psih. Jelena Sikirić, predsednica NA v Rusiji

Naše življenje je dolga cesta. Ko smo mladi, se zdi neskončna, in občutek imamo, da je še vse pred nami, da imamo na voljo veliko časa – tako veliko, da niti ne vemo, kako ga izkoristiti in s čim ga izpolniti. Ko pa se življenje približuje zatonu, ko smo že večino ceste prepotovali, se oziramo nazaj in vidimo, da so leta preletela, kot bi mignil z očesom. Spoznamo, da časa v resnici niti ni bilo tako veliko in da ga je preostalo le še malo.

Dolgo cesto življenja gradi človek sam po vzorcih, ki jih določata narava in usoda. V skladu s temi vzorci poti obstajajo obdobja delovanja in mirovanja, neštete možnosti, naloge in preizkušnje v vsaki fazi, predvsem zato, da bi se tisti, ki potuje, izpopolnjeval in razvijal. Koliko človek vse to izkoristi in kakšen je končni izid poti, je odvisno od njegovih moči in težnje po razumevanju tega, zakaj in v imenu česa jo gradi. To je filozofski vidik teme, ki se ji bomo posvetili v nadaljevanju.

Ciklusi življenjskih obdobij

Življenjsko obdobje je eno od obdobij, faz ali ciklusov v razvoju človeka. Na začetku vsake faze organizem doživlja fiziološke spremembe, toda to je le vidni del ledene gore. Veliko bolj zanimivo je hkratno psihično in mentalno dogajanje ter njegov vpliv na način človekovega življenja. S filozofskega vidika je ključno še eno vprašanje – kaj se v vsakem ciklusu dogaja s človekovim duhovnim razvojem in kako to vpliva na njegovo usodo in življenjsko vlogo.

Razumevanje življenjskega obdobja je lahko zelo konkretno, vendar obenem tudi zelo relativno. Človek mu daje smisel glede na to, kar se mu zdi v življenju pomembno.

Če mislimo, da je življenjsko obdobje število preživetih rojstnih dni, to drži, če opazujemo fizično telo, ki se postopoma, vendar nepretrgoma stara, kar je naraven potek. Če srečo vidimo v tem, da smo čim dlje videti mladi in lepi, se nimamo česa veseliti, ker bo naša sreča kratka – celo najboljši plastični kirurgi prej ali slej ostanejo nemočni pred neizogibnimi zakoni narave.

starMorda spadamo med tiste, za katere obstajata dve življenjski obdobji – “mladost”, ki traja le, dokler smo svobodni, dokler živimo zase in se skrbno izogibamo odgovornostim, naporom, preizkušnjam in sprejemanju odločitev, ter “konec mladosti”, ko se “srečni” del življenja konča, ker se začnejo pojavljati različne vrste odgovornosti, težave in resne življenjske naloge, kar povzroča kronične depresije in nezadovoljstvo s samim seboj.

V tem primeru se močno otepamo tega, da bi odrasli. Nekateri psihologi so take ljudi poimenovali stari otroci … To ni niti malo pohvalno, toliko bolj, ker nas drugi niti najmanj nimajo za mlade, temveč žalostno nemočne ali smešne, tudi če nimamo veliko let.

Morda pa predstavo o življenjskem obdobju povezujemo zlasti s stanjem duše in zavesti, ne pa s fiziološkimi spremembami človekovega organizma. V tem primeru je naše stališče globoko filozofsko.

Mlad je tisti, ki ima ne glede na obdobje živo srce, živ in raziskovalen um, tisti, ki neguje mladost duše. Njegovo življenje je napolnjeno s smislom, ki ga je našel po neprekinjenem iskanju in prizadevanju z močnim, pretanjenim in globokim doživljanjem vsega, kar se mu dogaja, kar mu omogoča bogastvo notranjega sveta. Prehitro ostarel človek pa je ne glede na starost tisti, čigar srce je otrdelo, duša in razum omrtvela, njegovo življenje pa je brez smisla.

Mlad ostane vsakdo, ki ne priznava ovir in omejitev za izražanje najboljših značilnosti uma, duše in srca ter jih obvladuje. Star postane vsakdo, ki pade v past takih omejitev in okoliščin.

V skladu s številnimi starodavnimi in sodobnimi filozofskimi in religijskimi učenji ter astrološkimi in psihološkimi pojmovanji je človekovo življenje urejeno podobno kot narava in vesolje. To je samo en velik ciklus obstoja znotraj drugih, še večjih ciklusov skrivnostnega poteka evolucije, ki presegajo omejen človekov razum.

Stari filozofi so govorili o sedmih pomembnih starostnih življenjskih ciklusih (ki se začnejo z rojstvom), v vsakem pa so dane možnosti za razvoj enega od sedmih ravni človekovega obstoja. Tako človek v življenju dobi vse možnosti za celovit in vsestranski razvoj duha, uma in telesa.

To staro pojmovanje se je precej razširilo s sodobno astrologijo, zlasti šolo humanistične astrologije švicarskega astrologa Alexandra Rupertija. Ta je življenjsko obdobje je označil kot plodna tla, na katerih zori globoka izkušnja in se prebuja človekova zavest, med prehajanjem skozi naravne faze razvoja pa se razkriva bogastvo njegove duše. Poudarja, da ima v različnih ciklusih ali obdobjih isti dogodek povsem drugačen pomen – spremeni se njegov smisel, človekovi odzivi, nauki, ki jih je treba potegniti, ter lastnosti duše in uma, ki jih je treba odkriti.

Astrolog Dane Rudhyar je našel zanimivo povezavo med sklenjenim ciklusom celotnega razvoja človeka v življenju in sklenjenim štiriinosemdesetletnim ciklusom planeta Urana.

Astrologi Uranov ciklus v povezavi s človekovim življenjem delijo na različne faze. Govorijo o sedmih ciklusih po dvanajst let in treh ciklusih po osemindvajset let. Najpogosteje preučujejo dvanajst ciklusov po sedem let. Rudhyar priporoča preučevanje prvih deset sedemletnih ciklusov, ker se zatem začne ponavljati to, kar je človek že doživel, le da na drugi ravni.

Planet Uran

Uran ima v astrologiji pomemben simboličen pomen. To je skrivnosten planet velikih duhovnih kolektivnih in individualnih doživetij. Uran navdihuje in poziva k iskanju poti, smisla, velikih resnic in vzvišenih idealov in sanj, preseganju prostorskih in časovnih meja, novim idejam in ustvarjanju.

uranČloveka vodi v globino lastne duše, k spoznanju samega sebe. Ta pot ni pasivna, temveč ustvarjalna in dinamična. Uran s preseganjem preizkušenj in težav vodi k odkrivanju in drugačnemu razmišljanju, globokim spremembam, odkrivanju novih obzorij. Pomaga videti cilj že na začetku poti in spodbuja k vztrajnemu in potrpežljivemu obvladovanju vseh zunanjih in notranjih omejitev. Uran v človeku prebuja nekaj najpomembnejšega – njegovo individualnost.

Mladost in starost sta dva konca dolge ceste življenja. “Če bi mladost vedela, kar ve starost, in starost zmogla, kar zmore mladost,” lahko slišimo od različnih ljudi, vendar se ne moremo vedno strinjati. Ali ni prezgodaj za tarnanje in vzdihovanje? Zakaj mladim jemati čudovito priložnost, ki jim jo ponuja življenje – učiti se, spoznavati in v dolgih letih odkrivati brezmejne zmožnosti svoje duše in uma? Zakaj starejšim jemati pogum ter možnost delovanja in ustvarjanja samo zaradi starosti? Zakaj so se ti dolga leta učili iz življenja in premagovali sebe, če nihče ne potrebuje številnih izkušenj, ki so si jih nabrali, če ni nikogar, komur bi jih lahko prenesli?

Leta “izpitov”

Če Uranov ciklus razdelimo na tri obdobja po osemindvajset let, tedaj za človekov razvoj postanejo ključna leto rojstva, osemindvajseto leto, šestinpetdeseto leto in štiriinosemdeseto leto življenja. Ta leta so znana kot kritična in prelomna v najglobljem pomenu besede, ker prav takrat dobimo najmočnejše izkušnje, s katerimi potegnemo črto pod to, kar smo že preživeli in s čimer smo se že spopadli. V njih je najbolj ključno hamletovsko vprašanje “biti ali ne biti”. Od tega, kako opravimo te življenjske izpite, je odvisno, ali se bo naša usoda korenito spremenila, ali bomo ubrali drugačno pot v življenju ali pa bomo ostali pri starem in dušo obsodili na postopno, čeprav neopazno umiranje.

fantmaliOd rojstva do sedmega leta

Majhen, šele rojen otrok ni prilagojen novim življenjskim pogojem v materiji, zato mu usoda v skladu z izročilom dodeli prijatelja in pomočnika, nezemeljsko bitje – angela varuha. Po starodavnih tradicijah ima vsak otrok do sedmega leta starosti angela varuha. Ta otroka ščiti pred vsemi življenjskimi nevarnostmi, vse dokler ta ne postane samostojen in mu, kar je najpomembnejše, pomaga ohranjati povezavo z nebeškim svetom, iz katerega je otrok prišel, in s svetom lastne duše. Če otrokova pozornost ni povsem usmerjena v materialne stvari in želje, če njegova duša ne otrdi in če ohrani neposrednost in čistost, potem lahko povezava z angelom varuhom pomeni začetek oblikovanja njegovega notranjega sveta. Tako nastanejo prva vprašanja o smislu življenja, o skrivnostnem in čarobnem.

Vse to se zrcali v igrah, risbah, otroških zgodbah, iz katerih starši lahko izvejo dragocene stvari o drugi, skriti strani življenja svojega malčka.

Takšna notranja tankočutnost, zmožnost gledanja z očmi srca in čutenja, da duša obstaja in je resnična, doseže višek v petem letu starosti, nato pa se naglo zmanjšuje in po sedmem letu povsem izgine, če se v otrokovi zavesti ne utrdi do vstopa v šolo.

Vse drugo ni tako pomembno, toda treba je dodati še nekaj – ne popuščajte otrokovi trmi! Otrok mora še pred začetkom šolanja razumeti, da ni središče sveta. Če nam ne uspe vanj vsaditi osnovnega razumevanja, kaj lahko počne in česa ne sme, mu bo potem zelo težko kar koli dopovedati, čustvene nevihte pa lahko trajajo celo življenje.

Obdobje do sedmega leta starosti je zelo pomembno, ker bo dogajanje v njem vplivalo na nadaljnje življenje. Če na primer v tem obdobju v otrokovi hrani ni kalcija, bo pozneje organizem trpel. Če otrok ne bo prejel dovolj ljubezni, topline in starševske avtoritete, navzočnosti in razumevanja, bo celo življenje čutil prikrajšanost, zato bo zelo težko gradil povezave z drugimi ljudmi in se prilagajal družbenemu okolju. Če pa v tem obdobju otroku primanjkuje hrane za dušo, gre lahko njegovo celotno življenje v prazno, tedaj morda nikoli ne bo razumel, zakaj se je rodil in zakaj živi.

Od sedmega do štirinajstega leta

Otrok začne v tem obdobju povsem jasno ozaveščati svoj notranji “jaz” in se ločevati od okolice. V njem se obenem prebuja pomembna potreba po ocenjevanju, presojanju, po tem, da se vede kakor odrasli in da ga tako doživljajo tudi drugi.

Modrost srca zamenja za logiko glave, notranji dialog pa za dušo bitij in stvari oziroma za dialog z zunanjim svetom. K tej pomembni spremembi prispevajo televizija, šola, družina in okolje, skratka celoten sistem vzgoje, norm in pravil družbenega vedenja in zakoni kot izraz konkretne življenjske resničnosti, ki jo mora postopoma obvladovati.

Zato je v tem obdobju zelo pomembna vloga staršev in odraslih, kot so učitelji, katerih avtoriteta ne temelji nujno na kaznovanju niti na pretiranem nagrajevanju, temveč na globokem medsebojnem zaupanju, pri čemer je tisti, ki ve več, zgled, neke vrste ideal, tisti, ki ve manj, pa ta zgled prepozna in mu sledi.

deklicaV tem življenjskem obdobju se v otroku prebujajo glavni viri energije in njene zmožnosti, zato postane zelo dejaven, dinamičen, gibljiv, dinamična pa postaneta tudi razum in notranji svet. Le malo odraslih opazi duševno lakoto, ki se prebuja v tem starostnem obdobju, vse večje hrepenenje po znanju. Otroka zanima vse – od ureditve sveta do sestave avtomobila. Njegova radovednost je goreča, iskrena, nalezljiva. Ta je pomembna priložnost tudi za starše, da so spet takšni kakor nekoč, da se vrnejo v mladost, da začutijo neobičajno, resnično zanimanje za vse, kar se dogaja. Najlepše od vsega pa je, da nenadoma ne ločimo več, kdo koga spodbuja k odkrivanju – otrok s svojim otroškim zanimanjem in zmožnostjo čudenja ali mi z zanosom odraslega, v katerem je znova oživela duša otroka.

Če spustimo to priložnost, lahko otroka obsodimo na prazno življenje.

Od štirinajstega do enaindvajsetega leta

Vsak življenjski ciklus prinaša svoje težave, toda najstniška kriza se razlikuje od vseh preostalih. S svojimi odnosi, dramatičnostjo in številom tistih, ki jo preživljajo, spominja na pravo tragedijo – le kakšen Shakespeare!

Za najstniško obdobje so po eni strani značilni burni odzivi, kaprice, doživljanja, nepredvidljivo vedenje in razmišljanje, romantičen zanos in veliko zanimanje zdaj za eno, zdaj za drugo stvar, temu pa se pridružujejo depresija, pasivnost, lenoba, zapiranje vase, občutki zaradi pravkar odkritih kompleksov.

Vse naokoli vre, ker je naš junak ne glede na pospešeno rast, fiziološko dozorevanje in vidne zunanje spremembe v marsičem še vedno naiven in vznemirjen otrok, ki si v globini duše želi, da bi zanj skrbeli, ga ščitili in varovali pred življenjskimi težavami. Po drugi strani pa dobro razume, da se je otroštvo končalo. V svojih očeh, in še posebno v očeh drugih, želi biti odrasel. Če v najstniku prevlada otrok, se odrasli v njem takoj želi osvoboditi otroka in ga skuša skriti.

Vse to povzroča zmedenost in nezaupanje vase. Ker to želi skriti in dajati vtis samozavestnosti, gre iz ene skrajnosti v drugo in se vede nenaravno.

Sebe doživlja idealizirano in ima pretirane zahteve do sebe in okolice. To se nanaša zlasti na videz, ki postane glavna skrb. V tem obdobju ga muči zlasti občutek manjvrednosti v povezavi s spolnostjo. Kaj nenadoma ni v redu z menoj? Podobno vprašanje si pogosto postavljajo najstniki, poskus, da bi nanje odgovorili, pa rodi nove komplekse in občutke bolečine, kot so strah, sramežljivost, zmedenost, bojazen, da ne bodo kos nečemu, strah, da bodo neskladne telesne mere in pomanjkljivosti izzvale posmeh …

najstnicaStarši v tem življenjskem obdobju otroka ne smejo pustiti brez podpore in pustiti, da se sam bori s težavami. Ravnodušje ne bo pomagalo pri premagovanju takšnih kriz. Umirjeni in resni pogovori bodo najstnika pomirili, mu pomagali, da se znajde v množici vprašanj in kar je najpomembneje, pri tem, da se ne vrti v krogu podobnih občutkov. Starši morajo pokazati, da v življenju odraslega obstaja nekaj drugega, pomembnejšega, zanimivejšega in zanos zbujajočega … Sicer tvegamo, da bomo vzgojili nevrotičnega človeka, bolezensko obsedenega s samim seboj.

Da bi najstniku pomagali pri odkrivanju novih obzorij, si ni treba ničesar izmišljevati, kajti njegov notranji svet se bo vztrajno bogatil in polnil z različnimi zanimanji, pretanjenim doživljanjem lepote, romantičnim sanjarjenjem in sanjami. Odrasli mu morajo samo pomagati pri odkrivanju njegovega notranjega sveta. Kajti v resnici je po duši nepopravljiv romantik in idealist. Doživlja vzvišene občutke in trenutke zanosa, in če zato včasih čuti moč, da bi lahko premikal gore, mu je to treba dovoliti.

Najstnikova duša daje plodna tla, na katerih poganjajo prve kali avtentičnih sposobnosti, darov, teženj in odkrivanja. Pozneje bodo te oblikovale njegovo notranjo bit in smisel življenja.

In kar je najpomembnejše – otrok je v prejšnjem obdobju potreboval starša učitelja, zdaj pa potrebuje starša prijatelja. Potrebuje nekoga, ki bo lahko zrcalo njegovih občutkov in doživetij, nekoga, ki mu bo lahko zaupal vsako skrivnost. Najstnik se odpira samo tistemu, ki se je dotaknil nežne strune v njegovi duši, njegovem notranjem svetu. S preostalimi pa se bo vedel uradno, ker bo na tihem zaznal hinavščino in neiskrenost ter včasih poskus približevanja razumel kot napad nase … Kot odziv se bo rodila odtujenost, ki lahko preraste v uporništvo. Starši se morajo do najstnika vesti kot do odraslega, pri tem pa ne smejo pozabiti, da se mu je treba približevati počasi.

Praviloma se vse srečno konča pri osemnajstih, devetnajstih letih, ko je dosežena polnoletnost. Pred fantom in dekletom je že nova naloga – samostojnost, ki je fizična pa tudi psihična, zlasti v razmerju do staršev in družine.

Od enaindvajsetega do osemindvajsetega leta

Za to obdobje velja, da mlad človek lahko povsem odgovarja za dejanja. Lahko se poroči, voli, živi samostojno. Naposled je prišla dolgo pričakovana svoboda – lahko si izberem, kogar želim, delam, kar želim, postal sem gospodar lastne usode in jo usmerjam z lastnimi odločitvami. Če želim – bom počel neumnosti, če pa tega ne želim – se bom obvladal. Nad mano ni nikogar, nikomur mi ni treba polagati računov!

cestafantVse to drži, vendar obstaja majhen “ampak”. V tem obdobju zapleten proces, ko mlad človek postaja “polnovreden član družbe”, doseže višek. Z odraslim mladim človekom nihče več ne ravna v rokavicah, temveč so snete vse maske in pred njim se razkrije, da vladajo neusmiljeni zakoni džungle in da obstajata dejansko le dve poti – prilagoditi se tem zakonom, jih sprejeti kakor nujno zlo, če želi živeti mirno in srečno, ali pa se boriti za lastno individualnost in moralna merila z zavedanjem, da v vsakem trenutku tvega, da ga ti isti zakoni uničijo.

To je bistvo krize v življenjskem ciklusu od enaindvajsetega do osemindvajsetega leta, to je najpomembnejša naloga velikega izpita zrelosti – nekako preživeti, ne da bi izgubili dušo. V boju za preživetje se iz oči v oči spopadata dve osnovni načeli – materialno in duhovno. Nadaljnja človekova usoda je odvisna od tega, katero se bo izkazalo kot močnejše, katero bo zmagalo. O naši usodi lahko odloči en intuitivni preblisk, eno dejanje po zapovedi srca, vendar jo lahko prav tako z lastnimi rokami uničimo, če intuicije, duše in srca v ključnem trenutku ne “spravimo v tek”. V tem obdobju smo podobni ljudem, ki se pripravljajo na gradnjo hiše. Vse, kar se z nami dogaja v tem obdobju, vsa naša prizadevanja, odkritja in spoznanja postanejo “gradbeni material”, ki ga zbiramo opeko za opeko. Hišo začnemo graditi šele v naslednjem življenjskem ciklusu, vendar prav iz materiala, ki smo ga zbrali v obdobju od enaindvajsetega do osemindvajsetega leta, kar je pomembno razumeti. Pozneje bo veliko težje najti manjkajoče elemente.

Od osemindvajsetega do petintridesetega leta

Pogosto slišimo stavek: “Postavil sem si rok – trideseto leto. Do takrat moram veliko doseči – zabavati se in se zresniti, se naužiti svobodnega življenja in ustvariti družino, preživeti na račun staršev in najti dobro plačano službo, zagovarjati magisterij, morda celo doktorat.”

Kot da se po tridesetem letu vse konča in bomo to, česar nam dotlej ne uspe doseči, težko dosegli pozneje. Zato delamo številne velike napake, sprejemamo hitre rešitve, poleg tega pa se rodijo številni konflikti in kompleksi. Želimo sedeti na več stolih hkrati, želimo imeti vse in to naenkrat – ne dosežemo pa ničesar. Naše življenje se spremeni v neprestano dirko in naglico, dnevi so razdeljeni na minute, a vseeno nimamo dovolj časa. Obenem pa si tako pogosto dopuščamo drugo skrajnost – rutino, dolgočasje, pasivnost, vse do občasne depresije, ki je posledica zunanje in notranje utrujenosti.

kitaraToda v redkih trenutkih, ko se ustavimo, spregovori naša druga narava, potisnjena nekam globoko v podzavest. Na površje se prebija duša romantika, pesnika, umetnika in v teh trenutkih se ne prepoznamo. Obstaja samo zelo močno, nepojasnjeno notranje hrepenenje.

Duša si želi resnično ljubiti in biti ljubljena, išče čistost srca in čistost odnosov, išče pustolovščine, išče lepoto v vseh njenih izrazih. Glasba, poezija, knjige, narava – vse to znova postane pomembno. Včasih se na površje prebije naša duša filozofa in učenca, žejnega spoznanja. Nenadoma si začnemo postavljati vprašanja o Bogu, smislu življenja, usodi, nenadoma spoznamo, kako ozko je naše obzorje, koliko zanimivega smo spustili in koliko stvari ne vemo. Želimo se učiti, spoznavati, razvijati sposobnosti in darove, odkrivati svet in ljudi.

Naloga v življenjskem obdobju od osemindvajsetega do petintridesetega leta je, da ne zadušimo teh globokih in iskrenih potreb in stremljenj duše, da jih odkrijemo, razvijemo in okrepimo.

Kajti usoda nam tako daje možnost, da najdemo sebe, odkrijemo svojo pot, odkrijemo to ali ono omejenost svojega smisla življenja. Prav v tem obdobju ga je najlažje uvideti in življenjske priložnosti nam, čeprav se zdi nenavadno, prav v tem obdobju omogočajo, da vsaj majhen del tega, kar smo odkrili, tudi uresničimo.

Če izpustimo priložnost, če naša druga narava ne dobi hrane, nujne za razvoj, bodo posledice do petintridesetega leta skoraj neznatne – v sedanjem in nadaljnjem življenju bo ostalo samo globoko hrepenenje in nezadovoljstvo s samim seboj. Toda že v naslednjem življenjskem ciklusu, po petintridesetem letu, lahko prerastejo v globoko krizo – znano “krizo srednjih let”.

Priložnosti v tem življenjskem obdobju ne padajo z neba, temveč jih spremlja temeljito preizpraševanje vsega, kar se je zgodilo dotlej, temu pa se pridružujejo še precej zapletene preizkušnje.

Vse se kopiči – na eni strani veliko pomembnih in zapletenih težav, ki jih je treba hitro rešiti, pri čemer vsi običajni, stereotipni načini njihovega reševanje niso več veljavni. Po drugi strani pa usoda nenadoma pošlje priložnosti, ki jih prej ni bilo. Vsaka med njimi ima svoje prednosti in slabosti, mi pa moramo izbrati in natančno vedeti, ali je ta izbira edina ustrezna in dolgoročna.

V resnici je izbira, ki jo naredimo, vedno ena – glava ali srce. Če izberemo stabilno, mirno življenje in se ne oziramo na potrebe duše in srca, se obsodimo na prazno in nesmiselno življenje. Če pa izberemo potrebe duše in srca, žrtvujemo marsikaj, kar bi nam zagotavljalo mirno življenje.

Naša izbira mora biti zavestna in samostojna. Ker smo odgovorni za svoje odločitve in dejanja, moramo razumeti, ali je ta pravilna ali ne, ali je to, čemur dajemo prednost, napačno. Ne moremo se pravilno odločiti, če ne odgovorimo na dve večno pereči vprašanji: “Kaj me v dosedanjem življenju ne izpolnjuje in zakaj?” (merilo so potrebe duše in srca) in “Kaj je zame najpomembnejše, čemu, zaradi koga in zaradi česa živim?” (isto merilo).

Najti svojo pot ni preprosto. Treba se je oborožiti s potrpežljivostjo in vztrajnostjo, ker je pred nami dolga pot poskusov in napak. Najpomembneje je, da se ne predamo pred časom in da ne sprejemamo kompromisov z lastno dušo, srcem in vestjo. Uspeh je vedno nagrada za pogum, vztrajnost, vero, potrpežljivost in seveda ljubezen.

Kakor koli obrnemo, v človeku so se do tega obdobja neprestano spopadala materialna in duhovna načela, v tem življenjskem obdobju pa je že zrel, da dokončno in nepovratno izbere eno ali drugo. Ne govorijo zaman, da so naslednji življenjski ciklusi nekakšno nadaljevanje ciklusa od osemindvajsetega do petintridesetega leta in da je to, kar sledi, precej odvisno od tega, kako smo preživeli to ključno obdobje našega življenja, kaj smo v njem odkrili in čemu smo dali prednost.

Od petintridesetega do dvainštiridesetega leta

V tem obdobju človek doživlja znano “krizo srednjih let” ali krizo sredine življenja, ki je naravno nadaljevanje neizpolnjeno preživete prejšnje, ključne življenjske faze, žalostna posledica vseh priložnosti, izpuščenih v njej.

Znova začnemo razmišljati o tem, o čemer bi morali razmišljati že prej, in postavljamo si vprašanja, na katera bi morali najti odgovore že prej.

Take krize vsakdo doživlja po svoje. Toda prej ali slej dušo začnejo znova mučiti vprašanja, kot so: “Čemu vse to? Ali je to moje življenje? Po kateri poti hodim? Zakaj obstajam? Zakaj sploh vse skupaj?” Človek se od znotraj in včasih tudi od zunaj počuti zelo osamljenega. Še najbolj od vsega pa nanj pritiska občutek, da časa za “pravo življenje” preostaja le še malo in da ga več ne more kot prej preložiti “na pozneje”.

Procesi, ki se dogajajo med krizo, so z zunanjimi okoliščinami povezani samo posredno. Zato se številni psihologi strinjajo, da take krize niso starostne, temveč globoko duhovne.

1Kakor je govoril C. G. Jung, človek v tem obdobju znova dobi možnost, da sliši glas svoje Duše, svoje Biti. On sam in njegovo življenje se morata korenito spremeniti, za kar so zagotovljeni vsi pogoji. Duhovnost mora prevzeti mesto racionalnosti, modrost srca pa zamenjati logiko uma.

Kriza srednjih let je dejansko še ena možnost, da se vse spremeni. Če jo uspešno prestanemo in najdemo manjkajoče člene, tiste, ki so nujni, da bi naše življenje dobilo nov smisel, to lahko povzroči globok duhovni preporod, širjenje zavesti, nov pogled na svet in lastno vlogo, pridobivanje individualnosti. To potrjujejo izkušnje številnih znanih ljudi, ki so nekje pri štiridesetih doživeli velike duhovne krize. Veliko ljudi prav tako nekje pri štiridesetih spremeni družino, poklic, način življenja in začne od začetka.

Vendar človek žal pogosto prespi to priložnost in zaduši glas svoje Duše. Toda od sebe ne moremo pobegniti. Tistega, ki se mu to zgodi, čakajo žalostne posledice. Taki ljudje lahko postanejo malenkostni, zlobni in raztreseni starčki, katerih osamljeno življenje napolnjujejo samo bolezni, opravljanje drugih in čakanje smrti.

To obdobje celo za tiste, ki so že odkrili smisel življenja in delo, ki jih izpolnjuje, nikakor ni enostavno. Ne zadostuje najti smisel, ne zadostuje vedeti, kam gremo in kaj hočemo, zdaj moramo v skladu s tem živeti. V tem primeru se kriza srednjih let izraža kot boleče spoznanje o neskladju med vzvišenostjo in lepoto delovanja ali usmeritev, ki jih je človek izbral, in njegovimi resničnimi sposobnostmi in možnostmi. In znova se začnejo ista globoka razmišljanja, mi pa poskušamo biti boljši in boljše delovati, da bi presegli meje spoznanja in možnosti, da bi razbili stereotipe. In znova isto prizadevanje, da bi drugače slišali glas Duše, da bi znova odkrivali druge ljudi in svet, ki nas obkroža.

Od dvainštiridesetega leta do devetinštiridesetega leta

Nobena skrivnost ni, da se v tem obdobju odnosi z bližnjimi ljudmi spremenijo v navado, izgubljajo značilno toplino, nežnost, globino in moč. Vsak odnos je treba občasno znova osmisliti, obnoviti in preporoditi. To obdobje ponuja edinstveno priložnost, da to naredimo enkrat za vselej ali da na nov način vzljubimo svoje bližnje, če so naši občutki vsa ta leta prestali vse preizkušnje. Zato je treba znova odgovoriti na vprašanje. “Kaj nas povezuje, združuje, kaj nas drži skupaj?” Navada? Medsebojna odvisnost? Materialna korist? Prijateljstvo? Ljubezen? Odgovornost do drugih? Skupno delovanje, težnje, sanje? Ali vse to – ali pa to in še nekaj drugega, tretjega?

Če nam je v prejšnjem ciklusu uspelo enkrat za vselej odgovoriti na vprašanje, kaj je najpomembnejše v našem življenju, pa je treba sedaj v tem obdobju enkrat za vselej odgovoriti na vprašanje: “Kaj je najpomembnejše v mojih odnosih z bližnjimi ljudmi in svetom, ki me obkroža?”

To obdobje ponuja edinstveno priložnost, da znova spoznamo ljubezen, njene najrazličnejše oblike in stanja ter okrepimo srčne vezi z drugimi ljudmi.

Zakonski pari, ki so znali skupaj prestati vse krize, sredi štiridesetih let čutijo, da se občutki in odnos obnavljajo, ne zato ker bi se nepričakovano izboljšali, temveč ker partnerja preprosto prenehata eden drugega kriviti za lastne težave.

22V tem obdobju ljubezen lahko postane ne le življenjska opora, temveč tudi neizčrpen vir ustvarjalnega navdiha in moči.

Zaradi gotovosti, da nismo tisti, ki nas drugi samo nujno potrebujejo, se lahko v nas porodijo množica novih idej, želja po novih začetkih in ustvarjalni načrti, ki bodo pomagali nam in drugim.

Glede na izjemne možnosti, ki se nam razkrivajo v tem obdobju, je treba razumeti ne le, da ljubezen pripada vsakemu obdobju, temveč, da ljubezni nikoli ne smemo zamenjati z nadomestki. Zato se nam ni treba potapljati v domišljijski svet nadaljevank in ljubezenskih romanov, in ni nam treba ustvarjati iluzije, da bo to nadomestilo vse, kar smo v življenju zamudili. Prav tako, kar posebno velja za moške, ni treba misliti, da bo poznanstvo z mlado osebo, pred katero se lahko potrjujemo, se počutimo kot nekdo, ki še ni izgubil zunanje privlačnosti in potenciala mladosti, samodejno “zagotovilo” ljubezen. Ne poskušajte pobegniti pred svojimi leti, ne prepričujte sebe in drugih, da ste mlajši kot v resnici. Zrela leta imajo svojo lepoto in moč, ki redko koga pustijo ravnodušnega.

Od devetinštiridesetega do šestinpetdesetega leta

Če človek v prejšnjih štirinajstih pomembnih letih uspešno reši naloge, ki jih je predenj postavila usoda, če se preneha krčevito oklepati fizične mladosti in je ne poskuša vrniti za vsako ceno (tako da včasih postane že smešen), če svoja leta sprejema dostojanstveno in plemenito, ga bo usoda za to bogato nagradila. S tem ko mu vzame mladost telesa, mu vrača mladost duše.

3In življenje se dobesedno znova začne in postane veliko bolj zanimivo kot kadar koli pred tem. Zunanje življenje je zavestno potisnjeno na stranski tir, vse skrite sanje mladosti, ki so se prej zdele neuresničljive, pa znova dobijo vpliv ter se izražajo v novem iskanju, podvigih in odkrivanju.

Pogosto se prav v tem obdobju porajajo genialne zamisli, izumi in dela, v katerih se v popolnosti izrazijo vse duhovne moči in ustvarjalne zmožnosti že modrega človeka, ki so se nabrale v številnih letih.

Pred nami je zrel in izkušen mladenič, z ognjem v očeh, z zanimivimi zamislimi in pogledom na svet, z entuziazmom, življenjsko radostjo in dinamičnostjo, ki ji lahko samo zavidamo. Platon ni brez razloga dajal prednosti temu obdobju, ljudem, ki so znali izkoristiti njegove priložnosti in doseči vrhunec duhovnega in ustvarjalnega razvoja, pa je dodelil pomembno vlogo v svoji idealni državi.

Ko so številne ljudi iz tega obdobja, ki so se našli in živeli izpolnjeno, vprašali, ali bi se želeli vrniti v mladost, so to vsi po vrsti odločno zanikali.

Vse preostale možnosti življenjskega ciklusa od devetinštiridesetega do šestinpetdesetega leta milo rečeno ne navdihujejo, njihove posledice pa so včasih zelo boleče. V tem primeru človek kot po pravilu beži v preteklost, zelo rad se spominja, kako dobro je bilo takrat, zdaj pa je vse slabo, in ne naredi ničesar, da bi to spremenil. Včasih postane podoben ostarelemu, inertnemu, pasivnemu, lenemu in kljubovalnemu najstniku, včasih nekomu, izmučenemu od življenja, na kogar se je zgrnilo vse gorje tega sveta, ki obtožuje državo in okolje za vse svoje težave ter obenem zahteva vrnitev vsega, kar je nekoč žrtvoval.

Od šestinpetdesetega do triinšestdesetega leta

Zdaj je posebno pomembno in zastrašujoče vprašanje, ki je dotlej ležalo nekje globoko v podzavesti: “Kaj bo ostalo za mano? Komu bom prenesel vse, kar sem preživel, dojel, dosegel? Kdo bo nadaljeval moje delo, kdo bo vzgajal drevo, ki sem ga posadil?” Pomembno postane nasledstvo, prenos izkušenj, nadaljevanje ljubljenega dela. Tudi to obdobje ponuja edinstveno priložnost − utrditev vezi s tistimi, ki jih lahko z resnično radostjo imenujemo svoje somišljenike in celo naslednike.

Če se ne izoliramo in se ne oklepamo krčevito svojih malih težav in potreb, je to posebno lepo, srečno in izpolnjeno življenjsko obdobje. Najdemo sorodne duše, če jih nismo našli že dotlej, ali pa znova spoznavamo tiste, ki so bili vsa ta leta poleg nas. Čutimo posebno enotnost, trdne vezi duše in srca (ki jih ne more razdreti nihče razen smrti) z vsemi, ki so z nami zrli ali zrejo v isto smer in delijo naše ideje, stališča, težave, radost in žalost, ki skupaj z nami udejanjajo podvige.

Življenjsko obdobje od šestinpetdesetega do triinšestdesetega leta ponuja priložnost, da najdemo svojo jato, svojo duhovno družino. To je še ena srečna potrditev tega, da ima naše življenje smisel, ker zelo globoko in trdno znova spoznavamo, zakaj in zaradi koga živimo in bomo živeli, dokler bomo imeli moči.

Zato človek v tem obdobju odkriva posebno značilnost osebnosti ali pa se ta, če je že prebujena, skuša izraziti v popolnosti − značilnost učitelja.

Človek radodarno deli izkušnje, spoznanja, ljubezen, pri čemer čuti globoko odgovornost do tistih, ki bodo ostali za njim, in druge uči predvsem z lastnim zgledom. To daje posebno moč − od dobesedno nikoder se pojavljajo duhovne, mentalne moči in energija, ki jih človek dotlej ni niti čutil in ki se še nikoli prej niso pojavili. To mu daje posebno notranjo lepoto, prefinjenost, plemenitost, ki ožarjajo tudi njegovo zunanjost. Priteguje ljudi, ki si ne morejo pomagati, da ga ne bi občudovali. “To je tako čudovit človek!” pogosto govorijo o njem, kar so besede, ki jih o sebi veliko redkeje slišijo mlajši.

Toda pozor − da ne bi zamudili priložnosti tega življenjskega obdobja, se ne smemo omejiti samo na poskus utrjevanja družinskih vezi ali odločitev, komu bomo zapustili težko pridobljeno imetje − ker sicer bomo močno in globoko razočarani.

Vsi drugi načini iskanja v tem življenjskem ciklusu v ničemer ne prinašajo veselja, težave že očitnega staranja pa se samo še povečujejo. Nepotrpežljivost, trma, nenadzorovana čustva, bolezni, toga stališča, stari strahovi in stereotipi, dogmatizem, odvisnost vsake vrste − vse to postane velika težava.

4Od triinšestdesetega do sedemdesetega leta

Preden narava utone v zimski sen in doživi novo pomladno prebujenje, razveseljuje naša srca z lepoto zlate jeseni. Življenjsko obdobje od triinšestdesetega do sedemdesetega leta pomeni zlato jesen našega življenja, ko moramo izražati najboljše, najlepše, najmočnejše in najdragocenejše, kar lahko damo, po čemer nas bodo vedno pomnili. To je svojevrsten plod vseh preživetih let, ocena in pokazatelj kakovosti poti, ki smo jo prehodili. Naše fizično in psihično stanje, naše delovanje v tem življenjskem obdobju bo odvisno od teh plodov in te ocene. Notranje zadovoljstvo zaradi prehojene poti daje možnost za odkrivanje novih duhovnih in ustvarjalnih zmožnosti, ki se izoblikujejo v skupni končni življenjski dosežek. Obupavanje zaradi spoznanja, da ni bilo vse dobro, vendar zdaj ničesar ne moremo spremeniti, lahko postane ogromna zavora. To stanje je zelo nevarno, če človek ne želi razumeti, da se lahko prav na koncu življenja vse zelo lepo začne znova.

Zato je treba prisluhniti dragocenemu nasvetu – nujno je izražati in izkoristiti najboljše značilnosti duše, uma in srca, uporabiti vse zbrane dobre izkušnje. To je zelo nujno in pomembno, da bi dostojanstveno končali življenjsko delo, če smo ga imeli, ali ga našli, če je bilo naše celotno življenje nesmiselno – to je edinstvena možnost, da se za vse odkupimo, da nadoknadimo zamujeno, da najdemo notranji mir in dostojanstveno odidemo.

To je tudi že čas izgub – umirajo prijatelji, družinski člani, ljubljeni … Približuje se čas, ko nas lahko v vsakem trenutku pokličejo s tega sveta. Nujno se je postopno pripraviti za srečanje z Večnostjo in opredeliti lastno stališče do smrti. V vsakem primeru se ni koristno prepuščati strahu, obupu in kljubovanju ali vsa čustva skrivati za masko ravnodušja. Prej kot razumemo, da smrti ni še nihče ubežal, ne zato, ker bi bila smrt konec, temveč ker je to čudovito srečanje z večnostjo in nadaljevanje obstoja, prej se bo pred nami odprla še ena, edinstvena priložnost tega obdobja. Na zatonu življenja, ko se naš čas že steka h koncu, mi pa smo še vedno tukaj, naša duša dobi možnost za odkrivanje novih skrivnosti obstoja, ki leži onkraj meja materialnega sveta, skritega smisla življenja, ki leži onkraj meja fizičnih oblik in čutil, logike in intelektualnih teorij, življenja, ki ga ni mogoče pojasniti z nobenimi besedami, lahko pa ga doživimo s srcem v preddverju srečanja z Večnostjo.

5Po sedemdesetem letu

Če je bilo naše življenje izpolnjeno in smo izkoristili številne priložnosti, ki nam jih je dajala usoda, potem se življenje po sedemdesetem letu šele začne, vendar zdaj daleč, daleč nad vsakdanjikom.

Veliki nemški pisec J. W. Goethe je dejal: “Srečen je človek, ki lahko konec svojega življenja poveže z njegovim začetkom.” K temu lahko dodamo samo še besede ameriškega psihoterapevta: “Bernard Shaw je dejal, da je mladost tako čudovito življenjsko obdobje, da ga je sramota potratiti v mladosti. Toda sam bi tukaj dodal, da je starost tako čudovito obdobje, da je sramota nanj čakati tako dolgo.”

Epilog

Do petintridesetega leta in po njem

Veliki življenjski ciklusi od leta rojstva do sedemdesetega leta se delijo na dve temeljni fazi – vzhajajočo in zahajajočo (vsaka se nato deli še na pet sedemletnih ciklusov), vrh, točka preobrata iz ene v drugo fazo je petintrideseto leto starosti.

Vzhajajočo fazo imenujejo še faza mladosti ali pomlad življenja, ker do petintridesetega leta postopoma prihajajo na plan vse življenjske moči in zmožnosti. Jung to imenuje “ekstrovertirana faza”, kajti vsa človekova energija, vse njegove psihične, mentalne in ustvarjalne zmožnosti so usmerjene navzven. Glavni cilji, ki si jih zastavljamo do petintridesetega leta, so najpogosteje povezani z reševanjem družbenih nalog – izobraževanjem, poroko, družino, materialno preskrbljenostjo, družbenim položajem, kariero, medsebojnimi odnosi.

Glavna težava tega obdobja, zaradi katere pogosto delamo velike napake in zamudimo priložnosti, sta površnost in nečimrnost ali pa nasprotno rutina, neobstoj globokih in močnih notranjih razmišljanj, ki bi lahko spremenila nadaljnjo človekovo usodo.

Po petintridesetem letu, ko se začne zahajajoča faza, se človek celo fiziološko postopoma spreminja, energija, dinamičnost, mladostni žar in strastnost pa so vse šibkejši. Številni napačno mislijo, da je to začetek notranjega staranja, ker ne razumejo, da je to velika priložnost za težko, vendar korenito življenjsko spremembo. Odslej so vse človekove moči in ves razvoj usmerjeni proti globini njegove duše. Nase in na svet, ki ga obkroža, mora začeti gledati z drugačnimi očmi, odkriti to, česar prej ni videl in razumel. V skladu s tem se mora spreminjati ter tako zgraditi nova, resnejša in globlja merila. To je naloga te v tej fazi.

Ni naključje, da psihologi govorijo o zelo hudih krizah srednjega obdobja, vendar obenem tudi o možnosti notranjega preporoda in obnove. Naloga, ki je pred človekom, ni preprosta – izraziti mora vse umske, ustvarjalne in duhovne zmožnosti, ki so že dozorele v njegovem notranjem svetu in se želijo udejanjiti. To zadeva vse življenjske vidike – medsebojne odnose, službo, družino, ustvarjalnost, načrte, sanje in stremljenja duše.

Človek dobi priložnost za uresničitev vseh skritih sanj iz mladosti, ne tako, kot jih je videl takrat, temveč v drugačni, novi obliki, včasih nepričakovani, ki pa je vsekakor bolj uresničljiva in bolj navdihujoča za dušo.