prof. Stjepan Palajsa, predsednik NA v Sloveniji

‘Naj ne bo suženj drugim, kdor je lahko sebi gospodar.”

Pojav renesanse v Evropi

Po krutem in konzervativnem srednjem veku je nad Evropo zavel nov veter, veter renesanse. Eden glavnih glasnikov prihajajoče dobe pa je bil skrivnostni Paracelzus − kot močan vihar je preletel Evropo.

Prav pred njegovimi očmi se je počasi razkrajal svet, ki je iz takratne z vražami in s predsodki prežete znanosti izganjal vse, kar je dišalo po razsvetljenem, inventivnem in ustvarjalnem duhu.

Paracelsus-2Življenje

Rodil se je leta 1493 v Švici, nedaleč od Züricha. Njegovo pravo ime je bilo Philippus Theophrastus Aureolus Bombastus von Hohenheim. V zgodnji mladosti ga je v svet znanosti vpeljal oče, ki je bil priznan zdravnik. Sinu je podal osnove alkimije, kirurgije in terapije. Paracelzus je vedno sprejemal očetovo mišljenje in o njem vselej govoril z veliko toplino, ne samo kot o očetu, temveč tudi kot o prijatelju in učitelju.

Velik del svojega življenja je preživel na številnih skrivnostnih potovanjih in raziskovanjih. Prečesal je vse evropske države, pot pa ga je ponesla tudi na slovenska tla, natančneje v Idrijo, in na področje Istre. Med številnimi nenavadnimi dogodivščinami z njegovih potovanj je tudi ujetništvo pri Tatarih, po osvoboditvi pa pot v Konstantinopolis, kjer je srečal mnoge znamenite filozofe, adepte in alkimiste z Bližnjega vzhoda in celo Indije. V njihovi družbi je poglobil svoje poznavanje skrivne modrosti. Sam pravi, da mu je notranji glas stalno prigovarjal: “Uči se, uči se, sprašuj in vedno znova sprašuj in se ne sramuj.“

Ko je imel 32 let, se je vrnil v Nemčijo, kjer je zaradi nekaj naravnost čudežnih ozdravitev svojih bolnikov kmalu postal slaven. Nikjer se ni mogel ustaliti, temveč je neprestano taval po Evropi. Predaval je v Parizu, Oxfordu, Kölnu, Padovi, Bolonji, na Dunaju …

Preostanek njegovega življenja je bil močno zaznamovan s titansko borbo proti neukosti, šarlatanstvu, dogmatizmu, človeški neumnosti, krutosti in napuhu. V različnih mestih je poučeval fiziko, medicino, anatomijo in filozofijo alkimije. Bil je najbolj moder in najbolj znan zdravnik svojega časa, kajti zahvaljujoč svoji veliki nadarjenosti in s pomočjo lastnoročno pripravljenih zdravil je ozdravil vsako, pa četudi najtežjo bolezen.

V času, ko so vsi molčali in trepetali za lastno življenje, njega ni bilo možno ustaviti. Na neposreden način, brez ovinkarjenj, je izražal, to kar je mislil, in snemal maske lažnim učenjakom. Vztrajno je rušil stara pravila in zablode ter se goreče zavzemal za pravico in resnico. Še posebej je obsojal farizejstvo, pretirano dogmatičnost in vraževerje, hinavščino in omejenost. Moralnost, pravičnost in odsotnost koristoljubja so bile vodilne niti njegove zdravniške prakse.
Paracelzus je avtor preko 600 medicinsko-naravoslovnih, filozofskih, teoloških, filozofskih, etičnih in političnih traktatov. Svoja dela je narekoval svojim učencem tako hitro, “kot da iz njega govori sam hudič“.

Paracelzus je prinesel revolucionarne spremembe v medicini. Kot prvi je uvedel farmakoterapijo in utrl pot današnji psihoterapiji. Bil je prvi, ki je prepoznal patološke povezanosti in postavil nove načine diagnoze, in prvi, ki je opisal načine preprečevanja širjenja okužbe. Kot prvi je pri zdravljenju uporabljal majhne količine strupenih snovi. Po principu: ”strup – to je vprašanje količine.”

Nasprotniki

Zaradi svojega mišljenja in delovanja je pridobil veliko sovražnikov, nakopal si je močno sovraštvo lekarnarjev, zdravnikov, šarlatanov, profesorjev, duhovništva,verskih fanatikov in mnogih drugih, ki so mu zavidali uspeh. Z razkrinkavanjem in s kritiko splošno razširjenih in globoko zakoreninjenih predsodkov ter znanstvenih nesmislov jih je spravljal v obup. Bali so se Paracelzusovega bleščečega uma, iskrenosti in njegovega ne vedno ”prefinjenega” in vljudnega, ostrega jezika. Veliko revnih je zdravil brezplačno, s čimer si je nakopal slabo voljo lekarnarjev in zdravnikov. Nagrada za njegov trud bila največkrat nehvaležnost. Ko je bil profesor medicine v Baslu, je javno sežgal Avicenin “Canon medicinae”, ki je tedaj veljal kot največja avtoriteta med učbeniki za zdravnike. Odločno se je zoperstavil uporabi t. i. arkanuma, univerzalnega zdravila, ki so ga takrat zdravniki množično uporabljali, da bi služili denar.

Čudežno je ozdravil številne bolnike, ki so jih drugi zdravniki razglasili za neozdravljive. Medtem ko so ga navadni ljudje občudovali, so ga njegovi ”kolegi” obtoževali herezije in naveze s hudičem.
Zato ni prav nič nenavadno, da se je njegovo življenje končalo tragično. Nekateri viri trdijo, da je podlegel posledicam napada razbojnikov, ki jih je najel nek zdravnik, eden od njegovih sovražnikov. Umrl je leta 1541, star komaj 48 let.

Za konec naj še omenimo, da je imel ta ”titan” kljub svoji grobi zunanjosti poleg božanske nadarjenosti in globoke modrosti tudi veliko, plameneče človeško srce, ki je bilo polno ljubezni in sočutja …

MikrokozmosIz Paracelzusovega učenja

O zdravju in bolezni

  • ”Bolezen in zdravilo imata svoje fizične kot tudi metafizične, nevidne vzroke, ki so pomembnejši od fizičnih.”
  • ”Vse bolezni, razen tistih, ki so nastale zaradi mehaničnega vzroka, izhajajo iz nevidnega in o njihovem izvoru običajna medicina ve zelo malo.”
  • ”Človek je materializirana misel; je to, kar misli. Če misli na telo, bo on sam to telo, če misli na nesmrtni duh, bo on sam ta duh.”
  • ”Moč domišljije je veliko orodje medicine. Lahko povzroči bolezen človeka in živali, lahko pa ju tudi pozdravi. Bolezen ali ozdravitev izhajata iz domišljije, ki jo vodi volja.”
  • ”Obstaja ogromna razlika med močjo, ki odpravlja vzroke bolezni, kar je prava medicina, in močjo, ki zdravi samo zunanje znake bolezni, kar je čarovništvo in šarlatanstvo.”

O samem sebi

  • ”Vem, da nisem človek, ki govori ljudem samo tisto, kar jim je všeč, in nisem navajen dajati ponižnih odgovorov na domišljava vprašanja … Sem grob človek, rojen v grobem svetu, rasel sem v borovih gozdovih in morda podedoval njihove iglice. To, kar se meni zdi uglajeno in prijateljsko, se lahko drugemu zdi grobo, in to, kar je zame svila, je za nekoga drugega lahko samo grobo platno.”
  • ”… Tisti, ki ostanejo doma, morda živijo mirnejše in imajo več bogastva od tistih, ki potujejo. Toda jaz ne želim ne miru ne bogastva … Taval sem v iskanju svoje veščine in bil pri tem pogosto izpostavljen nevarnosti. Zaljubljenec lahko prehodi dolgo pot, da bi srečal svojo oboževano žensko, to je nedvomno res, vendar je želja tistega, ki ljubi modrost, katera ga žene na tavanja v iskanju za svojo božansko ljubico, veliko močnejša!”

O življenju in smrti

  • ”Življenje je univerzalen, povsod prisoten princip in ne obstaja nič, v čemer ne bi bilo življenja … V naravi ni nič mrtvega … Ne obstaja nobeno telo, ki ne bi imelo duše.”
  • ”V naravi smrt ne obstaja. Umiranje je ugasnitev ene oblike obstoja in rojstvo življenja v drugi obliki. Življenje samo po sebi ne more umreti in izginiti, saj ne ustvarja oblik … Smrt oblik je samo prekinitev delovanja večne moči življenja v eni obliki, ki ji sledi druga oblika.”

O naravi in vesolju

  • ”Narava življenja vesolja je ena in njen izvor je lahko samo ena večna Enotnost. To je organizem, v katerem vse, kar je naravno, živi v harmoniji in skladu. To je makrokozmos. Vse je plod ene univerzalne ustvarjalne moči. Makrokozmos in človek (mikrokozmos) sta eno. Oba sta eno ozvezdje, en vpliv, en dih, ena harmonija, en čas, ena kovina, en plod.”
  • ”Narava je univerzalni učitelj. Vse, česar ne moremo spoznati iz zunanjih fenomenov narave, lahko spoznamo iz njenega duha. Oba skupaj tvorita celoto. Narava bo svojega učenca naučila vse, če ta postavi pravo vprašanje.”
  • ”Narava je vesolje … Nevidna narava lahko postane vidna, če pridobimo sposobnosti zaznavanja njenega nevidnega sveta … Človek lahko iz makrokozmosa (in iz narave) spozna pomen simbolov (oblik), ki ga obkrožajo, tako kot se nauči jezika od svojih staršev …”

O večnih idejah

  • ”Ljudje si idej ne izmišljajo; ideje že obstajajo in ljudje lahko po njih posežejo. Tudi če vsi učitelji glasbe nenadoma umrejo, nebo, prvotni učitelj glasbe, ne bo prenehalo obstajati in bo te umetnosti učilo druge ljudi. Obstaja množica idej, ki jih ljudje še niso dosegli, množica zvezd, ki so predaleč, da bi nastala trdna povezava z Zemljo. Kraljestvo zvezd in idej je neskončno in zato vir iznajdb in odkritij.”