prof. Delia Steinberg Guzmán, predsednica mednarodne NA

Ljubezen,-love-1

Ljubezen – večna uganka

Morda se nam zdi zapleteno vprašanje o nasprotju med platonsko in telesno ljubeznijo aktualno predvsem v današnjem času, če pa se pri iskanju dejstev o tem začnemo malo bolj poglabljati, bomo zelo presenečeni. Vprašanje namreč sploh ni novo, temveč tako staro kot človek, in zdi se, da si ga je postavljal, do koder o tem sežejo zgodovinska spoznanja.

Preseneča še, da navidezno protislovje med platonsko in telesno ljubeznijo sploh ne obstaja ali pa ga je vsaj filozofsko zelo težko utemeljiti.

Ljubezen-love-16Vsekakor si moramo kot filozofi najprej postaviti vprašanje, kaj je ljubezen. A niti ta zagata ni prav nič nova.

Človeka je že od nekdaj zanimalo vse v zvezi z ljubeznijo – kaj pomeni, do kod sega, kako globoka je, kako pomembna. Še zlasti pa ga je zanimalo razmerje med ljubeznijo in srečo. Kot da bi s tem ko najde ljubezen, obenem dosegel tudi srečo. Zdi se, kot da poskuša najti univerzalno zdravilo, popoln vir rešitev za vse težave. In če ljubezen povezujemo s srečo, nas seveda ne sme presenetiti, da so vsi ljudje v vseh časih iskali ljubezen oziroma srečo.

Stari filozofi so govorili, da človek išče to, česar nima, kajti če bi to imel, mu tega ne bi bilo treba iskati. In da človek ljubi to, kar mu manjka, in da to ljubi, ker tega nima. Ker se čuti nepopolnega, teži k temu, kar se mu zdi pomembno, da bi se čutil kot celovito človeško bitje.

Zdaj smo že bližje vprašanju, ki se nam odpira. Če iščemo to, česar nimamo, in ljubimo, kar na manjka, to žal pomeni, da nismo srečni in nam manjka ljubezni. Bolj kot o nečem govorimo, bolj kažemo na pomanjkanje tega – in to je največje protislovje našega stoletja. Danes so napisane neštete strani o najrazličnejših vidikih ljubezni, toda če se samo za hip zazremo vase, da bi videli, koliko ljubezni je v nas samih, v človeštvu, v svetu, v katerem živimo, lahko ugotovimo, da je ni veliko – samo veliko besed in malo resničnih občutkov. Ljubezni nam primanjkuje, zato jo vsi iščemo in pripravljeni smo ubrati katero koli pot, ki nam jo lahko narekujejo prevladujoči običaji ali pa razum, da bi našli ljubezen ali srečo, ki ju po lastnem prepričanju nimamo.

Ena beseda − več obrazov ljubezni

Če se ozremo po zgodovini, vidimo, da so ljudje ljubezen v različnih obdobjih različno dojemali in opredeljevali. To je bilo odvisno od predstav, ki so vladale v posameznem zgodovinskem trenutku, od tega, kaj je človek tedaj potreboval, od stopnje njegovega razvoja. Toda še vedno se gibljemo med dvema skrajnostma – duhovno ali tako imenovano platonsko ljubeznijo in telesno ali spolno ljubeznijo. Vendar ena sama beseda – “ljubezen” – ne zadostuje, da bi opisali nešteta razmerja med tema skrajnostma, torej duhovno ljubeznijo in tisto drugo, ki je sestopila v materijo.
Ali res zadostuje že ena sama beseda? Ali lahko ena sama beseda resnično zajema vse, kar lahko človek v zvezi z njo izrazi ali želi doživeti?

To je ena od največjih težav sodobnih jezikov. Ti so namreč postali zelo skopi za izražanje številnih vidikov intimnega, notranjega življenja, besedišče za vse, kar je povezano s tehniko, materialnim in znanstvenim, pa je postalo zelo bogato. Današnji jeziki so preveč osiromašeni, da bi prodrli v globino človeškega bitja. V starih jezikih je za izražanje različnih oblik ljubezni obstajalo toliko besed, kolikor je bilo oblik in možnosti tega občutka, ki jih je človek lahko izrazil.

Danes pa mora ena sama beseda označevati tisoče stvari. Ali morda lahko ljubezen opredelimo le na en način? Ali obstajajo številne različne opredelitve? Ali pa moramo upoštevati številne vidike, če želimo govoriti o ljubezni?

Po mojem mnenju je Ljubezen tako bogata, da je ne moremo omejiti samo na vprašanje besed in opredelitev, temveč gre za neštete odtenke, ki jih morda v celem življenju ne bomo povsem zaobjeli. Če je že ne moremo opredeliti, pa se lahko seznanimo vsaj z nekaterimi pogledi nanjo.

Ljubezen v grških mitih

Ozrimo se po mitološkem svetu, tem starem svetu, v katerem se nam zdi, da je bil človek povezan z bogovi. Vzemimo primer iz grške mitologije, ki nam je po etičnih in estetskih načelih blizu. Poglejmo, kaj sta Ljubezen, Eros pomenila za antične Grke.

Po Platonu je bil Eros najstarejši med bogovi. Ne gre za Erosa, kot smo ga navajeni pri kipih ali slikarskih upodobitvah. Ne gre za simpatičnega, malega “angelčka”, ki preži na ljudi in jim nastavlja zanke. Gre za zelo starega Erosa, za prvobitno Ljubezen, prvobitno Moč združevanja.

Ljubezen-love-18Ko svet še ni obstajal, ko je povsod vladal prvotni kaos, ko je še vse obstajalo v potencialu, vendar se še ni udejanjilo, se je po mitologiji rodil impulz, neznanska moč, ki je lahko vse uredila, združila, oblikovala in oživila. Ta moč je bila Eros, torej Ljubezen oziroma starodavni Eros, o katerem je govoril Platon, ali prvobitna Ljubezen. Potem ko je uredil ves Univerzum, je vtisnil Ljubezen na različnih ravneh, kot da bi te bile stopnice, ki se spuščajo od najvišjega in najbolj subtilnega Neba do najbolj konkretne, vidne in otipljive Zemlje, na kateri živimo. Eros je poskrbel, da je na vsaki ravni posebna oblika ljubezni, ki se izraža ustrezno tej ravni.

Mi pa uporabljamo isto besedo za vse ravni, ne glede na to, ali govorimo o mističnem zanosu, človekovi ljubezni do Boga, njegovi potrebi, da bi ustvaril povezavo z božanskim, estetskem navdušenju nad vsem, kar v nas zbuja harmonijo, ali hrepenenju, da bi vedeli več in prodrli v skrivnosti Narave. Ali pa Ljubezen, ki tudi različne občutke naklonjenosti, nežnosti in predanosti, ki jih gojimo do drugih ljudi, mesta, doma, knjige ali živali.

Če si poskušamo predstavljati vse stopnice, ki jih je ustvaril Eros v Univerzumu, bomo videli različne oblike Ljubezni in nazadnje prispeli do tako imenovane telesne ljubezni – ljubezni, ki jo med seboj izražata dve telesi − kot da bi tudi fizična telesa imela potrebo po združitvi in izražanju ljubezni, ki je tako širok in bogat pojem.

Stari Eros se po mitologiji spušča, udejanja in izraža na različne načine, vse dokler ne postane nam poznani Amorček, Eros, ki spremlja Afrodito, s puščicami preži na najmanjši trenutek človeške nepozornosti, da bi zanetil iskro v srcih, ki se ne bi smela vneti, in povzročil vse tiste zagate, ki jih beležijo neštete strani zgodovine.

Tako pravi mitologija, pa tudi nekateri teološki in moralni pogledi. Toda pustimo zdaj bogove in se vrnimo v današnji svet.

Današnji pogled na ljubezen

Danes velja prepričanje, da je ljubezen nekakšna psihična vznemirjenost, ki se izraža zlasti telesno in spolno, kot da bi to bil njen edini možni način izražanja. Slediti telesni ljubezni pomeni “biti v koraku s časom”, izraz “platonska ljubezen” pa se je omejil na nekaj zastarelega in nesodobnega. Platonsko ljubezen pojmujemo kot zavračanje spolnosti in nazadovanje.

Poveličevanje spolnosti pri vsem, kar šteje za moderno, je plod liberalizacije novih generacij. Ta se je začela s potiskanjem na stranski tir vseh vrednot, ki so s tem izgubile smisel, vrednot, ki so bile v prejšnjih zgodovinskih obdobjih koristne, med liberalizacijo pa mladim pa niso več pomenile ničesar, zato jih je bilo treba nadomestiti.

Toda zgodilo se je, kar se je ponovilo že tolikokrat v zgodovini − ljudje niso spremenili vrednot, temveč so samo zavračali in uničevali že obstoječe. Bilo je jasno, da je treba živeti drugače, vendar nihče ni vedel, kako.

Ljubezen-love-14-aLiberalizacija, ki se je izrazila tudi v ljubezni, zlasti spolni, se je hitro sprevrgla v razbrzdanost. Pri “razbrzdanosti” mislim na delovanje brez zavesti, brez inteligence, na slepo prepuščanje želji po novem, po prepovedanem.

Spomnimo se samo glavnega vodila pariške revolucije iz leta 1968: “Prepovedano je prepovedovati”. Bolj kot je nekaj prepovedano, bolj je privlačno, in ljudje pogosto izberejo prav to, kar je prepovedano.

Spolnost je bila pred tem tabu, od tedaj pa to ni več tako.

Liberalizacija je povzročila še eno težavo − ljubezen je izgubila smisel. Ali ljubezen prinaša srečo? Ali je pri telesni ljubezni cilj sreča ali pa je pomemben samo trenutek zadovoljstva? Ali zares znamo razlikovati med srečo in zadovoljstvom?

Zaradi neomejene svobode se pojavljajo nove težave, kot so na primer spolne aberacije. Kar je bilo prej prepovedano in privlačno, ni več zanimivo. Psiha namreč potrebuje čedalje močnejše čustvene dražljaje. In starostna meja, pri kateri želijo mladi te občutke doživljati, je čedalje nižja. Nekoč so mladi prišli v stik z ljubeznijo in spolnostjo pri določeni starosti. Rimljanih so govorili o natanko določeni starosti, ko naj bi dečki začeli nositi moško togo. Deklice so postale ženske, ko je to narekovala narava. Danes pa te meje niso več določene. Danes nas čudijo nekateri pogledi otrok, ki dajejo vtis, da je otroštvo samo preddverje, v katerem otrok nestrpno pričakuje, da se začne pravo življenje. Pri tem živeti pomeni kar najhitreje vse poskusiti, nato pa že pri dvajsetih ostareti in se vprašati: “In kaj zdaj?”

Kot da bi se postavili na čelo prevladujočih običajev in dejali, da je Ljubezen z veliko začetnico, idealno Ljubezen, skoraj nemogoče doživeti, na njen prestol pa posadili različne psihične in fizične dražljaje, droge, filme, revije in druge nadomestke. Njeno mesto smo odstopili telesni ljubezni, navadnemu spolnemu užitku, ki si ga skoraj ne upam imenovati ljubezen.

To je bil ta veliki preobrat.

Zdaj pa se postavlja še eno vprašanje − kaj je s platonsko ljubeznijo?

Zaton platonske ljubezni?

Včasih mislimo, da platonska ljubezen, imenovana po grškem filozofu Platonu, nakazuje, da stari Grki o tem niso imeli nobenih dvomov. Vendar to ne drži. Težave, povezane z ljubeznijo, in njena dvojnost, o kateri govorimo, so vedno obstajale, tudi v Platonovem času. In tako kot je Platon predlagal rešitve in odgovore ter kot filozof poskušal ljudem pokazati pot, se bomo zdaj tudi mi posvetili temu vprašanju.

Ljubezen-love-15-aPo Platonovem mnenju je povsem očitno, da se ljubezen – če se izraža na vseh ravneh v univerzumu – kaže tudi na fizični ravni. Pogosto poenostavljamo in mislimo, da platonska ljubezen samodejno zavrača vse v povezavi s spolnostjo, vendar to ni res. Tudi v Platonovem času so obstajali moški in ženske, ki so se iskali in ljubili ter poskušali na najrazličnejše načine izraziti ljubezen. Vendar če se ljubezen izraža na vseh ravneh človeka, jo poskušajmo z naporom uma dvigniti višje, proti temu, po čemer hrepeni duša in kar presega nižje nagone.

Nagoni niso slabi sami po sebi, a nečemu moramo dati prednost. Ker smo kot ljudje presegli rastlinsko in živalsko fazo ter dosegli stanje, značilno za človeka, je očitno, da bi se morali po nečem tudi razlikovati. Ko pravim, da so nagoni značilni zlasti za živali, pri tem ne mislim, da jih človek nima, temveč da mora imeti še nekaj več, nekaj, kar je nad njimi. In o tem govori Platon v svojih dialogih – torej o poskusu, da bi izrazili ljubezen, ki je značilna za človeka in s katero lahko dosežemo srečo človeka − ne pa sreče živali niti sreče rastline ali kamna, temveč srečo resničnega človeškega bitja.

Ljubezen-love-6Sorodni duši

Platon je bil romantik, zato se pri svojem pojasnjevanju ni ustavil samo na tem. Dejal je, da je iskanje značilnosti Ljubezni, ki so lahko višje ali nižje, zelo staro vprašanje, s katerim se spopada človeštvo.

Pripoveduje nam – v zanj značilnem mitološkem jeziku, ki ga je uporabljal, kadar je bilo katero resnico pretežko dojeti z razumom – da so se pred tisoče in tisoče leti, ko je Prvotni Bog ustvaril naš univerzum, človeške Duše začele deliti, dokler se ni namnožilo tisoče in tisoče duš, ki živijo na zemlji. Duše so po delitvi čutile, kot da bi nekaj izgubile, kot da bi vsaki manjkala druga polovica. Od tu izvira pojem “duši dvojčici” in pojem Ljubezni kot potrebe, ki jo čutimo vsi, da bi našli to, kar je bilo nekoč del nas, zdaj pa tega nimamo.

Ljubezen ni po Platonu nič drugega kot iskanje izgubljene Enosti, harmonije nasprotij, ker nam vsem manjka ena polovica. Podobnost izvira iz duhovne sorodnosti, zaradi katere sta bili nekoč dve duši ena, zaradi katere se želita znova srečati.

Morda se zdi romantično, toda obstaja čarovnija, v katero smo vsi vključeni, čeprav tega pogosto ne pokažemo navzven. Vsi gremo skozi življenje v upanju, da bomo nekega dne z malo sreče našli dušo dvojčico, da se bo znova pojavila tista polovica, ki smo jo nekoč izgubili.

Zemeljski in nebeški Eros

Platon nas opozarja, naj bomo pri tem stalnem iskanju pazljivi, kajti Ljubezen se pogosto zakrinka. Obstajata namreč zemeljski in nebeški Eros. Nebeški je tisti, ki spodbuja Duše k srečanju z drugo dušo, tisto, ki je bila nekoč del nje. Zemeljski Eros pa − že vidimo, da je ta težava obstajala tudi v njegovem času − išče samo užitek, spolno in nagonsko potešitev. Pri tem se sploh ne ozira na sredstva, ki jih uporabi, da bi dosegel to potešitev.

Ljubezen-love-17Toda zemeljski Eros, ljubezen, ki temelji samo na telesnem – telo pa se na žalost postara, zboli in umre – ne prinaša sreče. Platon je zelo vztrajno zatrjeval, da je Ljubezen veliko več od ljubezni. Ljubezen je Modrost, Ljubezen je Energija in Ljubezen je Življenje na vseh ravneh, ki jih poznamo, in v vsem, kar dojemamo kot živo, vključno s kamni. Platon pa tudi drugi klasiki trdijo, da obstaja posebna oblika Ljubezni, in to je Energija. Nekaj živi, ker ima energijo, moč povezovanja, inteligenco, harmonijo. V celotnem svetu spoznanja kot posebna oblika Ljubezni obstaja Modrost, ki ni le želja po zbiranju podatkov, temveč hrepenenje po znanju, po prodiranju v skrivnosti, po odkrivanju vzrokov stvari.

Energija, ki je Ljubezen, ni omejena samo na materijo, in tudi sodobni znanstveniki so opazili razliko med njima, čeprav lahko ena prehaja v drugo in obratno.

In Modrost ni intelekt, čeprav se nam zdi, da smo zelo modri, ko ga uporabljamo.

Iz vsega tega sledi, da moramo, če želimo dobro razumeti Platonovo idejo Ljubezni, prej kot samo materijo razumeti energijo in moč ter dati prednost Modrosti pred golim zbiranjem podatkov.

Platon je prestavil “lestev vrednot”, ki je po mojem mnenju zelo uporabna tudi za današnji svet. Učencem je pojasnjeval, da za doseganje bistva Ljubezni ni treba skrbeti, ali smo še vedno na zemeljski ravni, ali nas omejujejo materija in njeni zakoni. V tem ni nič slabega, če se naučimo odkriti lestev za vzpon. Poleg Platona so tudi mnogi drugi filozofi pojasnjevali, kako to storiti in v čem je skrivnost.

Hrepenenje po Lepem, Dobrem, Pravičnem in Resničnem

Če začnemo z lepimi telesi, vidimo, da ob pogledu nanje opazimo nekaj zelo pomembnega − in sicer da zunanja lepota temelji na nečem globljem in subtilnejšem. Se nismo še nikoli srečali s to posebno in očarljivo skrivnostjo? Kdo lahko opredeli, kdaj je nekdo lep? Nikoli se ne bi mogli zediniti o merilih, s katerimi bi lahko natančno določili, kdo je lep in kdo ne.

Ljubezen-love-8Običajno pravimo, da je nekdo lep, če ima v sebi “tisto nekaj”, nekaj, kar ni samo telo, kar ni samo videz, postava ali barva las niti barva oči. To je lepa duša, ki se izraža prek telesa.
Opazimo lahko, kot pravi Platon, da ne obstajajo samo lepe duše, ampak tudi lepa dejanja. Obstajajo geste, dejanja, obstajajo občutki, ki popolnoma izpolnjujejo dušo, in opazimo lahko, da lepota presega ne le telo, temveč tudi dušo, in da obstajajo dejanja, energija, življenje − ki prav tako odslikavajo lepoto.

Opazimo lahko tudi, koliko lepote je v naravnih zakonih − kako popolni so, kako harmonični, kako dobro premišljeni. Ljubezen lahko usmerimo v znanost ali umetnost. In če gremo še korak dlje, bi se lahko strinjali s platoniki in novoplatoniki, ki pravijo, da če se dvignemo nad telo, dušo, dejanja, zakone in znanost, uzremo Lepoto samo po sebi, čisto Idejo, abstraktno, čisto in popolno Lepoto.

Platon meni, da je Lepo enako Pravičnemu, Dobremu in Resničnemu – Ljubezen pa išče Lepo, Dobro, Pravično in Resnično ter se temu približuje, ker to potrebuje.

To je platonska ljubezen – srečanje z delom Duše, ki nam manjka – seveda v drugem človeku, toda nekom, ki za nas pomeni vse, kar je dobro, vse, kar je lepo, vse, kar je resnično, vse, kar je pravično.

S tega vidika se spremenijo številni pogledi, vključno s tistimi, povezanimi z rojevanjem. Namen Ljubezni je lahko namreč tudi rojevanje, vendar obstajajo različne vrste plodnosti in ne rojevajo se samo nova telesa, temveč še marsikaj drugega, kot so misli, občutki, vrline. Tako Ljubezen, ki nam jo je osvetlil Platon, ni nekaj nemogočega niti ne nasprotuje telesni ljubezni, temveč lahko postane zaklad, ki ga vselej nosimo s seboj, če si le upamo podati na njegovo iskanje.

Ponovna obuditev platonske ljubezni

Življenje je zanimivo, zanimivi pa so tudi ciklusi Zgodovine – ki bo za ljudi vedno učiteljica –, ker nam vedno znova dajejo nove lekcije. Kaj se dogaja z najmlajšimi generacijami? Ti me presenečajo. Po številnih kongresih, srečanjih, predavanjih, statistikah in anketah sem ugotovila, da mlade znova pritegujejo platonska ljubezen, zvestoba, romantika in en partner. Zanimivo je še, da si to upajo tudi odprto izraziti.

Ljubezen-love-3Danes je bolj moderna platonska in ne več telesna ljubezen. Danes se mladi vračajo k tradicionalnim vrednotam. Danes zanje znova postaja pomembno to, kar je že dolgo potisnjeno na stranski tir. Danes je spolna revolucija izgubila pomen, ker so bile njene posledice zelo hude in jih še vedno trpimo. Te se kažejo v razpadanju zvez – danes te ljubim, jutri pa, kdo ve; danes mi je do tebe, jutri pa ne več; ti si samo še eno naključje več; priča smo neštetim ločitvam in doživljamo najrazličnejše tesnobne občutke.

Čeprav tega nihče ne bo želel priznati – si vsi želimo resnično ljubiti. Danes mladi zaradi vseh navedenih posledic pripravljajo novo revolucijo – ob strani želijo pustiti staro in zanetiti novo re-evolucijo, znova želijo zavrteti kolo Zgodovine in na stvari gledati z drugačnimi očmi.

Ne gre toliko za to, kot zatrjujejo nekateri avtorji, da bi mladi v novi revoluciji kar žareli od “krepostnosti” – čeprav bi to lahko bilo mogoče kot protiutež prejšnjim številnim ekscesom – temveč bolj za iskanje nečesa globokega, trdnega, pri čemer je znova pomembno ljubiti drugega, ki nam nekaj pomeni, ki nam pomeni nekaj temeljnega. Pomembno je, da je ljubezen trajna, da je za danes, za jutri, za vse življenje. In ni pomembno, če ostarimo ob človeku, ki ga ljubimo, kajti telesa se obrabijo, Ljubezen pa ne.

To je veliko odkritje, ki nas ob izteku 20. stoletja kot odgovor na želeno liberalizacijo telesne ljubezni skorajda približuje Platonu.

Znova vidimo, da je telesna ljubezen samo posledica prave ljubezni ali vsaj eden od načinov njenega izražanja, ne pa izhodišče vezi med dvema dušama, med dvema človeškima bitjema. Iz tega sledi, da telesna ljubezen dopolnjuje veliko intimnejšo in resničnejšo vez, da psihološka raven začenja postajati pomembnejša od biološke. Danes so veliko pomembnejši medsebojno razumevanje, možnost pogovora, nežnost, prijateljstvo, možnost deljenja temeljnih življenjskih stvari.

In če smo ugotovili, da psihološka raven presega biološko, nas ne preseneča, če bo malo pozneje duhovna raven presegla psihološko, kar pomeni, da bodo nežnost, razumevanje, možnost pogovora in naklonjenost odprli pot vezem, ki jih čas ne bo uničil.

Ponovna obuditev duhovnega pomeni odkrivanje, da nad vsem pojavnim obstaja nesmrtnost, da rojevanje in plodnost pomenita dati mesto življenju in nazadnje, da ni pomembnejšega, kot je nesmrtno življenje, ki ga vsak med nami nosi v sebi.

V skladu s platonskim pogledom na ljubezen, ki zaobjema duhovno in fizično, si zapomnimo nekaj temeljnega – tisti, ki ljubi, se bogati, ker išče to, česar nima, in znova poskuša dobiti to, kar mu manjka. Z vidika platonske ljubezni pa lahko dodamo še nasvet: “Zapomnimo si, da bo Ljubezen tistemu, ki ljubi, dala nekaj božanskega, kajti tisti, ki ljubi, v sebi nosi Erosa.” Vsakdo, ki zna ljubiti, nosi v sebi boga.

Naj si tisti, ki ljubi, zapomni, in zapomnimo si tudi mi – v nas je nekaj božanskega, Eros, Ljubezen z veliko začetnico.