prof. Andrija Jončić, predsednik NA na Hrvaškem

evolucijaVelika večina je že slišala za pojem reinkarnacije in ima do njega določeno stališče glede na stopnjo izobrazbe, versko pripadnost in svetovni nazor. Ljudje pojem reinkarnacije pogosto bodisi z navdušenjem sprejemajo bodisi odločno zavračajo, ne da bi pri tem resno razmišljali. Raziskave so pokazale, da so mišljenja o vprašanju reinkarnacije v glavnem razdeljena, kar je povezano predvsem z verovanjem. Tisti, ki sprejemajo možnost reinkarnacije, verjamejo v določeno obliko nesmrtnosti duše in evolucijskega izpopolnjevanja človeka. Tisti, ki reinkarnaciji nasprotujejo, pa običajno ne sprejemajo ponovnega rojstva istega telesa. Tako eni kot drugi imajo za svoje prepričanje povsem upravičene razloge: prvi zato, ker smisla življenja ne vidijo samo v eni fizični manifestaciji svoje duše, medtem ko drugi z vso pravico ne želijo sprejeti možnosti ponavljanja istega utelešenja, kajti, kot pravi Heraklit, ni možno stopiti dvakrat v isto reko.

Zanimivo je, da imajo glede na filozofske razlage pojma reinkarnacije, ki so jih dala starodavna učenja (egipčanska, indijska, tibetanska, etc.), tako eni kot drugi prav. Po teh učenjih je vsak človek sestavljen iz dveh delov: smrtnega in nesmrtnega. Smrtni del je neponovljiv in se ne reinkarnira, medtem ko se pojem reinkarnacije nanaša samo na tisti nesmrtni del. Lahko torej rečemo, da reinkarnacija obstaja in obenem ne obstaja. Za tisto minljivo ne obstaja, medtem ko za tisto trajno v človeku obstaja. S to načelno pomiritvijo obeh nasprotujočih si stališč o pojmu reinkarnacije pa se še nismo lotili vprašanja reinkarnacije glede na spoznanje modernega človeka.

Nam lahko znanost kaj pove o pojmu reinkarnacije? Biologija kot znanost o življenju bi morala o tem podati določene smernice, kar v določeni meri tudi počne, o čemer pričajo dosežki najnovejših disciplin, kot so genetika, embriologija in ekologija.

Da pa bi lahko interpretirali zakonitosti, ki so jih odkrile te biološke znanosti, se je najprej treba soočiti s temeljnimi hipotezami biologije. Strokovnjaki to neradi počnejo, saj se bojijo pomislekov, ki bi lahko spodkopali prej sprejete predpostavke.

Značilen primer take znanstvene “zadržanosti” je razviden iz tihega soglasja med veljavno znanstveno hipotezo o biološki evoluciji človeka in versko dogmo. Kaj se je spremenilo od 19. stol., ki je postreglo s senzacionalno trditvijo, da naj bi človek nastal iz opice? Razvojni niz med človeško opico in človekom pravzaprav ni potrjen, čas nastanka človeka pa so znanstveniki že večkrat potisnili vse bolj v preteklost. Dobesedno verovanje v versko dogmo so ovrgli, vendar pa prav tako niso dokazali niti biološke hipoteze.

ParameciumTeorija evolucije

Po uradni, t. i. sintetični teoriji evolucije, ki temelji na revidiranem darvinizmu, je življenje nastalo v praoceanu v Zemljini davni preteklosti. Do njegovega nastanka naj bi prišlo kot naključna posledica izključno fizikalno-kemičnih reakcij v določenih klimatskih pogojih. Znanost meni, da je bilo za nastanek prvega enoceličnega organizma, kot je ameba, potrebno toliko časa, kolikor ga je bilo potrebno, da se iz amebe razvije človek. Na to teorijo navaja dejstvo, da je zgradba živih bitij v principu enotna. Z izjemo virusov so vsa ostala živa bitja sestavljena iz osnovnega modela celice. Biologija na to, kako je prišlo do nastanka protoplazme, ne pozna odgovora, saj ne obstajajo nikakršni fosili ali ostanki, ki bi jih bilo možno proučiti. Problem je v tem, da ima tudi najenostavnejši enocelični organizem izredno kompleksno strukturo, sposobnost rasti, razvoja, gibanja in razmnoževanja, poleg tega pa se snov in energija neprestano izmenjujeta v zapletenih biokemičnih in metaboličnih procesih. Pogoje za naključni nastanek najenostavnejšega organizma lahko primerjamo s pogoji, ki so omogočili naključni nastanek vžganega avtomobila, ki sam vozi, sam toči gorivo in se po določenem številu kilometrov sam razdeli na dve enaki vžgani vozili.

Drugi problem je v tem, da ne vemo, kateri dejavniki vplivajo na evolucijo živih bitij in v kolikšni meri.

Uradna teorija govori o treh glavnih silah oz. treh osnovnih faktorjih evolucije. To so mutacija, naravna izbira in genetski drs ali “drift”1. Vendar je samo mutacija tista, ki povzroča nove kvalitativne dedne spremembe, na podlagi katerih lahko posledično delujeta ostali dve glavni evolucijski sili.

Vzrok mutacij, ki omogočajo evolucijske spremembe, ni znan, znano pa je, da so evolucijsko pomembne samo tiste mutacije, ki se odvijajo na gametah (spolnih celicah), saj se samo te lahko prenesejo na potomstvo.

Po uradni teoriji se evolucijske spremembe odvijajo z naključnimi mutacijami spolnih celic, dokler se z metodo poskusov in zmote pri eni celici, pod fizikalnim in kemičnim vplivom okolja, slučajno ne zadene “dobitna kombinacija” mutacije, ki bi izpopolnila osebek.

Preprosto rečeno, današnja biologija ne ve, kako je nastalo življenje na Zemlji in prav tako ne ve, kako se je odvijala evolucija živih bitij. Biološka teorija evolucije samo ugotavlja obstoj evolucije in prepoznava njene rezultate, ne pa tudi njenih gibal. Za pojasnitev nastanka koristne mutacije razen pojma “naključje” ne najde nikakršnega drugega argumenta. Naravna izbira in genetski drs ne pogojujeta kvalitativne spremembe gena, zato ne predstavljata neposredne gibalne sile evolucije, razen da lahko onemogočita ali spodbudita mutacijo.

2583147807_09f8e0f03dEkologija

Po drugi strani pa moderna biologija vse bolj govori o kompleksnosti evolucijskega delovanja manj znanih sil. V okviru tega ekologija uvaja pojem interaktivnega odnosa ali t. i. ekološke faktorje, ki bistveno vplivajo na obstoj in evolucijo vseh živih bitij. Protoplazma (celično jedro in citoplazma) je skupna biološka osnova rastlin, živali in ljudi, ki so v naravi med seboj eksistencialno povezani. S pomočjo fotosinteze rastline akumulirajo svetlobno energijo Sonca in jo pretvarjajo v materijo, s čimer ustvarjajo hrano zase, za živali in za ljudi. Z ekološkega vidika je Sonce “oče”, Zemlja pa “mati” življenja.

S pojmom “ekosistem”, ki je sestavljen iz biotopa (življenjskega prostora) in biocenoze (življenjske skupnosti), je ekologija znanstveno ovrgla strogo razdelitev na živo in neživo naravo ter v biologijo vpeljala idejo o enotnosti živih sistemov v naravi.

Vsak individuum je samostojna enota življenja, obenem pa je tudi sestavni in funkcionalni del organizacijske celote, kateri pripada. Odnos enote in vrste proti ekosistemu je analogen funkcionalnemu odnosu celice in tkiva proti pripadajočemu organu in organizmu. Celice nekega tkiva se hranijo, rastejo in se razmnožujejo tako kot enocelični organizmi v svojem ekosistemu.

greatbarrierreef2V skladu s tem lahko govorimo o evoluciji ekosistema kot o živi entiteti, kjer so rastlinske in živalske vrste kot tkivo in organi v organizmu. Po ekoloških zakonitostih je enota podrejena organizacijski celoti, ki ji pripada, podobno kot celica v organizmu.

Pojma življenja in njegovega razvoja ne moremo znanstveno definirati samo s pojavi, ampak je potrebno upoštevati tudi načela in zakone, ki so enaki za vso naravo. Z vidika ekologije evolucija ni odvisna od naključne spremembe v nedoločeni smeri, ampak od potreb in odnosov znotraj celote.

Glede na to spoznanje ekoloških in drugih zakonitosti in njihove trajne smotrne interakcije znotraj celotne narave potisnejo na rob naključnost gibalnih sil sintetične teorije evolucije. S tem je moderna biologija z lastnimi dokazi močno zamajala svojo uradno hipotezo o evoluciji, tiste, ki bi jo zamenjala, pa si še ne upa potrditi.

Ekološko gledano je narava makrobios, ogromen, živ, inteligentno organiziran sistem enotnega življenja. Ekologija namesto evolucijskega procesa naključno organizirane žive materije zagovarja proces inteligentne materializacije posameznih oblik življenja, ki so koristni sestavni deli pripadajočega ekosistema in s tem tudi narave v celoti.

Ontogenija – nastanek živega bitja

Kaj pravzaprav vemo o tem, kako nastajajo stvari, bitja, pojavi? Kot primer vzemimo neko hišo. Kako nastane hiša? Najprej je potrebna zamisel, tj. ideja hiše. Nato to idejo oblikujemo v načrt, ki predstavlja inteligentni plan, po katerem bomo hišo zgradili, vključno z vsem potrebnim materialom in s sredstvi za izgradnjo. Šele nato lahko pričnemo z gradnjo po prej sprejetem načrtu, in to po določenem vrstnem redu.

Pri nastanku fizičnega organizma se vse začne z aktivirano biološko “idejo” bitja, to je oplojeno jajčno celico, zigoto, ki v sebi nosi “inteligentni” genski zapis, genotip, po katerem se lahko začne izgradnja, tj. embrionalni razvoj bitja.

060313_dna_3d_03Če kot primer vzamemo neko simfonijo, bomo videli, da mora umetnik najprej “uloviti” njeno osnovno idejo. Nato je treba napisati tonski zapis vseh partitur, na koncu pa bo orkester lahko zaigral simfonijo.

V vsakem od navedenih primerov lahko opazimo tri iste etape fizične manifestacije stvari, bitija ali pojava. To je proces inkarnacije ideje – identitete, ki se po inteligentnem načrtu, zapisu, manifestira v svojo materialno obliko.

Biologija prav posebej poudarja nujnost krožnega toka tega procesa, kjer nemanifestirano prehaja v manifestirano, genski zapis v izrazno obliko življenja in obratno.

Najprej se v oplojeni jajčni celici (zigoti) združijo kromosomi obeh staršev in ob tem se določi specifičnost genetske identitete, genotip bodočega organizma. Ta genotip vsebuje, do najmanjšega detajla, natanko določene vse biološke karakteristike in lastnosti bitja. Vse, kar se bo kasneje izrazilo, bo samo fizična manifestacija oziroma inkarnacija genotipa.

Z delitvijo zigote se prične embrionalni razvoj, nato fetalni razvoj oziroma proces postopne izgradnje organizma. To je najkompleksnejši proces v naravi. Ne obstaja niti eno inteligentno zamišljeno človeško delo, ki bi ga bilo moč primerjati s tem. To je obenem tudi izraz največjega misterija narave, ki se odvija pred človeškimi očmi. Tisto malo, kar vemo o njem, nakazuje, kako skromna so znanstvena spoznanja človeštva.

Ko je osebek v procesu svojega razvoja sposoben ustvariti višek energije, pravimo, da je spolno zrel. Takrat ustvarja gamete (spolne celice), ki bodo z združevanjem gamet nasprotnega spola ponovno začele isti krog nastanka novega organizma. Vsaka gameta je tudi določen genotip, ki se prenese na potomstvo. Pri človeku lahko nastane 8.338.608 genetsko različnih gamet. Glede na to, da se pri oploditvi vse kombinacije moških gamet lahko združijo z vsemi kombinacijami ženskih, in če k temu dodamo še križanje kromosomov oziroma crossingover, je praktično nemogoče, da bi se na osnovi spolnega razmnoževanja kdajkoli lahko pojavila dva genotipsko enaka individuuma. V zvezi s tem biologija dokazuje trditev, ki smo jo omenili na začetku, da je reinkarnacija istega človeškega organizma po naravni poti nemogoča.

V skladu s spoznanji genetike organizem ne oblikuje genov, temveč geni oblikujejo organizem, ki predstavlja izražene lastnosti (fenotip) in je inkarnacija genskega zapisa (genotipa). Organizem je začasni prenosnik genov s staršev na potomstvo. Zato je razmnoževanje biološka reinkarnacija genov vrste, ki služi ohranitvi in razvoju vrste.

dojenckaReinkarnacija genov je naravni proces, ki omogoča kroženje iz potencialnega v manifestirano stanje življenja v materiji. To je edinstveni način ohranjanja trajnosti fizičnega življenja v naravi, v katerem so geni nosilci biološke identitete vrste. Tako kot magnet privlači in oblikuje železne ostružke tako tudi inteligentni zapis genov oblikuje fizični organizem. Vsa biološka raznolikost narave je zapisana s štirimi različnimi “črkami” (dušikove baze DNK).

Kaj je potem z dušo človeka? Biologija o tem ne pove prav ničesar. Vemo, da imajo enojajčni dvojčki isti genotip in zato tudi enaka telesa, vendar so kljub temu različni ljudje. Pravzaprav so ti konkreten biološki dokaz, da človeka ne moremo poistovetiti z njegovim telesom. Genotip določa njegovo telo, ne pa tudi individualne identitete človeka. Vemo, da obstajajo velike intelektualne, umetniške in moralne razlike med ljudmi, ki nimajo nobene povezave z dednimi lastnostmi. Vemo tudi, da rasne, spolne, verske in druge razlike ne vplivajo na vrednost človeške identitete. Iz tega lahko zaključimo, da je biološka evolucija človeškega organizma ločena od njegove osebne, humane identitete. Medtem ko se človeško telo ravna po bioloških zakonitostih dedovanja in nujnosti reinkarnacije genov neke vrste, pa njegova duša, tj. osebna identiteta, specifična za vsak individuum, ni določena z geni.

Na vprašanje, kaj določa individualno humano identiteto človeka, biologija ne daje odgovora, vendar pa prav tako izključuje možnost njenega materialnega izvora, ker pozna zakonitosti biološkega dedovanja. To se sklada tudi s tradicionalnimi filozofskimi učenji, ki govorijo o dvojni evoluciji človeka – evoluciji telesa in evoluciji človekove nesmrtne duše, ki se spusti in inkarnira v telesu. Z utelešenjem duša zbira izkušnje in razvija zavest o sami sebi, kar je v osnovi analogno že omenjenim biološkim procesom reinkarnacije “nesmrtnega” humanega genotipa.
_______________________

1Genetski drs – (angl. “Genetic drift”). V neki prvotni populaciji lahko pride do nastanka več manjših populacij (skupin). V teh skupinah pride pri križanju do naključnega nabora posameznih osebkov in s tem tudi do naključnega izbora gamet, posledica je različna frekvenca genov v naslednjih generacijah. Znotraj te skupine (nove populacije) vse bolj prihaja do križanja podobnih posameznikov, zaradi česar se eni geni utrdijo, drugi pa izgubijo, posledica pa so vse večje razlike med skupinami. Na ta način prihaja do razhajanja v frekvenci genov od prvotne populacije kar imenujemo naključni genetski drs. (Kvarkadabra)