?

Princip je bil torej odkrit, preostal je le še razvoj posameznih naprav porajajočega se izmeničnega sistema. Tega pa je Tesla opravil kar v svoji glavi s svojim popolnim spominom in izmojstreno sposobnostjo vizualizacije. Motor je v mislih sestavil, ga priključil, opazoval, kako se vrti, ustavil, odpravil nepravilnosti in spet zavrtel. To, kar običajno iznajditelji počnejo v laboratorijih, je Tesla počel kar v svoji glavi. Verjetno je odveč poudarjati, da je takšen način mnogo hitrejši. Manjkal je le še zaključek, izdelava pravih naprav iz železa in bakra, na to pa je bilo treba še nekoliko počakati. Prva priložnost za to se je pojavila čez dve leti v Strasbourgu, naslednja, tista prava, pa šele šest let pozneje v Ameriki.

Tesla2Opisani primer dobro ponazarja Teslovo metodo, katere se je držal celo življenje, in ni nikoli spodletela. Najprej intuitivni občutek ali prepričanje, da obstaja elegantna rešitev nekega problema, nato pa je sledilo veliko miselnega napora brez konkretnega zaključka. V nekem trenutku je napore prekinil in jih usmeril v drug problem. Po določenem času se je nenadoma zavedel, da je rešitev blizu in da bo kmalu prišlo do prebliska, ki bo razjasnil njeno bistvo. To se je zgodilo v trenutku, ko je bila glava »prazna« ali pa si je mrmral kakšen verz. Za konkretno obliko naprave je bil pred njim le še kakšen mesec vizualiziranja. Ko je v domišljiji končno vse gladko teklo, so sledili napotki mojstrom, ki so vse natančno izdelali. Naprave so skoraj brez izjeme delovale že v prvem poskusu.

Tesli v Evropi ni uspelo uresničiti svoje velike ideje, investitorji so bili preveč previdni, oblasti pa preveč birokratske. Zato poskuša svojo srečo čez lužo, v Ameriki, deželi velikih priložnosti. Proda skromno imetje in kupi nepovratno karto za New York. Ko hoče stopiti na vlak, ki naj bi ga popeljal iz Pariza do pristanišča, opazi, da so ga okradli. Brez vozne karte in osebne prtljage teče ob vlaku, ki se je premika vse hitreje. Naj se vrne na staro delovno mesto ali s tistim drobižem v žepu tvega in poskuša nekako priti na tisti parnik? Veliki ljudje ne zamudijo pravega trenutka. Kadar razum nima časa analizirati, odloča srce. Tesla se je zavihtel na drveči vlak in odbrzel veliki avanturi naproti.

Teslov največji izzum – on sam (3.del)