Katera bi lahko bila najboljša kariera? Morda bi kdo v odgovor na to vprašanje pomislil: “Nič delati, a veliko zaslužiti”. Kdo drug bi si predstavljal delo na kakšni eksotični destinaciji, kjer bi zaslužil, ob tem pa bi se še zabaval ipd. Vendar ko govorimo o karieri v smislu uspeha na določenem področju, se nanašamo na širši proces lastnega izboljševanja in osebne rasti, in ne le na delo, ki ga opravljamo zaradi plačila.
Katera bi lahko potem bila glede na to merilo za nas najboljša kariera? Kaj lahko ponudi “najboljšo možnost za rast”? To je seveda povsem odvisno od posameznika, ki si postavi to vprašanje, saj vsakomur osebno rast in izpolnitev omogoča nekaj drugega. S tem v mislih bi želeli predlagati eno od “kariernih” možnosti: biti idealist.

Vabim vas k razmisleku o možnosti, da bi kot glavni cilj v življenju postavili prizadevanje za uresničitev določenega ideala, ki presega vsakršne osebne motive in interese. To seveda pomeni, da ni neposredne denarne koristi in da bi morali za preživetje zaslužiti z “obstranskim” delom. V zakup je treba vzeti tudi, da drugi na to, da smo idealisti, ne bodo vedno gledali pozitivno ali pa bodo celo menili, da smo ločeni od “resničnega” življenja ali da smo naivni.

idealist 3(2)Vendar če gre pri vaši “vnemi” za iskanje resnice in služenje resničnim potrebam sveta, lahko na idealizem gledate kot na svojo glavno in najboljšo možno kariero. To bo od vas vedno terjalo, da se izboljšujete, kajti spomnimo se lahko Gandija, ki pravi: “Bodite sprememba, ki jo želite videti v svetu”. In tedaj se boste morali še vprašati: “Kaj svet resnično potrebuje?”

Ne bo zadostovalo, če se boste posvetili samo odpravljanju simptomov in hitrim spremembam, temveč se bo treba dvigniti nad številne sence, ki zatemnjujejo naš svet, in poiskati luč zgoraj – ideal, kakšen bi lahko bil in kakšen torej mora biti svet. Kaj je lahko trajnejša rešitev za svetovne probleme, kot je težnja k resnici kot zakonu obstoja? Ali obstaja resnica, ki pomeni idealni svet za človeštvo, ki si jo lahko zamislimo in jo tudi udejanjamo? Resnica, ki pomeni boljši model za človekovo življenje? Višjo raven zavesti? Resnično bratstvo z drugimi ljudmi in z naravo okoli nas? Višje mesto na nebu, o kakršnem so vedno sanjali pretekli modreci in so ga stari Grki imenovali “akropola”? Seveda pri tem ne gre za fizično mesto, temveč za vzvišeno notranje stanje zavesti, za “akropolo srca in misli”.

Ko poskušamo ideal pritegniti na zemljo, ga ne smemo popačiti z lastnim dojemanjem. Namesto tega bi si morali vedno prizadevati, da se sami dvignemo proti njemu, in ne obratno, ter vztrajno poskušati čim bolj razumeti ideal, ki ga želimo udejanjiti. Gola dobra namera, kot verjetno že vemo, je lahko zelo nevarna, če je ne spremlja ustrezno delovanje. Biti idealist je namreč daleč od golega intelektualizma. Nasprotno, čim učinkovitejše služenje in udejanjanje besed sta osnovna pogoja za resničnega idealista. Idealist se ne bo ustavil le pri goli intelektualni razpravi in ne bo zadovoljen samo z razmišljanjem o tem, kako rešiti probleme sveta, medtem ko brezdelno sedi za mizo. Ulični protesti, katerih cilj je samo pokazati, kaj je narobe, ne da bi ponudili ustrezne poti, samo še povečajo kaos v svetu, namesto da bi ga zmanjšali in dejansko izboljšali svet. Obstaja rek: “Svet sledi vzorom, ne nasvetom.”

Po drugi strani je nevarno tudi golo delovanje brez ustreznega znanja. Površinske ideje in napačne rešitve lahko povzročijo veliko in včasih nepopravljivo škodo. Da bi pridobili ustrezno znanje in razumeli potrebe sveta, nam lahko pomaga filozofija kot ljubezen do modrosti in njeno iskanje. Stari svet ni brez razloga gledal na filozofijo kot na mater vseh znanosti, kot na potreben temelj za vsakršno globlje raziskovanje. Treba je razumeti “kaj in zakaj”, preden lahko razumemo “kako” in začnemo delovati. To pomeni tudi vedeti, zakaj živimo, preden vstopimo v tok samega življenja.

Treba je biti pozoren na to, kaj so motivi naših dejanj, in pri tem imeti v mislih, da udejanjati ideal pomeni delovati z razumom, srcem in rokami. Učenje in delovanje, delovanje in učenje nikoli ne moreta biti ločena. S tega vidika morda ni toliko razlike med pojmom idealista in učenca, ki išče modrost; pred oba je namreč postavljena zahteva, da odkrivata resnico, jo udejanjata in se posvetita izboljšanju sveta. Ali sploh lahko iščemo modrost in resnico, ne da bi ji s svojim delovanjem služili? Ali sploh lahko govorimo o duhovni rasti, o širjenju meja lastnega jaza brez pomisli na usodo vseh drugih okoli nas?

Če si bomo prizadevali za uresničitev določenega ideala, nam bodo poleg tega na pot prišli prijatelji, ki bodo prav tako delovali za dobrobit človeštva in ki bodo svoje napore usmerjali v nekaj, kar nas medsebojno združuje, ne pa poudarjali to, kar nas ločuje. Tedaj starost, spol, religija ali družbeni položaj ne bodo mogli zasenčiti naravnega bratstva med ljudmi, ki resnično delujejo za dobrobit drugih. Skrbeti za drugega pomeni manj misliti nase in biti manj zasužnjen s sebičnim razumom, ki nas ločuje od enosti Življenja, od enigmatičnega oceana brez obal. Udejanjati ideal, delovati za potrebe sveta torej pomeni hoditi po duhovni poti in pomeni biti učenec resnice.

Udejanjanje ideala ne more pomeniti služenje osebnemu cilju le zato, da bi zadostili moralnim zahtevam, ne da bi se potrudili raziskati, kaj je resnično potrebno, dobrodejno in učinkovito. Da bi udejanjali ideal, to od nas terja nenehno spreminjanje sebe, lastno izboljševanje in odpravljanje notranjih etičnih dvomov, temu pa se pridružuje še občasno spopadanje z različnimi izzivi, pa tudi z odporom okolice. To pomeni, da je potreben nenehen napor, ki ga morda ni enostavno sprejeti, sploh če pripisujemo veliko vrednost mirnemu in udobnemu življenju.

Toda ali je res enostavneje sprejeti življenje, ne da bi se spraševali o njegovem smislu? Ali lahko sprejmemo, da so naša življenjska dejanja zapisana v pesek, ne zavedamo pa se prihajajočih valov, ki jih bodo za vedno izbrisali? Zgodovina je polna dejanj tistih, ki so s svojimi življenji zapustili večne spomenike: piramide, številne templje, umetniške in literarne stvaritve ter ideje v službi človeštva. Imena številnih so pozabljena, toda njihova dejanja so pustila večne sledi. Ali ni vredno življenja posvetiti nečemu takšnemu? Ali ni vredno imeti takšne “kariere”?

Andrew GarfieldPostati idealist pomeni postati most med višavami neba, h kateremu se navpično vzpenja ideal, in vodoravno zemljo, kjer ljudje živijo in umirajo. Če naša pot postane udejanjanje ideala kot vzpenjanje po izbrani poti proti vrhu, potem lahko odkrijemo, da so številni ideali dejansko le različni vidiki enega samega Ideala. Potem bomo morda odkrili, da je “Ideal” vsepovsod in nikjer izključno; lahko ga bomo našli v gorah, prekritih s čistim belim snegom; ali v drevesih in cvetju, ki se rastejo proti soncu; v kriku vojaka, ki se bori za plemenit cilj, ali v pesmi, ki ga je napisal nepoznan modrec iz starih časov. Našli ga bomo v lepoti, ki se zrcali v naravi. Vendar če ga najdemo in če mu lahko služimo in smo idealisti – ali ni to že nekaj, kar smo si od nekdaj želeli?

Sledimo klicu ideala, če ga naše srce sliši, ker svet to danes potrebuje, nič manj kot nekoč, temveč še veliko bolj. Podnevi, ko sonce žari s polno močjo visoko na nebu, je hladna senca seveda blagoslov za številne, ki ne morejo prenesti neposredne toplote. Toda v drugih trenutkih, v trenutkih hladne teme, ogromno pomeni že majhen ogenj. Ko pade noč, lahko vidimo številna oddaljena sonca v vsej njihovi moči in veličastju. Ko pade noč, zlahka vidimo v notranjost hiš in se nam razgrnejo njihove skrivnosti.

Današnji čas prinaša zelo pomembne izzive, ko vse teži k materializmu in medsebojnemu ločevanju. Danes je čas zate, da vstaneš in stremiš proti vrhu – proti dobremu, resničnemu, pravičnemu in lepemu. Danes je čas, ki najbolj potrebuje idealiste. Če iščeš najboljšo kariero na svetu … takšno, po kateri je resnična potreba in je dobrodejna za nas in celoto … premisli o tem, da bi postal idealist. Svet te nedvomno potrebuje.