psih. Jelena Sikirić, predsednica NA v Rusiji

Simboli

Zagotovo ni človeka, ki bi o sebi lahko rekel, da še nikoli ni ničesar pozabil. Nekaj pozabiti ni težko, vendar je včasih težko sprejeti posledice, ki sledijo, če se jih seveda zavedamo.

Lahko pozabimo dežnik na avtobusu, meso v pečici, formulo na izpitu, pomemben sestanek. Človek lahko pozabi na lastno in tujo bolečino, na lastne ali tuje občutke in doživljanja, na lastne ali tuje želje in potrebe, na lastne ali tuje možnosti. Lahko pozabi, da nekaj obstaja, da se nekaj dogaja, da se nekaj rojeva ali da nekaj umira. Skorajda v vseh primerih pozabiti ponavadi pomeni biti nepozoren. Toda to je le začetek daljše ali krajše verižne reakcije vzrokov in posledic, katerih sledi so v posameznikovem življenju včasih neznatne, včasih pa tako globoke, da zahtevajo in rojevajo korenita preizpraševanja in korenite spremembe.

Bralca ne želimo utrujati z dolgoveznimi pojasnili raznih oblik in aspektov psihologije pozabljanja. Radi bi samo usmerili pozornost na neko pomembno dejstvo, povezano s tem procesom, in s tem pojasniti razloge, ki so nas navedli, da izberemo ravno to temo, in ne kake druge.

Kajti, če na avtobusu pozabimo navaden dežnik, to ne predstavlja velike škode. In tudi če ga ne najdemo, ga lahko nadomestimo z drugim. Od njega ni odvisno, ali bo človekovo življenje imelo več ali manj smisla, ali bo prazno ali izpolnjeno, bolj ali manj srečno. Z njim ali brez njega, za človeka ni bistvenih sprememb.

Vendar pa v svetu okoli nas obstajajo vrednote s tako bogato in globoko vsebino, da so zaradi teh svojih lastnosti lahko neprecenljive za vsakega človeka, saj v njegovem žilvljenju igrajo pomembno in nezamenljivo vlogo gibala, navdiha, smisla in opore, brez katerih ni možno živeti.

Ena od številnih vrednot, za katere menimo, da jih je vredno ponovno obuditi iz “SVETA POZABLJENEGA”, so ravno simboli.

uroborosSimboli v človekovem življenju

Življenje vsakega človeka je polno simbolov. Naj se jih zaveda ali ne, naj jih razume ali ne, predmetom, dogodkom in oblikam, s katermi se srečuje, pridaje določen pomen, ki je pogosto omejen na konkretno, otipljivo stvarnost, vendar jo v večini primerov tudi presega. Zelo pogosto predmet, bitje ali pojav iz posameznikovega okolja prenehajo biti “konkretna in realna stvar po sebi”, temveč postanejo “simbol”, emblem ali znak z drugimi vsebinami, doživljanji, občutki in spoznanji, ki so za človeka prav tako pomembni.

Simboli nas spremljajo v budnem stanju in v snu, v komunikaciji z drugimi ljudmi, v vsem, kar sta ustvarila človek in narava. Prisotni so v naših lastnih poskusih, da izrazimo sebe skozi misli, občutke, besede in dejanja.
Pojavljajo se takrat, ko poskušamo izreči neizrekljivo, razložiti nepojasnljivo, ukalupiti v določene forme tisto, kar je po svoji naravi brez meja in kar ne trpi nobenih kalupov.

Pojavljajo se v situacijah, ko so vse možnosti izčrpane in drugih ni, ko ne ostane nič drugega, razen slutnje, kadar je potrebno prodreti v preteklost in prihodnost, v vidno in nevidno, v otipljivo in neotipljivo, v veliko in majhno, čeprav ne vemo, kako. Kajti, kot pravi C. G. Jung: “Simbol ničesar ne skriva, ničesar ne pojasnjuje, temveč nas napoti na ono stran nas samih, proti pomenu, ki se nahaja onkraj, pomenu, ki je nepojmljiv in ki ga lahko samo zaslutimo, ki ga ne more izraziti nobena beseda jezika, ki ga govorimo … Simbol je proizvod narave …” (Problèmes de l’Âme moderne).

“V svetu brez simbolike ne bi bilo možno dihati. Njena odsotnost bi nemudoma povzročila duhovno smrt človeka …”, pravi J. Chevalier (Slovar simbolov).

Kaj je v simbolih takega, da so tihe priče obstoja, človeka, narave in vesolja? Zakaj so posredniki in glavni prenosniki komunikacije med človekom in naravo, človekom in drugimi ljudmi, človekom in zgodovino, preteklostjo, sedanjostjo in prihodnostjo, človekom in samim seboj?

neptun1Od kod ta njihova moč, ki povezuje razne dimenzije, prostore, čase, protislovja? Kaj žene številne filozofe, psihologe, antropologe, etnologe, umetnike, raziskovalce raznih tradicij, kultur, religij in umetnosti, da jim posvečajo toliko pozornosti? Naslov članka je “Pozabljeni jezik simbolov”. Če je sedaj pozabljen, ali to pomeni, da je obstajalo obdobje, ali obdobja, v katerih to ni bilo tako?

Poskušajmo odgovoriti na nekatera od teh vprašanj.
Simbol – zgolj znak ali tudi nekaj več?

“Podnevi in ponoči, medtem ko govorimo, ko se izražamo preko kretenj ali sanjamo, uporabljamo simbole, naj to opazimo ali ne. Ti oblikujejo naše želje, spodbudijo nas k nekemu delu, vplivajo na naša dejanja in so vzrok za naše uspehe ali neuspehe … Vse duhovne discipline, vse umetnosti in vse umetiške tehnike se na svoji poti srečujejo s simboli. Te morajo združiti vse svoje sile, da bi lahko razvozlale uganko simbolov. Združiti se morajo zato, da bi lahko sprostile energijo, zgoščeno v njih. Reči, da živimo v svetu simbolov, je premalo. Svet simbolov živi v nas.” (J. Chevalier: Slovar simbolov).

Kaj je pravzaprav simbol? Če neka tovarna proizvede novo ribjo konzervo, na kateri je upodobljen Neptun s trizobom, lahko rečemo, da je to simbol? Ali so krila na kapi pilota ali labod na embalaži pralnega sredstva tudi simbol? Strokovnjaki na tem področju bi rekli – ne!

Zakaj potem ta isti Neptun, s tem ko se pojavi v nekem mitu, dobi lastnost in vlogo simbola? Zakaj krila ali labod iz legende, pravljice, pripovedke ali človekovih sanj postanejo simboli, na kapi pilota in na embalaži pralnega sredstva pa to funkcijo izgubijo?

medical_symbol_mdKakšna je razlika med omenjenimi primeri? Kaj je to, kar povzroča, da v določenih primerih iste oblike, predmeti, situacije, občutja in dejanja lahko postanejo simboli v najglobljem pomenu te besede, medtem ko se v drugih primerih omejijo samo na oznake za novo pralno sredstvo, novo znamko avtomobila, novo založbo, itd.?

Pogledali si bomo, kaj o naravi simbola govorijo različni avtorji.

H. Corbin: “… Simbol nakazuje na dimenzijo, ki je drugačna od tega, kar lahko zaznamo z razumom. Je šifra skrivnosti, edini način za izrekanje tistega, česar ni možno dojeti. Nikoli ga ne moremo do konca razjasniti, temveč ga moramo vedno znova razvozlavati, tako kot glasbena partitura ni nikoli razvozlana enkrat za vselej, temveč vedno znova išče drugo izvedbo …” (L’imagination créatrice dans le suffisme, Ibn Arabi).

G. Durand: “Lahko rečemo, da ima simbol več od enega umetno danega smisla, vendar pa poseduje osnovno in spontano moč odmeva …” (Les structures anthropologiques de l’immaginnaire).

G. Bachelard: “Odmev nas poziva k poglobitvi naše eksistence … Odmev vodi k preobratu bitja …” (La Poétique de l’Espace)

J. Chevalier: “Simbol je dejansko tvorec novega. Ne zadovolji se samo s tem, da izziva odmeve, temveč poziva h globoki preobrazbi … Simbol je torej veliko več od navadnega znaka. Simbol nas napoti na drugo stran pomena. Zato ga lahko vzporejamo s čustvenimi, aktivnimi, gonilnimi shemami, kar jasno nakazuje, da simbol pravzaprav spravlja v pogon celotno psiho. Da bi poudarili njegov dvoplastni predstavni in aktivni aspekt, ga bomo poimenovali eidolon – gonilo … Vsak simbol je mikrokozmos, popoln svet. “(Slovar simbolov).

C. G. Jung: “Simboli niso niti alegorija niti navaden znak, temveč slika, ki lahko na najbolj primeren način izrazi naravo Duha, ki jo nejasno slutimo … Simboli so proizvodi narave …” (Problèmes de l’Âme moderne).

R. Becker: “Simbol lahko primerjamo s kristalom, ki različno prepušča svetlobo, odvisno od ploskve, ki ga prejema. Dodamo še lahko, da je simbol živo bitje, del našega bitja v gibanju in preobrazbi. S tem ko vanj pronicamo, ko nanj gledamo kot na predmet razmišljanja, pronicamo tudi v svojo pot, na katero smo se namenili, razumemo smer gibanja, kamor je poneslo živo bitje …” (Les machinations de la nuit).

Tibet-2M. Eliade: “Simbol se kot transcedentna kategorija višine, nadzemeljskega, neskončnega, brezkončnega, razodeva celemu človeku, njegovemu razumu in duši … Simbolizem je neposredna misel popolne zavesti, tj. človeka, ki se razkriva kot takšen, človeka, ki se začenja zavedati svojega položaja v svetu … Ena od značilnosti simbola je simultanost smislov, ki jih vsebuje. Vodni ali lunarni simbol velja na vseh ravneh resničnosti in to mnogoplastno vrednost posameznik odkriva simultano … Simbolična misel lahko zaobseže vse … Zagonetke in skrivnosti same podajajo odgovor, vendar v obliki simbola.” (Traité de l’histoire des religions).

H. P. Blavatsky: “Vse to je morda del bogatih izkušenj iz preteklosti. Ti nenavadni, pozabljeni in skriti spomini so prisotni v “jeziku misterijev”, ki izhaja še iz prazgodovinskega obdobja, jeziku, ki ga danes imenujemo simbolizem … Nedavna odkritja velikih matematikov in kabalistov dokazujejo, da je nedvomno vsaka kozmogonija in vsaka teologija, od najstarejših do teh zadnjih, izšla ne samo iz skupnega izvora abstraktnih verovanj, temveč da je del enega univerzalnega, ezoteričnega jezika misterijev …”(The Secret Doctrine).

Iz zgornjih citatov bomo skušali izluščiti vse, po čemer se simbol razlikuje od navadne oznake. Prva ugotovitev je, da so zunanje forme, skozi katere se oba pojavljata, iste. Vse, kar obstaja v naravi, vsak predmet, občutje, dogodek ali delovanje, so lahko navadna oznaka za nekaj, lahko pa dobijo tudi vrednost simbola. Samo prividno, samo na prvi pogled med njima ni nobene razlike.

Vendar pa bomo s poglobljeno analizo lahko ugotovili, da med simbolom in oznako obstajajo nepremostljive razlike. Vsak od njiju predstavlja drugačen pogled na svet, drugačen način življenja in obstoja.

O enem od teh pogledov na svet, o enem od teh načinov eksistence, lahko pridemo do določenih zaključkov tako, da si pobliže ogledamo osnovne lastnosti simbola, ki izhajajo iz zgornjih citatov.

Egyptian_Statue_Anubis_with1. Vsak simbol v sebi skriva določeno globoko vsebino, določen globok pomen.

Te vsebine niso navaden plod bujne domišljije človeka, kulture ali tradicije, ki je simbol ustvarila. Slednji v prenesenem pomenu vedno odraža del procesov, principov, skrivnosti in zagonetk, ki obstajajo v naravi in človeku. Tistih, ki presegajo meje razuma in njegove logike, meje konkretnega, vidnega in otipljivega, meje dostopnega in možnega.

Vsak simbol je šifra skrivnosti, šifra, ki v sebi skriva določeno resnico o Človeku, Naravi, Kozmosu, o velikih in malih zakonih obstoja. Take vsebine nastopajo v obliki simbolov ravno zato, ker z besedami govorjenega jezika ne moremo v popolnosti izraziti vsega njihovega bogastva, globine, vseh njihovih aspektov. Če bi jih poskušali razložiti samo z besedami, bi jih omejili samo na tisti njihov del, ki je dostopen neposrednemu razumevanju in neposredni izkušnji človeka. To bi obenem pomenilo zanemariti vse tiste globine, ki ne glede na to, da jih človek ne more doumeti vseh naenkrat, vseeno obstajajo in čakajo, da bodo razkrite.

Če bi vso globino simbola skušali izraziti samo z besedami, bi zanemarili njegov aspekt skrivnosti, nedoumljivosti, večnosti in neminljivosti, resničnega, ki obstaja samo izven meja časa in prostora ter kot tak navdihuje, poziva.

Simbol je torej najbolj primerna forma, ki zaobjema vse vsebine takšnega tipa. S tem postane varuh ne samo tistega dela resnice, ki ga lahko v nekem določenem trenutku in glede na naše lastne možnosti tudi izkustvu lahko doumemo, temveč tudi tistega njenega nevidnega dela, ki predstavlja večno uganko, kajti bolj ko jo razkrivamo, bolj se nam prikriva; bolj ugotavljamo, koliko nerazkritega je še ostalo, česar še ne vemo in kar moramo še razumeti.

Simbol je torej varuh skrivnosti, za katero se skriva še ena skrivnost, in še ena, in še ena … vse v neskončnost.

Do vsebine, ki jo v šifrirani obliki hrani simbol, je možno priti s pomočjo prebujene slutnje, kateri sledi nova slutnja, in še ena, in še ena … v verigi, ki je brez konca.

Kajti, kot pravi C. G. Jung: “Če skriti pojem nekega dne postane znan, simbol umre … Vse dokler je simbol živ, je najboljši izraz kakšnega dejstva … živ je samo, ko je nabit s pomenom. Če ta pomen pride na plan, z drugimi besedami, če odkrijemo izraz, ki bo najbolje formuliral iskano, pričakovano in zasluteno, potem je simbol mrtev; takrat ima samo še zgodovinsko vrednost …” (Psychologische Typen)

Logika, s katero se vsebine tega tipa šifrirajo in postanejo simbol, je zelo enostavna, čeprav je včasih tuja človeku strogo pozitivističnih in kartezijanskih nazorov, ki v njej vidi le dobro razdelano metodo ustvarjanja fantastičnih, nerealnih pojmov in procesov.

Pogledali si bomo, kaj o tem meni G. Massey v svojem predavanju “O starodavnih in sodobnih kultih meseca”: “Mitologija je struktura, ki ponazarja najstarejšo modrost in najstarejše učenje človeštva … Pravljice in legende so bile samo sredstva in forme, skozi katere so ljudje razlagali posamezna dejstva. Te niso bile ne izmišljija ne navaden plod domišljije.

Kadar so Egipčani opisovali Mesec kot mačko, to ne pomeni, da so bili takšni nevedneži in so mislili, da je Mesec resnično mačka: tega niso počeli zato, ker se jim je zahotelo izmišljati si fantazijske like ali ker bi videli realno podobnost med mačko in mesecem; Mačka v tem primeru ni bila samo mit niti zgolj uspešna besedna metafora, poleg tega pa Egipčani niso imeli namena izmišljati si ugank … Lahko so samo opazili, da mačka vidi v temi in da njene oči ponoči dobijo obliko polnega kroga ter postanejo svetleče, veliko svetlejše kot podnevi. Mesec je bil tisti, ki vidi na nebu, mačka pa je bila njegov ekvivalent na zemlji. Tako je postala predstavnik, naravni znak, živa slika polnega Meseca. Njeno ime se v egipčanskem jeziku se glasi Mau, kar pomeni, tisti, ki vidi, od “Mau” – videti.

black-cat-moonŠtevilni mitologi govorijo o tem, da so si Egipčani pogosto zamišljali veliko mačko, ki stoji za Soncem; to slednje je za njih v tem primeru predstavljalo “Zenico mačjega očesa …” Mesec kot Mačko so imenovali “oko Sonca”, zato ker je odražal njegovo svetlobo in zato, ker to samo po sebi “reflektira” prejeto sliko, kot v ogledalu …”

Avtor je v tem predavanju govoril samo o enem aspektu vsebine, ki ga skriva simbol v obliki mačke, in sicer tisti, ki se nanaša na zvezo Sonce-Mesec.

Iz tega primera je jasno razvidno, da je ena prividno razrešena uganka samo izzvala druge, nove, da je ena prividno razkrita skrivnost samo izzvala druge, ki jih moramo še odrkiti. Očitno je, da je eno iskanje izzvalo drugo.

Kajti kako aplicirati in razložiti vsebine simbolov, kadar se ti v oblikah mačke, Sonce in Meseca posamezno in ločeno pojavljajo v sanjah in vizijah človeka ali v kolektivnih mitih, legendah, tradicijiah? Kako jih uporabiti in razložiti takrat, ko vsi ti simboli niso postavljeni v medsebojne zveze in odnose?

Strokovnjaki na tem podorčju pravijo, da sama dejstva, kot so “zmožnost vida v temi”, “oči, ki v temi postanejo svetleče in dobijo obliko polnega kroga”, “zenica očesa”, “odražanje svetlobe in njeno reflektiranje” izven konteksta Sonca, Meseca in mačke postanejo posamezni simboli, ki vsebujejo vse vrednosti in lastnosti, ki jih to prinese za seboj. Lahko gremo še dlje: “noč”, “dan”, “svetloba”, “tema”, “polni krog”, “zenica”, “vid”, itd., so prav tako simboli zase, ki skrivajo nek celovit, nedoumljiv, skrivnosten in neizmerljiv svet pomenov in vsebin.

Dodajmo k temu še naslednje: vsak od teh “dejstev-pojmov-simbolov”, sam ali v kontekstu in odnosu z drugimi, v sebi nosi vsebine, katerih pomene je možno istočasno in simultano aplicirati na številne in raznovrstne oblike obstoja, na številne situacije, procese in principe človeka in njegovega življenja. Že samo zgoraj navedeni simbol “mačke” istočasno pojasnjuje določene splošne in posamezne zakone, procese vidnega in nevidnega vesolja, procese, ki se odvijajo v človeku na splošno, kot tudi v tistem, kar imenujemo njegova “psiha”, “intuicija”, “spomin”, “spoznanje”, “delovanje”, itd.

Simbol je resnično aktualen na vseh ravneh obstoja.
Upamo, da je iz navedenega primera bralec lahko dobil sliko o tem, kar smo nameravali povedati o neomejenosti in neskončnosti vsebine, ki jo kot “Skrivnost-skrivnosti” ali “Slutnjo-slutnje” hrani vsak simbol.

Preidimo zdaj na ostale lasntosti simbola.

2. Vsebina in pomen, ki ju v sebi skriva vsak simbol, imata lastnost odmeva, resonance.

V sebi nosita “izziv” in kot takšna imata funkcijo “gonila”. Če bi “globoka vsebina” ali “globoki pomen” bila sama po sebi edina lastnost simbola, potem bi se ta moral po vsej pravici imenovati zgolj “vsebinsko bogata oznaka”. Stvar je v tem, da pri vsakem srečanju človeka in simbola, pri vsakem srečanju “varuha skrivnosti” in “tistega, za katerega je skrivnost zavarovana”, pride do močne interakcije.

Ne glede na to, do katere mere človek dojame sporočilo simbola ali pa ga sploh ne dojame, v njegovi navzočnosti ne more ostati ravnodušen.

Celo takrat, ko se pri tem prvem “srečanju” simbol človeku zdi povsem nerazumljiv in zunanja forma tuja, vsebina simbola nanj vselej deluje. Simbol se v človekovi notranjosti odraža kot v ogledalu, v njem odmeva in s tem zbudi prve, nejasne slutnje skrivnosti, slutnje nepoznanega.

Te prve slutnje spravljajo v pogon celotno človekovo bit, njegovo celotno psiho, saj v njem zbudijo v prašanja o sebi in svetu, ki ga obkroža, spodbudijo ga na iskanje. Napeljujejo ga na preizpraševanje vseh svojih kriterijev, stališč, vseh dotedanjih znanj, skritih vzrokov svojega obnašanja in delovanja. Njegovo pozornost usmerijo na tisto, kar je očem nevidno, neotipljivo in česar ni možno razumeti z navadno “človeško” logiko (spomnimo se samo Malega princa: “Gledati je treba s srcem, kajti bistvo je očem nevidno …”). Ne glede na to, v kakšni obliki pride do “komunikacije” med človekom in simbolom, naj bo to skozi sanje, vizijo, mit, knjigo, sliko, umetniško delo ali preprosto skozi srečanje človeka s človekom ali človeka z naravo, ne glede na njegovo trenutno dojemanje in slutnje, ta proces se, pravijo strokovnjaki, dogaja vedno.

Ta proces se, če že ne zavedno, odvija v človekovi podzavesti in neprestano teži k temu, da bi prodrl v njegovo zavest.

3. Vsak simbol je kanalizator, prejemnik in prenosnik določene moči

iz narave ali Vesolja, ki mu omogoča, da lahko deluje kot tisti, ki odmeva, izziva, spravlja v gibanje in transformira.

To moč lahko na kratko označimo kot MOČ SVETEGA.

Bretagne_84M. Eliade v svojem delu “Sveto in profano” piše naslednje: “Lahko bi rekli, da je celotna zgodovina, tradicija in religija, od najprimitivnejših pa do najbolj razvitih, sestavljena iz številnih hierofanij, iz manifestacij svetih realnosti. Sodobni zahod čuti prav posebno nelagodje pred nekaterimi oblikami manifestacije svetega. Težko sprejme, da nekatera človeška bitja sveto doživljajo preko kamna ali drevesa. Vendar pa, kot bomo kmalu videli, ne gre za čaščenje kamna ali drevesa samega po sebi. Svetega kamna ali svetega drevesa niso častili samih po sebi. Častili so jih samo zato, ker so hierofanije, ker nakazujejo nekaj, kar več ni kamen ali drevo, temveč čisto nekaj drugega.”

Predmet, skozi katerega se manifestira Sveto, postane nekaj drugega in ne predstavlja tega, kar je, saj še naprej sodeluje v kozmosu, ki ga obkroža. Sveti kamen je samo na videz kamen, točneje, s profanega stališča ga nič ne razlikuje od ostalih kamnov (str. 56) … Drugače povedano, za tiste, ki imajo religiozno izkušnjo, je celotna narava kozmična sakralnost. Kozmos kot celota lahko postane hierofanija. Lahko bi rekli, da je profani svet, ki je popolnoma desakraliziran, le nedavno odkritje človeškega Duha (str. 57). … Sveto in profano predstavljata dva načina obstoja v svetu, dve eksistencialni situaciji, ki ju je človek prevzel tekom svoje Zgodovine (str. 58). Toda kljub temu lahko tako med nomadskimi lovci kot tudi stalno naseljenimi poljedelci zasledimo to podobnost obnašanja, ki se nam zdi veliko pomembnejša od njihovih razlik, kajti tako eni kot tudi drugi živijo v posvečenem kozmosu, sodelujejo v kozmični sakralnosti, ki se manifestira tako v animalnem kot tudi vegetativnem svetu. Če samo primerjamo njihove eksistencialne situacije s situacijo človeka modernih družb, ki živi v DESAKRALIZIRANEM KOZMOSU, takoj vidimo, kaj jih ločuje med seboj …”

Simbol bi torej lahko označili kot manifestacijo moči svetega.

Moč Svetega

Toda kaj je pravzaprav to “Sveto”? Pri srečanju s tovrstnim pojmom, ki presega vse definicije, nam ne preostane drugega, kot da se zanesemo na intucijo in slutnje naših bralcev.

Spomnimo naj samo še na to, da je vse od pradavnine pa do današnjih dni v vsakem človeku prisotna neugasljiva, globoka žeja in potreba po “svetinjah”.

Človeka, ki okrog vratu nosi verižico ali na roki prstan, ki mu ga je podarila ljubljena oseba; ki ima na svoji mizi ali steni sliko nekoga ali nečesa, kar je zanj zelo pomembno, bi bilo nepravično označiti kot malikovalca verižice, prstana ali slike samih po sebi.

WeddingRingsTa človek jih ne snema s sebe, temveč hrani in varuje zato, ker je v tem prstanu, verižici ali sliki na nek način prisoten del bitja, ki jih je darovalo, del resnice ali doživljanja, ki so vir moči, navdiha in spodbude; ti pričajo o stalni, tihi prisotnosti v človekovem življenju nečesa, kar ima zanj takšen pomen, da je postalo svetinja. Izgubiti ali odvreči “svetinjo” bi pomenilo izgubiti del sebe, izgubiti ne samo del ljubljenega bitja, resnice ali ideje, ki so nam bili na tak način darovani, temveč izgubiti njihovo neprestano prisotnost, spremstvo in pomoč, ki presega vsakršno logiko in ki nam priskoči na pomoč takrat, ko je to najbolj potrebno. Pri tem ni nujno, da se tisti, ki so izvor te pomoči, spodbude in tihe prisotnosti, tega tudi zavedajo. Spomnimo se samo, kolikokrat nam je v težkih trenutkih samo pogled na sliko ali ljubljeni predmet, naključno prebrana vrstica v knjigi ali kakšna druga navidezna malenkost pomagala v nas ponovno vzbuditi upanje.

Izgubiti ali odvreči svetinjo bi torej pomenilo dejansko prekiniti stik z vsem, kar nam nekaj pomeni. Če človek ob sebi hrani nekaj, kar je zanj sveto, ni več sam. Odvreči od sebe svetinjo pomeni obsoditi se na eksistencialno samoto. Izgubiti svetinjo bi pomenilo izgubiti prijatelja, izgubiti “blagoslov nekoga in njegovo podporo”, pa naj gre pri tem za bitje, predmet, resnico ali idejo, ki nam to sveto predstavljajo.

Zato so ljudje za svetinje živeli in umirali. Zato je človek v določenih trenutkih skromno ter poln hvaležnosti in spoštovanja pred svetinjo … pokleknil. Človeku, ki ga razume, se zato nikoli ne bo zdel smešen.

Nek pesnik je nekoč dejal: “Klečim pred teboj, ne zaradi tebe, temveč zaradi Svetinje, ki je v tebi.”

Vsak simbol se torej lahko imenuje ne samo “varuh skrivnosti”, temveč tudi “varuh svetinj”. Simbol je posrednik, sredstvo, forma, skozi katero se prenaša, daja in sprejema moč, ki jo budi to Sveto, s skrivnostnimi procesi in zakoni, ki nas presegajo.

Simbol je živ; je forma, ki jo oživlja Sveto; kot takšna ima svojo dinamiko, svoje procese, zakone obstoja in delovanja.

Iz tega sledi, da simbol ne obstaja samo zato, da bi o njem govorili in pisali ali da bi ga analizirali, temvče obstaja predvsem zato, da bi ga živeli na vseh ravneh resničnosti. Tukaj je zato, da bi moč, ki ga oživlja, poduhovila, osmislila in posvetila, vse, kar nas obkroža.

4. Vsak Simbol je razpolovljen znak.

V “Slovarju simbolov” J. Chevalier piše: “Simbol je bil na začetku predmet, presekan na dva dela. Dve osebi sta hranili po en del: gostitelj in gost, upnik in dolžnik, dva romarja, dve bitji, ki sta se ločili za dolgo časa.

Pri starih Grkih so bili simboli znaki, preko katerih so starši lahko prepoznali svoje otroke, od katerih so bili ločeni … Simbol ločuje in združuje, simbol vsebuje oba pojma: ločitev in ponovno združitev. Spominja na skupnost, ki je bila ločena in ki se ponovno lahko ustvari.

Vsak simbol vsebuje del razpolovljenega znaka. Pomen simbola se razkriva v tem, kar je obenem vez in razpoka med dvema razdvojenima pojmoma …”

To je še en primer za veličastno globoko ujetništvo simbola. Vsak simbol je razpolovljen znak … Hraniti simbol pomeni obenem vedeti, da tam nekje, blizu ali daleč, v prostoru in času ali izven njiju, v vidnem ali nevidnem, v preteklosti ali prihodnosti, v življenju ali po smrti obstaja tisti drugi, skrivnostni, komplementarni del nas samih, resnice ali ideala, ki čakajo, da se z njimi združimo.

Hraniti simbol obenem pomeni vedeti, da se približujemo tej drugi plati Svetega, neskončnega, nedoumljivega. To prav tako tudi pomeni, da se to “drugo”, “komplementarno” približuje nam. Simbol tako postane znak prepoznavnosti med dvema stranema, dvema bitjema ali vsem tistim, kar “vibrira na isti valovni dolžini”: vsega tistega, kar si je tako blizu med seboj (čeprav navidez ločeno), da mora ponovno postati eno.

Simbol tako postane znak in jamstvo za trdno povezavo, ki traja večno.