Pascal Crosnie

sam1c“Kdor se začne bojevati, mora zmagati.
Toda sám boj ni cilj.
Umetnost bojevanja je umetnost miru,
umetnost miru je najtežja:
treba je zmagati brez boja.”

Mojster Otake

Redke so dežele, katerih bojevniška tradicija je tako dolga in tako vznemirljiva kot je japonska. Zgodovina Japonske je bila več kot osem stoletij (od 8. do 16. stol.) ena sama neskončna državljanska vojna. Tradicija borilnih veščin in bojevniški kult nista nikjer drugje tako globoko zaznamovala kulture ljudstva in njegove psihologije.

Ta tradicija temelji zlasti na gestah in dejanjih zvestega in hkrati romantičnega “bušija”, pripravljenega na vsako odrekanje. Buši, herojska figura, nekoliko spominja na viteza na Zahodu. Ta izraz označuje samo vojaško elito, ki je izhajala iz najpomembnejših družin. Bil je najslavnejši predstavnik razreda bojevnikov, ki je bil sestavljen iz več “rangov” glede na zasluge in naklonjenost šoguna (vojaški vodja dežele). Buši je služil šogunu in bil zavezan predvsem daimju (fevdalnemu gospodu).

Buši, na zahodu poznan pod imenom “samuraj”, uteleša plemenitega, pogumnega in samotnega bojevnika. Ta je obenem tudi estet, ki je zmožen zaznati krhko lepoto češnjevega cveta, kot na primer Mijamoto Musaši (1584–1645), ki je bil pesnik, pisatelj in slikar. Samuraj je tudi poveljnik, ki svoje čete vodi v spopad, varuh miru, plemiški upravitelj in maščevalna roka svojega gospodarja … Samuraji so morali večkrat v zgodovini Japonske odigrati vse te vloge.

Zgodovina samurajev

Razred bojevnikov je bil dolgo časa v manjšini in je deloval ločeno od cesarske oblasti, v 12. stoletju pa je Joritomo korenito preuredil družbo, kar je samurajem omogočalo vzpon na oblast. Joritomo se je pri tem navdihoval pri strogih pravilih vojaške etike in postavil temelje vazalnim razmerjem. Tako se je pojavila tudi beseda “samuraj”, ki je dobesedno pomenila “tisti, ki služi”. Samuraji so kmalu postali privilegiran, viteški razred, ki je strogo nadziral deželo in dvorno plemstvo.

To prvo obdobje, imenovano Kamakura (1192–1333), so zaznamovali poskusi mongolske osvojitve Japonske leta 1274 in 1281. Mongoli so bili pregnani za ceno strašanskih izgub, kar je oblast šogunata primoralo k vzdrževanju čet, razporejenih po celotni obali, v pripravljenosti. Take okoliščine so spodbudile k izoblikovanju klanov. Japonska je zaradi njihove tekmovalnosti zapadla v anarhijo, ki je trajala več kot dve stoletji, celotno obdobje Muromači (1336–1574).

Sledilo mu je obdobje miru oziroma obdobje “ne-vojne”, ki ga je ohranjala oblast diktatorskih generalov, ki so prvič združili Japonsko. To je bilo obdobje Edo (1603–1868), v katerem se je Japonska zaprla vase, zlasti proti Zahodu. To obdobje se je končalo s ponovno vzpostavitvijo cesarstva na začetku obdobja Meiji (1868), s katerim se je čas vladavine samurajev dokončno iztekel.

Podoba samuraja se je spreminjala glede na to, ali je vladalo obdobje vojne ali obdobje miru – v enem trenutku je bil slavni vojščak, v drugem pa tankočuten estet. Več kot tri stoletja miru so ga spremenila v njegovega varuha in veščega upravitelja.

samurai2Bušido – samurajski kodeks časti

Samuraji, grobi bojevniki, vajeni fizične bolečine, ki so mirno sprejemali usodo, so morali biti pripravljeni na dosledno izpolnjevanje “dolžnosti bojevnika”, saj je bilo le od njih odvisno preživetje območja in daimja. Morali so biti neustrašni in brezhibni vitezi. Zato so se že od začetka svojega obstoja ravnali po nenapisanem kodeksu vedenja − bojevniških pravilih klana Minamoto − ki izvira še iz časa pred obdobjem šogunata Kamakure (1192). Ta pravila so bila pozneje zapisana v kodeks pod imenom Bušido.

Besedo “bušido” je populariziral Nitobe v delu Bušido, duša Japonske, ki je izšlo leta 1899. Sestavljena je iz besede buši, ki pomeni bojevnika, in besede “do”, ki pomeni pot ali način. Bušido je torej Pot bojevnika.

V Bušidu je zapisano, da vsak bojevnik, ki svoje učenje omeji le na mečevalske tehnike, ne more pričakovati, da bo dolgo živel, in še manj, da bo dosegel resnično mojstrstvo. Bušido nalaga taka pravila, ki spodbujajo k razvoju naravnih samurajskih vrlin − zvestobe, duha pravičnosti in poguma. Samuraj se v skladu s prispodobo o meču uči čistosti, nezlomljivosti in vedrine. Pravila kodeksa Bušido so prežemala vsak trenutek resničnega samuraja, ki od njih nikakor ni smel odstopati. Niso dopuščala nobenega osebnega ali družbenega vedênja, ki bi nasprotovalo kodeksu.

Pojem “budo” – izraz, ki je izhajal iz kitajščine in je pomenil umetnost upravljanja civilnih in vojaških zadev − v obdobju Kamakura (1192−1333) se je obogatil za etično dimenzijo in od tedaj pomenil spoštovanje kodeksa in pridobivanje vrlin, značilnih za razred bušijev.

Na to spremembo so vplivale tudi različne religije in filozofije. Samuraji so prevzeli različna religijsko-etična pravila, ki bi jim lahko pomagala pri utrjevanju duše, da bi lažje izpolnjevali predvsem praktična in taktična navodila svojega kodeksa.

sakurajapanBudizem je dal samuraju ideale vedrine, zaupanja v usodo in mirnega sprejemanje neizogibnega. Naučil ga je zlasti sprejemanja smrti in mu omogočil, da je premagal strah pred njo. Samuraj je z nenavezanostjo in samoobvladovanjem pridobil potrebno moč za preseganje življenja in smrti, kot ponazarja primerjava, ki so jo samuraji radi dajali: “Enak kot češnjev cvet, pripravljen umreti ob prvem pihljaju jutranjega vetriča.” Ali življenje samuraja ni tako kot življenje tega cveta − kratko in slavno?

Šintoizem je povzdigoval moške vrline zvestobe, pokončnosti in poguma, ki so samurajem pomagale na bojnem polju. Prinesel je spoštovanje sebe in drugih ljudi, zlasti pa domoljubje in čaščenje prednikov. Za šintoizem sta značilni praktična modrost in iskanje harmonije z naravo.

Konfucianizem je dal natančno opredelitev pojmov miru in pravice. Japonska družba je na konfucianski podlagi uvedla načela vazalnosti in medsebojne odvisnosti. Konfucianizem je določil tudi dolžnosti ljudi v razmerjih med princi in podložniki, med starši in otroki, med soprebivalci itd.

Tri obdobja bušida

Pot loka in konja (Kjuba no Miči) je bil prvi nezapisani kodeks, ki je urejal življenje in umetnost bojevanja samurajev. Sega v začetek obdobja, ko je med klanoma Taira in Minamoto izbruhnilo rivalstvo, to je 9. stol. Ta samurajski kodeks časti se je pojavil z uvedbo zen budizma, ki je nalagal zahtevno moralo in pravila strogega pokoravanja. Dejansko je pravilneje govoriti o poti kot o kodeksu. Pot je tradicionalno to, kar zahteva celega človeka in njegovo celotno bit. Kodeks pa je nekakšno pravno sredstvo, določeno enkrat za vselej, ki ga je treba spoštovati po lastni volji ali s prisilo. Pot poleg tega nakazuje na idejo nenehnega samoizpopolnjevanja.

Reformirani Bušido, ki je skupek konfucianizma, šintoizma in budizma, je bil izdan in kodificiran pod imenom Bušido na začetku šogunata Tokugava (1603).

Današnji Bušido se je pojavil s ponovno vzpostavitvijo cesarstva na začetku obdobja Meiji (1868). Cesar Meiji je razglasil novo ustavo in odprl svojo deželo za zahod. Cesar je z uradno ukinitvijo fevdalnega sistema Bušidu zadal končni udarec in odvzel vse posebne pravice, ki so jih samuraji pridobili od konca 13. stoletja.

Hagakure ali odnos do smrti

Čeprav si zelo težko predstavljamo, kaj bi lahko bila Pot Bojevnika in njeno udejanjanje, lahko iz besedil, ki so prišla do nas, in tradicije, ki jo vse do današnjih dni ohranjajo nekatere šole borilnih veščin, dobimo vsaj približno predstavo o tem, kaj bi lahko pomenila ta Pot.

Eno od najznamenitejših del, ki je povzdigovalo Bušido, je delo Hagakure – ki pomeni “skrit pod listi”. Njegovih enajst delov je bilo dokončanih leta 1716. Avtor Jamamoto Cunetomo je bil nekdanji samuraj iz klana Saga, ki je postal menih in se umaknil na otok Kjušu.

sakura-samuraiMisel na smrt je osrednja tema dela, ki se začne s temi besedami: “Začel sem se zavedati, da Bušido temelji na smrti. V kriznem trenutku, ko je treba izbrati med življenjem in smrtjo, je pomembno to, da se odločimo brez odlašanja. Treba se je samo oborožiti s pogumom in … delovati. Prepričanje, da je nesmiselno umreti, ne da bi prej dosegli ciljev, ki smo si jih zadali, je vredno prezira in lahkomiselno, kar sta značilnosti brezobzirnih trgovcev iz Osake, polnih napuha. Vsi raje živimo in povsem razumljivo je, da človek vedno najde dobre razloge, da živi naprej.

Tisti, ki se odloči, da bo živel, obenem pa ne izpolni svoje naloge, je strahopetec, ki ga bodo prezirali. Umreti, ker nam ni uspelo, ni nobena sramota. Taka je dejansko pot samuraja.

Če samuraj izvaja introspekcijo in če je poleg tega pripravljen dati svoje življenje, kjer koli in kadar koli je treba, bo popoln v vseh borilnih veščinah, njegovo življenje pa bo čisto kot diamant.”

“Med dvema možnostma, med življenjem in smrtjo, je bolje izbrati smrt,” se konča to delo. Med izraženo in skrivno ljubeznijo je bolje izbrati molk in ohraniti ljubezen v tajnosti. Vseeno je treba absolutnost, povezano z idejo o smrti, ublažiti. Življenje je v skladu s šintoizmom božji dar in samuraj, ki se je brezplodno igral s svojim življenjem in življenjem drugih, je bil na slabem glasu. Kadar naravni red odraža univerzalno in notranjo harmonijo, je življenje vredno živeti. Bolje je umreti šele takrat, ko je ta red močno porušen. Zato je treba življenje ščititi vedno, kadar je pravično. Samuraj spozna vso ceno življenja šele takrat, ko se ne boji smrti.

Treba je torej samo vedeti, kakšen je ustrezen odnos do smrti. Kot je navedeno v delu Hagakure:”Brezglavo spuščanje v bitko in iskanje smrti v njej je na dosegu roke najpreprostejšega suroveža. Pravi pogum je živeti, kadar je treba živeti, in umreti, kadar je treba umreti.”

Sepuku ali ritualni samomor

Težko je govoriti o samuraju, ne da bi omenili enega od običajev, zaradi katere na samuraje po vsem svetu gledajo v prav posebni luči − ritual seppuku ali običajneje “harakiri”, ki pomeni samomor z razparanjem trebuha.

sepukuIzvor te prakse izhaja iz zelo starega običaja, pri katerem so se prostovoljno žrtvovali ena ali več oseb med gradnjo mostu, gradu ali kakršne koli stavbe, ki naj bi bila pod zaščito bogov. Duhovi umrlih so postal kamiji − duhovi zaščitniki − stavbe. Ta navada je bila prepovedana na koncu 17. stoletja.

Z nastankom razreda samurajev se je uveljavilo prepričanje, da za vazala ni nič bolj častnega od tega, da umre za svojim gospodarjem. Budizem je podpiral tak običaj samožrtvovanja v znak zvestobe. Skozi stoletja se je praksa sepukuja kljub vplivu šintoizma, ki je pripomogel k omejitvi njene skrajnosti, tako razvila, da so nekateri samuraji uporabljali ritualni samomor, da bi tako izrazili močno nasprotovanje gospodarju.

Samokaznovanje in prevzemanje odgovornosti za napako sta na Japonskem zelo pogosta. Tako so se med japonsko kapitulacijo leta 1945, ko je cesar razglasil konec sovražnosti, številni ugledni Japonci žrtvovali pred jarki cesarske palače.

Vendar največji mojstri te prakse, naj je bila še tako ukoreninjena, nikoli niso odobravali. Različne politične in religijske oblasti so ji prav tako nasprotovale. Leta 1882 je bila kazenskemu kodeksu samurajev dodana klavzula prepovedi, s katero je bil ta običaj uradno ukinjen. Kršitev te klavzule je vedno spremljalo veliko vznemirjenje na Japonskem, kot se je zgodilo po samomoru pisatelja Mišime leta 1972.

Japonska tradicija je še vedno živa kljub velikim preobratom − od ukinitve fevdalne in samurajske družbene ureditve. Japonski vojaki so med drugo svetovno vojno pokazali − tudi če izvzamemo znamenite kamikaze −, da so bila stara pravila, v skladu s katerimi se vojak ni smel predati, še vedno veljavna. Iz istega duha izhajata tudi istovetenje nacije s cesarjem in brezpogojno izpolnjevanje sprejete odločitve.

SakuraNačela Bušida so navzoča tudi na gospodarskem bojnem polju: konkurenčnost gospodarstva nenazadnje temelji na strategiji, ki jo določi čisto majhna skupina ljudi, ki daje interesu Japonske prednost pred svojimi interesi. Japonska mentaliteta je kljub izginotju samurajev kot institucije še danes močno prežeta z duhom Bušida. Razširitev budizma na Daljni vzhod, konfucianizma na Japonsko in šintoistični duh v veliki meri pripomorejo k temu.

Samuraji so bili poseben zgodovinski izraz večnega viteštva. Ko je bil zakon močnejšega edini zakon, so izoblikovali, podobno kot na zahodu templjarji ali azteški vojščaki, razred aristokratov, ki so bili poklicani k temu, da odigrajo vlogo pri ohranjanju reda sveta.