psih. Marijana Starčević Vukajlović

Strah-1Verjetno se vsi strinjamo, da je strah neprijeten in da ga neradi čutimo, vendar kljub temu ni človeka, ki ga še ni izkusil. Naj bo strah še tako neprijeten, življenje brez njega bi bilo nemogoče.

Ko se soočimo z nevarnostjo, nas strah opozori, da smo ogroženi; žene nas k previdnosti, izostri naša čutila in usmeri našo pozornost. Strah v nas povzroči stanje napetosti in razburjenosti, kar nam omogoča, da se branimo in zavarujemo. Je naš obrambni mehanizem v vseh situacijah, ki ogrožajo naš obstoj.

V najširšem pomenu besede strah lahko razumemo kot zaščitni mehanizem narave, ki varuje obstoj posameznika in vrste. Živali so razvile instinktivne reakcije na strah. Žival v nevarnosti beži, napada, otrpne. Včasih je tudi v obnašanju človeka moč videti podobne refleksne reakcije. V paničnem strahu človek beži, kriči, napada, otrpne in se brani instinktivno kot žival.

Vendar ne smemo pozabiti, da ima človek tudi razum in lastno voljo, zato ni nujno, da so njegove reakcije vedno instinktivne. Človek lahko kontrolira strah, razume situacijo, ki se je boji, in z voljo deluje na svoje reakcije. Celo v primeru prvinskega strahu za lastno življenje lahko nagonsko reakcijo nadzoruje, deluje razumno in izbere bolj inteligentno obnašanje.

Skratka, strah lahko razumemo kot naravno čustvo opozarjanja, ki je za nas koristno in ki ga potrebujemo. Vendar na tem mestu ne bomo govorili o tem prvinskem čustvu, ki ga izzove realna nevarnost.

Čeprav se človek zahodne civilizacije čedalje bolj zaveda iluzije o varnosti sveta, v katerem živi, se povprečni človek le redko znajde v situaciji, v kateri sta njegovo življenje in obstoj neposredno ogrožena. A strah kljub temu vlada svetu. Ne gre za strah pred realno nevarnostjo, ampak pred številnimi nevidnimi sovražniki, ki jih vsakodnevno čutimo kot grožnjo. Bojimo se osamljenosti, starosti, izgube fizične moči in lepote, bojimo se bližine drugih ljudi, bojimo se iskreno pokazati svoja čustva, bojimo se, da nas bo nekdo prevaral, izrabil, bojimo se spremembe in si želimo, da ostane vse po starem. V nedogled bi lahko naštevali, česa vse se boji današnji človek. V strahu se zapiramo vase, gradimo čustvene in mentalne zidove okrog svojega varnega notranjega in zunanjega teritorija, bežimo pred vsakršnim tveganjem. Takšen strah je nevaren in destruktiven, ker uničuje človekovo psiho in ga počasi spreminja v nebogljeno bitje, s katerim v življenju upravlja strah.

Zakaj v življenju ljudi vlada strah?

Strah-4Vzrok strahu je nevednost

VraževerjeGlavni vzrok strahu je nevednost. Strah izziva neznano, skrito, tisto, o čemer ne vemo dovolj, zaradi česar ne moremo predvideti in nadzorovati situacije. Kljub temu bi bilo iluzorno pričakovati, da bomo strah premagali, če bomo že vnaprej spoznali vsako življenjsko situacijo in njeno posledico. Izzivov, ki jih življenje vsakodnevno postavlja pred nas, ni moč predvideti in naj si še tako prizadevamo zgraditi svojo varno trdnjavo, da bi se zavarovali pred vsemogočimi neprijetnimi presenečenji, bo naš trud zaman.

V nekem starem tibetanskem spisu piše, da se vsi ljudje rojevajo v Dvorani nevednosti. Ta nevednost se nanaša na nerazumevanje življenja, samega sebe in smisla lastnega obstoja. Posledica tega je popačen sistem vrednot, ki nas priklene na iluzorno in minljivo.

Na lestvici vrednot sodobnega človeka najvišja mesta zasedajo denar, družbeni položaj, mladost in zdravje. To so današnji ”bogovi”, h katerim stremimo, posedovanje teh pa nam daje občutek varnosti, samospoštovanja in uspešnosti. Takšen je sistem vrednot današnjega sveta, človek pa svojo integriteto istoveti s tistim, kar ceni. Problem je v tem, da vse to lahko izgubimo in takrat se rodi strah.

Vprašajmo se, ali so te vrednote zares poglavitne človekove vrednote in ali je strah pred njihovo izgubo resnično upravičen? Ali morda obstajajo kakšne pomembnejše vrednote, ki niso odvisne od zgodovinskega, civilizacijskega trenutka; ki so neminljive, večne in izgube katerih bi se morali veliko bolj bati?

Za odgovor na to vprašanje nam omenjeni spis svetuje, da se podamo v osvajanje Dvorane modrosti. To predvsem pomeni, da se naučimo razlikovati med resničnim in lažnim. To pomeni, da moramo spoznati, kaj v vseh časih in prostorih predstavlja najvišje človekove vrednote in ohranja njegovo resnično identiteto, ki ni posledica nevednosti, trenutnih človekovih skrbi in teženj. Zdravilo proti strahu je tudi eno samo, in sicer védenje. To je vedenje o tistem, česar se je treba bati oz. o tistem, kar resnično ogroža integriteto in obstoj človeka.

Človek si je od nekdaj želel varen obstoj in položaj v družbi, vedno je varoval lastno zdravje in življenje. Vendar pa nas zgodovinska izkušnja uči, da v tem imenu ni vedno kršil tistega, kar je bilo zanj pomembnejše. Ni deloval v nasprotju s svojo osebno častjo, ni prelomil obljube in si obenem prizadeval za vse tisto, kar tudi danes vsaj deklarativno opredeljujemo kot človeške vrline. Bolj se je bal, da bo izgubil lastno dušo kot prijetno in varno življenje.

V strahu pred izgubo tuzemskih vrednot, ki se nam zdijo pomembne, danes pogosto sklepamo kompromise z vestjo, čutom za Dobro in z lastnimi moralnimi normami. Tavamo po Dvorani nevednosti ter iščemo stabilnost in varnost v minljivem svetu.

Znanje premaguje strah, vendar se moramo najprej naučiti sprejeti negotovost življenja in dejstvo, da na tem svetu ni ničesar dokončnega, da je vse podvrženo spremembam, nastajanju in izginjanju. Če tako opazujemo stvari, eksistencialno negotovost, staranje, bolezen in smrt, tudi razni življenjski problemi, ki izzivajo strah, postanejo pričakovani življenjski izzivi, s katerimi se je treba naučiti živeti.

Strah-5Kako se soočiti s strahom?

Naučiti se živeti v negotovem svetu predvsem pomeni naučiti se soočati s strahom, ki v nas povzroča negotovost. V vsaki situaciji, ki se je bojimo, imamo dve možnosti: ali se prepustimo strahu ali pa se z njim soočimo. Če se prepustimo, postane strah naš gospodar in uravnava naše misli in dejanja. Če pa se s strahom soočimo, ostanemo lastni gospodarji; razumna, inteligentna bitja, ki sama odločajo o svojih dejanjih.

Kot razumna bitja lahko ocenimo, v kolikšni meri je tisto, česar se bojimo, zares objektivna grožnja naši integriteti, in v kolikšni meri je posledica subjektivnih doživljanj, slabih izkušenj in negotovosti. Nekateri ljudje brez večjih težav javno izrazijo svoje mnenje, nekomu pokažejo naklonjenost, naredijo prvi korak in delujejo z zdravo mero tveganja, medtem ko je za druge to lahko prava nočna mora. Izogibanje takšnim situacijam je najpogosteje reakcija na strahove in obenem tudi najbolj nesmiselna izbira. Strah je kot naravni mehanizem koristen in človek ga potrebuje, če ima ta strah funkcijo gonilne sile oz. če nas spodbuja, da se na kak dogodek ustrezno odzovemo. Če pa se ne soočamo z lastnimi strahovi in neprijetnimi situacijami, postajamo nemočna bitja, nebogljene igrače v rokah strahu.

Že samo dejstvo, da se različni ljudje bojijo različnih stvari, govori, da je strah subjektiven, saj izvira iz nestabilnosti človekove psihe in njegovega popačenega dojemanja stvarnosti. Zato je tudi zdravilo proti strahu v človeku samem. Grški miti o herojih, kot so Argonavti, Tezej, Heraklej, Odisej, nam dajejo arhetipsko sliko junaka oz. človeka, ki se pogumno sooča s strahom in sprejema izziv. Zmaji, pošasti, nevarnosti, s katerimi se borijo, niso samo zunanji sovražniki. To so predvsem naše notranje slabosti, negotovosti in dvomi, ki jih ima vsak človek in jih mora premagati, da bi pridobil človeško dostojanstvo.

Strah-6Soočanje s strahom ne pomeni, da se ne zavedamo nevarnosti in brezglavo rinemo vanjo, temveč to, da razvijamo zdrave psihične moči. Pri tem nam je lahko v pomoč, če se naučimo opazovati sami sebe in lastne strahove v humorni luči, saj se na ta način distanciramo od situacije in zmanjšamo njeno napetost, strah pa izgublja svojo moč.

Vendar je v prvi vrsti bistvena iskrenost do sebe. Najprej moramo znati prepoznati strah v sebi, kajti človek sebi težko prizna, da se boji. Vsi si želimo biti pogumni, junaki lastnih življenj, vendar junaka ne opredeljuje odsotnost strahu, temveč delovanje kljub strahu. Prvi korak je, da odkrijemo strah v sebi in da si priznamo, da je bil motiv našega obnašanja v neki situaciji strah, ne pa da iščemo razna možna opravičila.

Strah in zmaga

Delovati strahu navkljub pomeni dovoliti sebi možnost zmage. Seveda, le možnost, ker ne bomo vedno zmagali. Toda celo v primeru poraza nam bo ostal občutek samospoštovanja in človeškega dostojanstva, ki nam bo pomagal, da se ponovno dvignemo in se kljub strahu zopet podamo zmagi naproti. Če se prepustimo strahu, se že vnaprej obsodimo na poraz, pri čemer nas še dodatno grize, da nismo niti poskusili.

Strah-7Skozi zgodovino človeštva so nova spoznanja omogočili ljudje, ki so premagali strah in si upali vkorakati v neznano. Tako smo odkrivali svet, spoznavali človeka. Tako so nastale civilizacije, tako se je razvijal človek. Ozrimo se na svoja življenja; vse od prvih korakov, ki smo jih naredili v otroštvu, smo tisočkrat premagali strah. Če bi po prvem nerodnem koraku in bolečem padcu rekli: ”Ne bom več hodil, preveč se bojim.”, bi se še vedno plazili. Vsak padec, vsak poraz je le nova izkušnja, ki jo lahko uporabimo pri naslednjem poskusu.

Pa vendar, strahu ne bomo nikoli povsem premagali, ker bodo pred človekom vselej nova, neznana in še neosvojena področja. Zato moramo strah sprejeti kot življenjskega sopotnika in mu ne smemo pripisovati prevelikega pomena. Strah je tukaj le kot opozorilo, da nismo popolni in da se moramo še veliko naučiti o sebi in svetu.