Ivančica Krivdić

lascaux5

V Evropi so doslej odkrili 280 jam z nekaj tisoč prizori. Pri tem je presenetljivo to, da so ravno najstarejši prizori poželi največje občudovanje. Tovrstne prizore najdemo na primer v jamah El Conde, La Viña in Cueto de la Mina v Španiji. Danes lahko z gotovostjo trdimo, da poslikane jame niso bile namenjene bivanju ali pokopavanju ljudi in živali ter da poslikave v njih niso uprizarjale lova.

Zgolj lovski prizori?

Glede na to, da so živali najpogostejši motiv teh prizorov, so prvi raziskovalci predpostavljali, da so paleolitski lovci na zidovih jam upodabljali lovske prizore. Toda kasnejše dognanja so pokazala, da so bile tiste živali, s katerimi so se ljudje iz paleolitika prehranjevali (severni jelen, antilope, zajci, merjasci), le redko prikazane, medtem ko so bile upodobitve leva, leoparda, hijene, jamskega medveda, nosoroga, sove in divje mačke zelo pogoste.

Zanimivo je, da se iste živali redno pojavljajo na točno določenih mestih – ne glede na starost in zemljepisni položaj jame. Umetnostni zgodovinarji so jih razvrstili v tri skupine. Prvo predstavljajo t. i. “štiri plemenite živali” – bizon, konj, govedo tur in mamut – ki so upodobljene v velikih osrednjih galerijskih prostorih. V drugo skupino sodita kozorog in orjaški jelen, ki ju zelo pogosto najdemo v bližini vhodov v jamsko svetišče. Tretjo skupino pa predstavljajo “strašne in nevarne” živali, kot so medved, nosorog, lev, leopard in druge zveri, ki so upodobljene v najglobljih in najtemnejših kanalih, hodnikih in dvoranah jame.

chauvet_03Realizem in abstrakcija

Paleolitska jamska umetnost se odlikuje z izredno estetiko in visoko umetniško veščino, presunljiva pa je tudi istočasna prisotnost realizma in abstrakcije. Paleolitski umetnik se je igral s sencami in barvnimi odtenki, z naravnimi oblikami stenske podlage in z velikostjo likov, s čimer je dosegel večdimenzionalnost in dinamičnost. Upodobljene živali zbujajo vtis, kot da so žive. Redko so v statičnem položaju, kajti večina hodi, teče, se bori, počiva, prha ali rezgeta.

Poleg zelo zvesto upodobljenih živali iz narave pa najdemo tudi množico abstraktnih znakov, kot so pike, krogi, črtice, križci, paličice različnih dolžin in debelin, v cikcakasti ali kačasti obliki, in rombi. Strokovnjaki danes predpostavljajo, da gre za osnovne tematske modele, tisti najdrznejši pa celo menijo, da gre za paleolitske ideograme.

V svetišču jame Les Trois Frères se enajst cikcakastih znakov vedno znova pojavlja v kombinaciji z upodobitvijo bizona. V jami Niaux so zavite znake redno upodabljali poleg bizonovega repa, oglate pa ob njegovih bokih. Takšne vzporedne pojavitve realističnih prikazov in abstraktnih znakov so značilne tudi za druge poslikane jame, kar daje slutiti, da so morda nosile določena sporočila.

cuevas-de-altamiralJamsko svetišče

Eden najskrivnostnejših delov poslikane jame je vsekakor “svetišče”. Takšno poimenovanje je prvi uporabil francoski arheolog André Leroi-Gourhan v sedemdesetih letih XX. stoletja za tisti predel jame, ki je očitno imel posebno vlogo. V najpreprostejšem primeru je glavna tema skoncentrirana na določenem prostoru podzemne mreže hodnikov in dvoran. Tako v Altamiri najdemo skupino dvajsetih rdečih in črnih bizonov ter dvajsetih rdečih znakov, povezanih z upodobitvami bizonov na površini stropa v obsegu 100 m2.

V jamskih svetiščih so pogosti tudi antropomorfni prikazi. Francoski prazgodovinar Abbé Breuil je te skrivnostne upodobitve poimenoval “čarodeji”. Danes jih znanstveniki vse manj povezujejo s šamanizmom ter magijo lova in plodnosti. Namesto tega predpostavljajo, da gre za “polbožanska bitja”, s katerimi se človek sreča na koncu poti, v najglobljem in najtemačnejšem predelu – v jamskem svetišču.

Starodavne karte neba?

Najznamenitejši del jame Lascaux je Dvorana bikov, v kateri so zgornji deli sten skoraj popolnoma prekriti z monumentalnimi poslikavami živali in abstraktnimi znaki. Celoten prizor se imenuje “Kozmična procesija živali”, imenujejo pa ga tudi “Sikstinska kapela paleolitika”. Na čelu procesije je bitje, ki ima na majhni glavi dva roga, okrogle oči, krepke noge, velik trebuh in šest okroglih oznak po telesu. Znanstveniki so ga poimenovali “Enorog”. Temu bitju sledijo ostale živali – krave, črni jelen, rdeča krava, kozorogi v boju, konji in biki – obkrožene pa so z najrazličnejšimi znaki.

Pred nekaj leti je nemški znanstvenik dr. Michael Rappenglück z univerze v Münchnu skušal najti odgovor na to, kaj je pomenila jamska umetnost ljudem, ki so živeli pred toliko tisočletji. Zakaj so jame poslikavali z biki, konji, jeleni, kaj je predstavljalo nenavadno rogato bitje? Odgovor, ki ga je ponudil, je v znanstvenih krogih sprva naletel na oster odpor, toda sčasoma je dobil svoje zagovornike med matematiki in astronomi, ki so raziskovali še naprej.

Rappenglück meni, da prizori iz Lascauxa predstavljajo karto neba pred 17.000 leti. Na obrazu enega od bikov je odkril točki, v katerih je prepoznal zvezdo Aldebaran in zvezdno kopico Hijade. Sedem točk nad lopaticami sosednjega bika naj bi predstavljalo ozvezdje Plejade, zvezda Aldebaran, Plejade in Hijade pa naj bi skupaj tvorile ozvezdje Bika oz. Taurus. “Če bi tega bika odkrili v srednjeveškem rokopisu in ne na steni jame, bi ga takoj prepoznali kot Taurus,” je dejal Rappenglück. Drugi astronomi, ki so se oprli na to teorijo, so v naslednjem biku odkrili ozvezdji Orion in Dvojčka, v še naslednjem pa Leva in dele Device.

scenepuitlascauxŠe ena upodobitev iz Lascauxa zbuja veliko zanimanje znanstvenikov, predvsem astronomov in matematikov. To je prizor v samem srcu jame, katerega sestavljajo bik, nenavaden človek-ptica in ptica na palici. Mesto v jami, kjer je ta prizor, je zelo težko dostopno. Kdor se želi prebiti do njega, mora skozi ozek kanal, nato pa se mora spustiti po lestvi, ki je bila nameščena v današnjem času, v globoko temo spodnje galerije. Eden zadnjih snemalcev Lascauxa Mario Ruspoli je v svoji knjigi zapisal: “Kdor se ni nikoli spustil sem, si ne more predstavljati tega mističnega vzdušja, nabitega s takšno močjo, da človek prične šepetati …” Oči bika, človeka-ptice in ptice naj bi predstavljale tri najsvetlejše zvezde – Vego, Deneb in Altair.

To pa ni edini povod za predpostavko, da se je predzgodovinski človek zanimal za nočno nebo. Medtem ko naj bi bila v Lascauxu označena samo ozvezdja vzdolž ekliptike, pa so znanstveniki v Altamiri prepoznali posamezna ozvezdja celotnega vidnega neba. Upodobljena naj bi bila polarna zvezda tega časa, v njeni bližini naj bi bila prikazana cirkumpolarna ozvezdja, na dnu pa ozvezdja Škorpijona, Bika in Leva. Posamezna ozvezdja so odkrili tudi v španski jami Cueva de El Castillo.

In na koncu nam ne preostane drugega, kot da ponovimo vprašanje – kaj je jamska umetnost pomenila tem ljudem, ki so živeli toliko tisočletij pred nami? Odgovora na to verjetno ne bomo dobili. Po drugi strani pa si ni težko predstavljati, kako je ritem gibanja magičnih poslikav prežemal celotno bit prazgodovinskega človeka in ga tako združeval z ritmom upodobljenega neba. Ko je hodil od vhoda v jamo proti svetišču, ko se je prebijal skozi ozke hodnike, ko je doživljal naslikane prizore, ko je prebiral abstraktne znake, se je približeval tudi svojemu lastnemu “svetišču” – tisti točki v nas, kjer se srečujeta nebo in zemlja.