psih. Jelena Sikirić, predsednica NA v Rusiji

Osamljenost-9

Bistvo je očem nevidno

Življenje je po eni strani zanimivo, čudovito in globoko, vendar zaradi različnih okoliščin za vse ljudi ni ravno enostavno. Predvsem v današnji protislovni in zapleteni dobi, kjer je težko živeti na dostojen, polnovreden in razumen način, saj nimajo vsi enakih možnosti. Številni problemi, težave in stresne situacije nas obkrožajo skoraj ves čas. Vrtimo se v krogu kot veverice v kolesu, kakor hitro pa se nam uspe izvleči iz enega problema, spet pademo v drugega. Nikakor ne moremo pretrgati tega, nam dobro znanega, vase zaprtega kroga. Pravzaprav se nanj sčasoma celo navadimo.

DenarObstajajo problemi, ki so povezani z bojem za golo preživetje. Praviloma so za nas težavni in boleči, zato za njihovo razrešitev pogosto žrtvujemo svoje zdravje, živce in psihično stabilnost. Sklenemo kupčijo s svojo vestjo in se odrekamo svojim življenjskim principom. Borba za materialno blaginjo postaja za mnoge življenjska nuja, najvišji princip obstoja, v imenu katerega je dovoljeno prav vse. Ljudi spreminja v fanatike in služabnike najbolj priljubljenega in najbolj modernega kulta na svetu, ki je potisnil iz naših življenj duhovne in človeške vrednote. V našem življenju pogosto prevlada vrhovno božanstvo, imenovano njegovo veličanstvo Denar. Njegovo vladavina, kakor tudi vladavina vsakega tirana, nam na začetku ponuja vabljive obljube, ki nam kmalu prinesejo razočaranja in nam razblinijo vsako iluzijo, da bo kdaj bolje. Za fasado idiličnega raja, v katerem gmotno preskrbljen človek lahko pridobiva, kupuje in počne, vse kar si želi, se skrivajo številni nerešljivi problemi in človeški konflikti. Zaradi njih ne trpi le telo, ampak tudi duša. Toda problemov se ne da rešiti z denarjem, saj zanje ne obstaja zdravilo, ki bi ga bilo možno kupiti. Bolj kot prevladajo materialne stiske, ki postajajo naša življenjska prioriteta, bolj potiskamo v ozadje probleme duše. Vendar dejstvo, da ti problemi pravzaprav ne bodejo v oči, ne pomeni, da sploh ne obstajajo in da zaradi njih ljudje ne trpijo. Dogaja se prav nasprotno, nekateri med njimi postajajo iz dneva v dan večji in močnejši.

Osamljenost je ena izmed aktualnih, občutljivih in bolečih vprašanj človeške duše. Dotika se vsakega posameznika ne glede na materialni status, intelektualno raven ali izobrazbo. Ni človeka, ki bi se lahko pohvalil, da ni nikoli doživel tega, včasih tako bolečega, včasih pa, ravno nasprotno, globokega in toplega notranjega stanja. Če se vprašamo, zakaj in v kakšnih situacijah se človek počuti osamljenega, lahko ugotovimo, da na takšno vprašanje ni preprosto odgovoriti. Problem osamljenosti nekoliko spominja na velikansko ledeno goro. Njen zgornji del, ki ga vsakdo lahko vidi in razume, ni videti prav velik, vendar obstaja še drugi del, ki je pod vodo in je veliko večji in obsežnejši, zato ga ne moremo niti videti niti razložiti z vidika razumljive, dostopne ali preprosto razložljive človeške logike.

Ledena-gora-3Osamljenost: del ledene gore, ki jo vidimo

Ledena-goraPri presojanju zgornjega, površinskega dela ledene gore postaja očitno, da se stanje osamljenosti pojavi takrat, ko zamrejo stiki z okolico, z zunanjim svetom in z drugim človekom ali ko medsebojni odnosi iz različnih razlogov postanejo problematični. Če bi pogledali v dušo osamljenega človeka, bi zagledali množico vzrokov za to stanje. V njej bi lahko prebrali ganljive zgodbe o mnogih neuspelih odnosih, o razočaranjih kot tudi o strahovih, da ne bi nekoga ponovno prizadeli, da nekoga ne bi ponovno prevarali. Nekdo se počuti osamljenega zato, ker v svojem življenju nikoli ni srečal osebe, ki bi jo resnično ljubil, sorodne duše, s katero bi lahko delil žalost in veselje, gorje in radost. Nekdo drug se počuti osamljenega preprosto zato, ker nikoli ni bil resnično ljubljen, ker ni v življenju nikogar zavzel pomembnega mesta, ker ni zavzel osrednjega položaja vsaj v življenju svojega psa, kakšne druge domače živali in postal pomemben vsaj zanj. Veliko ljudi se počuti osamljenih iz preprostega razloga, ker med množico ljudi, med prijatelji pa tudi med sorodniki in najbližjimi ne najdejo tistih, ki bi bili pripravljeni razumeti njihove misli, čustva, skrite sanje in prizadevanja. Marsikdo se čuti osamljenega zaradi nezaupanja v ljudi. Včasih samo zato, ker so ga nekoč v preteklosti zapustili, spravili v težaven položaj, osleparili in ogoljufali, zato sedaj ne verjamejo nikomur več. Tudi takrat ne, ko se jim skušajo približati ljudje z iskrenimi nameni.

Ne bi bilo prav, če ne bi omenili osamljenosti močnih in psihično stabilnih ljudi, pri katerih vsi iščejo pomoč in nasvete, ljudi, h katerim lahko pridemo kadarkoli, se jim lahko vedno zjočemo na ramenu in jim zaupamo svoje težave. Pogosto pa niti ne pomislimo na to, da so ti “močni” ljudje prav tako lahko osamljeni, da imajo tudi oni svoje težave. Da tudi oni morda nimajo nikogar, na katerega bi se obrnili s svojimi problemi, ga vprašali za nasvet ter dobili razumevanje in podporo.

Osamljenost-8Tisti, ki je vsaj enkrat doživel osamljenost, morda zato, ker ni nikoli spoznal pravih odnosov ali pa zato, ker je bil prevaran, v prihodnosti ne bo zaupal ljudem. Strah pred osamljenostjo je po eni strani naraven in popolnoma razumljiv, po drugi strani pa je neredko vir napačnih odločitev, zapletenih psiholoških stanj in slabo premišljenih korakov. O osnovi vseh teh stanj in njihovi utemeljenosti bi lahko veliko razpravljali. Če bi opazovali, kako se strah pred osamljenostjo izraža na površini naše “ledene gore”, bi ugotovili, da temelji na enem samem osnovnem pojmu. Občutek osamljenosti je vedno neposredno povezan z nami lastnimi odnosi do drugih ljudi. Če ti odnosi uspevajo, nismo osamljeni in nasprotno, če ne uspevajo, smo osamljeni. Če ostajamo zvesti zgolj površinskim odnosom in samo površno gledamo na problem, opazimo, da naša blaginja, duševni mir in občutek sreče postajajo odvisni ne le od nas samih, temveč tudi od drugih ljudi. Postajamo bolj ali manj odvisni od njihove reakcije, njihove naklonjenosti do nas, njihovih znakov pozornosti, njihove podpore, razumevanja in pomoči. Prisotnost vsega tega nas naredi srečne, nam pomaga živeti, zato se počutimo uresničeni in polni. Kadar pa teh zunanjih izrazov naklonjenosti ni, izgubljamo ravnotežje, padamo v depresijo, izgubljamo zaupanje vase, počutimo se šibke, zapuščene in ranjene. Takrat življenje za nas izgubi vsak smisel. To se zgodi zato, ker je v tem primeru naša osebna sreča manj odvisna od nas samih, bolj pa od zunanjih okoliščin in odnosa drugih ljudi do nas.

Strah pred osamljenostjo, ki ga začutimo v sebi, dobi obliko strahu pred izgubo tega, kar imamo ali tistega, kar bi lahko imeli, če bi šlo vse po sreči. To tudi potrjujejo odgovori ljudi, ki jim je bilo zastavljeno vprašanje, zakaj se bojijo osamljenosti. Nekateri se bojijo osamljenosti zato, ker na stara leta ne bodo imeli nikogar, ki bi jim prinesel vsaj kozarec vode ali čaja. Drugi se bojijo postarati in ostati brez partnerja, domačega ognjišča, otrok oz. vsega tistega, kar naj bi imel “vsak normalen človek”. Tretji pa se bojijo, da bi preživeli življenje, ne da bi občutili pozornosti, topline, ljubezni in podpore drugih ljudi ter ostali brez medsebojnih stikov in brez prijateljev. Četrti pa enostavno ne zmorejo živeti sami iz preprostega razloga, ker želijo čutiti, da je nekdo ves čas ob njih. Vsi ti razlogi govorijo o povprečnem človeku današnjega časa, saj so vzeti iz predstav večine ljudi o vsakdanjem življenju. Prav zato so najbrž tudi tako pereči. Toda vse te trditve in razlogi imajo svoj “ampak”.

Osamljenost-7Problemi v odnosih kot posledice, ne vzroki

Vsakokrat, ko nas je strah izgube najdragocenejšega, kar imamo, vendar brez tega ne znamo živeti, moramo (podobno Herman v Puškinovi “Pikovi Dami”) vsa svoja upanja na srečno življenje postaviti pred preizkušnjo ali, kot bi lahko rekli, staviti na eno samo “kombinacijo kart”, ki mora uspeti, sicer se vse zruši. Kadar smo pred tako odločitvijo, drugih možnosti sploh ne vidimo. Toda naše življenje ni film ali roman, in če to razumemo, potem moramo sami sebi postaviti tudi vprašanje, kaj se bo zgodilo, če res pride do teh drastičnih sprememb. Kaj se bo zgodilo, če izgubimo ljubljeno osebo, svojega otroka, prijatelje, njihovo podporo, razumevanje ter oporo? Ali to pomeni, da se življenje za nas takrat konča? Ali to pomeni, da nimamo več nobenih možnosti, da zaživimo polnovredno življenje in smo se na tak način obsodili le na golo preživetje? Resno se vprašajmo o tem, namesto da na to poskušamo pozabiti in o tej možnosti sploh ne razmišljamo.

Da bi si odgovorili na to vprašanje, moramo pogledati globlje, pogledati moramo drugi del “ledene gore”. To je tisti del, ki ga ne opazimo takoj in ga tudi ne razumemo tako hitro. Kajti takrat postane očitno, da naša prava, izvorna osamljenost ni povezana s tem, kako se oblikujejo medsebojni odnosi. Problemi v odnosih so samo posledica, ne pa vzroki osamljenosti. Če želimo spoznati pravo ljubezen, prijateljstvo in začutiti srečo med ljudmi, ki nas ne le razumejo, temveč tudi živijo z nami na “isti valovni dolžini”, moramo razrešiti bolj globoka vprašanja, ki so povezana z zahtevami naše duše. Te zahteve niso odvisne od drugih ljudi in od tega, kakšen odnos imajo do nas, ampak so odvisne predvsem od nas samih in od tega, kakšen odnos imamo mi sami do življenja, do vprašanja o obstoju, do odnosa do sočloveka in do okolice. Modreci so govorili, da je resnična osamljenost duše in da se ta pojavi takrat, ko ne zadostimo njenim osnovnim potrebam. Duša ima domotožje, toda ne le po pristnih medsebojnih odnosih, temveč po vsem, kar bi ji dalo možnost, da razkrije svoje potenciale, svoje skrite sanje, svojo plemenitost in svojo globoko modrost.

Osamljenost-6Kaj potrebuje duša?

Duša potrebuje smisel življenja. Vedeti mora, zaradi koga in zaradi česa živi in umira. Nujno je, da so njene sanje močne in globoke. Vedeti mora, da bo z delom, ki ga opravlja z ljubeznijo, našla način, s katerim bo lahko uresničila svoje sanje. Kot primer si poglejmo Mozarta in njegovo glasbo, Leonarda in njegovo slikarstvo, Galileja in njegovo opazovanje zvezd. Če bi jim vse to vzeli, bi bili zares osamljeni. Če bi jim vzeli noči brez spanja, trenutke goreče ustvarjalnosti, ob katerih pozabijo na hrano in počitek. Če bi jih prisilili živeti v miru in brezdelju, bi zboleli fizično in duševno, saj je človek brez smisla v življenju, brez velikih sanj in ustvarjalnega dela resnično osamljen. Duša ne potrebuje dela le zaradi dela in smisla zaradi smisla, ampak potrebuje tisto nekaj, kar bi vse to povezovalo v eno samo celoto, v to, kar bi lahko združilo življenje in smrt, vidno in nevidno. Duša potrebuje Pot in potrebuje vedenje o tem, od kod je prišla in kam gre. Potrebuje nekoga, ki bi jo vodil po tej poti. Potrebuje človeka, ki bi bil s svojo plemenitostjo vzor zanjo in nekoga, ki mu lahko popolnoma zaupa. Že stari modreci so govorili, da je človek brez Poti resnično osamljen.
Duša išče lepoto in izvore navdiha. Duša mora spoznati, katere vrednote ne umirajo. Potrebuje občutek večnosti in nesmrtnosti. Duša išče tisto sveto in lepoto, ki bi jo lahko tako navdihnila, kot navdihujejo skrivnostne zvezde na nebu. Človek brez svetega, brez lepote, brez večnega in brez neba je resnično osamljen.

Zavedati se je treba, da obstajajo stvari in vrednote, ki ne umirajo. Nujno je, da duša začuti skrivnostno, visoko in nevidno »božansko« prisotnost. Nekaj veličastnega v njej, pa naj bo v veselju ali v trpljenju.

Duša se mora zavedati, da ni nič naključnega in da se z njo ne dogaja nič takega, česar ne bi mogla prenesti. Vedeti mora, da je vse, kar se v življenju zgodi, podkrepljeno z znamenjem usode. Modreci so dejali, da je človek, ki ne dojema usode in njenih znamenj, resnično osamljen.
Duša potrebuje takšne medsebojne odnose z drugimi ljudmi, ki ne bi temeljili samo na navalu čustev. Potrebuje sorodno dušo, s katero lahko deli Pot, sanje, navdih in prizadevanja. Modreci so dejali, da je človek brez sorodnih duš, ki jih povezuje velika ljubezen in brez svojih ”bojnih tovarišev” resnično osamljen.

DusaTudi duša se boji osamljenosti, toda njeni strahovi se nekoliko razlikujejo od tistih, ki smo jih že prej omenjali. Boji se biti odtrgana od narave, od večnega, od usode, od Poti in lastne vnaprejšnje določenosti. Sploh je ne skrbi, kaj bi lahko dobila ali izgubila pri medsebojnih odnosih z drugimi, ampak jo skrbi nekaj povsem drugega. Boji se, da bi izgubila možnost ljubiti in podarjati vse tisto v sebi, kar je vredno, dragoceno, čisto in skrivnostno. Zanjo ni tako pomembno biti ljubljena, ampak to, da ljubi sama. Hrepeni, vendar ne le po tem, da bi imela prijatelje, ampak, da bi tudi sama postala prijatelj. Ne želi si, da bi ji nekdo izrazil dobroto, ampak si jo želi podariti drugim. Ne skrbi je obnašanje drugih, ampak njeno lastno obnašanje. Ugotavljamo, da sreča duše ni odvisna od tega, kakšen odnos imajo do nje drugi ljudje, niti od tega, kaj bi lahko dobila od njih, ampak od tega, kaj ona daje in kako odraža samo sebe. Duša ne ljubi zato, da bi bila ljubljena in ne sklepa prijateljstev zato, da bi imela prijatelje. Ljubi in goji prijateljstvo in daje vse, kar ima. Nikoli ne pričakuje ničesar nazaj in tudi, če ne dobi povratnih dobrih dejanj, ni osamljena. Pred njo se ob dajanju odpre brezkončno število poti izpolnjenega življenja, v katerem se popolnoma opre na moč lastnega srca, razuma in svojih sanj, ostalo pa prepusti usmeritvam usode. Morda zveni paradoksalno, vendar modreci pravijo, da prav takrat, ko ničesar ne pričakujemo in se nam zdi, da imamo vse, usoda pripelje na našo pot prave prijatelje. Spoznavamo sorodne duše, sobojevnike in druge prijazne ljudi, na katere se lahko zanesemo. To bi lahko primerjali z žejnim, ki čaka na čisto vodo iz izvira. Najbrž že drži trditev, ki pravi, da se moramo prenehati truditi za nekoga, s katerim bi radi bili, in prišel bo sam.

Ljubezni in prijateljstva ne moremo ne kupiti ne prodati

Če se vrnemo k izvornemu pomenu ljubezni in prijateljstva, potem ju zagledamo v povsem drugačni luči, saj prave ljubezni in pravega prijateljstva nikoli ne smemo zahtevati, načrtovati, kupovati in prodajati.

PlesPrava ljubezen in pravo prijateljstvo prideta sama, vendar ne kot dodatna pridobitev v naši dragoceni zbirki, temveč kot višje stanje duše, ki se rodi takrat, ko je sama popolnoma pripravljena na to. Sanje, ljubezen in prijateljstvo se ne uresničijo takoj, ampak po dolgih bitkah in neuspelih poskusih, trpljenju in premagovanju koristoljubnih in sebičnih nagibov. Sami pridejo do človeka, ki nenehno sanja o njih kot o najvišjem principu življenja in kot o vsakodnevni potrebi duše. Pridejo takrat, ko je popolnoma osamljen in ko se mu ob pogledu na okolico zazdi, da za spoznanje Velike Ljubezni nima več nobenih možnosti. Modreci so dejali, da prave ljubezni in pravega prijateljstva ne zaslužimo z nekoristnim in stran vrženim življenjem. Doseči ju moramo s trpljenjem in k nam prideta kot blagoslov usode. Prideta kot izraz zahvale za to, da ne glede na okoliščine nismo izgubili upanja in vere v obstoj najvišjih, najplemenitejših lastnosti duše, ne glede na to, kakšen odnos so imeli ali še imajo do nas drugi ljudje.

Poskusi, da bi umetno izzvali ljubezen, prisila v medsebojne odnose, vsiljevanje ljubezni ali celo zahteva po njej, načrtovanje in kovanje situacije za njeno uresničenje se prej ali slej končajo z neuspehom. Ta občutljiva in krhka “ptica sreče” začuti grožnjo, in ker ne želi postati sužnja kakršnihkoli sebičnih in stereotipnih pojmov, odleti iz zanjo pripravljene kletke, da bi se izognila vsem vabam, s pomočjo katerih bi jo poskušali vrniti nazaj.

Modreci so dejali, da prava ljubezen in pravo prijateljstvo prideta k vztrajnim ljudem, ki imajo raje plemenito osamljenost kot izdajstvo svojih vzvišenih sanj, svojih vzvišenih kriterijev in predstav o velikih, čudovitih lastnostih duše. Prideta k tistim, ki ne pristajajo na kompromise in se ne prodajajo z ustvarjanjem medsebojnih odnosov le zaradi materialne blaginje in seksualne naslade ali samo zato, da bi imeli nekoga poleg sebe ter drugih podobnih, vsem znanih razlogov. Če se poročimo samo zaradi poroke, ker nas je strah samote, ker se bojimo postarati, ne da bi v svojem življenju ustvarili družine ali preprosto ostali sami do konca svojega življenja, če se sprijaznimo z družbo prijateljev, ki imajo popolnoma drugačne predstave o prijateljstvu in plemenitosti ljudi. Takrat postanemo podobni nadarjenemu igralcu ali režiserju, ki je obtičal pri ustvarjanju reklame, ker ni dovolj vztrajno čakal na svojo pravo priložnost. Ves denar, zaslužen na tak način, je le majhno in bolj skromno nadomestilo za to, da je izgubljen njegov božanski talent.

Tudi, če upoštevamo dejstvo, da nam v življenju ne gre vedno vse po sreči in da mnogi pravo ljubezen in pravo prijateljstvo slutijo le v gradovih v oblakih, ni razloga, da bi klonili pred tem. Medsebojne odnose vedno lahko naredimo še boljše, čeprav je za to včasih potrebno veliko časa in potrpljenja.

PrijateljstvoPoskusi, da bi skrbno in natančno ocenjevali naše medsebojne odnose ter se osredotočili na analiziranje tistega, kar nas dela tako različne, so prava potrata časa. Če si res želimo izboljšati in rešiti naše odnose z drugimi, se moramo vprašati, kaj nas v resnici združuje. Modreci so pravično govorili, da bodo naši odnosi z drugimi ljudmi trajali toliko časa, kolikor časa bo obstajalo tisto, kar nas združuje. Če nas povezujejo materialne dobrine (hiša, vikend, denar) ali samo zunanja privlačnost, seksualna želja ali neka druga kratkotrajna stvar, potem bodo se vsi problemi na skupnih področjih odražali na naših odnosih. Vezi, pri katerih ljudi nič ne združuje, so podobne Potemkinovim vasem, kjer je na zunaj vse v redu, za njihovo lepo fasado pa se skrivajo samo problemi in praznina. Takšne formalne vezi so pogosto hujše od osamljenosti.

Ljudi združujejo ali povezujejo tudi težave in težki trenutki, ki so jih preživeli skupaj. Če se pri premagovanju ovir in iskanju rešitev vsi enako trudijo in borijo za boljše stanje, takrat se poleg utrjevanja že obstoječih odnosov rojevajo tudi nova in globlja stanja duše, ki odpirajo nove horizonte in preusmerjajo razvoj dogodkov v novo, pozitivno smer.

Potrebno se je naučiti narediti prvi korak tako, da pri tem ne izgubimo samega sebe in svojega notranjega dostojanstva. Za medsebojne odnose sta potrebna najmanj dva in vsak naš korak mora izzvati resonanco in odziv drugega človeka. Če se po naših dolgotrajnih prizadevanjih to vseeno ne bo zgodilo, se moramo začeti zavedati, da bodisi delamo napačne korake ali pa naše medsebojne korake delamo na trhlih temeljih. Kajti če vsa prizadevanja ostanejo le na enem človeku, ki poskuša sam nositi in rešiti težave, je to absurdno in nenaravno.

Za uspeh vsakega medsebojnega odnosa je potrebno, da obe strani poskušata premagati posesivnost in egoizem. Pogosto ne opazimo individualnosti in edinstvenosti ljudi, ki jih imamo radi. Naša predstava o njih je odsev naših lastnih pogledov, zahtev in predstav o tem, kakšni bi morali biti. Nikoli ne smemo poskušati vzgajati in preoblikovati ljudi po svoji podobi ali po svojem okusu. Ljubezen zahteva občutek zraka in svobode duše. Ljudje, ki to upoštevajo, se ne stapljajo drug z drugim in ne izgubljajo svoje individualnosti. Skupaj so podobni dvema samostojnima stebroma, ki podpirata streho enega svetišča.

Prijateljstvo-2Ljubezen zahteva popolno dajanje in nesebičnost ter razumevanje dejstva, da ne potrebujemo ničesar drugega kot je možnost ljubiti. Če se postavimo v prvo vrsto ali v center pozornosti in prisilimo ostale, da plešejo okoli nas, naših problemov in interesov ter neprestano zahtevamo dokaze ljubezni in delamo dobro v pričakovanju povrnitve enakih dejanj, potem to ubije pravo ljubezen in pravo prijateljstvo.

Ni najpomembnejše vprašanje, kaj bo boljše zame, ampak kaj bo boljše za drugega. Kajti želeti boljše drugemu človeku pomeni poskušati razumeti, kaj je nujno potrebno za njegovo dušo. Ljubeč človek ali ljubeč prijatelj sta kot ogledalo, ki vse vidi in vse odseva. Če želimo ohraniti takšno stanje, ne smemo podpirati njegovega negativnega obnašanja. Še posebej, če imamo tega človeka radi in ga imamo za prijatelja. Namesto podpore reagirajmo kot glas vesti, da ne bomo postali priča in sokrivec tega negativnega procesa. Pri ljubljenem človeku poiščimo tisto, kar je v njem najlepše, tisto, česar človek včasih ne vidi niti sam pri sebi. Prepričevanje z besedami je popolnoma nekoristno, veliko bolj učinkovito je prepričevanje in navdihovanje z močjo lastnega zgleda.
Ljubeč človek je veliko bogastvo. Podoben je luči v temi za tiste, ki imajo čast, da jih ljubi.

Zadostuje že zavedanje njegovega obstoja in tega, da lahko njegovo podobo nosijo v svojem srcu, pa naj se zgodi karkoli.

Razlogov za osamljenost je še veliko več. Ni tako pomembno, če nikoli ne srečamo človeka, čigar podobo bi lahko nosili v svojem srcu, saj še vedno obstajajo nebo, zvezde in čudovita, večne, neumrljive sanje, ki segrejejo vsakega še tako osamljenega volka, ki ljubi z vso svojo dušo in si prizadeva za njihovo uresničenje.