Si prepričan v to? Ne, ampak intuitivno čutim. Besedo intuicija pogosto uporabljamo za označevanje nečesa neopredeljenega in logično nepodkrepljenega. Toda intuicija je starejša od logičnega mišljenja in človek se je milijone let opiral izključno nanjo. Njegovo sámo preživetje je bilo odvisno od razvitosti intuicije. Niti danes ni vloga intuicije nič manjša.

klavirŠtevilna filozofska in znanstvena dognanja ter umetniški dosežki so plod intuicije. Za nastanek umetniškega dela, pa tudi kasnejše dojemanje njegovega smisla, za katero koli odkritje ali iznajdbo, za ustvarjanje nečesa novega, za razumevanje pomena katere koli ideje ali katerega koli zakona v naravi ne zadostujejo le znanje in filozofske, znanstvene ali estetske teorije. Treba je začutiti in prenesti duha, dušo in moč ideje, ki jo skušamo razumeti ali prenesti z neko obliko. Toda tega duha ne moremo ustrezno opredeliti ali besedno pojasniti.

Intuicija je način, kako duša in srce komunicirata z našo zavestjo, ta pa daleč presega logiko in zdravi razum. Človeška intuicija ne uporablja le vidnih oblik, temveč tudi simbole, metafore, arhetipe, uporablja neobičajna sredstva in oblike, ki jih je človek nabiral vso zgodovino svojega razvoja. Zato je intuicija po svojih možnostih neprimerljivo bogatejša od vseh drugih običajnejših in bolj znanih oblik spoznavanja.

Logika je omejeno sredstvo za spoznavanje. Je le sredstvo razmišljanja, ne pa tudi sámo razmišljanje. Logika samo obdeluje informacije, ne gradi pa novega znanja, uporabna je za pravilno preoblikovanje presoj, ne more pa pojasniti, ali so same postavke lažne ali resnične.

Stvar se zaplete zato, ker je nemogoče neprestano razmišljati logično, racionalno. Logiki mora torej predhoditi nekakšna sposobnost odkrivanja resnice. To sposobnost, ki za odkrivanje resnice ne potrebuje logike, so nekoč imenovali intuicija (beseda intuicija izvira iz latinske besede intuition – pozorno opazovanje).

Tam kjer razum dela postopne, logične korake, tako da se vztrajno, vendar počasi približuje cilju, intuicija deluje hitro, celo bliskovito, podobno kot strela. Intuicija ne potrebuje dokazov in se ne opira na razsojanje. Intuitivno razmišljanje se odvija neopazno, naravno, spontano in ne zahteva takšnega napora kakor logično razmišljanje.

Ko človek nekaj intuitivno dojame, prekine nit logičnega razsojanja in prodira v stihijo notranjih stanj, nejasnih slutenj in občutkov, oblik in simbolov.

Če pa človek deluje bolj razumsko in logično, se s tem prikrajša za intuitivno izkušnjo.

kletkaIntuicija človeku omogoča, da v enem hipu zagleda celotno podobo resničnosti. Sluti ali pa celo jasno vidi, kako se bodo dogodki odvijali v prihodnje (ali vsaj glavne možnosti) in kam vodijo dogodki ali razmere, katerih bistvo tisti vpleteni bolj slabo razumejo. Toda bistvo bo zelo težko prenesel drugim, težko bo tej podobi nadel besedno obliko (vsekakor ne brez velikih izgub) in razložil, kako je lahko dojel, kaj se bo dogajalo (če se ne sklicuje na življenjsko izkušnjo).

Po besedah ameriškega psihoterapevta Erica Berneja intuicija pomeni, da o nečem nekaj vemo, ne da bi sami vedeli, kako to vemo.

Psihologija bolj slabo pojasnjuje, kako deluje intuicija, in še slabše, kako jo raziskovati. Najpogosteje uporablja besedo insight – nenaden uvid, dojemanje, prodiranje v bistvo. Ta beseda označuje trenutek, ko človek nenadoma dobi novo idejo, ko dobi preblisk o rešitvi problema, o katerem je dolgo razmišljal. Insight se imenuje še odziv “aha”!, pri čemer je mišljen spontan vzklik, ko nenadoma začnemo razumevati bistvo problema in vidimo izhod iz njega. Ustvarjalni uvid Arhimeda, ki je skočil iz kade z vzklikom Heureka!, je klasična ponazoritev insighta.

Zato številni sodobni psihologi menijo, da intuicija izvira iz nezavednega oz. iz vzpostavitve njegovega sodelovanja z zavednim, kar potrjujejo tudi raziskave. Kadar deluje intuicija, uporablja slutnje, arhetipe, simbole. Ni naključje, da se intuitivni prebliski neredko pojavljajo v sanjah, polsnu ali med sanjarjenjem.

Untitled-2Človek z razvito intuicijo lahko natančno razbere nezavedno informacijo na primer iz intonacije, mimike, gestah, očesnih izrazov, in tako lahko razume marsikaj, česar sogovorec ne želi ali ne more razkriti. Skoraj nobene takšne informacije ne moremo zavedno kontrolirati, toda ta za nas vseeno ne izgine, ker na nezavedni ravni oblikuje nezavedno izkušnjo. Intuitivna izkušnja nastane brez vpliva želje ali volje, ni ga mogoče namenoma izzvati niti ponoviti, čeprav bistveno vpliva na naš način delovanja in vedenja. Intuitivna izkušnja določa smer miselnega toka.

Stari filozofi, predvsem Sokrat in Platon, so intuicijo in intuitivno izkušnjo razlagali veliko globlje. Intuicijo so imeli za celovito človekovo sposobnost, da popolnoma in jasno spozna resnico, ki se kaže v različnih vidikih hkrati – preteklosti, sedanjosti in prihodnosti, življenja in smrti, evolucije, prostora in časa, večnosti, vidnega in nevidnega, arhetipov in oblik, duhovnega in materialnega. Po njihovi razlagi intuitivna izkušnja niso samo “zunanji” trenutki, ki so v nezavednem, ali le človekovo abstraktno “nezavedno”, o katerem govori sodobna psihologija. To je zmožnost prepoznavanja, spominjanja. Gre za izkušnjo nesmrtne duše, ki ga je nabrala med dolgimi verigami utelešenj. Del teh izkušenj duša prepozna in se jih spominja z intuitivnimi prebliski, nenadnim uvidom. To je zmožnost dojemanja idej – arhetipov, zmožnost prehoda iz materialnega sveta v svet idej in življenja v njem vsaj za kratek hip. To je celovita lastnost, ki je človek še ni povsem razvil, vendar pa jo je mogoče zbuditi in razviti.

Ameriški znanstvenik Graham Wallas je leta 1926 predstavil danes znano shemo ustvarjalnega mišljenja. Razdelil jo je glede na nekatere izsledke samoopazovanja pomembnih znanstvenikov, predvsem nemškega fiziologa, fizika in matematika Hermanna Helmholtza in francoskega matematika Henrija Poincaréja. Wallas je ta proces razdelil na štiri faze:

Prva faza – priprava

Ta zajema zbiranje pomembnih informacij o problemu, iskanje inteligentne rešitve in razmišljanje.

Filozofska izkušnja o tem govori nekoliko drugače – nujno obdobje, v katerem ničesar ne dosežemo; ko razmišljamo, poskušamo, vendar ne dosežemo ničesar. Kakor da z glavo udarjamo ob zid.

Druga faza – inkubacija

Dajanje problema na stran. Obdobje, ko se navidez ustavimo. Toda v resnici se odvija globoka, nezavedna obdelava problema, pri čemer sploh ni nujno, da človek o njem zavestno razmišlja.

Filozofski pristop – ko smo posadili in zalili, ne pulimo ven, da bi videli, kaj se dogaja. Dovolimo naravi, naj opravi svoje.

Tretja faza – iluminacija

Navdih, odkritje, insight. Vedno se pojavi hipno in nepričakovano kakor v hitrem galopu. Takrat se rešitev rodi v obliki simbolov in predstav, ki jih je težko besedno opisati.

Četrta faza – preverjanje

Oblika se pretoči v besede, misli si sledijo v logičnem zaporedju, odkritje je znanstveno argumentirano.

ahaTrenutek uvida (insighta), rojstva ideje, je vrh intuitivnega ustvarjalnega procesa. Danes je ta še vedno neulovljiv, skrivnosten, skoraj mističen. Vsekakor bo vedno ovit v misterij. Če bi bilo skrivnost uvida mogoče razvozlati in če bi ga bilo mogoče ponoviti, potem bi do velikih odkritij prihajali na željo, na ukaz, po naročilu. Različne življenjske težave bi bilo enostavno rešiti pa tudi pridobiti nova spoznanja o svetu in doseči globoke resnice – vse to, kar ljudje pridobijo za visoko ceno.

Toda v skladu s filozofijo in psihologijo je pot, ki vodi k intuitivnemu spoznanju, v glavnem znana. Treba se je vztrajno in osredotočeno ukvarjati s konkretnim problemom – ga raziskati z vseh plati, skušati pridobiti kar največ informacij, vedno znova razmišljati o njem in zavzeto iskati rešitve, vendar se obenem ne zalepiti za svojo željo po tej rešitvi. Nekaj časa je treba idejo (problem) živeti, ne da bi našli rešitev, in najverjetneje bo v nekem čudovitem trenutku rešitev obsijala zavest, podobno kakor strela, obenem pa se bodo z nenavadno močjo pojavili razumevanje, jasnost, vzlet, preboj, sreča.

Kako prebuditi in razvijati intuicijo?

  1. Dvigniti zavest. Ne se dolgo zadrževati na majhnih vsakdanjih vprašanjih in težavah. Vsak dan najti čas za dvigovanje zavesti. Odvreči nepotrebne misli, čustva in zaplete.
  2. Naučiti se “ne misliti” v ključnih trenutkih. Intuicija začne delovati, ko prenehamo logično razmišljati. Logiko seveda tudi potrebujemo, ampak vse ob pravem času.
  3. Zavreči stereotipne predstave. Vsakokrat na nov in drugačen način gledati na to, kar že poznamo. V vsako delovanje vdahniti ustvarjalnega duha.
  4. Ne živeti neaktivno. Izražati moč in pobudo. Ko se pojavi kakšno vprašanje, narediti vse, da bi nanj našli odgovor.

Izum šivalnega stroja v sanjah

Izumitelj Elias Howe se je dolgo in neutrudno ukvarjal s prvim šivalnim strojem, toda brez uspeha. Neke noči ga je preganjala mora – lovila ga je skupina ljudi, ki ga je že skoraj ujela, ko je zagledal, kako se je zasvetilo rezilo kopja. Howe je v vsej tej grozi opazil, da je v vsakem rezilu prebita luknja, ki po obliki spominja na šivankino uho. In v tistem hipu se je zbudil na smrt prestrašen.

Malo zatem se je Howe spomnil, kaj so mu sporočale sanje. Da bi šivalni stroj začel delovati, je bilo treba samo premestiti uho šivanke z običajnega mesta navzdol proti konici. To je bila ključna rešitev, ki jo je iskal. Zaradi njegovih strašnih sanj se je rodil šivalni stroj.

fantasia_previewDisney in glasba

Walt Disney je bil velik ljubitelj klasične glasbe. trdil je, da že pri prvih tonih v njegovi zavesti začnejo nastajati slike. Risani film Fantazija, v katerem klasično glasbo oživlja fantazmagorija črt in oblik, je bil poskus prenosa te izkušnje. Disney je bil trdno prepričan, da bo glasba tako pri ljudeh naletela na večji odmev.

“V glasbi so trenutki, ki jih ljudje težko razumejo, ker na zaslonu ne vidijo njenih upodobljenih oblik,” je dejal. “Šele tedaj lahko doživijo vso lepoto zvokov.”

Umetnost postavljanja vprašanj

Nekoč je Einstein omenil, da če bi mu pretila smrt in če bi mu ostala na voljo le še ena ura, da si zamisli načrt rešitve, bi prvih 55 minut posvetil pravilnemu zastavljanju vprašanj. “Da bi našli odgovor, zadostuje tudi pet minut,” je dejal.

Francoski matematik Henri Poincaré o uvidu

“Kar še najbolj preseneča, je očitnost notranjega uvida, ki je posledica dolgega nezavednega dela. Zame je vloga tega nezavednega dela pri matematičnem raziskovanju nedvomno potrebna.

Pogosto mi takrat, kadar se ukvarjam s težkim problemom, najprej nič ne uspe, temu sledi daljši ali krajši počitek, nato pa spet začnem delati. Prve pol ure se ne dogaja nič, nato pa se mi nenadoma posveti ključna ideja.

Lahko bi rekli, da je intelektualno delo postalo učinkovitejše, ko sem ga prekinil, počitek pa je umu vrnil moč in svežino. Najverjetnejša je predpostavka, da je bil ta počitek izpolnjen z nezavednim delom in da je plod tega dela nenadoma privrel na dan … Včasih do uvida ne pridemo med sprehodom ali potovanjem, temveč med zavestnim delom, vendar neodvisno od tega dela, ki je samo povezovalni mehanizem. Delo samo prevede iz nezavednega v zavestno obliko rezultate, ki smo jih dobili med počitkom. Pri nezavednem delu sem opazil še nekaj – to je mogoče ali vsaj učinkovito samo takrat, ko je pred njim ali za njim zavestno delo … Nenaden navdih pride šele po nekajdnevnem zavestnem naporu, ki se je najprej zdel povsem brezploden … Še razumljivejše je, da je po uvidu nujno potrebno zavestno delo. Treba je izkoristiti rezultate tega uvida, iz njih izpeljati neposredne sklepe, dokaze urediti. Še posebej pomembno pa jih je preveriti … Govoril sem že o občutku popolne gotovosti ob uvidu, ki ponavadi ni napačen, vendar pa se je treba paziti prepričanja, da je to pravilo brez izjeme.”

Metoda Leonarda da Vincija

Sodobna psihologija je potrdila, da vsak dražljaj, celo povsem nesmiselni Rorschachovi madeži, izzivajo vrsto asociacij, ki trenutno aktivirajo najvišja področja naše zavesti. Leonardo da Vinci je to odkril pet stoletij pred Sigmundom Freudom. Toda Leonardo za razliko od Freuda ni uporabljal prostih asociacij za odkrivanje nekaterih globinskih kompleksov. Nasprotno, tako si je veliki Firenčan v času renesanse krčil pot do umetniških in znanstvenih uvidov.

“To ni težko”, je Leonardo zapisal v svojih beležkah, “treba se je samo ustaviti in opazovati madeže na steni, ali žerjavico, ali oblake, ali blato … Tam lahko najdete popolnoma vznemirljive ideje.”

Leonardo je navdih črpal iz zvonjenja zvonov, “v zvonjenju, v katerem je mogoče zaznati vsak zvok in vsako besedo, ki si ju lahko samo zamislite.”

Ni izključeno, da se lahko počutite malo neumno, če vadite po kakšni od navedenih metod, toda naj vas to ne vznemirja. Ste v dobri družbi. Tudi Leonardo da Vinci je uvidel, da bo njegova “nova metoda” zagotovo zabavala cinike.

“Lahko se zdi smešna ali nesmiselna,” je zapisal “toda vseeno je zelo koristna, da navdahne um in mu omogoči različna dognanja.”

girl-journal-writingO koristnosti dnevnika

Ameriška psihologinja Catherine Morris Cox je v dvajsetih letih prejšnjega stoletja podrobno preučevala življenjepise več kot tristo genijev, kakor so na primer Isaac Newton, Thomas Jefferson, Johann Sebastian Bach itd. Njeno izčrpno preučevanje ohranjenih podatkov je pokazalo presenetljivo ujemanje v vedenju in navadah teh znamenitih ljudi.

Psihologinja Cox meni, da je ena od lastnosti genijev nagnjenost k slikovitemu opisovanju svojih misli in občutkov v dnevniku, pesmih, pismih prijateljem in sorodnikom. Ta težnja se pojavlja že v zgodnji starosti. Cox je to opazila ne le pri piscih, temveč tudi pri vojskovodjah, politikih in znanstvenikih.

Potrditev besed psihologinje Cox lahko najdemo, če malo prebrskamo knjižnico. Znano je, da ima samo majhen odstotek človeštva navado opisovati svoje misli in občutke v dnevnikih, skritih beležkah ali knjigah. Toda zanimivo je še nekaj – praviloma se tisti, ki dosežejo izreden uspeh v življenju, uvrščajo ravno med ta odstotek!

Kje je resnica? Ali je vsak, ki piše, že genij, ali vsak genij piše? Kaj velike ume napeljuje k temu, da začnejo pisati? Morda čutijo svojo prihodnjo slavo in želijo zgodovinarjem nekaj zapustiti? Morda je strast do pisanja stranski proizvod naporov marljivega uma? Ali pa ga preobilje napolni? Morda pa je – in tukaj bi se zadržali – to mehanizem, s katerim ljudje, ki se niso rodili genialni, v sebi razvijajo izreden intelekt?

einstein-bgPrave ideje pridejo redko

Nekoč je novinar Alberta Einsteina vprašal, ali velike zamisli zapisuje, beleži v blok, beležko ali posebno mapo. Einstein je pogledal v debeli blok v novinarjevih rokah in dejal: “Dragi moj, prave zamisli tako redko pridejo v glavo, da si jih ni težko zapomniti.”

Fizik, ki ni poznal matematike

Angleški raziskovalec Michael Faraday je bil eden največjih znanstvenih umov. Njegova teorija o elektromagnetnih poljih in silnicah je navdihnila Einsteina. Toda Faradayeva metoda je presenetila resnicoljubne zgodovinarje znanosti in jih preseneča še danes.

“Faraday se je odlikoval po popolni matematični nedolžnosti,” se je čudil Isaac Asimov v Zgodovini fizike. “Svojo teorijo o silnicah je oblikoval z nenavadno enostavnim postopkom, saj si jih je zamislil kot gumijaste trakove.”

Očitno je, da znanstveniki dolgo niso vedeli, kaj bi s Faradayevimi silnicami, dokler jih ni na koncu matematično prikazal James Clerk Maxwell. Ubogi Faraday se je zelo trudil, da bi se znašel v Maxwellovem sistemu, toda na koncu se je čisto zapletel in mu napisal pismo, v katerem ga je prosil, naj “hieroglife prevede v človeški jezik, ki bi ga lahko razumel!”

Child-ExamOstati otrok

Nekega dne je pod podvozom obtičal tovornjak, ker je bila njegova karoserija previsoka. Policija in dežurna služba sta ga skušali poriniti, vendar brez uspeha. Vsi so dajali predloge, kako izvleči tovornjak. Na koncu so se odločili, da ga bodo malo raztovorili, toda zaradi tega je kamion postal lažji, se dvignil na amortizerjih in se še bolj zagozdil pod most. Skušali so uporabiti drog in klin. Skušali so povečati število vrtljajev motorja. Skratka uporabili so vsa možna sredstva, običajna v takih primerih, toda vse je postajalo samo še slabše.

Nenadoma se je pojavil šestletni fantek in predlagal, naj iz gum izpustijo malo zraka. Problem je bil takoj rešen.

Policija in dežurna služba nista mogli osvoboditi tovornjaka, ker so imeli preveč znanja, in vse kar so vedeli, je bolj ali manj temeljilo na uporabi sile. Večina naših problemov je samo večjih zaradi “prevelikega znanja”. Samo takrat, ko se oddaljimo od znanih rešitev, začnemo resnično vstopati v bistvo problema.

Od kod je Mozart jemal glasbo?

Wolfgang Amadeus Mozart je podobno kot drugi geniji trdil, da glasbo sklada v mislih in popolnoma izdela vsak akord, preden v roke vzame pero in papir. Mozart je neredko presenečal sodobnike s svojimi zmožnostmi. Tako je na primer med igranjem biljarda “beležil” glasbo ali pa brezbrižno skiciral uverturo opere Don Juan nekaj ur pred njeno premiero. Mozart je pojasnil, da v takih trenutkih nikakor ni ustvarjal glasbe, temveč da je samo kakor po nareku iz glave zapisoval končano skladbo.

Mozart-Piano-ConcertoGenialni skladatelj je v pismu iz leta 1789 navedel, da pred zapisom svojega dela na papir mentalno opazuje njegovo celoto kakor zaslepljujoče lep kip. Mozart svojih del ni doživljal tako, kakor jih je izvajal orkester, takt za taktom, temveč je celoto zajel z “enim pogledom”. “V svoji domišljiji ne slišim enega dela za drugim,” je zapisal, “temveč jih slišim, kako zvenijo istočasno. Ne morem prenesti z besedami, kakšna radost je to.”

Odkritje benzenovega obroča

Kemik Friedrich August Kekulé je po celodnevnem poglabljanju v papirje začutil razočaranje. “Vse to je slabo,” je zaključil, “s tem nisem zadovoljen.” Kekulé je premaknil naslanjač h kaminu in začel opazovati ples ognjenih zubljev. Precej dolgo je razmišljal o benzenovi molekuli, katere zgradba se mu je dolgo izmikala. Naposled ga je po lastnih trditvah premagal polsen. To kar se je zgodilo zatem, je prešlo v znanstveno izročilo kot veličasten trenutek – in veličasten čudež.

Kekulé je med potapljanjem v sen nenadoma sredi plamena zagledal fantazijske oblike. “Videl sem, kako se atomi vrstijo pred mojimi očmi,” se spominja znanstvenik. “Pomikali so se v dolgih vrstah in se vili kakor kače.”

Nenadoma je opazil oster gib. “Kaj je to? Ena od kač je sebe ujela za rep … in se besno zavrtela … Prebudil sem se, kakor bi me udarila strela.”

Kekulé je dojel, da mu je podzavest pokazala ključ formule za benzenovo molekulo. Preostanek noči je preživel tako, da se je ukvarjal s problemom. Nemalo zatem je leta 1865 objavil, da je benzenova molekula sestavljena iz šestih ogljikovih atomov. Združitev atomov je bila neverjetno podobna kači iz sanj.

walkingNemški filolog, fizik in matematik Hermann von Helmholtz o uvidu

“Vsi srečni izsledki se neredko pojavljajo tako neopazno, da niti ne vidimo takoj njihovega smisla. Včasih samo naključje kasneje pokaže, kdaj in v kakšnih okoliščinah so se zgodili. Ideja nas preblisne – vendar niti sami ne vemo, kako. No, v drugih primerih nas ideja nenadoma obsije, brez napora, kakor navdih. Kolikor lahko sodim po lastnih izkušnjah, se nikoli ne rojeva v utrujenih možganih in nikoli za pisalno mizo.

Vsakokrat sem moral na vse mogoče načine obračati svojo nalogo, da bi se vsi njeni odtenki in klobčiči zanesljivo uredili v mislih in da bi jih lahko ponovil na pamet, ne da bilo treba uporabljati beležke. To je ponavadi nemogoče doseči brez dolgotrajnega dela. Ko sem nato šel skozi obdobje izčrpanosti, sem potreboval trenutek popolne telesne svežine in blagodejnega miru – le tedaj so prihajale dobre ideje.

Pogosto so se pojavljale zjutraj med prebujanjem, kakor je opazil tudi Gauss. Še posebno pogosto so prihajale, kadar sem se v miru sprehajal po gozdu in kadar je bilo sončno. Že majhna količina alkohola pa jih je pregnala.”

Točka gledanja

David Gilbert je v nekem svojem predavanju dejal: “Vsak človek ima določen horizont videnja problemov. Ko se ta zoži in postane neskončno majhen, se spremeni v točko. Tedaj človek reče: To je moja točka gledanja.”

Kolumbovo jajce

Pri reševanju katerega koli problema je treba dati okvirne rešitve. Potem ko so verjetne meje utrjene, začne šablonsko razmišljanje reševati problem znotraj teh meja. Toda neredko se izkaže, da so te meje lažne in da je rešitev zunaj njih. Vzemimo kot primer znano zgodbo o Kolumbovem jajcu. Kolumbovi prijatelji so se šalili na njegov račun, češ da odkritje Amerike v resnici niti ni bila tako težka naloga, ker je od Kolumba zahtevala samo eno – držati se smeri proti zahodu. Kolumb jim je na to dejal, naj jajce postavijo navpično. Prijatelji so predlog sprejeli, vendar se je jajce kljub vsem naporom vedno znova prevalilo na bok. Tedaj je Kolumb vzel jajce, ga na enem koncu rahlo razbil in ga postavil navpično. Prijatelji so pričakovano ugovarjali, da se jajce ne bi smelo razbiti, s čimer so postavljali umetne omejitve, ki so preprečevale rešitev. Enako so nepremišljeno menili, da ne zadostuje, če se napotimo proti zahodu in vso plovbo skušamo držati smer. Takšna navigacijska novost je postala mogoča šele, ko je Kolumb dokazal, da so bili strahovi njegovih nasprotnikov neutemeljeni.