Klavdija Blažun

“Kako lahko uvidiš, kakšna je lepota dobre duše? Obrni se k sebi in poglej.” (Plotin, Eneade)

Marsilio Ficino (1433–1499)

Marsilio Ficino (1433–1499)

Lepota je, podobno kot resnica, ljubezen ali svoboda, skrivnost, ki ji človek nikoli ne pride povsem do dna. V Firencah, ki so bile v 15. stoletju žarišče renesančnega preporoda, so se na florentinski Akademiji, zasnovani po zgledu atenske platonske Akademije, okoli njenega voditelja in enega najpomembnejših renesančnih filozofov Marsilia Ficina zbirali filozofi, znanstveniki, slikarji, pesniki … Napajali so se predvsem v antični filozofiji, zlasti pri Platonu in Plotinu, pri čemer se je znova obudilo poglobljeno zanimanje za lepoto. Ognjevite razprave o tej večni skrivnosti, ki so se vnemale na Akademiji, so bodrile ustvarjalni zanos umetnikov in raziskovalni nemir znanstvenikov. Lepota je bila tudi neločljiva življenjska sopotnica Giordana Bruna, prav tako pomembnega nosilca renesančnega impulza, čeprav ni bil član Akademije, saj je bila ta ob njegovem rojstvu že dobre pol stoletja zaprta.

Zakaj je lepota renesančne filozofe, znanstvenike, umetnike in tiste, ki so v sebi združevali vse troje, tako prevzemala in vznemirjala? Zakaj so jo znanstveniki predano odkrivali v naravi, filozofi prepoznavali v človeku, slikarji očarano prelivali na slikarska platna, vzneseni pesniki pa v verze? V nadaljevanju bomo poskušali odstraniti nekaj peska z danes že zabrisanih sledi renesančne lepote in si vsaj delno odgovoriti na vprašanje.

Lepota kot harmonija

Harmonija je bila za renesančne mislece ena od temeljnih značilnosti lepote. Kozmos, narava in človeško telo naj bi bili lepi zaradi svojih skladnih proporcev in razmerij. Med njimi je na primer zlati rez, ki so ga pri svojih stvaritvah uporabljali številni renesančni slikarji, kiparji in arhitekti.

Toda od kod izvira harmonija in z njo povezana lepota? Plotin, ki je s posredovanjem zlasti Marsilia Ficina in Georgiosa Gemistosa Pletona, pomembno vplival na florentinsko renesanso, govori o božanskem umu ali nevidni božanski inteligenci, ki vsemu pojavnemu daje lepoto in harmonijo:

“Vzemimo na primer dva kamnita bloka, ki ležita eden poleg drugega, pri čemer je en neskladen in ni deležen umetnosti, drugi pa je z umetnostjo izoblikovan v kip boga ali celo človeka. /…./ Tisti (kamniti blok), ki mu je umetnost dala lepoto oblike, ni lep zato, ker je kamen – kajti (v tem primeru) bi bil enako lep tudi tisti drugi – temveč zaradi oblike, ki mu jo je dala umetnost. Toda te oblike ni imela materija, temveč je bila oblika v tistem, v katerem je bila predstava oblike, še preden je ta prišla v kamen.” (Plotin, Eneade)

Plotin (205–270)

Plotin (205–270)

Plotin govori o materiji, ki jo v njegovem primeru ponazarja kamniti blok. Materija oziroma kamen je najprej brez oblike. Ko kamniti blok dobi obliko, postane lep in harmoničen – za razliko od drugega kamnitega bloka, ki je ostal isti. Toda kaj je prvemu dalo lepoto in harmonijo? Harmonična oblika, pravi Plotin. In kaj mu je dalo obliko? Plotin bi dejal, da je ta “umetnik” božanski um, duh oziroma inteligenca: “/…/ bogovi so vzvišeni in lepi in ‘njihova lepota je neizmerna’; toda, kaj jim daje lepoto? To je um in to, da je um v njih dejavnejši (od našega) /…/. Nikakor pa (niso lepi), ker so lepa njihova telesa. Kajti tudi tisti, ki imajo telesa, niso bogovi zaradi tega, temveč prav tako zaradi uma.” (Plotin,Eneade)

Nemerljiva lepota

Vendar se renesančni misleci in umetniki pri odkrivanju skrivnosti lepote niso ustavili samo na harmoniji in razmerjih, ki so merljiva in izračunljiva. Marsilio Ficino, eden temeljnih duhovnih naslednikov novoplatonskega filozofa Plotina, je dejal, da je lepota nematerialna in temelji predvsem na nekakšni notranji “svetlobi” in ne toliko na harmoničnih razmerjih. Govoril je o lepoti, ki ima tudi nemerljivo in neotipljivo plat.

Nekdo je lahko na primer povsem simetričen, harmoničen, po zunanjosti lep, vendar nas ne pritegne ali pa nas celo odbija. Kajti manjka “tisto nekaj”. Nekdo pa lahko po videzu ni ravno za naslovnico revije, toda nekaj na njem nas neustavljivo pritegne in očara – pravimo, da nekaj “izžareva”, da ima “šarm”, da ima – “tisto nekaj” …

Toda kaj je to “tisto nekaj”? Kaj je ta “svetloba”?

Marsilio Ficino je govoril: “Lepota teles je nekakšna živost, milina, drža, ki sije zaradi navzočnosti svoje Ideje.” Po Platonu in Plotinu obstaja Ideja oziroma Pravzor Lepote, ki je nematerialna oziroma nematerialen in se samo odraža v telesih kot harmonija, predvsem pa kot notranja svetloba. Bolj je nekaj oddaljeno od Ideje oziroma Pravzora Lepote, manj ima harmonije in svetlobe. Bližje je Ideji Lepote, več ima harmonije in svetlobe. Ficino to slikovito opisuje s koncentričnimi krogi, ki prehajajo od največje svetlobe proti čedalje večji temi in obratno.

Ideja Lepote je po Ficinu tesno povezana z Idejo Dobrega. Dobro je s prispodobo opisal kot središče krogle, Lepoto pa kot njeno površino, kar naj bi predstavljalo dva vidika iste resničnosti. Platon je poleg Ideje Lepote in Dobrega govoril še o Ideji Pravičnega in Resničnega. Vse te Ideje oziroma Arhetipi naj bi po Platonovih besedah prebivali na “nebu”, to pomeni v nevidni, neotipljivi dimenziji, v svetu duha oziroma v “Svetu Idej”, kot bi dejal Platon, in se zrcalili, odražali v pojavnem svetu.

david2Umetnost kot vidni odraz Ideje Lepote

Toda renesančni misleci so podobno kot Platon menili, da sama, čista Ideja Lepote ni dosegljiva neposredno, temveč do nje vodijo različne stopnice, različni posredniki.

Ena od stopnic je umetnost, zato je prav ta v renesansi doživela takšen razcvet. Umetnost je bila za renesančnega človeka prvi korak k dojemanju neizrekljive in neulovljive resnice, saj je bila vidni odraz Ideje Lepote. Ideja Lepote se namreč po Platonu še najbolj odraža v umetnosti. Tako je bila v renesansi glavna naloga umetnosti odražati Idejo Lepote in s tem človeka tej nevidni, neotipljivi Lepoti tudi približati. Kdor zna začutiti dramatično napetost Michelangelovega Davida, kdor se razneži ob pogledu na rahlo valujoče kodre Botticellijeve Venere, kdor zamaknjeno zre v zagonetne Leonardove portrete, ta je korak bližje skrivnosti Lepote.

Odkrivanje Lepote prek znanosti

Humanisti – od Francesca Petrarce do Pica della Mirandole – so govorili o nevidni enotnosti, ki se skriva za različnimi obrazi človeka, narave in kozmosa. Harmonija je po njihovem mnenju vidni odtis božanskega, lepota pa njegovo obličje, ali – kot je dejal Marsilio Ficino: “Lepota sveta je sijaj božjega obličja”. Umetniki so poskušali odstreti tančice, ki prekrivajo “božje obličje”, s poustvarjanjem lepote in harmonije v naravi, znanstveniki pa z odkrivanjem lepote, ki izhaja iz zakonov narave, njene urejenosti ter matematičnih in geometrijskih razmerij v njej. In nekateri so združili oboje, kot je bil na primer Leonardo da Vinci, ki je poleg umetniškega genija premogel tudi izrednega znanstvenega in iznajditeljskega duha.

flora2Lepota v človeku

Renesansa je začela znova odkrivati tudi lepoto v človeku, njegovo notranjo veličino in potenciale. Lepota človeka naj bi izhajala predvsem iz njegovega skritega, nevidnega bistva, iz njegovega središča, ki je obenem Dobro. Vidni odraz Dobrega, človekovega središča, njegovega “srca” je Lepota, ki se navzven zrcali v njegovih čistih in plemenitih mislih, čustvih in delovanju. Kolikor se njegovo središče, srce odraža v mislih, čustvih in dejanjih, toliko živi Dobro in toliko je lep – lep po notranji svetlobi in dobroti. Spomnimo se zgoraj omenjenega Marsilia Ficina in njegove slikovite razlage s koncentričnimi krogi.

Lepota človeka torej izhaja predvsem iz njegove duše in moči, ki jih ta nosi v sebi. Te moči so vrline, kot so dobrota, pogum, pravičnost, človečnost, velikodušnost, ustvarjalnost, moč imaginacije in intuicije … Na Botticellijevi sliki Pomlad dušo, polno takih vrlin, ponazarjajo cvetovi, s katerimi je posuta Flora na desni strani. Rimska boginja Flora je boginja lepote in harmonije. Na Botticellijevi Pomladi simbolizira lepo, harmonično dušo, polno vrlin oziroma cvetov.

Vendar lahko še opazimo, da Flora s cvetovi seje tudi vrt. S tem simbolizira dušo, ki s plemenitimi dejanji olepšuje svet okoli sebe, dušo, ki za seboj pušča cvetove lepih in dobrih dejanj. Flora je namreč tudi boginja cvetja in pomladi – s tem pa ponazarja dušo, ki daje cvetove oziroma plodove, dušo, ki nekaj ustvarja in nečemu daje življenje.

Duša oziroma Flora prek plemenitih dejanj razvija tudi lastne vrline – s sajenjem cvetov okoli sebe obenem vzcveti tudi sama. Cvetovi so lepi in harmonični, ker so odraz Idej Lepega, Dobrega, Pravičnega in Resničnega. Zato je lepa in harmonična tudi Flora, saj je zaradi svojih dejanj odraz teh Idej.

Pot treh Gracij

Potovanje duše proti njenemu izvoru, proti združitvi z umom, so v renesansi ponazarjale tri Gracije, rimske boginje lepote, ljubkosti in miline, ki so med drugim upodobljene tudi na Botticellijevi znamenitiPomladi.

lepotaPrva Gracija je Lepota (Pulchritud). Lepota je za renesančne filozofe začetek poti, ki se odpira proti misteriju. Kajti Platon je dejal, da tukajšnja lepota, lepota pojavnega sveta, prebudi spomin na resnično, nevidno lepoto in hrepenenje po njej. Duša ob pogledu na tako lepoto namreč začuti nekakšno nepojasnljivo hrepenenje in nostalgijo: “Ko nekdo vidi tukajšnjo lepoto, se spominja resnične (lepote), dobi krila in si okriljen prizadeva vzleteti, in ker ne more, gleda gor kakor ptica, ni mu mar za stvari, ki so spodaj in tako ga obtožujejo, da je v stanju blaznosti.” (Platon, Fajdros)

Platon omenja “blaznost”, v katero zapade duša, ki zaradi lepote, v katero zre, začuti hrepenenje po vrnitvi k lastnemu izvoru, hrepenenje po tem, da bi vzletela proti Svetu Idej. Ta blaznost, to hrepenenje je ljubezen, filozofski Eros, nekaj, kar človeka žene k odkrivanju skrivnosti lastne narave in narave sveta. Zato Platon vSimpoziju pravi, da je “Ljubezen /…/ hrepenenje, ki ga prebudi Lepota.” To je hrepenenje po umu, človekovem nesmrtnem delu, ki je izvor duše in njena resnična domovina.

Povezavi med tovrstno ljubeznijo in lepoto se posveča tudi Marsilio Ficino v delu De amore, ki zajema komentarje k Platonovemu Simpoziju: “Lepota je živa in duhovna milina, ki jo navdihuje sijoč božji žarek /…/; to je milina, ki /…/ radostí naše duše; v rádosti jih ponese proč in tedaj, ko jih nosi proč, jih razvname z ognjem ljubezni.”

Renesančni mislec Giordano Bruno hrepenenje in ljubezen, ki ga prebudi lepota, imenuje “božanski” ali “herojski zanos”, ki človeku pri njegovem vzponu proti Lepemu in Dobremu omogoča, da se odtrga od čutnih in racionalnih spon, ki ga privezujejo za minljivi in omejujoči pojavni svet, ter se dvigne proti božanskemu, večnemu in neskončnemu.

Druga Gracija – ali pot ljubezni in očiščevanja

Ljubezen duše do njenega skritega izvora, do uma, ponazarja druga Gracija, imenovana Čistost(Castitas) oziroma Ljubezen (Amor). To je srednja Gracija na Botticellijevi sliki Pomlad. Nepremično zre v Merkurja na levi strani, ki predstavlja božanski um, po katerem hrepeni. Njeno srce je ob pogledu na lepoto vnela Erosova puščica ljubezni, zato Eros na sliki meri prav na njo. To je puščica, ki v duši druge Gracije prebudi herojski zanos, prebudi jo kakor bežen pogled na čudovito “pokrajino” Sveta Idej, ki jo za hip uzre oziroma – vsaj na začetku poti – bolj zasluti le oko duha ali uma.

3grZato se druga Gracija imenuje tudi Ljubezen (Amor), ker je prav ljubezen gibalo, ki človeka žene k iskanju resnice. Za renesančne filozofe iskanje resnice ne pomeni sterilnega akademizma, niti dlakocepskih analiz, niti hladnega metodičnega raziskovanja zunanjih procesov – le kako bi vse to v človekovi duši zbudilo zanos?! Ne! Za renesančnega filozofa je pot spoznavanja resnice pot neustavljivega hrepenenja po vzrokih stvari, pot globokega zanosa, pot solzà, ki jih ni mogoče zadržati ob nenadnem notranjem odkritju in njegovi presunljivi lepoti, to je pot ognja entuziazma, ki vzplamti v duši iskalca resnice in zaradi katerega lahko pozabi na prostor in čas, na spanje in hrano. Stanje duše, ki ga ponazarja druga Gracija, duše, ki hrepeni po združitvi z umom, zelo lepo opisuje Plotin vEneadah: “Če bi nekdo to videl, kakšno ljubezen bi začutil, kakšno hrepenenje in željo, da bi se s tem združil /…/ Tisti, ki ga še ni videl, si ga lahko želi kot dobro; tisti, ki ga je videl, občuduje njegovo lepoto /…/ in ljubi z resnično ljubeznijo in gorečim hrepenenjem in se smeji drugim ljubeznim in prezira to, kar je prej imel za lepo.”

Podobno stanje opisuje tudi Giordano Bruno: “Naš duh v tako vzvišenem stanju izgubi ljubezen in naklonjenost do vsega drugega – tako tistega, kar lahko zaznamo s čuti, kot tudi tistega, kar lahko dojamemo le z razumom – in združen s to vzvišeno svetlobo postane svetloba in se preobrazi …”

Potem ko duša v nekem trenutku za hip uzre “pokrajino” Sveta Idej, to “svetlobo”, se ji vse drugo zdi manj pomembno in želi si samo še to, da bi do te daljne pokrajine nekega dne naposled pripotovala ter se prepustila objemu široke modrine njenega neba in v njeni mehki travi odpočila ude, utrujene od dolge poti. Kajti po njenem prebujenju iz zemeljskega sna, potem ko Erosova puščica v njej zaneti ljubezen in hrepenenje, je potrebna dolga in strma pot notranjega očiščevanja. Ne zadostuje namreč, če duša samo hrepeni po umu, temveč se mora postopoma očistiti in harmonizirati, da bi postala “sprejemljiva” zanj in se z njim združila. Plotin govori o tem, da je duša odraz uma v nas, ki je nesmrtni in najbolj vzvišeni del človeka oziroma njegove duše. Da pa bi se duša povsem poistovetila z umom, da bi postala um, da bi njegovo zlato zasvetilo s čistim sijajem, se mora očistiti od vsega odvečnega: “Duša z očiščevanjem postane /…/ povsem breztelesna in umna, in cela pripade božanskemu, kjer je izvor lepote in vsega, kar je sorodno duši.” (Plotin, Eneade)

Duša si mora svojo notranjo lepoto in dobroto priboriti, mora se očistiti, kajti nanjo je – kot pri Platonovi znameniti prispodobi o Glavku – “prirasel” del, ki ji je tuj, ki ni resnični del nje in jo vleče proti zemeljskemu, stran od njenega čistega bistva, od uma. To so vse njene hibe, kot so strah, zloba, zavist, različne strasti, zablode, šibkost, dvomi … Tako Plotin pravi: “/…/ mi sami, kadar smo lepi, smo lepi zato, ker smo v tistem, kar nam je lastno. Grdi smo, kadar preidemo v drugo naravo. Lepi smo, kadar poznamo sami sebe, grdi pa, kadar se ne poznamo.” (Plotin, Eneade). Nekaj podobnega je dejal tudi Giordano Bruno v delu Optimizem svobodnega mišljenja: “Kadar si duša zaželi znova pridobiti svojo naravno lepoto, si prizadeva, da bi se očistila, ozdravela in se obnovila. Pri tem uporablja ogenj (ljubezni), kajti duša je kakor zlato, ki je pomešano z zemljo in brezoblično, zato se želi prek ostrih preizkušenj osvoboditi umazanije …”

Platon in Plotin govorita o tem, da je pot duše in njenega očiščevanja dolga ter da se – podobno kot v indijskem nauku o reinkarnaciji – vije skozi številna življenja, kajti modrost in popolnost sta cvetova, ki rasteta na daljnih vrhovih, do katerih vodi strma in težka, predvsem pa dolga pot.

Duša, ki se s postopnim, dolgotrajnim bojem in očiščevanjem osvobaja svojih strahov, dvomov, strasti, navezanosti na minljivo, sebičnosti, skratka vsega, kar ni resnični del nje, postane čista, lepa in harmonična, predvsem pa “prozorna” in “prepustna” za žarke in svetlobo uma oziroma duha. Človek, ki ima tako dušo, v sebi nosi “svetlobo”, kot bi dejala Plotin in Marsilio Ficino.

Notranje oči

Čistejša kot je duša na svoji poti proti cilju iskanja, jasneje se pokrajine duha, nevidne zunanjim očem, izrisujejo pred njenimi notranjimi očmi, očmi uma. Kajti njen pogled je čedalje jasnejši in čedalje manj zatemnjen z zemeljskimi strastmi, strahovi, iluzijami in zablodami. Zato je druga, tj. srednja Gracija pogled odtrgala od pojavnega sveta in ga preusmerila proti Merkurju, božanskemu umu, kot to lahko vidimo na levi strani Botticellijeve Pomladi.

eros1Marsilio Ficino in drugi humanisti renesanse so po zgledu antičnih mislecev trdili, da je treba za spoznanje resnice in skritih vzrokov stvari razviti notranji vid, ki so ga renesančni umetniki ponazarjali s fizično slepoto upodobljenih likov, kot sta na primer slepi Homer na Raffaellovem Parnasu ali Eros z zavezanimi očimi na Botticellijevi Pomladi.

Razvijati notranji vid pomeni zavest vse bolj usmerjati proti skritemu, nevidnemu, bistvenemu. To pomeni razvijati oči uma, ki vidi bistvo, skrito zunanjim očem, in je slep za iluzije pojavnega, vidnega sveta. Plotin namreč ne govori o navadnem razumu, ki lahko vidi le zemeljsko, konkretno, izmerljivo in pojavno, temveč o umu, ki vidi nevidno in neizmerljivo bistvo, to kar je za pojavnim.

In kakšna je pot, ki odpira notranje oči, oči uma? – se sprašuje Plotin:

“Kakšna pot je to? /…/ Ni treba potovati z nogami, kajti te vedno nesó od ene dežele do druge. Ni treba pripravljati niti konjske vprege niti čolna, temveč je treba vse to zavreči in ne gledati, temveč zapreti oči, /…/ in prebuditi (vid), ki ga ima vsakdo, a ga le redki uporabljajo.” (Plotin, Eneade)

Tretja Gracija – radost in porajanje

Tretjo stopnjo na poti iskanja resnice ponazarja Gracija Voluptas oziroma Placer, kar bi lahko prevedli kot Radost. Ficino pravi, da se “ljubezen začne z lepoto in konča z radostjo”. Lepota na začetku poti vname ljubezen do resnice, ko pa duša doseže resnico oziroma vsaj en njen delček, jo prevzameta radost in notranja izpolnjenost – kot je v delu Commento zapisal Pico della Mirandola, ki povzema pot treh Gracij, pot duše proti resnici, z naslednjimi besedami: “Tisti, ki se dviguje proti čedalje večji popolnosti, doseže raven, na kateri se njegova duša povsem združi z umom in kjer /…/ kakor materija, ki jo je zajel ogenj in se je zato spremenila v plamen, očiščena od vseh umazanij zemeljskega telesa in z močjo ljubezni preobražena v ogenj duha, v lêtu proti inteligibilnemu nebu najde spokoj in radost v naročju prvotnega očeta.”

radost2Kako doseči stanje tretje Gracije? Kdor premaga hudo preizkušnjo, kdor po dolgotrajnem notranjem boju in očiščevanju – tako kot druga Gracija – naposled izbori zmago, kdor v nekem trenutku preseže in premaga sebe – ta pridobi izkušnjo in košček spoznanja, košček notranje moči, notranji odgovor, ter pri tem kakor nekakšen “blagoslov” ali darilo doživi notranjo izpolnjenost, radost, ki je ne zna in ne more ubesediti. In to je stanje tretje Gracije ali Placer. Morda ne doseže končne resnice, izbori pa si vsaj kakšno zlato jabolko z vrta Hesperid, jabolko spoznanja in nesmrtnosti, podobno kot Herkul v mitu.

In kar je pri tem najlepše – izkušnjo lahko deli naprej. Morda je pridobil le eno zlato jabolko, eno malo spoznanje, toda to jabolko ima številna semena. In ta semena lahko sadi naprej – podobno kot zgoraj omenjena Flora z Botticellijeve Pomladi, ki po Venerinem vrtu seje cvetove.

Platon pravi, da se Dobremu, lastnemu središču oziroma resnici približujemo prek Ljubezni, toda “na kakšen način in v kakšnem delovanju?” “To delo je porajanje v lepem, tako v telesu kot v duši.” (Platon, Simpozij) Platon namreč ne govori le o ljubezni do spoznanja, temveč tudi o ljubezni kot želji po porajanju, ustvarjanju, naj bo to v duši ali telesu. Duša po Platonovih besedah hrepeni po tem, da bi rodila lepoto, ki je lahko telesna ali duhovna. Vendar pravi, da je bolj vzvišeno rojevanje v duši, kot to velja na primer za pesnike, iznajditelje, dobre in modre vladarje …

Duša torej hrepeni po tem, da bi iz njenega središča, ki je Dobro, izžarevalo lepo, dobro in pravično, kakor Sonce, ki s svojimi žarki osvetljuje vse okoli sebe in vsemu daje življenje. To željo lahko prebudi ljubezen do drugih ljudi, do narave, do stvarstva in vseh živih bitij – vsemu temu želi duša nekaj prispevati, saj dobra duša hrepeni po tem, da bi Dobro v svojem srcu širila naprej. Nihče ni dosegel popolne resnice, toda vsakdo v sebi nosi vsaj košček tega “Sonca”, košček Dobrega – in to lahko širi naprej.

Lepota kot navdih in odkrivanje lastne lepote

Platon v Simpoziju še pravi, da lahko duša poraja samo v lepoti in v stiku z lepoto. Res je, da duša v sebi nosi željo po rojevanju lepote, hrepenenje, da bi ustvarila nekaj lepega in plemenitega, vendar potrebuje tudi zunanjo spodbudo – potrebuje nekoga ali nekaj, kar bo to uspavano hrepenenje, ta “božanski zanos”, kot bi dejal Giordano Bruno, dejansko prebudilo.

Ta zanos lahko prebudi v drugih tisti, ki okoli sebe širi Dobro, tisti, ki je navdih drugim. Tak človek ima “tisto nekaj”, tak človek je preprosto lep – tako kot Flora, boginja lepote in harmonije. In v takega človeka se “zaljubimo” saj v njem začutimo notranjo lepoto, lepoto njegove duše in vrlin, vidimo, da “žari” – in ko to vidimo in čutimo, si na določen način zaželimo postati kot on. Kot sta zapisala Isabelle Ohmann in Fernand Schwarz v delu L’humanisme, Actualité de la renaissance, mora “[h]umanist /…/ na svoji poti premagati tri stopnice, ki ga bodo privedle do popolnega srečanja s skritimi dimenzijami obstoja”. Prva stopnica je “posnemanje, umetnost opazovanja življenja, faza učenja in odkrivanja, ki je odkrivanje Lepote prek harmoničnih oblik narave”. To je torej prva stopnica – prva Gracija, Lepota, ki porodi Ljubezen, zanos, hrepenenje.

Toda sámo navdušenje in zanos še ne zadostujeta niti ne zadostuje golo posnemanje. Potrebni so še”očiščevanje misli, čustev in dejanj prek filozofskega življenja /…/” (I. Ohmann in F. Schwarz,L’humanisme, Actualité de la renaissance) Človek mora stopiti na pot lastnega očiščevanja, spopadanja z lastnimi sencami, pa tudi odkrivanja lastnih notranjih zakladov, lastnih moči – moči dobrote, ljubezni, poguma. In tako se bo nenadoma zavedel, da to, v kar se je “zaljubil” pri nekom drugem, že nosi v sebi. Lepota vrlin v drugem človeku mu je samo pomagala odkriti lastno lepoto, lastne vrline, lastne moči, ki so odraz notranje dobrote oziroma Dobrega. Zato Plotin pravi: “Kako lahko uvidiš, kakšna je lepota dobre duše? Obrni se k sebi in poglej. In če ne vidiš, da si lep, tedaj – kakor ustvarjalec slike, ki mora biti lepa, nekaj odvrže, nekaj drugega gladi, nekaj ravna, nekaj pa čisti, vse dokler se na sliki ne pojavi lep obraz – odvrzi vse odvečno in popravi vse, kar je popačeno, in z očiščevanjem stori, da temno postane svetlo, in ne prenehaj klesati svoje podobe, vse dokler pred teboj ne zasije božanska slava vrline /…/” (Plotin, Eneade)

Giordano Bruno (1548 - 1600)

Giordano Bruno (1548 – 1600)

Ko renesančni in antični filozofi govorijo o človekovem približevanju resnici in svoji skriti, božanski naravi, svoji notranji lepoti in dobroti, ne pomeni, da je ta nekje zunaj, nekje daleč. Lepota ni samo v nekom, ki ga navdihuje, ali v nečem, kar v njem zbuja zanos, ni nekje v daljnih krajih ali na nekakšnem oddaljenem Olimpu z vrhom v oblakih, temveč je ta v njem samem. Lepota, po katerih hrepeni, je njegova lastna lepota, lepota njegove duše, da pa bi ta zasijala v vsej svoji polnosti, mora očistiti vse odvečno, “za kar sploh ni treba dvigniti pogleda proti nebu niti dvigovati rok kvišku, ni treba obiskati svetišča niti kipom utrujati ušes, da bi uslišali naše molitve; temveč se je treba spustiti do dna samega sebe, kajti Bog je blizu, z vsakim in znotraj vsakogar med nami /…/”, pravi Giordano Bruno v delu Optimizem svobodnega mišljenja.

Dvosmernost poti

Videli smo lahko, da je pot treh Gracij dvosmerna. Z ene strani se začne pri Lepoti, prvi Graciji. Ta prebudi Ljubezen, drugo Gracijo, ogenj notranjega nemira in zanosa, ki spodbuja k odkrivanju resnice, kar pa pomeni notranji boj in notranje očiščevanje. In nazadnje sledi spoznanje, izkušnja, ki jo na svoji poti pridobi duša. Vendar se pri tem ne konča – ko si duša pribori plodove spoznanja, zlata jabolka nesmrtnosti, se pot obrne – te plodove, ki si jih je priborila, si želi deliti z drugimi – ne tako, da jih podari, temveč tako, da posadi njihova semena, tako, da postane zgled in navdih drugim. Kajti semena bo moral naprej zalivati in njihove poganjke negovati tisti, ki potrebuje navdih in vodnika na poti iskanja resnice. Skušal si bo priboriti podobne plodove, podobne izkušnje, podoba spoznanja – vendar se bo moral pri tem opirati na lastne moči, te neprecenljive moči ali vrline, ki jih je v človeku znova odkrivala renesansa. Odkril bo lepoto in dobroto, in ne le to – odkril bo, da to nosi v sebi. In tako bo lahko tudi sam naprej zgled in navdih drugim … Lahko bo sadil semena iz svojega priborjenega zlatega jabolka.

V resnici sta prva Gracija, Lepota, in tretja Gracija, Radost, nerazdružljivi. Kajti vsakdo v sebi nosi nekaj, kar lahko da, s čimer lahko navdihuje druge in jim kaže pot. Vendar nihče ni popoln, nihče ne pozna popolne resnice, nihče ni prodrl v vse globine svojega notranjega bitja in prehodil vseh širnih prostranstev pokrajin duha. Zato vsakdo potrebuje tudi navdih, zgled, nekaj, kar bo občasno potrkalo na vrata njegove uspavane duše in jo povabilo v novo pustolovščino odkrivanja resnice.

Dovzetnost za lepoto in njeno ustvarjanje

Kdor doživi navdih zaradi lepote, ki jo uzre in začuti v nekom ali v nečem, ga doživi zato, ker znaprepoznati to lepoto. Da pa bi jo prepoznal, mora v sebi že nositi zametek te iste lepote. Sokrat bi dejal, da je njegova duša že “noseča”, potrebuje pa samo “babico”, ki bo pomagala to lepoto roditi. Tako kot nekdo, ki nima dovzetnosti za Mozartovo glasbo, v njej ne bo prepoznal lepote oziroma ob njej ne bo začutil zanosa, niti duša, ki še ni prebudila določene dovzetnosti za lepoto, te ne more prepoznati. V tem smislu Plotin pravi:”Da bi lahko duša dojela lepoto, je morala sama postati lepa v pogumnem vzpenjanju prek očiščevanja.” In na nekem drugem mestu še: “Prizoru se je treba približati, potem ko sta opazovalec in opazovano postala sorodna. Kajti oko ne bi nikoli videlo Sonca, če mu ne bi postalo podobno, niti ne bi duša videla lepote, če ne bi postala lepa. Zato – če želiš zreti v Boga in Lepo – najprej postani popolnoma podoben Bogu in popolnoma lep.” (Plotin,Eneade)

In kdor zna videti lepoto – ne le zunanjih oblik, temveč lepoto, ki se skriva za pojavnostjo – jo zna tudi ustvarjati, ne glede na to, kaj ustvarja in kam usmerja svoje delovanje. Nedvomno so jo znali videti najznamenitejši renesančni umetniki, saj sicer ne bi mogli na platna ali v kipe prenesti moči oziroma ideje Lepote. Isabelle Ohmann in Fernand Schwarz sta v delu L’humanisme, Actualité de la renaissance zapisala, da je bila v renesansi: “[u]metnost /…/ odraz božanskega, umetnik pa njen prerok – izrazil ga je lahko predvsem zato, ker je lahko to božansko zaradi svoje posebne dovzetnosti dojel. Zato je bil resnični umetnik predvsem tisti, ki je to lahko dojel, ne pa nekdo, ki je obvladoval samo tehniko in oblike.”

Podobno je tudi Leonardo da Vinci zapisal: “Včasih se umetnost enači s tehniko, toda človek doseže tehniko s stanovitnostjo in voljo, resnično umetnost pa s približevanjem notranji popolnosti, popolnosti duše, ki je ni mogoče z ničimer izmeriti niti razložiti z razumskimi metodami, ker presega materijo in razum.” (M. Á. Padilla Moreno, El arte y la belleza)

***

Merila lepote se s časom morda spreminjajo, zato je lahko renesančni človek Botticellijevo Venero doživljal nekoliko drugače kot sodobni človek. Vendar gre pri tem le za vrhnjo plast lepote – plast duha časa, trenutne mode ali trenutnega okusa … Plast, ki se slej ali prej odlušči, da bi jo nadomestila nova, drugačnih barv in oblik. Toda renesančnih filozofov in umetnikov ni zanimala ta vrhnja plast. Zanimalo jih je nekaj globljega. Nekaj, kar nagovarja skritega, nevidnega notranjega človeka. Nekaj, zaradi česar nam še danes vzame sapo ob pogledu na strop Sikstinske kapele, nekaj, kar nas še danes napolni z mirom in harmonijo ob pogledu na freske v Raffaellovih stancah in nekaj, kar nas še danes neustavljivo privablja v Uffizzi.

Pri tem ne potrebujemo dolgih razlag, niti intelektualiziranja, niti dlakocepskega seciranja – resnično, večno lepoto prepozna tisti, ki jo nosi v sebi …