Damir Krividić

Poimenovanje ”Indijanci” izhaja iz dediščine Krištofa Kolumba, za katerega v osnovnih šolah še vedno učijo, da je odkril Ameriko. Vprašajmo se, zakaj jim, glede na področja Severne Amerike, ne bi rekli kar Vinlandci, Marklandci ali Helulandci, kakor so jih petsto let pred Kolumbom poimenovali Vikingi. Slednji so se zavedali, da gre za novo ”deželo”, prebivalcem teh dežel pa so nadeli ime Skraeling (”tujec”). Sicer šolski učbeniki Vikinge res omenjajo kot tiste, ki so prvi pripluli na obale Amerike, vendar jih nihče noče priznati kot njihove ”odkritelje”. Zakaj?

Beringova-teorija

Beringova ožina

Od kod prihajajo?

V Timesovem Zgodovinskem atlasu iz leta 1984 lahko preberemo, da je človek prišel v Novi svet preko Beringovega prelaza pred približno 20 tisoč leti. V Novi svet? Nekatera novejša pa tudi starejša raziskovanja lahko postrežejo z neizpodbitnimi dokazi, da ta svet vseeno le ni tako nov. Kot novega ga niso pojmovali niti stari Evropejci. Obstajajo viri o potovanjih Feničanov (1000 pr. n. št.), iberskih Keltov (900 pr. n. št.), St. Brendana (pribl. 550 pr. n. št.) in Vikingov (1000–1300 n. št.) na ta področja. V šestdesetih letih prejšnjega stoletja, potem ko so arheologi odkopali celo vikinško naselje na Novi Fundlandiji, so bile naposled le potrjene njihove sage o potovanjih na ameriško celino. Raziskovanja so pokazala, da gre za naselbino iz XII. stoletja.

Vrnimo se k teoriji naseljevanja preko Beringovega prelaza. Ta teorija se je pod pritiskom vse večjega števila arheoloških odkritij v zadnjih letih časovno nekoliko ”raztegnila”. Tako so na primer našli lobanjo na obali Kalifornije, katere starost so s pomočjo metode C-14 ocenili na 20 tisoč let. V Old Crowu na Aljaski so našli strgalo, narejeno iz kosti človeške roke, staro med 27 in 30 tisoč let. Arheologi trdijo, da obstajajo tudi najdbe, ki so starejše od 33 tisoč let. Če k temu dodamo še 25 tisoč let, ki so bila po ocenah strokovnjakov potrebna za hipotetično selitev od Severna Aljaske do Ognjene dežele, potem so predniki ljudi, ki so uporabljali ta orodja, prišli na ameriško celino že pred 58 tisoč leti. Glede na cel niz takšnih dokazov je začetek preseljevanja Paleosibircev je trenutno ”raztegnjen” na 60 tisoč let.

Pedra Furada

Pedra Furada

V kraju Pedra Furada, na severovzhodu Brazilije, so arheologi našli sledi človeškega življenja v 42 kulturnih slojih. Najnižji sloj je star med 40 in 80 tisoč let, približna ocena arheheologov, ki tam izkopavajo, pa je 48 tisoč let. V prejšnjem stoletju so izkopali še starejše najdbe. Tako Helena Petrovna Blavatsky leta 1880 navaja članek iz Peruvian Antiquities: ”Pod guani na otokih Guanape, ki se nahajajo južno od Truxilla in severno od Macabija, so našli mumije, ptice, ptičja jajca, zlato in srebrno okrasje. Na Macabiju so delavci našli velike zlate vaze, ki so jih razbili in razdelili med seboj. Zaradi tega so znanstveniki izgubili najbolj zanimive ostanke. Tisti, ki lahko ugotovi koliko stoletij je bilo potrebno, da se je na teh otokih naplavilo 30-60 čevljev guana, pri čemer od časa konkvistadorjev ni bilo mogoče opaziti bistvene spremembe v debelini, vam lahko da idejo o starosti teh ostankov.”

Otoki Guanape

Otoki Guanape

Blavatsky nadalje komentira: ,,Če se omejimo samo na aritmetiko, glede na to da 12 linij tvori en inč (25,4 mm), 12 inčev pa je en čevelj (0,3 m) in glede na to, da je za eno linijo potrebno stoletje, potem bi morali ljudje, ki so izdelali te dragocene vaze, živeti pred 864 tisoč leti! Tudi če upoštevamo možne napake in dodamo samo dve liniji na stoletje ali pa le en inč vsakih 100 let, še vedno dobimo civilizacijo, staro 72 tisoč let …”’

Dotaknimo se tudi ostalih ugank ameriške celine. Kako je možno, da med obraznimi potezami ljudstev, ki so nam zapustila kamnite spomenike na tleh Amerike, obstajajo takšne razlike? Pri kulturah Valdivije in Chorrera ter pri Olmekih je na obrazih moč zaslediti azijske poteze, medtem ko velike bazaltne glave v Mehiki in tudi nekateri ostanki v Braziliji kažejo značilnosti negroidne rase. Našli pa so tudi obraze belcev z bradami. F. Herbert-Stevens v svoji knjigi Stara umetnost Južne Amerike navaja: ”Med mohikanskimi statuami obstaja nekakšen bradati bog, medtem ko so na freskah v Teotihuacanu podobe plavolase. V Paracasu so našli mumije z valovitimi plavimi lasmi.”

Profesor C. S. Coon v svojem delu Izvor vrst omenja, da so na ameriških tleh obstajale mongolidne, evropske, negroidne in bušmansko-hotentotske rase. Član Kraljevega antropološkega društva H. A. Allbutta navaja: ,,V bližini New Orleansa, na področju današnje delte, so med vrtanjem za plin izkopali nekaj vrst ležišč, ki so bili v celoti izdelani iz rastlinskega materiala. Med izkopavanjem so na globini 16 čevljev pod površino in pod štirimi sloji gozda delavci našli nekaj oglja in okostnjak človeka, čigar lobanja je podobna tipu aboridžinske rase. Temu okostnjaku je Dovler pripisal okrog
50 tisoč let.”

Tudi lingvistične raziskave kažejo na veliko jezikovno raznolikost. Samo v Severni Ameriki so namreč prebivalci govorili med 500 in 600 jezikov, ki so spadali v petdeset jezikovnih skupin, nekateri med njimi pa so se med seboj tako razlikovali, kot se na primer francoščina razlikuje od kitajščine.

Od kod potem vse te razlike, če so po izvoru vsi Paleosibirci?

Teorije o naseljevanju

Kot možne odgovore nam znanstevniki ponujajo nove teorije o naseljevanju obeh ameriških kontinentov, ki pravijo naslednje:

  1. Ljudje naj bi živeli v Ameriki najmanj 80 tisoč let in naj ne bi nujno pripotovali z drugega kontinenta. Obstaja možnost, da je prišlo do mešanja več obstoječih ras z bolj ali manj potujočimi skupinami iz drugih kontinentov.
  2. Pred 100 tisoč leti naj bi veja selitev prišla iz Afrike in se naselila v Patagoniji, od koder naj bi se razširila vzdolž Andov.
  3. Ameriški človek naj bi bil staroselec in star toliko kot vsak drugi človek, morda pa še celo starejši.
  4. Različne skupine ljudstev naj bi v več valovih in smereh preplule Pacifik in se naselile na ameriških celinah.
  5. Ameriško prebivalstvo tako kot evropsko izvira pretežno iz valov selitev, katerih vzrok je bilo postopno potapljanje Atlantide. Zadnji ostanki tega legendarnega kontienta naj bi po Platonu potonili pred 11 500 leti. Tedaj naj bi nastal tudi topli Zalivski tok, ki naj bi omogočil naseljevanje severozahodne Evrope.

Te zadnje teorije ni treba a priori ovreči, zlasti če primerjamo kulturo starodavnega Egipta z velikimi kulturami Amerike. Prav tako ni potrebno, da izključimo stike z drugimi ljudstvi, predvsem Azijci. Da je Atlantski in Tihi ocean možno prepluti celo s ”primitivnimi” plovili, je potrdila ekspedicija Thora Heyerdahla.

Kon Tiki Thora Heyerdahla

Kon Tiki Thora Heyerdahla

Na koncu naj še omenimo (ali pa bi to morda morali storiti že na začetku?), kaj o svojem izvoru pravijo ameriški staroselci, do česar imajo vsekakor največjo pravico. Njihovi miti ali bolje rečeno svete zgodbe nam govorijo o velikem potopu, v katerem so njihovi junaki tako kot biblijski Noe dolgo pluli, preden so poselili celino. Delawari v svojem Dalam Olum (”Naslikani zapis”) omenjajo potop, ki mu je sledil prehod 10 tisoč ljudi preko zaledenelega morja v smeri vzhoda, kar spominja na zaledenelo Beringovo morje. Medtem so ugotovili, da je šlo za Hudsonov zaliv. Obstajajo pa tudi domneve, ki omenjajo večja potovanja. Tako so na primer starodavni Mehičani trdili, da so prišli z vzhoda, iz dežele Aztlan, kar spominja na Atlantido.

Ne glede na še zmeraj vprašljivo naseljevanje ameriških kontinentov, pa arheološke najdbe potrjujejo, da življenje na tem področju sega globoko v preteklost in da je ameriški človek veliko starejši, kot predpostavljamo.