Ivančica Krivdić

gajarimHimna Gaji

Gaja, vsesplošna mati, jaz opevam
Častitljivo starko, ki hrani vse, kar obstaja.
Vse, kar hodi po božanski zemlji, kar plava po morju,
vse, kar leti – ti hraniš s svojim bogastvom.
Ljudem si dala čudovite plodove.
Tebi, Gospodarica, je lastno, da daš, vendar tudi,
da vzameš smrtnikom življenje.
In srečen je tisti, ki ga obilno in od srca pogostiš! …
Pozdravljena bodi, mati bogov in soproga zvezdnega neba!

Homerjeve himne

Idejo o Zemlji kot živem planetu srečamo v različnih oblikah v skoraj celotni zgodovini človeštva. V grški mitologiji se starodavna boginja Zemlje in poosebitev samega planeta Zemlje imenuje Gaja. To ime etimološko izvira iz starogrške besede Γαîα ali novogrške besede Γ?, pri čemer “ge” pomeni “zemlja”, končnica “aja” pa v starogrškem poimenovanju izvira iz indoevropejščine in pomeni “žensko bitje”, “mater”. Antropologi, kot sta antropologinji Marije Gimbutas in Barbare Walker, menijo, da je Gaja kot Boginja mati poznejša oblika predindoevropejske Velike matere, ki naj bi vdano skrbela za vsa bitja in so jo častili že od paleolitika.

Ideje o Zemlji kot skrbni materi pa ne najdemo le v grški, temveč tudi v drugih tradicijah. V Južni Ameriki so častili Pachamamo, v sumersko-babilonskem izročilu najdemo boginjo Aruru, v rimski Terro, severnoameriški Indijanci pa so o tej boginji govorili le kot o Materi Zemlji. V Indiji beseda Gayya pomeni sveto zemljo, s katero kot pravijo Indijci, je vse povezano, in kravo, ki z mlekom hrani potomstvo.

Po srednjem veku je renesansa na področju Evrope znova obudila ideje o vsenavzočnosti življenja v najrazličnejših oblikah. Leonardo da Vinci in Giordano Bruno sta odprto govorila o živih planetih, malo pozneje pa je geolog James Hutton v delu Teorija o Zemlji iz leta 1785 predstavil tezo, da je Zemlja enoten in povezan sistem, ki uravnava vse življenjske cikluse. Enako je trdil tudi T. H. Huxley v 19. stoletju.

lovelokV 20. stoletju je angleški kemik James Lovelock (na sliki levo) delno obudil starodavne ideje s tako imenovano teorijo o Gaji, ki opisuje Zemljo kot obliko življenja, ki upravlja s samim seboj in je v aktivnem vzajemnem odnosu z bitji, ki živijo na njej.

Teorija je v sedemdesetih in osemdesetih letih povzročila številna razhajanja, zlasti pa se z njo niso strinjali darvinisti. Teorija je namreč nasprotovala splošno sprejetemu stališču, da se planet in bitja, ki ga naseljujejo, razvijajo ločeno. Očitali so ji, da Zemlja ne more biti živa, ker se ne more razmnoževati. Prenos genetskega materiala prek različnih oblik razmnoževanja je namreč v skladu s sodobnimi biološkimi teorijami ena od osnovnih značilnosti življenja. Tudi ideja, da planet sam uravnava življenjske pogoje in tako ustvarja najprimernejše pogoje za življenje njegovih prebivalcev glede na evolutivno fazo samega planeta in življenja na njem, se je zdela povsem romantična, neverjetna in neznanstvena. Toda Lovelock je na vse te začetne kritike samo odgovarjal: “Moji prijatelji in kolegi si bodo želeli, da preneham govoriti o našem planetu kot obliki življenja. Razumem njihovo zaskrbljenost, vendar svojega nazora ne obžalujem; če ne bi svojčas začel razmišljati o Zemlji na tak način, bi se lahko zgodilo, da bi ostal ‘znanstveno korekten’, vendar brez uvida v njeno resnično naravo, in bi še naprej iskal dokaze.”

Danes se število pristašev nekoliko bolj razdelane začetne teorije o Gaji zelo počasi, vendar postopoma vseeno povečuje, v zadnjih desetih letih pa je na najširši pozitivni odziv naletela med znanstveniki, ki raziskujejo različne ekološke znanstvene discipline, zlasti v zvezi z ekološkimi težavami, rušenjem biotske raznovrstnosti in globalnimi podnebnimi spremembami. Znanstveniki, ki sodelujejo pri velikih mednarodnih programih – Mednarodni program za geosfero in biosfero, Mednarodni program biotske raznovrstnosti Diversitas in Program raziskav svetovnega podnebja – so leta 2001 podpisali tako imenovano Amsterdamsko deklaracijo, v kateri so potrdili, da se strinjajo z naslednjimi trditvami: Zemlja se vede kot enoten in povezan samoregulacijski sistem, sestavljen iz fizične, kemične, biološke in človeške komponente; delovanje človeka močno vpliva na okolje, globalnih sprememb pa ni mogoče razumeti s preprosto paradigmo vzroka in posledice. Te je težko razumeti in še težje predvideti.

Čeprav Zemlje ne pojmujejo kot entiteto ali bitje, ki bi evoluiralo skupaj s svojimi prebivalci, so te besede vseeno pomenile odmik od ustaljenega prepričanja biologov, ki so menili, da se organizmi prilagajajo okolju, vendar ga ne spreminjajo, in geologov, da je mogoče evolucijo ozračja, zemeljske skorje in oceana razložiti le z geološkimi silami. Po besedah Lovelocka smo še pred kratkim menili, da organizem evoluira v skladu z Darwinovo teorijo, Zemlja pa v skladu z geološkimi spoznanji. Vendar v skladu s teorijo o Gaji ti dve vrsti evolucije nista ločeni, temveč tvorita enotno in povezano zgodovino Zemlje, v kateri se življenje in njegovo fizično okolje razvijata kot enotna in povezana entiteta.

amazonkaNaslednji temeljni izsledek Lovelockovih raziskav so bili Zemljini mehanizmi samoregulacije podnebja, katerih cilj naj bi bil po teoriji o Gaji ohranjanje ustreznih okoliščin za življenje, ki so se spreminjale milijone let skladno z razvojem življenja na Zemlji. Tropski pragozdovi so se na primer na toplo okolje in veliko izhlapevanje vode prilagodili tako, da so razvili zmožnost recikliranja vode. Ekosistem to doseže tako, da zadržuje oblake in dež nad gozdnim pokrovom. Toda Lovelock poudarja, da Zemlja pri vzdrževanju mehanizmov samoregulacije ni vsemogočna in če človek pretirano posega vanje, lahko trajno poruši globalno ekološko ravnotežje, s tem pa postane ogrožen tudi obstanek velikega dela bitij, ki jo poseljujejo. Znanstveniki ocenjujejo, da bi se amazonski pragozd pri dvigu temperature že samo za 4°C spremenil v polpuščavo. To naj bi bila posledica lokalnega učinka zaradi hitrejšega izparevanja vode, pa tudi globalnih sprememb gibanja vetra.

Eden od takih primerov samoregulacije podnebja je povezanost med dimetilsulfidnimi spojinami, ki jih ustvarjajo oceanske alge, in nastankom oblakov, ki odbijajo sončne žarke, oboje skupaj pa ustvarja svojevrsten naravni hladilni mehanizem.

Oceanske alge so pomembne za ohranjanje ravnotežja, ki ga ustvarja naravni učinek tople grede, s katerim Gaja uravnava podnebje. Učinek tople grede je naraven proces, s katerim se ohranja ustrezno ozračje na Zemlji. Eden od najbolj zastopanih toplogrednih plinov je ogljikov dioksid, ki ga v največji meri izkoriščajo prav oceanske alge, s čimer iz ozračja odvajajo odvečne količine tega plina in tako ohranjajo naravno ravnotežje.

Toda če to ravnotežje porušimo z dodatnimi izpusti ogljikovega dioksida v ozračje, govorimo o njenem onesnaževanju, ki okrepi učinek tople grede in povzroča globalno segrevanje podnebja. Z globalnim porastom temperature se segrevajo tudi oceani, kar ustvarja neugodne pogoje za življenje alg, poleg tega pa se postopoma širijo območja osiromašenega oceana oziroma morskih puščav. V verižni reakciji se zaradi odmiranja alg v oceanih upočasni absorpcija ogljikovega dioksida iz ozračja, nad morjem pa se prenehajo tvoriti beli t. i. oblaki Stratus, ki odbijajo sončne žarke. Organska snov z odmiranjem oceanskih alg razpada, pri čemer pa se še dodatno osvobaja v zrak ogljikov dioksid in s tem se položaj čedalje bolj slabša.

dimniki1Vse te spremembe močno vplivajo ne le na živi svet na splošno, temveč tudi na človeka. Znanstveniki so, kot pravi James Lovelock, previdni pri svojih predvidevanjih in se bojijo priznati, da včasih niti ne vedo, kaj se bo zgodilo. Zato je treba spremeniti naš odnos do okolja, narave in planeta. To je enostavneje, če do našega planeta gojimo odnos kot do Gaje, če znamo preprosto zastati, se ozreti naokoli, se čuditi Zemlji in življenju na njej ter predvideti posledice naše navzočnosti. To je alternativa današnjemu pogledu na naravo kot na primarno silo, ki jo je treba pokoriti in obvladati.

Navad, s katerimi rušimo ekološko ravnotežje, ne moremo spremeniti v enem samem dnevu. Večina med nami globoko v sebi ve, da bi bilo treba opozorila ekologov in zaljubljenih v naravo upoštevati, vendar marsikdo tega ni pripravljen ali pa ne ve, kako bi to naredil. Po Lovelockovih besedah pa še naprej upamo na dobro življenje v neposredni prihodnosti in raje puščamo ob strani nelagodne misli o težavah, ki nam pretijo.

Teorija o Gaji je še vedno v marsičem nedokazljiva in zato na ravni delovne hipoteze. Vendar je nedvomno odraz novih znanstvenih tokov, ki so se pojavili v zadnjih desetletjih in predstavljajo odmik od konvencionalnih prepričanj, ki temeljijo na mehanicizmu in materializmu znanstvene misli. Ta teorija odpira številna nova vprašanja, predlaga rešitve, opozarja na morebitne posledice našega brezobzirnega ravnanja naše civilizacije, predvsem pa prinaša iskreno in toplo spoštovanje nekaterih znanstvenikov do Zemlje in zakaj ne tudi Matere Gaje.

Lovelock zaključuje: “Pogosto pomislim na to, da naš racionalni um nikoli ne bo dojel več od drobca vsega tega in da naše pojmovanje Zemlje ni nič boljše od razumevanja, ki ga ima jegulja o oceanu, v katerem plava. Življenja, vesolja, zavesti in niti najpreprostejših stvari, kot je vožnja s kolesom, ni mogoče pojasniti z besedami. Zdaj smo se šele začeli zares ukvarjati s temi novimi pojavi, ki so v povezavi z Gajo enako težko doumljive, kolikor je nedoumljiva tudi čarobna zapletenost kvantne fizike. Vendar to še ne izpodbija njihovega obstoja.”

___________

Preberite še soroden prispevek: Ali Zemlja živi?