prof. Delia Steinberg Guzmán, predsednica mednarodne NA

Neredko srečujemo ljudi, za katere vsaka izbira predstavlja ne samo težavo, temveč pravo trpljenje. V življenju zelo redko svobodno izbiramo – in to celo v najbolj preprostih vsakodnevnih situacijah – zaradi česar zanemarjamo sposobnost, ki je tako zelo značilna za človeka, a tako slabo izkoriščena, tj. svoboda izbire.

razmisljanje1(1)Morda se zdi, da so civilizirane družbe ustvarile že izgotovljene formule za vse življenjske okoliščine, vendar pa je življenje tako raznoliko in polno presenečenj, da se moramo občasno ustaviti, razmisliti in izbrati.

Negotovost v trenutku izbire nas zajame zaradi znamke ali kakovosti hrane pri nakupovanju, zaradi oblačila ali zneska, ki ga želimo porabiti za nek užitek … Izbrati moramo študij, ki ga želimo … Treba se je odločiti, kako bomo izpolnili svoj čas … Ni lahko ustvariti idealnega razmerja kljub veliki medsebojni ljubezni … Poleg tega pa – kje bomo živeli …? Kateri poklic bomo izbrali glede na zaposlitvene možnosti …? Kje bomo preživeli dopust, če ga sploh imamo …? In tako bi lahko nastal neskončen seznam, če bi vsakdo zapisal vanj svoja vprašanja.

Zakaj je tako težko izbrati? Za to obstaja več razlogov. Nekateri so notranji in osebnega tipa, drugi pa so zunanji, a vseeno vplivajo na psihološko in mentalno stanje tistega, ki mora izbrati.

Sposobnost izbire

Ta je rezultat izkušenj in pomeni, da znamo misliti in delovati. Vendar sposobnost izbire ni izključno stvar intelekta. Če razmišljamo, lahko najdemo na desetine argumentov za ali proti, vendar razum ni tisti, ki odloča. Obstaja namreč še nekaj drugega, močnejšega in bolj zanesljivega, nekaj, kar je gibalo našega delovanja – to je volja. Neizkoriščena volja je kot atrofična mišica, ki se nikamor ne premakne preprosto zato, ker se ne premika.

Težko se odločamo zato, ker nam primanjkuje trdnih, dobro utrjenih in osvojenih izkušenj. Tako vselej ostane sled dvoma in negotovosti, ali je bila izbira dobra.

Izbire, ki jih ne delamo

Veliko število življenjskih postopkov je že vnaprej določenih. Te nam družba vsadi skozi svoje prevladujoče vrednote, moralna pravila (če se ta sploh upoštevajo), modo in razne konvencije, skozi pomen, ki ga pridaja prestižu in potrebi po tem, da nas drugi sprejemajo, ali tako, da v nas zbujaj strah pred zavrnitvijo.

signals-shes-not-listening(1)In tako smo namesto svobodne izbire prisiljeni sprejeti tisto, kar delajo in govorijo drugi, tako da se poskušamo prilagoditi načinu, po katerem se ravna večina.

Pluti proti toku je pogubno. Včasih je v ozadju samo nepremišljen upor, včasih pa gre za krik svobode, ki se utaplja v oceanu osamljenosti in nerazumevanja. To pripelje do izločevanja posameznika iz skupine in kazanja s prstom nanj kot na nezaželenega čudaka, ki vzbuja nelagodje.

Skorajda vsi najstniki in mladostniki gredo skozi obdobje, v katerem težko sprejemajo vnaprej določene norme, ki ovirajo njihovo nezadržno vitalnost. Mladi želijo preizkusiti svojo lastno moč, vendar pa niso zmožni narediti zanesljive izbire, saj zaradi pomanjkanja izkušenj in nebrzdane energije ne znajo pravilno oceniti različnih možnosti, ki jim jih življenje ponuja. Mladi lahko – tako kot pri šahu – načrtujejo eno, dve, tri ali pet potez, a se ne spuščajo v dolgoročnejšo analizo in nimajo jasnega uvida v posledice svojih odločitev.

reklame1(1)

Reklame

To je še eden od pritiskov, ki ima na različne ljudi večje ali manjše posledice. Vendar ta pritisk ne prihaja izključno od medijev, ki nas preplavljajo z raznimi sugestijami in zahtevami. Obstajajo namreč tudi druge oblike reklame ali natančneje propagande. Tukaj gre za subtilnejše oblike, ki prežemajo družbo, da bi vplivale na mišljenje ljudi. Ti vplivi povečujejo ali zmanjšujejo pomembnost izbire, kot da bi šlo za določanje cen na borzi. Ne da bi se zavedali, nekatere stvari označimo kot dobre, slabe, praktične, elegantne, grde, zanimive, nedopustne ali sprejemljive in jih vrednotimo glede na to, kar o njih govorijo drugi. Naša zavest pa je medtem uspavana, zato razne misli do nje prodirajo nezavedno, brez našega vpliva.

Kaj pomeni izbrati?

To je naloga inteligence, ne razuma, kar bomo skušali pojasniti kasneje. Razum je sredstvo, s katerim razpolaga naš um in ga uporablja tako, kot se je naučil (to pa je razmeroma slabo). Zato nismo vedno mi tisti, ki presojamo, temveč skupek elementov in konvencij, ki so nam jih, kot že prej omenjeno, vsadili drugi in ki vsiljujejo svoj način razsojanja.

Inteligenca je sposobnost razločevanja. To pomeni dobro poznati ene in druge možnosti ter glede na svoje izkušnje in osebne kriterije izbrati tiste najbolj sprejemljive. Inteligenca je značilna za bitje, ki se zaveda svoje izbire in svoje lastne odgovornosti, tako v uspehu kot neuspehu.

Prej smo omenili, da je malo priložnosti, v katerih uporabljamo in razvijamo to vrlino, ki nam omogoča, da znamo pravilno izbrati in iz vsake situacije potegniti koristen nauk.

Za začetek moramo resnično videti vse možnosti, ki nam jih ponuja življenje v vseh svojih vidikih. Vendar pa je glede na naš togi sistem vzgoje to skoraj nemogoče. Poznamo namreč samo nekatere možnosti, in sicer tiste, ki so jih že sprejeli tisti, ki jih določajo, medtem ko so druge možnosti zavržene. Izbira je zato onemogočena, saj je vse omejeno samo na to, ali bomo nekaj izbrali ali zavrgli, kar je zelo mlačna oblika delovanja. Včasih pa nam ne preostane nič drugega, kot da se izbire vzdržimo.

Prav tako moramo spodbuditi in okrepiti občutek svoje lastne odgovornosti, da bi lahko rekli – jaz sem tisti, ki se odloči, ali bo izbral jabolko ali pomarančo, ali bo preučeval kemijo ali književnost, živel svoje življenje ali se prepustil ponoru. Jaz sem tisti, ki prevzema posledice svojih dejanj. Tako uspeh kot tudi poraz sta nova, vselej pozitivna izkušnja, iz katere se lahko marsikaj naučimo in posledično delamo manj napak. Nekoristno je valiti krivdo na druge, na okoliščine, na usodo in ljubega Boga, če si ne upamo uriti svoje volje in si iskreno prizadevati za odpravo lastnih napak.

Napake je večinoma možno popraviti, medtem ko je pomanjkanje uma in volje trajno nepopravljivo.

Kaj pa lahko storimo, če ni ničesar, kar bi lahko izbrali? To je ta težka izbira, s katero se na žalost soočamo zadnje čase. Vsakdo, tako na individualni kot kolektivni ravni, vsak prebivalec nekega mesta, vsak prebivalec neke države postane ujetnik dvojne nezmožnosti izbire – po eni strani zaradi lastne nezmožnosti razločevanja med pomembnim in nepomembnim, po drugi strani pa zaradi pomanjkanja ustreznih možnosti izbire.

izbira3Danes ne gre za izbiro med najboljšim in najslabšim niti med slabim in manj slabim, temveč zgolj za zadovoljitev s tistim, kar je na voljo, čeprav to ne ustreza našim sanjam, idejam in potrebam.

Vsak je primoran sprejeti tisto, kar ima, ne glede na vsebino – to pa je na splošno za večino premalo – in pogosto se dogaja, da na izbiro ni prav ničesar.

Kaj študirati, če je ostalo samo še nekaj prostih mest in to le na nekaterih fakultetah? Kaj storiti, če ima vsaka šola svoje vnaprej določene idejne modele? Ali kadar ni finančnih sredstev za uresničenje vsaj kakšne od že tako redkih možnosti?

Za kateri film v kinu ali na televiziji se odločiti, če pa so skorajda vsi težki, polni groze in prostaštva, če komedije žalijo gledalce? Seveda obstajajo tudi izjeme, vendar so te zelo redke …

Kaj brati, če ni naslovov, vrednih izbire?

S kom se pogovarjati, ne da bi se pri tem pogovor sprevrgel v tratenje časa ter kritične, zajedljive in negativne komentarje?

Za koga voliti, če se vsi kandidati med seboj črnijo tako, da spravljajo na plan škandale, ki so obeležili njihovo politično kariero in zasebno življenje?

V katerega boga verovati, če nam vse religije obljubljajo nebo, ki bi zamenjalo naše neizmerno trpljenje, a ga nikoli ne dosežemo?

Komu verjeti, če vsaka religija trdi, da je edini varuh Resnice, in vse ostale obsoja, češ da živijo v grehu in zlu?

Kam naj se v tem spopadu moči zateče ubogi človeški duh?

Mislim, da ni treba nadaljevati s primeri, kajti nenazadnje smo vsi v istem položaju, čeprav pogosto nimamo jasne zavesti o njegovi teži.

Suša ni omejena samo na upad vodostaja v rekah ali na presahnitev izvirov. Vpliva namreč tudi na ostale vidike življenja, ki ga spreminja v puščavo, v kateri moraš piti tisto, kar najdeš, če ne želiš umreti od žeje.

Kaj torej lahko storimo?

Kot vedno – lahko izberemo, se naučimo uporabljati inteligenco in vsako stvar postaviti na svoje mesto, ki ga določajo trdni kriteriji.

Moramo vedeti, da je naša izbira omejena, ne zato, ker ne bi bilo možnosti, temveč zato, ker so možnosti na nek način nasilno omejene. Kdo to dela? To je drugo vprašanje, na katerega tokrat ne bomo skušali odgovoriti. Za sedaj je pomembno le zavedanje, da je malo izhodov in da obstaja labirint, ki nas skuša zasužnjiti. Že to samo spoznanje je dober začetek za razmišljanje o načinih izhoda, izbiri izhoda in iskanju rešitve.

Pomanjkanje možnosti ne sme biti še ena tančica, ki bi nas oslepila, niti nova zanka, ki bi zasužnjila našo voljo in inteligenco.

Vsako človeško bitje je nova možnost, nova pot. Vsaka država raste in se razvija premo sorazmerno z modrostjo svojih prebivalcev, ki so trdno prepričani v svoje ideje in odločni v svojem delovanju.

Čeprav morda ni videti tako, je najtežje ustvarjati nove možnosti izbire, ki vodijo k novim izkušnjam in novemu življenju.