Julijana Štrok

Qumran-MapZgodba o mrtvomorskih rokopisih sega v leto 1947. Med vzpenjanjem in iskanjem izgubljene koze med ruševinami nekdanjega naselja Khirbet Qumran ob Mrtvem morju je nek beduin odkril prvo od številnih votlin z dragocenimi rokopisi. Beduinovo odkritje je sprožilo pravi plaz ugibanj ne le v akademskem svetu, ampak tudi v širši javnosti. Vendar mnoga vprašanja še danes ostajajo brez odgovorov.

Za potrebe identifikacije, zbiranja, prevajanja in objavljanja rokopisnih materialov se je pod vodstvom patra Rolanda de Vauxa, direktorja francoske Biblijske šole v Jeruzalemu, oblikovala mednarodna skupina strokovnjakov predvsem iz klerikalnih vrst. Kljub velikim pričakovanjem je raziskovanje potekalo zelo počasi, ker so številnim zainteresiranim bibliologom, epistemologom, teologom in ostalim znanstvenikom vztrajno preprečevali dostop do informacij. Te so največkrat prihajale po kapljicah in še takrat ustrezno prirejene. Že na začetku je bilo jasno, da želi imeti skupina znanstvenikov iz Biblijske šole monopol nad raziskovanjem najdenega materiala. Nemalokrat so se poslužili grobih metod, s katerimi so poskušali odvrniti od proučevanja tudi bolj kompetentne znanstvenike.

Qumran-votlineOb tem naj spomnimo še na eno raziskavo, ki je potekala skoraj istočasno in se nanaša na zvitke, najdene v bližini Nag Hammadija v egiptovski puščavi leta 1945. Čeprav je raziskavo leta 1956 prekinila sueška kriza, je bil rokopisni material že leta 1973 v grobem preveden v angleški jezik, leta 1977 pa objavljen v celoti. Skupina iz Jeruzalema očitno ni imela podobnega cilja, saj svojih odkritij ni želela deliti z ostalimi pripadniki akademske skupnosti in s širšo javnostjo.

Od prvega odkritja v judejski puščavi je minilo več kot pol stoletja, nam pa je še vedno poznan samo majhen del ogromnega števila rokopisnih fragmentov in še to zahvaljujoč naporom številnih ljudi, ki so v kumranskih zvitkih prepoznali njihovo pravo vrednost in pomen.

Qumranski-zvitki-2Kumranski spisi

Kumranske spise lahko razdelimo na dve skupini. Na eni strani je sveženj zgodnjih prepisov biblijskih tekstov, katerih podatki se od izvirnikov le malo razlikujejo, vendar so vseeno označeni le kot »biblijski material«. Na drugi strani pa je zbirka nebiblijskega materiala, ki vsebuje do takrat nepoznane tekste in so jo označili kot »sektaški material«.
«Biblijski material« ne predstavlja nobenih velikih odkritij, saj poleg prepisa knjige Stare zaveze vsebuje še nekaj tekstov, ki so z redkimi izjemami bolj ali manj podobni že znanim pisnim zbirkam. Bolj zanimivi so posamezni deli »sektaških« zapisov. Ti teksti, ki predstavljajo pravila, biblijske komentarje, teološke, astrološke in mesijanske razprave, se nanašajo na nauke »sekte«, ki naj bi obstajala v Kumranu. Oznaka teh tekstov kot »sektaških« je od njih spretno odvrnila pozornost, zato posameznik dobi vtis, kot da je šlo za maloštevilno in nepomembno skupnost, ki naj bi bila ločena od glavne struje judaizma in zgodnjega krščanstva.

Znanstveniki so svojo pozornost usmerili predvsem na ugotavljanje starosti zvitkov, kar je sprožilo tudi največ sporov. Člani mednarodne skupine znanstvenikov, katerih ugotovitve temeljijo na zunanjih oziroma arheoloških in paleografskih dokazih, so čas nastanka spisov uvrstili v leto 4 pr. n. št.. Za rokopise so menili, da imajo esenske elemente, zato je po njihovem mnenju treba celotno kumransko skupnost opredeliti kot esensko.

Qumran--posode-za-zvitkeDruga skupina znanstvenikov, ki je delovala ločeno od mednarodnega tima, je sklicujoč se na vsebino samih zvitkov trdila, da so spisi nastali in bili najverjetneje tudi ohranjeni v času med letoma 66 in 135 n. št. Torej v obdobju med prvo judovsko vstajo proti rimskemu okupatorju, ki se je končala s padcem Masade, trdnjave ob Mrtvem morju, ki je po devetih letih obleganja končno popustila pred napadi ter drugo vstajo v Judeji.

Člani mednarodnega tima so s svojo teorijo želeli odvzeti kumranski skupnosti kakršnokoli zvezo z zgodnjim krščanstvom, cesarskim Rimom in z družbeno-političnim gibanjem v Palestini v 1. stoletju. Druga skupina znanstvenikov pa je dopuščala možnost, da so bile v tem času na palestinskih tleh možne vse povezave, vsaj tiste, ki so se nanašale na odpor proti rimskemu okupatorju in oportunistični saducejski frakciji znotraj jeruzalemskega Svetišča pod Herodovim pokroviteljstvom, ki je želel ohraniti izvorno hebrejsko religiozno in nacionalno identiteto.

Eseni”Sekta” esenov

Kdo so pravzaprav bili skrivnostni prebivalci Kumrana, ki so oblikovali svojo skupnost, prepisali in ohranili svete spise ter kmalu zatem izginili s prizorišča zgodovine? Če so to zares bili eseni, kaj pravzaprav pomeni njihovo ime?

Danes v glavnem prevladuje tradicionalna predstava o esenih, ki so nam jo zapustili Plinij, Flavij in Filon iz Judeje. Ti esene opredeljujejo kot sekto ali podsekto judaizma prvega stoletja. Plinij jih opisuje kot puščavnike, ki so živeli v asketizmu in celibatu na področju, ki bi lahko bilo Kumran. Po Flaviju, čigar zapisi so oblikovali splošno sprejeto podobo esenov v naslednjih dveh tisočletjih, so eseni prezirali užitke in bogastvo. Vse premoženje je bilo skupno in vsakdo, ki se jim je pridružil, se je moral odreči vsem svojim dobrinam. Eseni so, kot pravi Jožef Flavij, živeli v izoliranih skupnostih po vsej Palestini, vendar so se naselili tudi v naseljih, kjer so živeli ločeno od ostalih prebivalcev. Poleg tega Flavij esene opisuje kot meniški red ali starodavno šolo misterijev. Tisti, ki so vstopili v red, so morali opraviti triletno pripravniško dobo. Kandidat je bil uradno sprejet šele, ko je uspešno zaključil to poskusno dobo.

EseniEseni so dobro poznavali tako knjige Stare zaveze kot tudi preroške nauke in veščine. Po esenskem nauku je duša nesmrtna, toda ujeta v past smrtnega in propadajočega telesa. V trenutku smrti pa se duša osvobodi in z radostjo teži k vzponu v višave. Flavij esenski nauk primerja z naukom pitagorejcev, hkrati pa omenja tudi njihovo sprejemanje Mojzesovih zakonov: ”To, kar (eseni) poleg Boga najbolj spoštujejo, je Zakonodajalec, njegovo svetoskrunstvo pa predstavlja največji zločin.” Eseni so miroljubni in v dobrih odnosih z vladajočo oblastjo. Herod je po eni strani esene ”spoštoval in jih je imel za boljše, kot jim je dovoljevala njihova smrtna narava”. Na nekem drugem mestu pravi tudi, da naj bi eseni ”kljubovali nevarnostim in premagovali bolečino že samo z močjo volje. Častno smrt so cenili bolj kot neskončnost življenja. Njihov duh je šel skozi skrajne preizkušnje v vojnah z Rimljani, ki so jih uničevali in na vse načine mučili, samo da bi jih prisilili v svetoskrunstvo Zakonodajalca ali v uživanje prepovedane hrane”.

Pri raziskovanju krščanskega izročila, ki se je v večji meri začelo v razsvetljenstvu, so nekateri komentatorji povezali Jezusa z eseni in poudarili, da so Jezusovi nauki prežeti z etiko esenov. Leta 1863 je francoski zgodovinar in filozof Ernest Renan objavil svoje slavno delo ”Jezusovo življenje”, v katerem je izjavil, da je krščanstvo morda ”esenizem, ki mu je v veliki meri uspelo”. Konec 19. stoletja je oživelo zanimanje za ezoterično miselnost, ki je prav tako povezovalo krščanstvo z eseni. Teozofija z nauki H. P. Blavatske je imela Jezusa za adepta, ki je utelešal elemente esenskega in gnostičnega izročila.

Etimološki izvor besede ‘esen’ je potrebno iskati v grškem jeziku. Pojavlja se samo v delih Jožefa Flavija, Filona in Plinija v grščini kot »essenoi« ali »essaioi«. Če so bili prebivalci Kumrana zares eseni, potem je »esen« grški prevod nekega izvorno hebrejskega ali aramejskega imena, s katerim je sebe poimenovala kumranska skupnost. Filon iz Judeje in drugi klasični pisci so bili naklonjeni predpostavki, da ime izhaja iz grške besede ossios, ki označuje »sveto«, zato naj bi bili eseni Ossitos ali ”Sveti”.

Med nekaterimi sodobnimi znanstveniki je bila precej razširjena teorija Geze Vermesa z Univerze v Oxfordu, po kateri beseda »esen« prihaja iz armejske besede »assayya«, kar pomeni »zdravnik«, tako da so eseni postali židovski ekvivalent aleksandrijskim »terapevtom«. Beseda »assayya« se ne pojavlja nikjer v kumranski literaturi in prav tako ni zaslediti nikakršne opombe o zdravilstvu, medicini ali terapevtskem delovanju. Avtorji zvitkov z Mrtvega morja so govorili o sebi kot o »Varuhih Zaveze« in kot sinonim za »Zavezo« ali »Zakon« so pogosto uporabljali besede »pot«, »delo« ali »delovanje« (hebrejsko ma’asim). Govorili so o »Popolnostih na poti« ali o »Poti popolne Pravičnosti«, kjer »pot« pomeni »delovanje Zakona« ali »način, na katerega Zakon deluje«. Podobne izraze najdemo v celotnem rokopisu z Mrtvega morja. Eno od posebej pomembnih različic je našel Robert Eisenman. Izraz Osei ha-Tarah, ki ga Eisenman navaja in pomeni »izvrševalec Zakona«, je nakazal izvor besede »esen«, saj se njegova zbirna oblika imenuje Osim.
Zgodnjekrščanski pisec Epifan govori o neki, kot pravijo, heretični, židovski sekti, ki se je nekoč naselila na področju okrog Mrtvega morja in katere člani so se imenovali Ossenes. S precejšno verjetnostjo lahko sklepamo, da so bili Epifanovi »Ossenes« in »Osim« kumranske skupnosti eni in isti.

Mrtvomorski zvitki

Precej spisov, odkritih v votlinah v okolici Kumrana, se je ohranilo le v fragmentih, tako da je njihovo celotno vsebino praktično nemogoče ponovno sestaviti. Nekateri teksti pa predstavljajo komentarje različnih knjig Stare zaveze in drugih židovskih del, kot so na primer apokrifi in psevdoepigrafi.

Naj omenimo samo nekatere najpomembnejše kumranske listine.

Bakreni-zvitek‘Bakreni zvitek’

Bakreni zvitek, najden leta 1952 v votlini v bližini Kumrana, z besedilom, vrezanim na tankem, zvitem bakrenem listu, vsebuje popis številnih skrivališč, v katerih naj bi bilo shranjeno bogastvo jeruzalemskega svetišča. Znanstveniki menijo, da zvitki najverjetneje izhajajo iz časov rimske zasedbe tega ozemlja, t. j. iz leta 68, omenjeno bogastvo pa naj bi bilo spravljeno in skrito pred rimskimi osvajalci. Leta 1988 so v bližini votline, kjer so našli bakrene zvitke, izkopali majhen vrč z gostim rdečkastim oljem. Po kemični analizi ni podoben nobenemu danes znanemu olju.
S tem v zvezi vlada prepričanje, da gre verjetno za dragoceno balzamovo olje, ki so ga včasih uporabljali za maziljenje zakonitih izraelskih kraljev. Kaže, da vrč in njegova vsebina segata v čas Heroda ali njegovih prvih neposrednih naslednikov, vendar tega ni mogoče z gotovostjo trditi, saj je balzamovo drevo v tem prostoru izumrlo pred približno 1500 leti.

Omenjeni bakreni zvitki ne pripovedujejo o Kumranu kot o izolirani skupnosti, temveč nakazujejo njihovo povezavo z jeruzalemskim svetiščem.

Pravilo-skupnosti‘Pravilo skupnosti’

‘Pravilo skupnosti’ je le eden od odkritih spisov, ki pripovedujejo o obredih in predpisih za ureditev življenja v puščavski skupnosti, znotraj nje vzpostavlja hierarhijo oblasti in daje navodila za »Vladarja« in njemu podrejene služabnike. Teksti se začnejo z objavo temeljnega načela, po katerem morajo vsi člani skupnosti skleniti »Zavezo z Bogom in se pokoriti njegovim zapovedim«. Najpomembnejše je bilo sprejeti Zakon. Med različnimi imeni, s katerimi so poimenovali člane kumranske skupnosti, pa se pojavljajo tudi »Varuhi Zaveze« in »Tisti, ki goreče sledijo Zakonu«.
Pravilo poleg ostalih obredov opisuje tudi obred očiščevanja, oziroma vsakodnevnega krsta z vodo in redne molitve ob zori in mraku, ki so vključevale tudi branje Zakona.

»Svet« skupnosti je, kot navaja Pravilo, sestavljalo dvanajst moških, poleg njih pa še trije svečeniki. Njegova vloga je bila ”dosledno in s skromnostjo v srcu varovati vero na zemlji in s sodbami izvajati pokoro za grehe.”

Poleg tega navaja ‘Pravilo skupnosti’ tudi pojem Mesije, natančneje mesije iz rodu Arona in Izraela z enakopravno pravico vladanja. »Mesija« pomeni »Maziljenec«, kar nakazuje na maziljenje z oljem. Po izraelski tradiciji so bili kralji in svečeniki kot tudi ostali visoki uradniki maziljeni in s tem tudi »mesije«.

Temple-Scroll‘Svetiščni zvitek’

Svetiščni zvitek se vsaj na enem delu ukvarja z ureditvijo, pohištvom, opremo in na splošno z inventarjem izraelskega svetišča ter obenem navaja tudi specifične podrobnosti obredov, ki so jih opravljali v Svetišču. Zvitek je vrsta Tore ali knjige Zakonov, ki so jo uporabljali v kumranski skupnosti kot tudi v drugih sektah na palestinskih tleh. Če »uradno« Toro judaizma sestavlja prvih pet knjig Stare zaveze (Geneza, Eksodus, Levitik, Numeri in Devteronomij), potem Svetiščni zvitek predstavlja šesto ‘Knjigo Zakonov’. Zakoni, oziroma pravila, ki jih navaja Svetiščni zvitek, se ukvarjajo s specifičnimi vprašanji obredov čaščenja, kot tudi s splošnim vprašanjem zakonskega razmerja in, kar je mogoče še najbolj zanimivo, z institucijo izraelskega kralja. Tako postavlja zvitek pravila o značaju, vedenju in obveznostih vladarja. Vsa ta pravila niso nova, lahko jih najdemo že v Levitiku in v Stari zavezi.

Za razliko od članov mednarodne skupine znanstvenikov, ki trdijo, da kumranska skupnost ni imela nič skupnega z jeruzalemskim Svetiščem, govori Svetiščni zvitek o zanimanju kumranske skupnosti za aktivnosti svetišča kot tudi za vladajočo teokracijo. V njem je možno zaslediti odkrite obsodbe Heroda in njegove dinastije za številne kršitve židovskih običajev in zakonov.

‘Komentar Habakuku’

‘Komentar Habakuku’ bolj kot celoten korpus vseh poznanih mrtvomorskih rokopisov predstavlja kroniko pomembnih dogodkov v zgodovini kumranske skupnosti. Tako kot ‘Dokument iz Damaska’ tudi ‘Komentar Habakuku’ pripoveduje, kako so posamezni člani skupnosti pod vodstvom hujskačev, imenovanih »Lažnivec« in »Hudobni Svečenik«, kršili Novo zavezo in prenehali spoštovati Zakon. To je vodilo v notranje spopade in do pojava vodje skupnosti, ki ga rokopisi imenujejo »Učitelj Pravičnosti«.

‘Dokument iz Damaska’

Ob koncu 19. stoletja so na podstrešju neke stare sinagoge v Kairu našli številne zavržene religiozne tekste (geneza) iz 9. stoletja. Nekaj fragmentov te geneze je bilo leta 1896 zaupano Solomonu Schecterju, profesorju na univerzi v Cambridgeu, ki je v tem času bival v Kairu. Izkazalo se je, da eden izmed fragmentov vsebuje izvorno hebrejsko verzijo teksta, ki je bil celih tisoč let poznan samo preko sekundarnih virov in prevodov. Schecter je zbral celotno vsebino geneze, 164 škatel s približno 100.000 rokopisi, ki jih je prinesel v Cambridge. Iz tega vira sta nastali dve verziji teksta, ki so ga kasneje poimenovali »Dokument iz Damaska« in predstavlja prepise mnogo starejšega dela. Ker so dele Dokumenta iz Damaska našli tudi v Kumranu, je bilo moč sklepati, da so precej starejši od tistih iz kairske geneze.

Dokument-iz-DamaskaDokument iz Damaska govori o skupini židov, ki so za razliko od ostalih pripadnikov svoje vere ostali zvesti Zakonu. Med njimi se je pojavil »Učitelj Pravičnosti«, ki jih je, tako kot Mojzes, odpeljal v divjino, v mesto, imenovano Damask, kjer so ponovno sklenili »Zavezo« z Bogom. Besedilo na številnih mestih v spisu nakazuje, da gre za isto Zavezo, ki jo omenja ‘Pravilo skupnosti’ in da ‘Dokument iz Damaska’ povsem očitno govori o isti skupnosti, na katero se nanašajo tudi drugi kumranski rokopisi. Toda govori tudi o tem, da se je skupnost nahajala v kraju, imenovanem Damask, čeprav to mesto v puščavi, kot je razvidno iz dokumenta, nikakor ni moglo biti romanizirano mesto v Siriji.

Iz pravil Dokumenta iz Damaska, ki govori o zakonu in vzgoji otrok, lahko sklepamo, da člani kumranske skupnosti niso bili eseni, ki so živeli v celibatu. Skupnost je bila povezana s številnimi drugimi skupnostmi po vsej Palestini in ni bila izolirana od preostalega sveta.

Dokument iz Damaska obsoja bogastvo, onečaščenje Svetišča in prelivanje krvi. Obsoja zločine, značilne za sovražnike »Pravičnih«, oziroma tistih, ki so sprejeli Novo zavezo. Tako kot Pravilo skupnosti, tudi Dokument iz Damaska omenja Mesijo, ki naj bi prišel v Damask kot prerok ali »razlagalec Zakona«, imenovan »Zvezda«. Na vprašanje, ali se je Damask nanašal na kumransko skupnost ali ne, žal nimamo odgovora.

* * *

QumranOhranjeni zapisi izpričujejo življenje kumranske skupnosti, ki jo odlikujeta globoka religioznost in disciplina, s katero so njeni pripadniki spoštovali zakone in tradicijo. Besede svečenika Eleazarja, poveljnika trdnjave Masada, s katerimi poziva branilce utrdbe, naj se raje odrečejo življenju, kot pa vdajo sovražniku, največ povedo o elementih, ki so zaznamovali odnose in življenje te skupnosti ter drugih podobnih puščavskih skupnosti v Judeji.

»…Vsekakor, duša, ujeta v telesu, lahko marsikaj naredi. Telo oblikuje kot lastni čutilni organ ter ga nevidno premika in sili, da deluje izven dosega svoje smrtne narave. Toda, ko se osvobodi bremena, ki jo veže na zemljo in se vrne na svoje mesto, pridobi del blagoslovljene moči in brezmejne sile, ki je, tako kot Bog, nevidna za človeško oko. Duše ne moremo videti, ko je v telesu, saj vstopa v telo neopaženo in prav tako nevidno iz njega izstopa. Njena narava je stalna, a je hkrati vzrok sprememb v telesu. Vse, česar se duša dotakne živi in cveti, in vse, kar duša zapusti, mine in umre. Tako močna je v svoji nesmrtnosti.«