Nataša Žaja

87V zgodovinskih kronikah in starodavnih mitih, v življenju in izročilih številnih ljudstev so nekateri nebesni pojavi tesno prepleteni z dogajanji na Zemlji in s človekovo usodo, nenavadnost njihovih prizorov pa je pritegovala pozornost tako modrecev kot tudi preprostih ljudi.

Ljudje so nanje gledali kot na znamenja božje previdnosti, ki so naznanjala konec nekega obdobja in začetek novega.

Ko je človek skušal razbrati ta znamenja in dati odgovor nebu, je ustvaril cel niz občudovanja vrednih, a tudi strašljivih opisov in podob onkraj vidnega in dostopnega. Iz teh znamenj je črpal navdih za lastno življenje in postal del nečesa, kar se je odvijalo znotraj širše in globlje celote.

Sončni mrk skozi zgodovino

Čeprav je sončni mrk zelo redek in kratkotrajen, sodi med najbolj impresivne pojave na nebu ravno zaradi svojega zelo močnega naboja, s katerim deluje na človeka. In ne glede na to, da današnji človek pozna fizikalne vzroke za nastanek sončnega mrka, še vedno, tako kot ljudje v preteklosti, ostane brez sape in začuti pritajeni strah, medtem ko opazuje nekaj, kar se je prikazalo na nebu v vsej svoji moči in silovitosti.

Kam je izginilo Sonce? Čeprav vemo, da bo sijalo še naprej, se zdi, kot da za teh nekaj trenutkov delno ali popolnoma prekine povezavo z delom Zemlje.

Izročila govorijo o smrti Sonca ali pa opisujejo, kako je to začasno zapustilo nebesno bivališče ter človeka in Zemljo, da bi bolje videlo, ali je vse, kar se dogaja na Zemlji, tako kot mora biti. Včasih je razlog za Sončev odhod njegova jeza nad ravnanjem ljudi. V mnogih kulturah imajo ta pojav za zlovešče znamenje naravnih katastrof, epidemij in smrti.

chinese_dragon_smallPogosto lahko zasledimo omembo strašnega zmaja, temnega demona ali v našem izročilu volkodlaka, ki požre Sonce. Prav tako naletimo na številne napotke o tem, kako odvrniti ali ublažiti posledice mrka. Takrat ima odločilno vlogo človek, ki mora nebeškemu bitju pomagati – najpogosteje z žrtvenimi obredi in tako, da se na dogodek pripravi. Vse do danes se je na Vzhodu ohranil običaj, pri katerem sprožajo strele proti pošasti, ki golta Sonce. Pri tem glasno tolčejo na bobne in plešejo, da bi prestrašili in pregnali pošast.

Najstarejši zapis o sončnem mrku prihaja iz stare Kitajske. Povezan je z znano zgodbo o cesarskih astronomih Hsiju in Hoji. Cesar ju je poslal v pogubo, ker nista predvidela tako pomembnega dogodka in mu s tem onemogočila, da bi skupaj z ljudstvom pripravil obrede za pomoč Soncu. Kot datum tega mrka se je uveljavil 22. oktober leta 2134 pr. n. š., čeprav to ni povsem zanesljiv podatek, saj je bilo v tistem obdobju na Kitajskem kar nekaj popolnih mrkov.

Za razliko od tega datuma pa je tisti, ki ga omenja Biblija, zanesljiv. Biblijski tekst navaja: “In na ta dan, pravi Gospod Bog, bom naredil, da bo Sonce zašlo opoldne, Zemlja pa bo potemnela v polnosti dnevnega sijaja.” (Amos 8:9). “Ta dan” je bil 15. junij leta 763 pr. n. š., ki ga potrjuje tudi asirski zgodovinski zapis, znan kot Eponym Canon iz Niniv.

Grški zgodovinarji in filozofi prav tako omenjajo mrke, najbolj znana zgodba pa je povezana s petletno vojno med Lidijci in Medijci. Ta mrk je predvidel tudi filozof, matematik in astronom Tales iz Mileta, čeprav ni bil čisto prepričan, kje natanko bo prišlo do njega. Ko je sredi same bitke 28. maja leta 585 pr. n. š. Sonce ugasnilo, na nebu pa so se pojavile zvezde, sta obe vojski v tem prepoznali prst usode, zato sta prestrašeni zapustili bojišče in sklenili premirje.

sundisk1Obstaja še vrsta podatkov o mrkih, ki so nastopili v preteklih obdobjih. Zanimivo je dejstvo, da velika egipčanska kultura ni zapustila niti enega zapisa, kjer bi bil zabeležen mrk. To je nenavadno zato, ker so bili Egipčani veliki poznavalci neba, kar najbolje potrjuje orientacija njihovih zgradb glede na nebesna razmerja. To še zmeraj bega strokovnjake, ki se sprašujejo – so bili starodavnemu Egiptu mrki morda prihranjeni? Analiza linij popolnih mrkov, ki so se pojavljali v tretjem tisočletju pr. n. š. v dolini Nila, pa je pokazala, da se je približno vsakih 75 let pojavil popoln sončni mrk. Dejansko so Egipčani so hranili svoja znanja v obliki simbolov, zato je angleški astronom E.W. Maunder je leta 1897 predpostavil, da krilati Sončev disk – znani simbol zmage svetlobe nad temo in simbol večno prisotne zaščite z neba – prikazuje zatemnjeno Sonce.

stonehenge“… Sonce je skorajda nedvomno veljalo za simbol in manifestacijo nevidnega in nedostopnega božanstva. Njegova svetloba in toplota, njegova moč pozivanja k aktivnosti, ki je budila skrivne sile klitja in zorenja, kot tudi vseprisotnost njegovega vpliva – vse to je navajalo na mišljenje, da je Sonce odraz še večjih moči, ki so pripadale Nevidnemu.

Kaj se je dogajalo med popolnim sončnim mrkom? To, kar je veljalo kot popoln božanski simbol, je bilo za kratek čas popolnoma zakrito. Svetloba in toplota, dve svetli obliki Sončeve energije, sta se umaknili, njuno mesto pa je zavzelo nekaj čisto drugega – nenavadna svetloba skrivnostne oblike, ki se razlikuje od vsake druge svetlobe.” vol. XX, Januar 1897.)

(Znanje, vol. XX, Januar 1897.)

Tudi številne starodavne zgradbe so tihe priče nebesnih pojavov in njihovih neopaznih premikov. Tako podatke o Sončevih in Luninih mrkih med drugim hrani tudi skrivnostni Stonehenge. Leta 1964 je bila narejena računalniška analiza položaja ter števila skal in odprtin v Stonehengejevih obročih, ki je pokazala, da so graditelji poznali zapleteno Lunino gibanje in da so opazili ciklus rotacije dveh nevidnih točk v prostoru, pomembnih za napovedovanje mrkov, t. i. Luninih vozlov (točk, v katerih Lunina pot seka ravnino Zemljine poti oziroma ekliptiko).

mrkiKako nastane sončni mrk?

Razlaga je splošno znana in enostavna – ko je Luna na premici med Soncem in Zemljo, nastopi sončni mrk, kar pomeni, da je en del Zemljine površine v Lunini senci. Toda kdaj pride do takšnega srečanja in kako pogosto? Za popolno razumevanje tega pojava je treba poznati zapleteno gibanje Lune okoli Zemlje in Zemlje okoli Sonca. Če bi ravnina, na kateri se giblje Luna, sovpadala z ravnino, na kateri se giblje Zemlja okoli Sonca, bi vsak mesec imeli po en lunin in sončni mrk. Ker pa je Lunina ravnina nagnjena za približno šest kotnih stopinj od Zemljine, do mrkov ne pride vsak mesec, čeprav je njihova pojavitev skoraj periodična.

Medtem ko Luna potuje okoli Zemlje, seka ravnino ekliptike v dveh točkah – v dvižnem in padnem vozlu. Če je Luna tedaj med Zemljo in Soncem, nastopi sončni mrk. To se dogaja presenetljivo pogosto, tj. do trikrat letno, vendar v večini primerov pride le do delnega sončnega mrka. Obstajata dve vrsti mrka – obročasti in popolni sončni mrk, odvisno od tega, katero nebesno telo, Sonce ali Luna, je na videz večje. Iz Zemljine perspektive se zdita velikosti Sonca in Lune skoraj enaki, vendar se navidezna velikost Sonca preko leta spreminja. Zemlja namreč ne kroži okoli Sonca po popolni krožnici temveč je njena tirnica rahlo eliptična. Tako je pozimi malenkost bližje Soncu kot poleti, zaradi česar je pozimi Sonce videti malo večje od Lune. Rob Sonca gleda tedaj preko Lune, zato dobimo t.i. obročasti mrk. Poleti, ko je Sonce na videz manjše od Lune, pa nastopajo popolni sončni mrki.

Lunina senca v času popolnega sončnega mrka prekriva zelo majhen del Zemljine površine in po njej potuje zelo hitro. Največja možna površina popolne sence je 57.000 kvadratnih kilometrov, tema pa nikoli ne traja več kot 7 minut in 40 sekund. V enem letu nastaneta vsaj 2 mrka – takrat sta oba sončna – in največ 7, med katerimi je 5 sončevih in 2 lunina, , lahko pa so tudi 4 sončevi in 3 lunini. Z določene točke na Zemlji je možno opazovati popolni mrk povprečno vsakih 375 let. Ta podatek se nanaša na povprečje v zelo dolgem nizu let.

Total-Solar-EclipseKaj lahko vidimo v času mrka?

Od t. i. prvega kontakta med Soncem in Luno, ko nastopi zatemnitev, do t. i. četrtega kontakta, ko mrk preneha, ena za drugo nastajajo lepi in nenavadni pojavi. Bailyjevi biseri so del čarovnije nekega posebnega trenutka in nastanejo tik pred popolno zatemnitvijo, ko sončevi žarki, ki se prebijajo skozi hribe in doline Lunine silhuete, tvorijo nekaj, kar spominja na sijaj bisera. To je prvi natančno opisal astronom Francis Baily v XIX. st., po katerem je pojav dobil tudi ime.

S postopnim izginevanjem Bailyjevih biserov zasije diamantni prstan. V teh trenutkih je opaziti samo en žarek svetlobe fotosfere, ki se zdi kot plamenenje, celoten pojav mrka pa spominja na obroč. Tik preden mrk doseže polno fazo, je moč videti rdečo kromosfero, sloj plina tik nad sončevo površino med fotosfero (vidno v trenutkih diamantnega prstana) in korono. Ko kromosfera potemni, lahko razpoznamo korono, redko, zunanjo atmosfero Sonca, ki skupaj z zatemnjeno Luno tvori žareči cvet. Prav tako so vidne prominence, velikanski razbeljeni izbruhi plina, rdeči kot rubin, ki segajo visoko v korono.

S prehajanjem mrka v tretji kontakt (trenutek, ko mrk preneha), je možno ponovno videti vse te pojave, vendar v obrnjenem vrstnem redu – korona začne bledeti, nato se za hip pojavi kromosfera in po njej diamantni prstan, ki mu sledijo Bailyjevi biseri.

Group_Kids2Vsekakor ne smemo pozabiti, da je na nebu obenem možno videti tudi zvezde, ki svetijo še bolj kot ponavadi, planete in včasih tudi komete ter svetleče se višinske oblake, sestavljene iz ledenih kristalov, ki jih je možno videti samo na višjih zemljepisnih širinah.

Sončni mrk je edinstven pojav v sončnem sistemu. Kajti nimajo vsi planeti satelitov, od tistih, ki jih imajo, pa jih je le peščica takšne velikosti, da bi lahko zatemnili Sonce. Če bi sončni mrk opazovali s teh planetov, vtis še zdaleč ne bi bil tako močan kot pri mrku, ki ga lahko opazujemo z našega planeta. Navidezno sovpadanje velikosti dveh najsvetlejših nebesnih teles, ki ju vidimo z Zemlje, je zanimiva skladnost, zaradi katere smo lahko priča temu čudovitemu naravnemu pojavu. Ta priložnost se ne ponuja pogosto, zato je ne bi smeli zamuditi … kajti ne obstajajo ne slike ne besede, s katerimi bi lahko zares opisali doživetje mrka.