Blaženka Grgič

Bojevnica

Pri raziskovanju sveta pravljic in otroških pripovedk se lahko vprašamo: kaj je pravzaprav njihov namen? Ali so res namenjene le otroški zabavi, so morda le uvod v sanje utrujenega malčka ali pa imajo morda kakšen drug namen, ki je manj očiten? Kaj so pravzaprav otroške pravljice in pripovedke, od kod prihajajo? Odgovoriti na ta vprašanja je zelo zahtevna naloga, kajti če bi se želeli spustiti v vse globine, potem bi morali napisati zelo obsežno knjigo, zato se bomo tukaj omejili samo na nekaj osnovnih elementov.

AlicePoreklo in izvor pravljic

AliceVelja prepričanje, da izvor pravljic in pripovedk sega v ljudsko tradicijo, ki prenaša in ohranja pradavna verovanja. Številnimi proučevalci pravljic menijo, da so njihovi avtorji ”ljudje iz ljudstva” oziroma anonimni, pesniško nadarjeni posamezniki, ki so si te pravljice preprosto izmišljevali, verjetno za vzgojo lastnih otrok. Tako naj bi na primer v pravljici o Pepelki glavna junakinja upala na boljšo prihodnost in s tem lažje prenesla težko sedanjost.

Na srečo se takšen ”utilitarističen” pogled ni dolgo obdržal in med strokovnjaki s širokim obzorjem ter globljim poznavanjem ni dolgo užival ugleda. Med znanstveniki se je pojavila smer z Jungom na čelu, ki je trdila, da sta smisel in sporočilo pravljice veliko kompleksnejša od poenostavljene in površne interpretacije. V pravljicah so namreč prisotni simboli. Strokovnjaki so s proučevanjem tradicionalnih pravljic številnih starih civilizacij, njihovih mitov in legend našli skupne simbole in elemente, ki se pojavljajo v mnogih znanih pravljicah in pripovedkah. Poleg tega pa so prišli tudi do sklepa, da številne pravljice, kljub temu da pripadajo različnim kulturnim krogom in tradicijam, vsebujejo niz istih ali zelo podobnih elementov, ki se vedno znova pojavljajo celo v istih ali zelo podobnih kombinacijah in medsebojnih odnosih.

Dodatno je simbolizem pravljic osvetlilo tudi preučevanje t. i. ”velikih (arhetipskih) sanj”, saj tudi te vsebujejo simbole, podobne tistim, ki jih zasledimo v pravljicah. S tem je simbole v pravljicah možno razlagati v njihovem globljem, skrivnem, arhetipskem pomenu.

Obstoj ”arhetipskih sanj”, tj. tistih, ki opozarjajo na potrebo po notranji spremembi v človeku in na nujnost ponovne določitve lestvice življenjskih vrednot in prioritet, nakazuje, da obstaja arhetip človeka, skrit v kolektivnem nezavednem oziroma v neke vrste ne-osebnem spominu, ki je skupen vsem ljudem. Ta arhetip človeka se skozi simbole izraža kot človekova težnja po celovitosti, po uresničenju ne le fizične, temveč tudi duhovne eksistence. Simboli v mitih, pravljicah in sanjah so ”glas” tega arhetipskega človeka, ki vsakega posameznika usmerja k odkrivanju in uresničevanju svojih notranjih moči in zmožnosti.

Čeprav imajo vsi ljudje v nekaterih prelomnih trenutkih svojega življenja t. i. ”velike sanje”, je treba upoštevati dejstvo, da jih ne moremo sanjati namerno ali jih umetno izzvati. Če je notranji impulz dovolj močan, tovrstne sanje pridejo same. Toda za pravljico oziroma njenega ”starejšega brata” − mit − to ne drži. Pravljica je namreč že izoblikovan kanal, njen namen pa je, da aktivira določen arhetip. Pravljica je že zgrajena pot za postopen vstop arhetipov v zavest. Zato so v vseh časih pred pojavom elektronskih medijev komunikacije veliko pomembnost pripisovali prenosu legend, pravljic in pripovedk iz roda v rod. Številne obstoječe etnične skupine z dolgo tradicijo, ki se ne poslužujejo masovne komunikacije, še danes menijo, da ”izguba pripovedništva pomeni izgubo duše”.

SerranaZgodbe za različna obdobja

VilaPo neki grobi klasifikaciji lahko rečemo, da pravljica nagovarja predšolske otroke in tiste, ki so v nižjih razredih osnovne šole, medtem ko je pripovedka namenjena starejšim otrokom. Herojske legende in miti pa so oblike pripovedi, ki so primerne za mladino in odraslega, zrelega človeka. Zakaj?

Ta okvirna razdelitev razvršča vrste pripovedi glede na mentalno in psihično zrelost posameznika ter glede na načine in zmožnosti razbiranja naukov iz pripovedi. Otrok v višjem razredu osnovne šole je že izoblikoval in vzpostavil določene mentalne sheme, zato je bolj ”racionalen” od predšolskega otroka. Pravljica zato ni več optimalen način za podajanje določenih naukov, saj se starejšemu otroku pogosto zdi smešna in jo ima za ”popolno izmišljijo”. Za to razvojno fazo otroka so bolj primerne zgodbe z jasnim in nedvoumnim sporočilom.

Najstniki prav tako nimajo ”plodnih tal” za neposredna ”moraliziranja”. Zanje so optimalna dela, kjer nastopajo heroji, ki se podajajo v plemenite podvige in s katerimi se lahko najstnik poistoveti. Veliko akcije, zaplet, dober, lep, pameten junak in srečen konec (prototip: Odiseja) je tisto, česar si želijo najstniki, željni samopotrditve.

Miti naslavljajo zrelega bralca, ki ima za sabo že veliko življenjskih izkušenj in dobro razvit notranji svet, bralca, ki je sposoben dojeti globino simbolov in vrednost njihovega sporočila o človeku, naravi in univerzumu. Pravljica pa nagovarja majhnega otroka, ki v svojem psihičnem in mentalnem svetu še nima mentalnih shem in utrjenih predstav (in s tem tudi predsodkov), strahov (majhen otrok je praktično neustrašen, vse dokler se ne nauči drugače); je bitje v procesu izgradnje, s sposobnostmi in potenciali, ki jih bo razvijal v svojem življenju.

V tem obdobju otrok gradi svoj svet glede na vtise iz okolice, in sicer ne tako, da o njih razmišlja, temveč da se nanje odziva. Izraža to, kar je sprejel. Način, na katerega deluje njegov psihični svet, je ”vpijanje-odražanje”, pri čemer ni nobene racionalne cenzure, nobenega ”filtriranja” niti kakršnihkoli izkustvenih preprek med njim in vtisom iz okolja.

Vitez-in-zmajOtrok v tej fazi razvoja predstavlja ”zrcalno sliko svojega okolja”. Ta mehanizem otroške psihe je razviden tudi pri srečanju s pravljicami, ki se odraslim zdijo grobe oziroma celo okrutne in krvave. Vendar otrok na to, da je volk pojedel babico, ne gleda z istimi očmi kot odrasel človek. Njegovo doživljanje stvarnosti je drugačno – otrok ne analizira, temveč čuti in doživlja. Zato majhni otroci ne postavljajo ”logičnih” vprašanj (npr. kako je babica v ”Rdeči kapici” prišla živa iz volkovega trebuha).

Otrok si zaradi pomanjkanja življenjskih izkušenj v svoji domišljiji ne bo zamišljal grobih in krutih prizorov neke pravljice. Ravno nasprotno, v njegovi domišljiji bo vsak krut dogodek, kot je npr. smrt, ostal na ravni simbola. Ne bo se torej preselil v otrokovo stvarnost, ker majhen otrok še nima resnične zavesti o pomenu tega pojma. Lahko bi rekli, da otrok pravljico doživlja bolj intuitivno kot analitično, doživlja jo v vsej njeni celovitosti. Vživlja se v zgodbo in like, ki jih skuša posnemati.

Otrok bo posnemal tisto, kar mu je bilo najbolj všeč in kar se ga je najgloblje dotaknilo. Na ta način bo v svojo zavest vključil nove pojme in situacije. Ta ”imitativna magija” – oponašanje, je za otroka enako pomembna kot resnični dogodek, saj iz njega lahko izpelje določen odnos in izkušnjo v povezavi z izzivi, s katerimi se morajo soočiti junaki iz pravljice.

Pravljica in pripovedka tako predstavljata pripravo ”psihičnega terena” za številne situacije in odnose, s katerimi se bo človek srečeval med svojim razvojem. Z doživljanjem je že dosežena določena stopnja prepoznavanja in vrednotenja situacij kot tudi način, kakšno držo je treba zavzeti do njih, da bi bil končni izid dober.

Pojmi dobrega in zla so pri majhnem otroku povezani z njegovo osebnostjo – z njegovimi željami in tistim, kar pri njem povzroča ugodje. To, kar želi, je dobro. To, kar njemu ugaja, je zaželeno in dobro. Toda pravljice in pripovedke postavljajo pojme dobrega in zla v širši, transpersonalni kontekst, s čimer skušajo bodočega odraslega človeka oblikovati v nesebično in miroljubno osebo ter obenem nakazati, da vse, kar vzbuja ugodje in kar je zaželeno, ni vedno dobro, pravilno in pametno. Tak primer je čarovničina hišica iz slaščic v ”Janku in Metki”; to, da sta se otroka predala ugodju in jedla slaščice s hišice, ju je vodilo v pogubo. S takšno simbolično situacijo se pravzaprav posameznik socializira, vključi v skupnost ljudi in narave, v kateri je človeška dolžnost pred osebnimi željami in ugodjem. Pogoj za obstoj vsake skupnosti je odrekanje delu osebnih, sebičnih želja in ugodju, kajti če bi vsak član neke skupnosti delal samo tisto, kar želi in kar v njem zbuja ugodje, skupnost sploh ne bi bila možna.

Zaradi takšnega načina sprejemanja vtisa, ki ga v otroku pustita pravljica in pripovedka, kot tudi njuna vzgojna vloga, je zelo pomembno, da bistvene elemente pripovedi prenesemo čim bolj nepopačeno in dosledno s simboli, ki jih vsebujejo. Cilj pripovedovanja pravljic in pripovedk nikakor ni vnašanje nereda in kaosa v pojmovni svet otroka ali prikazovanje oseb brez ustreznega odnosa do življenjskih situacij.

Rdeca-kapicaVčasih pravljice in pripovedke prirejamo, da hudobni volk ne bi izpadel tako hudoben ali sugeriramo, da je zlobna vila pravzaprav samo ”poredna” (in otrokom pogosto bolj simpatična od dolgočasne ”dobre” vile). S tem se ruši simbolični temelj pravljice in tako njena vzgojna vloga preraste v svoje nasprotje.

Funkcija strah vzbujajočih elementov v pravljici ni golo zastraševanje niti niso ti sami sebi namen. Strah, ki se lahko pojavi, usmerja na potrebo po pazljivosti pri srečevanju s situacijami določene narave, do katerih bo prišlo kasneje v življenju. Po drugi strani pa pojav strahu zahteva njegovo obvladovanje skozi soočanje s tem, kar v nas zbuja strah. Psihologi so prišli do dognanja, da soočanje s predmetom strahu vodi do demistifikacije izvora nelagodja, pri čemer se strah postopoma izgublja. Ali, kot je to pojasnil Don Kihot:

”Dragi Sančo, če zbereš pogum in naletiš na velikane, boš uvidel, da so samo navadni mlini na veter, ki klopotajo v vetru.”

Strah in njegovo obvladovanje sta pomembni točki človekovega notranjega razvoja, kajti brez ”upati si” ni niti ”doseči”.

Iz vsega tega izhaja, da je vloga pravljice strogo pedagoška, njeni simboli so točno določeni in ne trpijo ”umetniških prijemov”, drugačnih interpretacij, ”osvežitve vsebine”, relativizacije pojmov dobrega in zla niti kakršnihkoli drugih posegov v smisel in sporočilo. Kajti s spremembo narave bistvenih dogodkov in elementov (simbolov) se spremeni tudi smisel zgodbe in njen pomen.

Svet pravljic

Namen pravljice še naprej ostaja izgradnja pomembnih osebnih in družbenih značilnosti v še neizoblikovanem posamezniku, kar mu omogoča, da uresniči splošni princip človeka kot bitja, ki ima poleg materialnih tudi duhovne težnje. Materialne težnje omogočajo preživetje v fizičnem življenju, medtem ko duhovne težnje odražajo človekovo potrebo po notranjem, duhovnem življenju posameznika.

Številni simbolični elementi v pravljicah nakazujejo potrebo po vlaganju in usmerjanju svojih moči v plemenita dela, kar predstavlja edino pot do sreče in izpolnitve. Pri tem ni izvzeta niti ”osebna korist”, vendar ta ni omejena samo na golo materialno blagostanje, temveč se uresničuje skozi zadovoljstvo, ki ga dosežemo z notranjo srečo, za katero ni potrebno materialno razkošje.

Kralj-ArthurTemeljni mit

Kralj ArthurSkupni elementi, ki jih zasledimo v mitih, legendah in pravljicah različnih kultur, tisti obrazci, ki se vedno znova pojavljajo in katerih smisel je podoben, čeprav se zunanja forma razlikuje, se imenujejo temeljni mit.

Kakšna je vloga temeljnega mita?

Slednjega lahko definiramo kot osnovo, temelj, ki vsebuje elemente univerzalnega, vsečloveškega pomena, ki presegajo specifičnost različnih kultur, civilizacij, zgodovinskih obdobij, običajev in navad nekega kulturnega kroga in obenem ostajajo razpoznavni. Tako mit, legenda in pravljica postanejo nosilci neke univerzalne vzgoje in spoznanj, ki zadevajo vsako človeško bitje, v vseh časih in prostorih.

Skozi to vzgojno osnovo se prepletajo niti dogajanja – prizora, ki vsebuje simbole in jih kombinira na ustrezen način, da bi izrazil sporočilo. Elementi temeljnega mita so nosilci skrivnega (”ezoteričnega”), vedno istega smisla, medtem ko so formalne okoliščine – tiste, v katerih se odvija prizor in v katerih živijo liki – različne kulture prilagodile sebi in svoji specifiki.

Temeljni mit vsebuje nekaj osnovnih elementov in pripadajočih simbolov:

– glavni lik (čigar rojstvo pogosto spremljajo nenavadni dogodki in znamenja)

– iskanje nekoga ali nečesa

– prestajanje preizkušenj

– zoperstavljanje preizkušnjam in nasprotnikom

– najdba iskanega, uspešno opravljena naloga

– poroka ali kakšna druga ustrezna varianta

Primere takega temeljnega ustroja lahko najdemo pri mnogih mitih in epih (npr. Orfej in Evridika v Grčiji, Ramajana v Indiji, Kralj Artur in vitezi Okrogle mize v srednjeveškem izročilu itn.) kot seveda tudi pri pravljicah (Sneguljčica in sedem palčkov, Pepelka, Aladinova čarobna svetilka, Trnuljčica, Janko in Metka, Rdeča kapica itn.)

Identifikacija likov in situacij

Po psihološkem ključu tolmačenja obstaja samo en glavni lik v pravljici, medtem ko vsi ostali liki, ki se pojavljajo, predstavljajo lastnosti tega lika, njegove vrline oziroma slabosti, to kar mu na poti pomaga ali pa ga ovira.

Vse to predstavlja simbolično sliko človekove psihe, ki ni enoznačna, temveč vsebuje dualnosti, ki pogosto med seboj niso v ravnotežju. Sneguljčica in hudobna mačeha na primer predstavljata odnos med čistostjo psihe (Sneguljčica) in njenega nasprotja (mačeha), ki je na začetku močnejša (lepša), vse dokler se človek ne odloči za plemenita življenjska načela, kjer ”hudobna mačeha” izgubi oblast.

PrincezaDualnost človekove psihe izhaja iz konflikta med tistim, kar je znano kot dobro in pozitivno, ter tistim, kar ni tako, pri čemer je ravno to negativno videti bolj vabljivo (lepše) od skromne in manj ”razkošne” dobre strani. Ali, kakor pravi neka druga pravljica: slabe in nerazvite dobre plati so sprva videti kot grdi raček, toda na koncu raček postane čudovit, močan labod, ki ostale ”račke” pušča daleč za seboj.

Pravljice nam ponujajo dober vpogled v filozofski problem pridobivanja vrline. Vrline, kot pravijo filozofi, nikjer ni možno pridobiti že s samim rojstvom in brez napora, temveč šele po prestanku določenih preizkušenj. Vrlina je zato predstavljena kot ”tiha lepotica” za razliko od navidez lažjih poti, ki na koncu vseeno ne vodijo k sreči. Mačeha v ”Sneguljčici” se na primer pojavi kot grda čarovnica takrat, ko Sneguljčico nagovarja, da vzame njene zastrupljene predmete.

Naj spomnimo na izhodišče pravljic, ki pravi, da je človek v svojem bistvu dober, vendar se v njem odvija boj med njegovo višjo, človeško naravo in animalnim. Napake, ki jih človek pri tem naredi, niso posledica nekega prirojenega zla, temveč izhajajo iz pomanjkanja znanja in izkušenj, zaradi česar posameznik med dobrim in zlim ne razlikuje na objektiven način.

Toda kako otroka, ki ne razume, zakaj nekaj mora in zakaj nečesa ne sme delati, usmeriti na pravilno delovanje? Če otroku rečemo, da mora biti dober in da mora vse deliti z bratom ali prijateljem, ”ker ni lepo biti sebičen”, otroku to ne bo nič pomenilo. Začutil bo samo zunanjo prisilo, ki jo nad njim izvajamo s pridiganjem in pritiskom.

Pravljica je veliko primernejša, saj se otrok, s tem ko se identificira z glavnim likom, vživi v svojo pozitivno stran in tudi sam želi ravnati tako kot lik, ki zastopa pozitivno stran. Seveda to stanje ne traja večno, temveč bo postopoma izginilo in vtis, ki ga je pravljica pustila v njem, bo sčasoma zbledel.

Zaspana-lepoticaSmrt in ponovno rojstvo

Obstajajo tudi situacije, ko glavni lik umre – ponavadi samo prividno in za kratek čas. Te situacije kažejo na to, kaj se zgodi, ko prevlada negativna stran: smrt glavnega lika je ”smrt” človekovih vrlin in prevlada njegovih slabosti. Npr. smrt Sneguljčice se odvija postopoma. Sneguljčica se postopoma prepušča svojim slabostim (želja po lepem pasu in jabolku kljub opozorilom palčkov). Sprva ji palčki lahko pomagajo, da se zbudi iz dremeža, toda ko ugrizne v jabolko, ji grižljaj ostane v grlu in Sneguljčica se zaduši. Tu palčki ne morejo več pomagati. Potreben je princ. Takšni prizori prikazujejo globoko doživljanje notranjega boja in prividnega poraza pred silami, ki predstavljajo negativno plat.

Pogumni lepi princ simbolizira duhovno plat človeka in je vedno rešitelj šibkejšega, bolj pasivnega elementa v pravljici, ki ga najpogosteje ponazarja ženski lik – tradicionalni simbol človeške psihe (od grškega mita o Amorju in Psihe pa do srednjeveških prikazov psihe kot dame s samorogom in zrcalom).

Princ, simbol duhovnega, pride na koncu, po prestanku vseh preizkušenj. Po neke vrste ”kaljenju” – od ”nedolžne deklice” do ”grde čarovnice” – da bi po ”smrti” starega in po ”ponovnem rojstvu” v boljšem in bolj kakovostnem življenju psiha pridobila poduhovljenost, kar simbolizira poroka s princem.

GozdGozd

Da bi to dosegli, je treba prehoditi pot, polno težav in raznih preprek. Najpogostejši motiv je ”izguba na poti”. Glavni lik se znajde v neznanem, temnem in neprehodnem gozdu in ne ve, kam naj gre.

Ta element psihološko gledano simbolizira čas pubertete, ko prihaja do ločevanja od doma in od starih vrednot, ki se ne zdijo več dovolj dobre. Toda to je nujna pot individualizacije in iskanja svoje lastne poti, ki temelji (spet) na lastnih izkušnjah.

Element ”iskanja-najdenja” simbolično govori o pridobivanju pomembnih izkušenj ”na lastni koži”. Da bi človek lahko do življenja zavzel pravilno držo, mora razlikovati med pomembnim in nepomembnim; najti mora pot skozi ”gozd iluzij”, najti mora svoje oporne točke. Pravljica pravi, da mora človek ”ločiti zrno od plevela”. Odločitev je njegova in za posledice, ki jih ta prinese za seboj, je prav tako sam odgovoren. Ta ”kriza identitete” nastopi na koncu psihološkega otroštva (ki ni nujno povezano s telesno razvojno fazo posameznika), ko pride do izgube občutka enotnosti (ki ga ustvarja družina), ko posameznik začne opažati begajoča protislovja v svoji okolici (in v svetu na splošno), kar pripelje do izgube notranjega središča (oporišča), do splošne negotovosti in do izkazanega ali prikritega nezadovoljstva. Iskanje poti skozi ta simbolični gozd je pravzaprav iskanje poti do samega sebe.

Obstoj pravih in napačnih poti, dobrih in hudobnih likov, iskanja in najdenja, predstavljajo način, da človek ozavesti različne elemente svojih uresničenih in potencialnih zmožnosti. Pomembnost spoznavanja različno obarvanih dogodkov je povezana s procesom ”ozaveščanja”, znanega v psihoanalitični praksi. Človek namreč lahko vpliva samo na to, kar pozna in česar se zaveda. Nezavedni in podzavestni procesi so učinkoviti samo v eno smer; v smer, ki vodi k človeku, ko na njih še ne more vplivati, vse dokler jih ne ozavesti, tj. vključi v svojo aktualno zavest. Človek z velikim številom nezavednih mehanizmov (tistih, ki jih ne pozna) izgubi velik del svoje svobodne volje in del možnosti, da izbira in se odloča na podlagi svoje svobodne vesti. V tem primeru je zaradi svoje (a njemu neznane) sile primoran na določene postopke, ki jih niti sam ne razume niti ne razume njihovega vzroka, zato se jim ne more upreti. Tak ”notranji neprijatelj” je nevarnejši od zunanje prisile, saj ga je težje odkrtiti in prepoznati.

Vila-2Pravljica s svojimi simboličnimi elementi in prizori pomaga pri prepoznavanju teh mehanizmov v človeku, s čimer odpira tudi možnost njihove kontrole. Pojem notranje svobode, ki jo je težje osvojiti od zunanje, poznajo številna filozofska učenja: na vzhodu budizem, na zahodu stoicizem, kjer Seneka pravi: ”Usoda vodi tiste, ki to hočejo, in vleče tiste, ki tega nočejo.” To je aluzija na tiste, ki sami upravljajo s svojo usodo, in na tiste, ki so ji podvrženi (”sužnji usode”), kajti usoda jih brez njihove volje ”vleče” po svojih poteh.

To je samo en majhen del pomenov in simboličnih sporočil, ki jih vsebujejo legende, pravljice, miti. Preučevanje in tolmačenje pravljic s psihološkimi ključi je še zelo mlada disciplina, zato na to temo lahko v prihodnje pričakujemo še veliko novih odkritij in ugotovitev.

Pravljica je v svoji vzgojni vlogi pravzaprav ”etika za otroke” ali ”nauk o pravilnem življenju in kako ga doseči”. Kajti, kakor je govoril Sokrat, po rojstvu telesa, kjer pomaga babica, je potrebno še ”drugo rojstvo”, čigar babica je on sam. To je majevtika – rojstvo duše – kjer lahko pomembno vlogo odigra lepo povedana, modra in poetična pravljica.