psih. Marijana Starčević Vukajlović

Stari modreci so dejali – spoznaj samega sebe in spoznal boš bogove! Če ne poznamo lastnih zmožnosti, jih ne moremo niti uporabljati v meri, v kateri nam jih je narava podarila. Vsi bi se čudili, če bi nekdo trmasto zanemarjal desno roko in uporabljal samo levo. Vendar vsi to počnemo z “rokami” svoje psihe. Ne poznamo vseh svojih potencialov in še manj, kakšni bi lahko bili, če bi jih naravno razvijali in uporabljali, kakor naravno uporabljamo roke svojega telesa.

Pozornost in zavest

Na pomembnost pozornosti za človekovo življenje kaže to, da niti ene zavestne dejavnosti ne bi mogli izvesti brez pozornosti, usmerjene na to dejavnost. Prebrali ne bi niti ene knjige, obvladovali ne bi niti ene veščine in ne bi pridobili nobenega znanja. To, na kar ne usmerjamo pozornosti, ostaja zunaj polja naše zavesti, zato za nas preprosto ne obstaja.

Pozornosti ne moremo ločiti od zavesti. Je namreč podaljšana roka zavesti, s katero v zavest vnašamo vsebino zunanjega, pa tudi notranjega sveta, s čimer oboje postane del naše izkušnje. Lahko bi dejali, da je pozornost kanal, prek katerega zavest prihaja v stik s svetom. Če zavest opredelimo kot skupek spoznanj, ki jih je človek osvojil v življenju ali človeštvo med evolucijo, tistih spoznanj, ki nam omogočajo razvoj in uresničevanje kot človeških bitij, lahko sklenemo, da pozornost “širi” zavest. Stotine tisoče let človekovega obstoja, vsak nov korak je spodbudila pozornost, ki je v zavest prinesla nova spoznanja.

Od pozornosti je torej odvisno, koliko se zavedamo sebe in sveta, ki nas obkroža, zato se moramo nujno vprašati, kdo vlada naši pozornosti? Je pozornost naključna, odvisna od dražljajev zunanjega sveta – ali pa smo mi sami njeni gospodarji in sami odločamo, kam jo bomo usmerili?

pozornost1Obstajajo različni vzgibi pozornosti – od fizičnih, kot so npr. stanje čutil, moč in trajanje dražljajev, izoliranost dražljajev itd., do psiholoških, npr. novost vsebine, zanimanje, zmožnost inhibicije drugih idej, različna čustva; od tistih, ki rojevajo želje in potrebe, do tistih najvišjih, kot so čut dolžnosti, plemenitost, idealizem. Glede na vzgibe, ki zbudijo pozornost, lahko razlikujemo tri vrste pozornosti.

Nehotena pozornost

Prva je nehotena pozornost, ki jo izzovejo nenadni ali močni dražljaji. Če nekaj nenadoma trešči poleg nas, bomo v istem hipu pozornost usmerili k temu, kar je povzročilo zvok. V takšnih primerih se vedemo refleksno, kakor robot, ki se v enakih okoliščinah vedno enako odziva. Naša zavest ne sprejema pomembne vsebine, ki bi obogatila našo izkušnjo.

Samodejna pozornost

Drugo vrsto pozornosti bi lahko imenovali samodejna pozornost, ki je posledica prepuščanja lastnim nagnjenjem, zanimanju, temu, kar nam je všeč, ali preprosto okoliščinam, v katerih smo se znašli. Pred izložbo s knjigami bodo našo pozornost pritegnili naslovi, ki nas zanimajo; če nam je všeč kakšna pesem, bomo razpoznali njeno melodijo, čeprav jo komaj slišimo. Niti v teh primerih nismo gospodarji lastne pozornosti, poleg tega nas vsebine, ki zaposlujejo našo zavest, ne spreminjajo bistveno. Zadostuje že, če se prepustimo starim čustvom, navadam, zanimanjem in običajnemu delovanju. Glavni vzgib v ozadju tovrstne pozornosti je zadovoljitev lastnih želja in potreb.

pozornost2Voljna pozornost

Tretja vrsta pozornosti je voljna pozornost. Ta terja napor volje, s katero premagujemo lastno inercijo, stare, uhojene oblike delovanja, doživljanja in razmišljanja. Študent, ki se osredotočeno uči, čeprav je na televiziji dober film, to počne z močjo volje. V službi z lastno voljo usmerjamo pozornost na to, kar počnemo, ter obvladujemo utrujenost, naveličanost in dolgočasje. V takšnih okoliščinah se zavestno odločimo, da bomo pozornost usmerjali k nečemu, ker se nam to zdi potrebno, ker menimo, da je to naša dolžnost, ne glede na to, koliko je zanimivo ali prijetno. Le z voljno pozornostjo širimo lastno zavest in jo bogatimo z izkušnjo obvladovanja lastnih omejitev.

V skladu s tradicijami je človek nedovršeno bitje, ki je šele na polovici poti lastne evolucije. Treba je še veliko spoznati, ozavestiti, veliko se je še treba naučiti. Pri tem ne gre za količino podatkov, ker sama količina ne zagotavlja kakovosti. Kakovost bomo dosegli šele z osvajanjem tega, kar nas spreminja in spodbuja k pretvarjanju slabosti v vrline, šibkosti v moč, neznanje v znanje, “animalnega” človeka v človeško bitje.

To nam omogoča prav voljna pozornost. Pogoj za to so jasna merila glede vrednot, da bi med množico tistega, kar nam ponuja današnja civilizacija, izbrali to, kar bo pomagalo pri lastnem razvoju. Tako kot v trgovini pozorno izbiramo hrano, ki jo bomo vnesli v telo, bi morali enako pozorno izbirati knjige, ki jih bomo brali, glasbo, ki jo bomo poslušali, družbo, v kateri se bomo gibali, in se ne prepuščati lastni lenobi, pasivnosti, udobnosti, trenutnim nagibom in navadam. Pozornost moramo z lastno voljo usmeriti k temu, kar nas plemeniti in izboljša kot človeška bitja.

Vendar ni pomembno samo to, kar od zunaj vstopa v našo zavest. Enako pomembno, če ne še pomembneje, je usmeriti pozornost na svoj notranji svet, ozaveščati lastno delovanje, način razmišljanja, vzgibe delovanja, opaziti napake, ki jih nezavedno delamo. Tudi tu nam pomaga voljna pozornost, ki mora razkrinkati vsakršno slepljenje samega sebe, vse iluzije, napačna stališča in neiskrenost do samega sebe.

Pozornost današnjega človeka

Kakšna je pozornost današnjega človeka? Zaradi dveh temeljni značilnosti je ta najpogosteje nehotena in samodejna, zelo redko pa je voljna. Prva značilnost je selektivnost pozornosti. Vsakdo je v življenju razvil posebno dovzetnost za nekatere dražljaje, ki najlažje zbudijo pozornost. Pred izložbo s knjigami bodo pozornost matere pritegnile knjige o vzgoji otrok, pozornost tistega, ki je obseden s telesno težo, knjige, povezane s hujšanjem, na izletu bo tisti, ki ima rad naravo, opazil naravne lepote, kdor rad je, bo najprej opazil restavracijo … Tako v našo zavest vstopajo vedno isti podatki, veliko stvari, ki so pogosto pomembnejše in koristnejše, pa ostaja zunaj zavesti. Treba je ozavestiti takšno vedenje in z voljnim naporom razvijati dovzetnost zavesti tam, kjer je ni.

pozornost3Druga značilnost je časovna omejenost pozornosti. Ne glede na to, kako dobro se osredotočimo na nekaj, sčasoma pozornost začne popuščati, mi pa postanemo raztreseni. Tako kot fizične mišice potrebujejo premor po delu, tudi pozornost potrebuje premor. In po drugi strani – tako kot vzdržljivost fizičnih mišic dosežemo z vajo, tudi pozornost lahko urimo z močjo volje.

Po tradicionalnih učenjih je razvitost pozornosti odraz ravni človeške zavesti. Budnost, neprekinjena in popolna pozornost v vsakem trenutku je odraz neprekinjene in popolne zavesti. Buddha, kar v prevodu omeni “prebujeni”, je dosegel takšno stanje zavesti. V Egiptu je bil simbol budnosti kobra, ki jo lahko pogosto vidimo na upodobitvah faraonove krone. Faraon, je moral imeti zelo razvito pozornost in popolno zavest.

Tako kot se pozornost spečega človeka razlikuje od pozornosti budnega, se tudi pozornost povprečnega človeka razlikuje od Budnosti. To je oddaljen cilj, ki ga mora človek z evolucijo šele uresničiti. Prva stopnica proti temu cilju je razvijanje voljne pozornosti.

pozornost4Razvoj voljne pozornosti

Kakor vsako človeško sposobnost je treba tudi voljno pozornost razvijati. Vsi že imamo takšno izkušnjo. Kot otroci smo jo naravno razvijali, ko smo skušali osvojiti šolsko snov, ki ni bila vedno zanimiva in enostavna. Toda vedeli smo, da je to potrebno in da je to naša dolžnost.

Odrasli pogosto pozabljamo na preprosto, vendar modro misel – življenje je šola. Kakor da bi se vsega potrebnega že naučili, se prepuščamo starim navadam in načinu delovanja. Če smo se zares že vse naučili, ali ne bi potem morali živeti bolj smiselno, srečnejše, bolj izpolnjeno, brez kriz, nezadovoljstva, stresov?

Vendar ni tako. Vsak dan se srečujemo z novimi težavami, ki jih ne znamo rešiti, s slabim razpoloženjem, ki ga ne znamo premagati, z nezadovoljstvom, za katero resničnega vzroka ne poznamo. Ne smemo pasti v zanko in za vse kriviti okoliščine – šefa, ki nam ne pusti predaha, sosedo, ki nam stalno nekaj očita, svetovni gospodarski položaj, slabo vreme, astrološko konstelacijo zvezd in še marsikaj. Življenjske okoliščine so takšne, kakršne so, in nanje pogosto sploh ne moremo vplivati, lahko pa spremenimo način, na katerega se nanje odzivamo in jih doživljamo. Če bi bili pozorni, bi ugotovili, da vedno ponavljamo iste vedenjske vzorce, delamo vedno iste napake in se ne učimo iz izkušenj. Naša pozornost je skratka uspavana.

Kako razvijati voljno pozornost? Prvi korak je, da začnemo prepoznavati razliko med stanjem hotene in nehotene pozornosti ter stanjem voljne pozornosti. V prvem primeru je naš odziv refleksen, običajen, dobro znan nam in okolici ter najpogosteje enak odzivu večine ljudi. Tako se odzivamo, kadar se prepuščamo vplivom okolice, nezavednega, pasivnega prevzemanja prevladujočih stališč, običajev, vrednostnih sistemov.

V drugem primeru pa z voljno pozornostjo ozaveščamo lastno delovanje, spoznavamo sami sebe in svet, v katerem živimo, kar nam omogoča, da se učimo iz izkušenj in se spreminjamo. Tako transformiramo nižjo, nagonsko, neracionalno naravo v višjo, bolj inteligentno in humanejšo. Sveta ne moremo spremeniti, lahko pa spremenimo sebe. In če spreminjamo sebe, spreminjamo tudi svet.

pozornost5Nekaj praktičnih nasvetov nam lahko pomaga pri razvijanju voljne pozornosti. Preprosta vaja, pri kateri se skušamo osredotočiti na krog s piko v sredini (ali na kaj drugega), krepi pozornost. Načrtovanje dejavnosti za naslednji dan in ozaveščanje tega, kar nas je oviralo pri udejanjanju načrtov, je dobra vaja samodiscipline in volje. Koristno je, če zvečer pred spanjem nekaj trenutkov posvetimo notranjemu pogovoru, premislimo o tem, kaj smo delali podnevi, kaj smo čutili, o čem smo razmišljali, kaj smo dobrega naredili in kaj slabega. Moramo kontrolirati čustvena stanja, ki ovirajo voljno pozornost, in dati prednost volji pred nestanovitnimi čustvi. S pozornim izbiranjem tega, kar beremo, glasbe, ki jo poslušamo, televizijskih programov, ki jih gledamo, pogovorov, v katere smo vključeni, moramo gojiti zanimanja tako, da jih usmerjamo proti tistemu, kar nas plemeniti.

Na koncu se spomnimo besed velikega rimskega filozofa in cesarja Marka Avrelija: “Zjutraj, ko ti je težko vstati, v dušo prikliči naslednjo misel: ‘Prebujam se, da bi opravil delo človeka.'”

Človeško življenje lahko primerjamo z ladjo na odprtem morju. Imamo dve možnosti – prepustiti se nepredvidljivim valovom ali vzeti vesla v svoje roke in se z lastnimi močmi nameniti proti cilju. Izbira je odvisna od nas.