Barbara Lukarić

marcus_aKamor koli sem bil pregnan, sem bil ljubljenec usode.
Kajti ljubljenec usode je tisti, ki sebi dodeljuje njene dobre darove:
dar dobrega značaja, dobrih vzgibov in dobrih del.

Za nami je dolga zgodovina, polna velikih ljudi, filozofov, umetnikov in znanstvenikov, ljudi, ki so s svojo plemenitostjo in velikodušnostjo bili vzor ne le svojim sodobnikom, temveč so predstavljali življenjski navdih skozi stoletja vse do današnjih dni.

Ne glede na obdobje in spremenljivo modo je iz njihovih ust prihajalo vedno isto sporočilo – to so ideali, h katerim mora težiti vsak človek. Ti ideali so resnicoljubnost, pravičnost, dobrota, častnost in pogum.

Stoicizem se je v zgodovino zapisal kot nauk, pri katerem je morála imela največjo težo. Ne glede na vsa stoletja, ki so pretekla od antike, vrline, h katerim so težili stoiki, vse do danes niso izgubile svoje vrednosti.

Filozof na prestolu

Danes si je težko predstavljati filozofa na čelu države, toda kljub temu je bil rimski cesar Mark Avrelij eden najpomembnejših predstavnikov stoicizma.

Že od majhnih nog je usoda nakazovala, da ne gre za povprečnega človeka. Cesar Hadrijan, ki ga je zaradi njegove resnicoljubnosti ljubkovalno poimenoval Verissimus, je svojemu prestolonasledniku Antoninu Piju svetoval, da ga posinovi, kar je ta tudi storil.

Vzgajali in poučevali so ga najboljši učitelji v cesarstvu, tako da je že pri šestih letih postal vitez, pri petnajstih pa si je nadel filozofski plašč. Živel je v strogi disciplini, njegov čas pa je bil razdeljen na ure dela, ure učenja in ure počitka.

Bil je obkrožen s pisatelji, govorniki, gramatiki in filozofi, naključje pa je hotelo, da je spoznal tudi Junija Rustika, stoika, ki mu je dal v branje Epiktetove Pogovore. Od tistega trenutka dalje se je Mark posvečal preučevanju stoične filozofije ter zanemaril govorništvo in gramatiko.

EpictetusLeta 145 se je poročil s Favstino, hčerjo Antonina Pija, ko pa je leta 161 Pij umrl, je Mark, ki je imel takrat že štirideset let, skupaj z drugim Antoninovim posinovljencem Lucijem Verom sedel na prestol.

Z Markom Avrelijem je Epiktetova stoična etika našla plodna tla, saj je ta v Epiktetu videl svoj vzor in kasneje postal eden redkih filozofov na prestolu. Ko prebiramo dela teh dveh velikih filozofov, ki predstavljajo nekatere od najlepših moralnih kodeksov zahodne zgodovine, imamo včasih občutek, da jih je pisal isti človek – čeprav je usoda hotela, da bo eden cesar in drugi suženj.

Težki časi

Takoj ko je sedel na prestol, so za cesarstvo nastopile velike nevarnosti in težave. Na vzhodu je izbruhnila vojna, ki se je začela z vdorom Partov v Armenijo, medtem ko so v Germaniji nastopili prvi znaki velikih in burnih dogajanj. Toda kljub temu imajo nekateri zgodovinarji obdobje od Trajana do Marka Avrelija za eno najsrečnejših v zgodovini rimskega cesarstva.

Vojna v Armeniji je trajala vse do leta 166. Komaj sta Mark Avrelij in Lucij Ver proslavila svoj veliki triumf, že se je začelo novo obdobje vojn z Germani. Poleg tega pa so na področju okoli Donave vedno bolj pretili tudi Markomani, Jazigi in Sarmati.

Najtežje ga je prizadela vstaja njegovega najljubšega in najsposobnejšega vojskovodje Avidija Kasija, do katere je prišlo leta 175 in katera je grozila, da bo notranje oslabila cesarstvo. Po treh mesecih so njegovi lastni vojaki ubili Kasija in cesarju prinesli njegovo glavo. Mark Avrelij je žaloval zaradi izgube tako dobrega vojskovodje, žal pa mu je bilo tudi zato, ker ni imel možnosti, da bi mu izkazal milost.

Cesar se je napotil v Aleksandrijo, ki jo je, ogrnjen v filozofski plašč, prepotoval čisto sam, brez kakršnega koli spremstva. Ob povratku je obiskal tudi Atene in Elevzino, filozofsko in misterijsko središče antičnega sveta.

Ko se je vrnil v Rim, se je pojavila naslednja nevarnost – skupaj z rimskimi legijami, ki so se vrnile z vzhoda, je prišla tudi kuga. Po besedah zgodovinarjev je umrlo tako veliko ljudi, da je zavladalo prepričanje o koncu sveta.

Novi nemiri v Germaniji so leta 177 Marka Avrelija prisilili na nov vojni pohod proti obrežju Donave. Tri leta kasneje je pri Vindoboni (današnjem Dunaju) zbolel za kugo in po sedmih dneh trpljenja je njegovo plemenito življenje ugasnilo.

ancientculturesromeromaromaVladar

Kljub številnim težavam in težkim okoliščinam je Mark Avrelij med devetnajstletno oblastjo vse svoje moči usmeril v izgradnjo pravične vladavine in izpolnjevanje vladarske dolžnosti.Od Antonina Pija je prevzel marsikatero značilnost, potrebno za upravljanje cesarstva. Sam pravi, da očetu dolguje “blagost … Vztrajanje pri odločitvah, ki jih je sprejel s svojo svobodno voljo … Delavnost, stanovitnost in pripravljenost prisluhniti vsemu, kar vodi k splošnemu dobremu, neomajno prizadevanje, da je vsaka nagrada odvisna od lastne zasluge, nepogrešljiv občutek, kdaj je treba zategniti uzde in kdaj jih je treba popustiti … Vedno je bedel nad potrebami cesarstva, skrbno je varoval njegove zaklade in prenašal s tem povezane kritike.”

Državne stroške je zmanjšal na najmanjšo možno mero, ko pa je zaradi velikih obrambnih spopadov na severnih in vzhodnih mejah bilo treba napolniti državno blagajno, je prodal lastno imetje.

Zaradi svojega uspešnega vladanja, spoštovanja senata in čuta za pravičnost (pogosto je tudi sam zahajal v sodno dvorano in ji predsedoval, pri čemer je vedno znova opominjal, da “s kaznovanjem ne smemo zadušiti iskric dobrega, ki se pogosto skrivajo na dnu krivčevega srca”), zaradi svoje skrbi za sužnje in brezpravne, zaradi pomoči prizadetim mestom (Kartagina, Efez, Smirna) je rimsko ljudstvo vsaj za nekaj trenutkov pozabilo na težave, ki so jih prinesle zgodovinske okoliščine.

Pri izpolnjevanju svojih dolžnosti samemu sebi niti najmanj ni prizanašal. Pravijo, da je delal osemnajst ur na dan, spal štiri ure, preostanek časa pa je posvečal otrokom in pogovorom s samim seboj. Ker mu je bila zaupana skrb za celotno cesarstvo, je menil, da mora vsak dan preizpraševati in popravljati samega sebe, se spomniti, kaj mora delati, da bi bilo njegovo delovanje kar najbolj pravično in da bi vedno imel v mislih splošno dobro.

marcus-aureliusMed svojimi bojnimi pohodi je v tišini svojega šotora pisal dnevnik, kamor je zabeležil razmišljanja o sebi, življenju, božji previdnosti, dolžnosti in smrti.

Iz dnevnika je razvidno, kako je rimski cesar in vladar najmočnejšega cesarstva vladal samemu sebi, s čimer je na ustrezen in edini možen način vplival na svoje ljudstvo. Vladal je z močjo svojega lastnega zgleda, kajti menil je, da je resnični vladar tisti, ki ima vrline, in ne tisti, ki na zunaj vsiljuje svojo moč.

Na politiko je gledal kot na znanost in umetnost upravljanja z državo v dobrobit njenih prebivalcev. Tako je Mark Avrelij uresničil Platonov sen o državi, na vrhu katere je filozof.

Učenje

V življenju in delu Marka Avrelija je stoični nauk našel svojega zadnjega velikega predstavnika. Vir, iz katerega črpamo njegova učenja, je dnevnik z naslovom Misli, namenjene samemu sebi,1 kajti zapisane misli so bile namenjene predvsem njemu samemu. Izvirnik tega dela je v grščini, v latinščino pa je bil preveden šele v XVI. stoletju.

Med branjem dnevnika najbolj preseneča to, da se nekdo, ki je cesar, neprestano opominja, da mora biti dober človek.

“Koplji znotraj sebe. Kajti tam je izvir dobrega, ki ne presahne, dokler boš le kopal.”

V dnevniku se bomo srečali tudi s trenutki jeze na samega sebe zaradi misli ali občutka, ki po njegovem mnenju ni vreden filozofa. Na vsako vprašanje, ki ga je zastavil filozofu v sebi, je privrel jasen, praktičen in enostaven odgovor, trenutke dvomov in malodušja pa je nadomestila vera v nepremagljivost človeškega duha ter v lastno notranjo moč za soočanje z življenjskimi težavami.

“Mučeništvo, pohabljenost, prekletstvo – le kako lahko te stvari škodijo človekovi zmožnosti, da ostane čist, zdrav, zmeren, pravičen? Človek lahko stoji poleg bistrega izvira pitne vode in ga zasiplje z žaljivkami, toda v izviru bo še naprej tekla sveža voda; človek lahko vrže vanj celó blato in smeti, vendar jih bo voda hitro razkrojila, da za njimi ne bo več nobenih sledi. Kako postati gospodar takšnega nepresahljivega izvira? Tako, da v vsakem trenutku budno pazimo na pravico, da vladamo samim sebi v vsakem trenutku dneva, z vso svojo dobroto, enostavnostjo in skromnostjo.”

Zaveda se, da vsaka resnična sprememba pomeni novo notranjo zmago, novo stopnico, vendar tudi določeno izgubo, brez katere ni možno naprej.

“Trepetamo pred spremembo, toda ali lahko kar koli nastane brez nje? Ali je naravi kaj ljubše in naravnejše? Ali bi lahko užival v topli kopeli, če les ne bi utrpel spremembe? Bi se lahko najedel, če hrana ne bi doživela spremembe? Ali ti torej ni jasno, da sprememba v tebi sledi istemu zakonu in da ni nič manj nujna za naravo?”

nb_pinacoteca_giorgione_thr“Vsepovsod vlada sprememba. Tudi ti se neprestano spreminjaš, prav tako propadajo nekateri tvoji deli in enako velja za celoten univerzum.”

“Dopustiti umu, da razmišlja o nestanovitnih in nemirnih valovih spremembe in transformacije, pomeni občutiti prezir do vsega, kar je smrtno.”

“V neprestanem toku stvari in nestalnosti vsega obstoja, v labirintu življenja, največjo pomoč nudi filozofija.”

“Človeško življenje je samo trenutek, njegov obstoj neprestan tok, čutila kot šibke nočne svetilke, celotno telo hrana za črve, njegova duša nemiren vrtinec, usoda skrivnostna, slava pa minljiva. Skratka, vse telesno je kot reka, ki teče, vse v povezavi z dušo pa je le sen in pršavica. Življenje je boj in kratko, začasno bivanje v tuji deželi, slavi pa sledi pozaba. Le kje naj človek najde oporo? Samo in edino v filozofiji. Biti filozof pomeni ohranjati božanskega duha v sebi, ki je sam po sebi čist in katerega nič ne more raniti, tako da lahko premaga vse naslade in bolečine, se ničesar ne loteva brez cilja, na lažen ali hinavski način. To pomeni biti neodvisen od tega, ali nekdo nekaj počne ali ne, sprejeti vse, kar nas doleti, ker prihaja iz istega izvira kot sam človek …”

“Imej na umu, da filozofija želi samo to, kar želi tvoja lastna narava …”

Mark poudarja praktično stran filozofije:

“Ne izgubljaj časa z razpravami, kakšen naj bi bil dober človek. Bodi tak.”

Državljan sveta

Idejo državljana sveta, kozmopolita, so razvili ravno stoiki. Vsi ljudje so v svojem bistvu enaki, imajo isti izvor in so del velike družine, katere država je ves svet. Zato, pravi Mark Avrelij, razlike med etničnimi, družbenimi, političnimi skupinami ne določajo, ali je človek boljši ali slabši. To, kar določa človeka, je, v kolikšni meri živi ideje enotnosti, pravice, dobrega … Človek se mora čutiti del kozmosa, njegov sestavni in funkcionalni del – in ne kot njegov lastnik ali njegov suženj.

“Moja narava je razumska in državljanska; imam mesto, vendar imam tudi državo. Kot Mark imam Rim, kot človeško bitje pa imam univerzum.”

Človeškemu duhu je namenjeno, da živi v skupnosti z dušo in telesom. Duh predstavlja božansko in večno človekovo naravo – čustva, želje, nagoni in telo pa so del minljive človekove narave. Mark Avrelij se je vedno znova vračal k temu nauku o naravi človeka.

“Telo, duša, duh – telesu pripadajo občutki, duši vzgib po delovanju, duhu pa principi. Zmožnost zaznavanja občutkov pripada tudi volu v hlevu, divji zveri …”

“Naloga razuma je predvsem, da človek z njegovo pomočjo svoje delovanje ogradi pred čuti in nagoni, kajti tako prvo kot drugo pripada animalni naravi. Um zahteva prvenstvo, ne uklanja se njihovemu jarmu, in to čisto po pravici, kajti narava ga je ustvarila takšnega, da mu mora vse ostalo služiti. Skušaj videti, še preden bo prepozno, da imaš v sebi nekaj višjega in bolj božanskega od golih nagonov, ki povzročajo tvoje občutke in s teboj upravljajo kot z marioneto.”

nb_pinacoteca_delacroix_theTudi za Marka Avrelija je smrt le ena postaja na potovanju in samo še eno nujno delo narave.

“Ne preziraj smrti, temveč se raje nasmehni njenemu prihodu, kajti to je volja narave. Kot mladost in starost, kot rast in zrelost, kot pojav prvih zob, brade in sivih las, kot spočetje, nosečnost in rojstvo otroka, kot vsak drug naravni proces, ki nam ga prinašajo življenjska obdobja – takšen je tudi naš konec.”

“Smrt je tako kot rojstvo ena od skrivnosti Narave … Isti elementi, ki so se že nekoč združili, se zdaj razdružujejo in v tem ni ničesar, česar bi se bilo treba sramovati.”

“Podal si se na plovbo, plul si in prispel do pristana – stopi torej na obalo. V drugo življenje? Bogovi so povsod, tudi tam na drugi strani. V stanje brez občutkov? Tedaj boš samo osvobojen trpljenja in naslad …”

* * *

Le kaj potem še preostane v neprestani spremenljivosti stvari?

Morda bi lahko vsa vprašanja in odgovore tega vladarja povzeli z naslednjimi besedami – biti dober človek, skušati zapustiti malo boljši svet kot ob lastnem prihodu nanj, skušati služiti ljudem in Bogu, namesto da bi bilo obratno.

“Če težko zapustiš svojo posteljo, ko napoči prva dnevna svetloba, imej pripravljeno misel: ‘Prebujam se, da bi opravljal delo človeka.’ Ali je res treba negodovati, ker moram opravljati to, za kar sem rojen in za kar sem prišel na svet?”

_______________________________________

1 V slovenskem prevodu Dnevnik Marka Avrelija