prof. Delia Steinberg Guzmán, predsednica mednarodne NA

Tradicionalno je maj mesec rož, mesec, ko je pomlad na vrhuncu. Toda nas ne zanimajo te že neštetokrat uporabljene preproste literarne prispodobe, temveč želimo najti preprosti in dejanski smisel pomladi in cvetja. Kakor filozofi starih učenj, ki so tako stara, da so postala spet nova, želimo dobiti neposredni odgovor od narave, da bi potešili našo žejo po spoznavanju, ki tli v nas.

Nedvomno pomlad pomeni prebujenje iz spanca, ki ga predstavlja mrzla zima. In prav tako nedvomno v človeku obstajajo faze prebujanja po obdobju teme ali dremanja. Prebujanje je vedno lepo, saj pomeni svetlobo, aktivnost, prenovo, gibanje …

Vendar, ko smo enkrat prebujeni, kam nato usmeriti naše delovanje in kako z njim nadaljevati? Kako pomlad trajno ohraniti, ko se ta enkrat prebudi v nas?

CveceMorda je največja napaka ljudi ta, da želijo začeti z mnogimi stvarmi, vendar niso sposobni z začetim nadaljevati. Za začetek je namreč potrebno malo truda, saj nas pritegne čar nečesa novega, medtem ko so za nadaljevanje z neko aktivnostjo potrebni potrpežljivost in izkušenost, žrtvovanje in odgovornost … In tedaj se pojavi težava z nadaljevanjem začetega in ponovno iskanje nečesa novega.

Govorica rože se začne z njenim vzklitjem spomladi, je sad njenega prebujenja. Vendar s tem njena funkcija ni zaključena, saj se potrpežljivo, dan za dnem, stebelce bori z raznimi vplivi iz okolja, da bi se dvignilo navpično navzgor k soncu in se razbohotilo v pravo rožo. Cvetlica požene iz zemlje; na začetku je le majhno seme, vendar se ne zadovolji s tem, da ostane seme, ampak želi odpreti svoje pisane in dišeče cvetove. Uporabi vse svoje moči, da bi se dvignila k nebu, kljub koreninam, ki jo močno priklenjajo na zemljo … In tudi roža umre, ko se njen ciklus zaključi … Kakor umrejo ljudje, kakor se prej ali slej končajo vse življenjske bolečine, kakor za vročimi sončnimi žarki nastopi osvežujoča noč.

V naravi ni smrti. Vse so le ciklusi. Roža, ki razkazuje sijaj svojih cvetov, se naposled vrne nazaj v zemljo in v svojih nedrjih varuje seme enake vrste kot prvotna roža. Tako kakor rože tudi človek, ki rase, ne pozna smrti in njegove spremembe so le različne forme na poti evolucije, ki ciklus za ciklusom zrasejo v isto rožo, a vsakič bolj sijočo, bolj popolno, bolj dišečo … Kakor maj, kakor rože, kakor ljudje …