José Carlos Fernández

wil0Kraljica vseh lepot – a saj ta svet za ves tvoj čar še ni našel besed. Kako bi ji dal vedeti, kaj čutim?”

“Ah, nekoč – bil je tedaj čas ljubezni, mesec maj, videl sem, kako je snubil veter rožo in jo ljubil, ko se je ves nagajiv v listih žametnih lovil.”

“Roka, ki daje, bo vedno vredna hvale, naj je še tako grda.”

Shakespeare, Ljubezni trud zaman

Za Shakespearja je nekdo nekoč povsem ustrezno dejal, da je podobno kot Ajshil ena od intelektualnih sfing človeštva. Pomen njegovih del in njihov domet sta skozi stoletja čedalje večja. Kadar prebiramo dela tega zagonetnega pisca ali si ogledujemo uprizoritve njegovih del, čutimo enako mistično in filozofsko strahospoštovanje, kot ga je moral čutiti Ojdip, ko ga je Sfinga vprašala, kakšna je resnična narava človeka.

Snov njegovih del je bilo nedvomno življenje samo, polet njegovemu peresu pa je dajal veter stare modrosti. Shakespeare ni bil preveč naklonjen eruditom, ki niso znali združiti znanja in modrosti ter znanja niso uporabljali, da bi z njim osvetljevali zagonetke in vprašanja, ki jih pred nas postavlja življenje: “Marljivi učenjaki nikoli niso veliko pridobili; njihova borna veljavnost je izhajala le iz knjig, ki so jih napisali drugi.” Iz življenja črpa navdih za tipe ljudi in izkušnje. Izjemna, skoraj nadzemska zrelost njegove duše daje ključe za razlago teh tipov ljudi in izkušenj, jim da umetniško obliko in jih med seboj poveže v enovito celoto.

Jinarajadasa, eden od velikih hindujskih mislecev, je dejal, da se v Shakespearjevih delih odraža um, ki spominja na diamant v svojih neštetih izrazih. Ne glede na to, kakšen prizor življenja se razgrinja pred tem popolnim diamantom, se odraža v neštetih vidikih, pri čemer vsak od teh vidikov ponuja odgovor na zastavljeno vprašanje. Vsak gledalec bo razbral različne odgovore, kar je odvisno od narave njegove duše pa tudi od trenutnega notranjega stanja ali vprašanj, ki ga zaposlujejo. Tako lahko njegova dela prebiramo tisočkrat v različnih življenjskih obdobjih in vedno bomo našli nova sporočila, nove odtenke.

Ni vprašanja, povezanega s človekovim življenjem, ki ga njegova dela ne bi obravnavala: vojna, moralne vrednote, medicina, narava človeka, njegova skrita gibala, odnos med moškim in žensko, bolečina, življenje kot gledališki oder, uganke časa, narava umetnosti, skrivnosti kraljevanja, ključi skritega znanja ipd. Shakespeare, kdor koli je že bil (Shakespeare imenujem avtorja del), je bil eden največjih piscev in filozofov, ki jih pozna zahodna zgodovina.

Vsaka živa podoba, ki se pojavi v njegovih delih, je kakor seme, ki lahko vzklije in se odpre v domišljiji gledalca, svoje poganjke razveja na nešteto strani in zajame celoten miselni svet, ne da bi te veje izgubile svoje povezanosti z drevesom. Prav to velja za znanja, ki se razkrivajo v njegovih delih. Iz ene same ideje izvira nešteto idej, ki tvorijo harmonijo, vsako idejo pa predstavljata posamezna podoba ali posamezna besedna igra.

Ena od njegovih velikih tem je Ljubezen. V njegovih delih se prepletata ljubezen in herojstvo ter oblikujeta živo dogajanje.

Eros je velika moč, ki ohranja povezanost vseh delov Univerzuma in jih združuje. Povezuje in združuje tudi vse dele tega drugega univerzuma, ki se imenuje človek: “Ta mladi starček, ta pritlikavi velikan, Gospod Amor, vladar ljubezenskih zakladov.”

Po Shakespearju se ljubezen hrani s pogledom. Kot so ponavljali klasiki: s pogledom čutov se hrani čutna ljubezen; s pogledom duše pa ljubezen duše. “Ne veš,” pravi ena od njegovih protagonistk, “da se s pogledi hrani moja duša.”

“Zelena,” pravi, “je barva zaljubljenih”. Po Shakespearju ima pogled Ljubezni zeleno barvo morja.

V tajnih in filozofskih učenjih renesanse, ki se je napajala v veliko starejšem znanju, je veljalo, da obstajajo različni načini približevanja božanskemu in da je vsak od teh načinov povezan z eno – recimo tako – barvo. Zelena je barva tistih, ki se približujejo Misteriju prek ljubezni sorodnih duš. Zelena je barva zaljubljencev.

will3“Ljubezen,” pravi Shakespeare, ” je zaupen duh, ljubezen je demon; ni bolj prevejanega angela od ljubezni. Samson je kljub svoji nadzemski moči podlegel skušnjavi. Tudi Salomon je bil zapeljan, pa čeprav je imel veliko modrost. Amorjeva puščica je preostra za Heraklejev kij in tudi za španski meč.”

Tema Ljubezni je tako zapletena, kot je odnos med človekom in drugimi ljudmi. Shakespeare jo v vsakem svojem delu obravnava z drugega zornega kota in tako ustvari celovito doktrino Ljubezni. Obravnava ljubezni je vredna pesnika, primeri, ki jih opisuje, modreca z zrelostjo izkušenj, sami izvedbi pa se pridružuje smisel za humor, ki tako vzvišeni temi ne odvzame dostojanstva, prej nasprotno. Ko je na primer želel prikazati brezup viteza, potem ko se je usodno ujel v mreže ljubezni, je v njegova usta položil te besede:

“In jaz – presneto, ves do ušes zaljubljen, […] Jaz naj ljubim! Snubim! Letam za ženskami, ki so prav take kot nemške ure – zmerom kaj narobe, nikoli ni vse prav […] Ti pa – vzdihuj za njo in bdi nad njo, moli za njo – Ne, ne, to je pokora, ker sem preziral Amorja in brezmejno oblast in moč njegove majhnosti. Prav, pa naj bo: norel bom, pisal, stokal, molil, snubil in ljubil to, v kar sem se pač zaljubil.”

Ljubezen in hrepenenje s filozofskega vidika izhajata iz želje po popolnosti, po tem, da bi v nekom drugem – ali v nečem drugem – našli to, česar nismo mogli najti v svoji notranjosti. Eros, v Heziodovi Teogoniji najstarejši med bogovi, je moč, ki vodi iz Biti v ne-Bit, da bi tako poskušal spoznati Bit. Zaradi Ljubezni, iskanja popolnosti se vrti svet, Ljubezen je gibalo obstoja na vseh njegovih ravneh. Mali princ je prav zaradi ljubezni začel svoje potovanje po planetih, vključno z Zemljo, nazadnje pa se je notranje spremenjen vrnil na svoj lastni planet, kjer prebiva njegova ljubljena vrtnica. Ljubezen in Hrepenenje nas privedeta do odgovora na to, kdo smo, z Entuziazmom (etimološki pomen te besede je “Bog v nas” “en + theos”) pa to zunanje iskanje preneha in začne se odkrivanje Milosti in Moči znotraj nas. Nekdo je nekoč dejal, da je v prihodnosti človeštva zapisano, da se bo Ljubezen postopoma transformirala v Entuziazem. Samo Entuziazem lahko s svojim lastnim orožjem premaga Ljubezen. Zato Shakespeare trdi:”Naj nas sveti Bakhus obvaruje pred svetim Amorjem.”

Druga pogosta tema v Shakespearjevih delih je pojem androgina. Ko želi v Beneškem trgovcu prikazati največjo popolnost neke dame, se mora ta zaradi nekakšnih težkih okoliščin preobleči v moškega, s čimer pa pridobi bratsko ljubezen vitezov in strastno ljubezen dam. To je med drugim izzvalo ne preveč globokoumne komentarje, da je bil Shakespeare naklonjen istemu spolu. V resnici je samo pokazal, da je popolnost simbolično povezana s pojmom androgina, pri katerem je spolno ločevanje preseženo. Spol izhaja iz polarnosti, ki jo najdemo povsod v naravi. Narava ustvarja bitja, da bi vanje kot v svoje otroke vtisnila svojo podobo.

Naj predstavimo nekaj vidikov Ljubezni, ki jih Shakespeare genialno predstavi v svojih delih:

*V Henriku V. predstavi ljubezen kot osvojitev. Ta junak mora z zmago nad francoskimi nasprotniki osvojiti ljubezen svoje ljubljene, ki je hči premaganega kralja. Njegovo dvorjenje je v psihološkem ključu podobno osvajanju utrdbe.

*V Beneškem trgovcu ljubezen izhaja iz zmožnosti duše, da zna razločevati med bistvenim in nebistvenim. V tem delu medsebojno ljubezen čutita protagonista z enakimi stremljenji. V obeh prebivajo neomadeževana načela pravičnosti, kar izzove privlačnost med njunima dušama in telesoma.

Sir John Gilbert, Kordelija na dvoru Kralja Leara

Sir John Gilbert, Kordelija na dvoru Kralja Leara

*V Kralju Learu je poudarjena ljubezen hčere do svojega očeta, ki mora s preizkušnjami potrditi čistost in vzvišenost te ljubezni.

*V Hamletu zmaga dvom in ne ljubezen. Danski princ zavrne Ofelijo, ki bi mu lahko edina dala odgovor na njegovem eksistencialnem razpotju. Ljubezen umre, moški propade, ženska znori. S tem se znova potrdijo Shakespearjeve besede iz dela Ljubezni trud zaman: “[…] one [ženske] so knjige, umetnost, učene šole, ki obsegajo in hranijo ves svet – brez njih ni nič popolnega nikjer.”

*V Othellu pride do izraza temna plat ljubezni – ljubosumje –, in to, kako lahko to razdiralno čustvo človekovo srce pogrezne v blato bestialnosti. Vendar ljubosumje, ta “demon zelenih oči”, ne prizadene zvestobe čistega srca, ki krasi Desdemono. Bolj kot se pogreza podoba Othella, bolj se povzdiguje podoba te herojinje, ki na koncu doseže nesmrtnost.

John William Waterhouse, Miranda, Nevihta

John William Waterhouse, Miranda, Nevihta

*V Nevihti Shakespeare prikaže potrebo po preizkušnjah, ki jih mora prestati ljubeči, da bi bil vreden svoje ljubljene. Brez teh preizkušenj poroka v očeh Narave ni legitimna. V tem delu elementali narave uprizorijo poroko Bogov in rojstvo Ljubezni, kar naj bi bil nauk, ki ga mladoporočenca v svojem zakonskem življenju ne bi smela pozabiti.

*Sen kresne noči opeva ljubezen kot očaranost nad obstojem, kot svetlečo iluzijo, ki presega vsa pravila razuma ter združuje ljudi in bogove.

*V Ukročeni trmoglavki je ljubezen prikazana kot prevlada, kot oblast neomajne volje človeka nad Naravo, ki jo predstavlja uporniško dekle. V tem delu je ponazorjeno tudi razmerje med duhom in uporniško psiho in to, kako se lahko njuna ljubezen ohrani le s popolno podložnostjo psihe duhu.

Sir Lawrence Alma-Tadema, Antonij in Kleopatra

Sir Lawrence Alma-Tadema, Antonij in Kleopatra

*Antonij in Kleopatra govori o ljubezni kot o moči, ki človeka poniža. Venera uspava in premaga Marsa, so govorili klasiki. Antonijeva bojevniška gorečnost ošibi in se razblini ob pogledu na čare in lepoto svoje ljubljene. Oba zaideta na stranpoti življenja in se prenehata odzivati na svojo zgodovinsko usodo. Toda ljubezen, ki ju je ponižala v življenju, zmagoslavno preživi smrt.

*V Juliju Cezarju so izpostavljene svete dolžnosti tistih, ki so svoja življenja sklenili z zakonsko zvezo.

*Romeo in Julija je najlepša ljubezenska zgodba, kar jih je bilo kdaj napisanih. To je ljubezen duš dvojčic, ki se znova srečata. Tu niso potrebne preizkušnje, naloge, osvajanje, predanost. Duši se prepoznata, se združita in izgorita v istem ognju onkraj tragične usode. Preizkušnja je ta, da morata poslušati svoje srce. Zaveza se zgodi potem, ko se duši prepoznata. To je ljubezen, ki jo v Indiji imenujejo ljubezen “nebeških pevcev”, blagoslov neba, ki se spusti nad prebujene duše in zahteva večno zvestobo.

*V delu Ljubezni trud zaman nekaj plemičev poskuša zapreti vrata Ljubezni ter se predati strogosti, študiju in samotrpinčenju. Ljubezen naposled vstopi, poruši vse ovire in naloži najtežje preizkušnje tistim, ki so se ji želeli odpovedati. To delo se ponaša z enim najlepših prikazov Ljubezni.

Glavni lik tega dela je Berowne, ki ga krasijo gorečnost, vdanost, izredna prodornost, mentalna jasnost, duhovitost in elegantno izražanje. Zgodovinarka Francis Yates je menila, da je bil navdih za ta lik Giordano Bruno (vidna je tudi podobnost imen), ki je prav v istem času, in to v Angliji, pisal svojeHerojske zanose, ki so razprava o herojski in mistični ljubezni. Giordano Bruno in avtor Shakespearjevih del sta se srečala na dvoru kraljice Elizabete, kjer je italijanski filozof na angleškega dramatika naredil globok in neizbrisen vtis.

Ljubezni trud zaman je tisto delo, ki se najobširneje ukvarja s temo ljubezni kot tako, Berownova himna Ljubezni (tega delu te dramske mojstrovine ne moremo poimenovati drugače) pa jedro tega dela. Tu se jasno izrišejo vse značilnosti Ljubezni in njena celotna moč kot živa moč Narave.

Thomas Stothard, Francoska princesa, Ljubezni trud zaman

Thomas Stothard, Francoska princesa, Ljubezni trud zaman

“V ženskih očeh sem tale nauk prebral: one so knjiga, vir, visoka šola, iz njih vre pravi prometejski ogenj […]. Le kje je pisec, ki ume razkriti tako lepoto, kot so ženske oči? Naša učenost je samo del nas samih in kjer smo mi, je tudi učenost. Če torej najdeš v očeh žensk sam sebe, boš našel tamkaj tudi učenost. […] Ljubezen pa, ki se je učimo v očeh dam, ne ostane le zazidana v možganih, ne, širi se kot zrak in z naglico misli prešinja vse moči v nas ter daje slednji moči dvojno moč – več, kot je terja delo in položaj; obenem pa pogled tako zostri, da oči ljubimca orla zaslepijo. Njegovo uho zazna najmanjši šum, prej kakor tiholazca v svoji hiši. Ljubezen tipa s tanjšimi občutki kot polžev rog – in Bakhus nima bolj razvajenega okusa, kot je njen. Kot Herkules je drzna, kadar pleza v drevesa Hesperid – zvita kot Sfinga in blagoglasna kakor lira Feba, ostrunjena z njegovimi lasmi. Kadar se oglasi, omami zbor bogov nebesa s svojo harmonijo. Pesnik naj piše le, če je v črnilu kaj solz zaljubljenih: takrat bo očaral tudi divjaška ušesa in obudil krotko človečnost v nasilniku. V ženskih očeh sem tale nauk prebral: v njih se kreše prometejski ogenj – one so knjige, umetnost, učene šole, ki obsegajo in hranijo ves svet – brez njih ni nič popolnega nikjer.”

____________

*Prevodi navedkov večinoma vzeti iz slovenskega prevoda dela Ljubezni trud zaman: William Shakespeare, Zbrane gledališke igre, Mladinska knjiga 1978, prev. Matej Bor.