Damir Krividić

tradition_FunakoshiKo omenimo borilne veščine, se takoj spomnimo na tiste, ki prihajajo iz Kitajske in Japonske. Toda če pogledamo natančneje v zgodovino, bomo videli, da so bile borilne veščine znane po vsem svetu – od Indije, Bližnjega vzhoda, starega Rima, Grčije do Inkov, Aztekov in severnoameriških Indijancev. Tradicija borilnih veščin je sicer drugje popolnoma potonila v pozabo, toda na Daljnem vzhodu se je v veliki meri ohranila in razvijala. Prav daljnovzhodni tradiciji se lahko najbolj zahvalimo, da so se te veščine prenesle in postale priljubljene tudi v našem času. Temu so v veliki meri pripomogli veliki učitelji kot tudi obilje dostopne literature. Vendar pa so obstajali tudi drugih vplivi na razvoj teh veščin. Tako je na primer pod vplivom borilnih veščin v Južni Ameriki nastala capoeira, veščina, ki se vse bolj širi po celem svetu.

Tukaj želimo prikazati skupno nit, ki je osnova vseh borilnih veščin. Številni učitelji so govorili ravno o tem, zato bomo uporabili njihove besede kot velik zaklad, ki so nam ga zapustili.

Na žalost danes marsikdo borilne veščine povezuje z doseganjem fizične premoči in fizičnim obračunavanjem. Toda stari mojstri to odločno zanikajo. Če preberemo njihova sporočila in življenjepise, bomo videli, da vselej poudarjajo stalno kontrolo svojih postopkov, to, da je treba biti moralen in pomagati drugim. Tako mojster karateja do Funakoshi Gichin pravi: “Ena od stvari, ki jo vedno pravim novim učencem, je, da tisti, ki vedno misli samo nase in ni pozoren do drugih, ni zrel za učenje karateja do.” Slavni Bruce Lee je dejal: “Jeet kune do ne služi temu, da bi nekoga poškodovali, temveč je ena od poti, skozi katero nam življenje razkriva svoje skrivnosti … jeet kune do je korak k spoznanju samega sebe.”

tai_chi_pose1Namen borilnih veščin torej ni borba z nasprotnikom. Pa vendarle govorimo o pojmu, ki je sestavljen iz dveh besed: borilna in veščina.

Pojasnimo najprej pojem borilna. Ta beseda izhaja iz besede borba. Danes ji ljudje najpogosteje dajejo negativen predznak, toda ali je borba res povezana le z borilnimi veščinami?

Ponavadi pravimo, da se zdravniki borijo za življenje nekega bolnika, da se posamezniki borijo za ohranitev kulturnih in državnih spomenikov, ekologi za ohranitev narave itd. Kamorkoli se obrnemo, vidimo borbo. Ta je torej vseprisotna in ni nujno negativna. Ali je določena borba dobra ali slaba, je odvisno izključno od človekovega namena, zaradi katerega se zanjo odloči. V starodavnih spisih o taj či čuanu je zapisano: “Namen usmerja či, či pa usmerja telo.” Ali drugače – naš namen usmerja energijo, s katero delujemo v življenju.

Ko preučujemo daljnovzhodno tradicijo, vidimo, da imajo borilne veščine globoko duhovni in humanistični značaj. Po izročilu je največji vpliv na borilne veščine na Kitajskem imel Bodidarma, budistični menih, ki je iz Indije prinesel dyana budizem (kitajski čan ali japonski zen). Obstajajo predpostavke, da so se borilne veščine slavnega templja Šaolin začele prav pod njegovim vplivom. Ta znanja in veščine so se nato hitro razširile po vsej starodavni Kitajski, kasneje pa so jih potujoči menihi prenesli na Japonsko, kjer so doživele svoj vrhunec.

shaolin1Praktično vse borilne veščine govorijo o odnosu med človekovim umom (duhom) in telesom. Pri tem poudarjajo, da um in telo nista nasprotna, temveč dela iste celote, med katerima je potrebno vzpostaviti skladen odnos. Indijski ep Mahabharata (“Velika vojna”) govori o borbi znotraj vsakega človeka, ki se nanaša na spopad njegovega višjega in nižjega vidika. Od izida tega boja je odvisno, kateri vidik bo vladal človeku. Cilj omenjenega boja ni uničenje enega od njiju, ampak vzpostavitev njune medsebojne skladnosti. Borilne veščine so odraz ravno te duhovne, notranje borbe. Verjetno je ta ideja vgrajena vanje že od samega začetka.

Uma ne moremo videti, toda z opazovanjem svojega telesa in delovanja lahko ugotovimo, kakšno je njegovo stanje. To, kar počnemo in kako to počnemo, kaže, kakšni ljudje smo in v kolikšni meri se zavedamo svojih postopkov. Na vzhodu pravijo, da je cilj vadbe razvoj naše zavesti. Prav tako navajajo, da moramo ozavestiti vsak trenutek našega obstoja. Pri tem se vadba ne nanaša le na trenutke, ki jih preživimo v dvorani ali na nekem izoliranem mestu. Kajti šele ko izstopimo iz dvorane, si moramo prizadevati za ohranitev tako notranjega miru kot tudi fizične spretnosti.

58The-Spirit-of-AikidoPrimerjajmo to z veščino vožnje avtomobila. Ne učimo se voziti avta, da bi ga vozili na poligonu, temveč v vsakodnevnem življenju. Večji kot sta naše zavedanje in spretnost, hitreje in varneje bomo prispeli do cilja, varnejši pa bodo tudi ostali udeleženci cestnega prometa. Tako je treba tudi borilne veščine gojiti v vsakodnevnem življenju, saj je tako svet varnejši za nas in za druge.

“Vsakdanje življenje postane izziv prav skozi duh zena in budoja, ki terja ozaveščenost vsakega trenutka – ko vstajamo iz postelje, delamo, jemo ali se odpravimo na počitek. Vsakodnevno življenje je pravzaprav dobra priložnost za obvladovanje samega sebe,”pravi učitelj zena in mojster aikida Taisen Deshimaru.

Če na borilne veščine gledamo na tak način, vidimo, da niso zgolj šport. Kajti v športu je prisoten pretiran poudarek na zahtevi, da smo boljši od ostalih. Tudi v borilnih veščinah obstaja zahteva po tem, da smo boljši, vendar le glede na samega sebe. Biti boljši od sebe včeraj, predvčerajšnjim, pred letom dni … Morihei Ueshiba pravi: “Edina resnična zmaga je ta, da discipliniramo sebe.”Taisen Deshimaru še dodaja: “Nič nimam proti športu, saj z njim krepimo telo ter povečujemo svojo moč in vzdržljivost. Toda tekmovalni duh in moč, ki v njem prevladujeta, nista dobra, saj dajeta napačno sliko življenja. Bistvo borilnih veščin pa ni v tem …”

Če borilne veščine niso nasilje in niso šport, kaj torej so? Japonci bi verjetno odgovorili: “Borilne veščine so do.”

samuraiBudo – pot borbe in bojevništva

S koncem državljanskih vojn na Japonskem so veščine vojskovanja, imenovane bujutsu, začele izgubljati svoj zunanji smisel, medtem ko je bil vse večji poudarek na njihovem notranjem vidiku. Tako so te sčasoma postale budo – pot bojevništva. V prejšnjem stoletju je mojster Morihei Ueshiba iz aikijutsuja ustvaril aikido, mojster loka Ava je kyujutsu spremenil v kyudo (pot loka), kenjutsu je postal kendo (pot meča) …

Vidimo torej, da je poudarek predvsem na besedi do. Pojem do je v prevodu pot, steza, način. Lahko se vprašamo – kako najti to pot? Kako iti po njej? In nenazadnje – kam vodi ta pot?

Pot se vsekakor začne z osnovnim filozofskim vprašanjem – kdo sem? To nas navaja na spoznanje, da niti pot niti borba nista nekje zunaj nas. Nek zenovski rek pravi: “Pot je pod tvojimi nogami.” Pot je torej tu, pred nami, samo hoditi je treba začeti po njej. Toda kako?

Številni učitelji pravijo, da se pot prične takrat, ko se lotimo zavestnega spreminjanja samega sebe v boljšega človeka. Mojster aikida, Mitsugi Saotome, je dejal: “Da bi spremenili in izboljšali svet, moramo spremeniti in izboljšati sebe. S tem se začne vadba budoja.”

Če sledimo ideji zena, ki je neločljiv del vzhodnih borilnih veščin, lahko zaključimo, da je do pot razvoja naše zavesti o tukaj in zdaj. Enako nam sporoča tudi zahodna filozofija z izrekom, ki je vklesan v delfskem Apolonovem svetišču: “Spoznaj samega sebe.”

“Morda se boste vprašali, kaj je najpomembnejše pri vadbi aikida. Odgovor je – da pogledate vase, globoko v svojo dušo,” pravi Mitsugi Saotome.

samurai-009Mojster karateja do Funakoshi Gichin navaja, da se pravi pomen besede budo nanaša na to, da konflikte ustavimo in ne izzivamo: “Besedo bu v kitajski pisavi predstavljata dva simbola – eden pomeni ustaviti in je znotraj drugega, ki ga sestavljata dve prekrižani sulici. Njen pravi pomen je v tem, da konflikt ustavimo.”

Zaključimo lahko, da je namen borilnih veščin uresničitev samega sebe kot človeškega bitja. S tem pomagamo tudi drugim ljudem na tej poti, da bi skupaj ustvarili bolj naraven in human odnos do celotnega univerzuma.

“Karate do ni samo obvladovanje neke borilne veščine, temveč tudi učenje o tem, kako biti dober in časten člen neke družbe.” (Funakoshi Gichin)

Če uporabimo glasbeni besednjak, bi lahko rekli, da je cilj borilnih veščin (glede na samega sebe), omogočiti, da je naš Jaz kot dobro uglašeno glasbilo.

“Razmislite o tem, kako slišite glasbo. Ne poslušate je noto za noto. Glasbo slišite kot celovito skladbo in dojemate vso njeno lepoto. Sedmi čut lahko zazna glasbo celotnega vesolja, v kateri sodelujete tudi vi. To pomeni slišati, kako se nota, ki jo morate odigrati, vključuje v pesem, katere sestavni del je. Vadba aikida bi morala težiti k temu, da nas vse združi z zakoni narave, tako v duhu kot tudi telesu.” (Mitsugi Saotome)

V tem smislu je človeštvo kakor orkester s ciljem, da bi ustvaril simfonijo, kjer vsak inštrument svoj del odigra brezhibno in v skladu z drugimi.

Če upoštevamo ideje učiteljev borilnih veščin, vidimo, da je treba to, kar se učimo v vadbeni dvorani, živeti v vsakodnevnem življenju, kajti cel naš svet je en velik dojo – kraj za vadbo poti.