prof. Andrija Jončić, predsednik NA na Hrvaškem

To je legenda, ki je vselej najbolj vznemirjala človeka zahodne civilizacije. Gre za poglavitni novoveški mit, ki je predstavljal temeljni vzorec kulturne socializacije evropske družbe po antičnem obdobju. V preteklih osmih stoletjih so bili o kralju Arturju in vitezih Okrogle mize napisani številni komentarji in različice, ta mit pa je še zmeraj ukoreninjen v ustnem izročilu večine evropskih ljudstev. Številna mesta so na svoj način prikazovala legendo o kralju ali velikem vitezu, ki spi skupaj s svojo druščino.

king_arthur_3Pomembna značilnost arturjanskega mita je, da ne gre le za arhetipski prikaz nečesa, kar se je zgodilo v preteklosti, temveč vsebina mita prikrito traja do tistega trenutka v prihodnosti, ko se bo Kralj Artur skupaj s svojimi vitezi prebudil in ponovno vzpostavil pravičnost.

Izvori mita

Dolgo je veljalo, da je lik kralja Arturja popolnoma izmišljen. Vendar pa so v zadnjih nekaj desetletjih po obsežnih zgodovinskih in arheoloških raziskavah ugotovili, da je britanski poglavar zares obstajal v V. stol. Boril se je proti anglo-saksonski invaziji. Britanci so bili pravzaprav Kelti, ki so živeli v osrednjem in južnem delu Velike Britanije. Okrog leta 420 je vladar rimske Britanije zavladal barbarskim Anglom in Sasom. Dvajset let kasneje so se Angli uprli centralni oblasti. Po pol stoletja trajajočih bojih so Britanci zmagali, vodil pa jih je Artur, ki je ponovno vzpostavil obliko oblasti rimskega cesarstva. Artur je oblast prevzel leta 470 po smrti Ambrozija Avrelijana in njegova vladavina je trajala okrog 20 let. Po zapisih je bil Artur močan, pravičen vladar, ki je svoje ljudstvo ščitil pred barbari in barbarstvom.

Arturjeva slava se je hitro razširila. Že v VI. stol. ga opeva nek galski pesnik, medtem ko piše o nekem drugem bojevniku, ki je živel po Arturju, za katerega pravi: “A vseeno se ne more meriti z Arturjem.”

V istem stoletju delo ”De excidio et Conquestu Britanniae” govori o Arturjevi oblasti, vendar ne omenja njegovega imena, temveč Ambrozija Avrelijana. Kasneje, sredi XI. stol. o Arturju piše galski puščavnik Nenij. Opisuje ga kot bojevniškega vodjo, “dux bellorum” Britancev, ki so se do konca V. stol. borili proti osvajanju Anglosaksoncev.

Artur je prav tako omenjen v kroniki ”Annales Cambriae”, ki je nastala konec X. stol in je napisana v latinščini: “V bitki Monte Badom je Artur nosil križ našega gospoda Jezusa Kristusa pred svojimi ljudmi tri dni in tri noči – in Britanci so zmagali.” Na koncu je še zapisano: “V bitki Camlann sta Artur in Medraut umrla.” Medraut je pravzaprav Mordred, izdajalec in uzurpator kraljestva.

“Zgodovina Britanskega kraljestva” Geoffreya de Monmoutha je na nekaterih mestih sicer rahlo dvomljiva, saj se naslanja na tradicionalno ustno izročilo. Vendar pa tukaj vseeno lahko najdemo posamezne epizode iz Arturjevega življenja, ki so kasneje postale predloga za druge pisce. Geoffrey svojo zgodovino začne pri mitskem Eneju, iz katerega po njegovem mnenju izvirajo britanski kralji v drugem rodu vse do Utherja Pendragona, ki je z Ygerno, ženo enega svojih plemičev, dobil sina Arturja. To je začetek prvega arturjanskega mita, kjer lahko najdemo povezavo s starodavnimi grškimi miti, čeprav ta ni zgodovinska. Artur je rojen na isti način kot Herkul, čigar oče je prevzel podobo Amfitriona, da bi se približal njegovi ženi Alkmeni.

Geoffrey de Monmouth ni zapisal ničesar o Arturjevem otroštvu. Šele poznejši avtorji, kot je na primer Thomas Malory v XV. stol., so zapisali, da je Merlin otroka predal Siru Hectorju, ki je imel sina Kaya iste starosti.

CamelotŽe v času starih kronistov je bilo razširjeno verovanje, da je bilo prizorišče večine starih viteških zgodb Arturjev čudoviti grad Camelot v velikem mestu nekje na zahodu kraljestva. Nedaleč od glastonburyjske opatije je mesto Cadbury v grofiji Somerset. Zgodovinar John Lelend, ki je živel v času dinastije Tudor v XVI. stol., je zapisal: “Na jugu Cadburyja je stal Camelot, ki je bil nekoč znamenit grad ali dvorec. Ljudje vedo samo to, da je kralj Artur po govoricah sodeč pogosto prebival v Camelotu.”

Kasnejše arheološke raziskave so potrdile, da je bila ta utrdba iz železne dobe ponovno nastanjena za daljše obdobje po padcu rimske uprave konec IV. stol. Obstajajo tudi zgodovinski zapisi o nekem močnem britanskem vodji, ki se je s svojimi bojevniki vselil v ta dvorec in pil vino, uvoženo s kontinenta, v posodah mediteranskega porekla. Ostanke teh posod so dejansko našli v dvorcu.

Nastanek mita

Ne glede na zgodovinska dejstva, ki govorijo o resničnem obstoju britanskega vodje Arturja v V. stol., pa se fragmenti mita o Arturju pojavijo šele s prihodom viteštva v srednjem veku. Pisne fragmente namreč najdemo šele konec XI. stol. kot odgovor na duhovna iskanja ljudi, ki so živeli v tedanji Evropi.

S približevanjem letu 1000 n. št. je hitro zavladal strah pred koncem sveta. Ta pojav je povezan s hebrejsko tradicijo o prihodu Antikrista in novega Mesije. “En kralj, ena dežela,” je bilo geslo, ki so ga pogosto vzklikali. V tistem času so se ena za drugo vrstile naravne nesreče: epidemija, lakota, pojavljala so se zlovešča znamenja, kot so kometi in sončni mrk, itd. Ozračje, ki je bilo polno pesimizma in katastrofizma, je skorajda paraliziralo gospodarstvo XI. stol.

Po letu 1033 (tisoč let po Kristusovi smrti) sta kolektivni strah in pokora začela pojenjati. Evropa je šele tedaj začela razvijati svojo lastno civilizacijo, ki se je odražala v politiki, gospodarstvu, kulturi in religiji. V Nemčiji, Franciji in Angliji se je oblast centralizirala z vzpostavitvijo lokalne uprave, katere naloga je bila ohranjanje kraljevih zakonov. Zahvaljujoč močni oblasti je bil rešen problem fevdalne anarhije, okrepil se je srednji sloj in sledil je razvoj mest.

V tem času se organizirajo številne skupine idealistov, ki imajo, kljub temu da propadajo, dolgoročen vpliv na cerkev in družbo. Svoje težnje kanalizirajo skozi simbole kralja Arturja, vitezov Okrogle mize in Svetega grala. Na začetku preko teh simbolov iščejo odrešitev in beg pred kruto resničnostjo, kasneje pa v njih uvidijo nekaj, za kar je vredno živeti in se boriti. Tako nastanejo viteški redovi in duhovno viteštvo.

SV_DV-16Po drugi strani je začetek srednjeveškega viteštva povezan s pojavom bojevnika konjenika, predvsem v Franciji konec X. stol., ko konjeniki postanejo najpomembnejša bojna enota. Vitezi konjeniki so nastali zaradi potrebe plemstva in Cerkve, ki sta potrebovala obrambo pred sovražniki, roparji in cestnimi razbojniki. Cerkvi je vse bolj ustrezal tak tip bojevnika, ki ga je prilagajala krščanskemu duhu ter boju proti nepravičnosti in brezverstvu. Iz okrilja cerkve prihajajo tudi znameniti pisci arturjanskega mita, na primer Robert de Boron, ki je živel v XII. stoletju.

Viteštvo je postopoma dobivalo evropske razsežnosti in od XII. stol. dalje postajalo oblika socialnega, moralnega in religijskega vedenja s posebnim poudarkom na vrlinah, pogumu, častnosti in služenju.

S stapljanjem dveh različnih moralnih pojmovanj je nastala viteška etika. Po eni strani so bili vitezi “Militia Christi”, posredniki med božanskimi močmi in ljudmi, po drugi strani pa je nanje vplivala dvorska etika, kjer je njihove herojske podvige navdihovala ljubezen do dame. Z ezoteričnega stališča je bila dama poosebitev vitezove duše, ljubezen pa je bila platonskega značaja.

Vzporedno s pojavom te družbene strukture so se v pisni obliki pojavile tudi zgodbe o kralju Arturju, vitezih Okrogle mize in Svetem gralu, od koder je srednjeveško viteštvo črpalo svoj navdih. Do XI. stol. se je legenda o kralju Arturju prenašala z ustnim izročilom, v XII. in XIII. stol. pa so bile napisane najpomembnejše zgodbe arturjanskega mita. Pri tem gre večinoma za krščanske priredbe keltskih in germanskih legend in mitov, ki nam prenašajo tisočletna učenja z značilnostmi časa, v katerem so nastale.

V krščanstvu je Artur Kristusov predstavnik na zemlji. Je varuh vere in kralj, ki se zoperstavi silam zla. A kljub temu da je bil viteški ideal po eni strani krščanski, je presegal cerkvene okvire in imel tudi posvetni in ezoterični karakter. Evropski kraljevski dvori so bili prizorišče, kjer se je po vzoru Arturjevega Camelota oblikoval ideal. Vsi znani pisci, ki so prenašali ta mit, so bili pod zaščito plemstva in kraljev.

Kratka vsebina legende

Angleški vitez Uther se zaljubi v lepo Ygerno, ženo Gorloisa, cornwallskega vojvode. S pomočjo Merlinove magije se Uther spremeni tako, da je podoben Gorloisu, in tako je spočet Artur. V istem času Gorlois umre v boju, kar Utherju omogoči, da se poroči z Ygerno. V zameno Uther Merlinu obljubi, da mu bo dal otroka, ko se ta rodi. Kmalu po rojstvu Merlin odpelje Arturja in njegovo vzgojo prepustil častnemu vitezu Hektorju.

excaliburPo Utherjevi smrti Merlin položi kamen, v katerega je zaboden meč, da bi preprečil razdor v kraljestvu in Arthurja pripeljal na prestol. Na držaju meča so bile z zlatimi črkami vrezane naslednje besede:

“Kdorkoli potegne ta meč iz tega kamna, je pravi kralj cele Anglije.”

Začelo se je potegovanje za meč, kajti mnogi ambiciozni plemiči so si želeli angleškega prestola. Vendar pa ga nikomur ni uspelo izvleči – z izjemo Arturja, ki je slučajno prišel mimo in uspešno opravil ta podvig.

Potegnil ga je brez napora in odnesel svojemu bratu Kayu, ki je meč potreboval za turnir. Kay je takoj prepoznal meč in zahteval angleški prestol. Sir Hektor je uvidel Kayevo zvijačo in naposled je ta moral priznati resnico. Meč so ponovno zapičili v kamen in Artur ga je kot dokaz pred vsemi z lahkoto izvlekel, in to celo večkrat …

Meč v kamnu

Ekskalibur, Arturjev meč, ki ga je potegnil iz kamna, je predstavljal preizkušnjo kraljevske sposobnosti. Preden postane kralj ljudstva, vladar ljudi, mora pravi kralj najprej biti gospodar in vladar samega sebe. Preden poskuša vpeljati red in pravičnost v svoje kraljestvo, ga mora utrditi znotraj sebe.

Zato je meč v kamnu simbol človekovega stanja – duha, zaprtega v materijo, duše kot ujetnice in sužnje fizičnih, čustvenih in mentalnih želja, strasti. Ta simbol nam govori, da večina ljudi ni dovolj svobodna, da bi ravnala tako, kot resnično želi.

Artur je dosegel svojo svobodo, saj je premagal svojo nižjo naravo, ki je njegov duh priklepala na telesne nagone. Potegnil je meč iz kamna, kar pomeni, da je lastno voljo osvobodil oblasti svoje nižje narave. Na ta način je postal sposoben vladati samemu sebi, kar je poglavitni pogoj za modro in pravično vladanje svojim podanikom.

Okrogla miza

okrogla-mizaOsrednji simbol arturjanskega mita je Okrogla miza, ki predstavlja najvišji način uresničenja viteškega ideala. Artur in njegovi vitezi so živi primer potencialov človeštva. Okrogla miza, ki jo je izdelal Merlin, ima magične lastnosti, saj lahko transformira ljudi. Miza pretvarja svinec človekovih pomanjkljivosti v zlato viteških vrlin. Ima moč uresničitve ideala, saj omogoča, da si izoblikujemo kriterije in razvijemo čut za odgovornost. Na ta način budi navdih, ki posameznika usmerja k pravilnemu delovanju in ga povzdiguje na raven tistih, ki so dosegli ideal.

Okrogla miza je tudi simbol “božanskega reda” ali naravne ureditve, ki jo Konfucij imenuje zakon Li, zasledimo pa ga tudi pri Platonovih arhetipih. To je starodavno učenje, ki govori o manifestiranem vesolju kot odrazu božanskega in popolnega vesolja. Okrogla miza je odslikava božanskega reda oziroma ureditve vesolja. Miza je okrogla kot univerzum, ki je brez začetka in konca. Tako kot Sonce vlada zakonom zodiaka, tudi Artur vlada svojim vitezom, ki jih je dvanajst. To arhetipsko načelo je simbol univerzalne hierarhije znotraj človeka – Artur je vladajoče načelo, duh, vitezi pa so nižji elementi, ki postopoma postajajo vse bolj subtilni, saj doživiljajo transformacijo (na fizični, čustveni in mentalni ravni) in s pomočjo duha duši prinašajo mir in pravičnost. Ko Artur postane kralj, nemudoma okoli sebe zbere najboljše viteze. Ti se skupaj borijo proti uporniškim, sebičnim baronom in jih po številnih bojih premagajo. To simbolizira boj, ki čaka vsakogar od nas. Dokler ni kralja, sebični elementi grabijo svojo priložnost in povzročajo stanje kaosa. Vojne ne napovejo le duhu, temveč se izzivajo tudi medsebojno, tako da niti sami niso srečni. Želeni mir duše lahko prinese samo kralj, vendar ne tisti, ki je bil izbran med pohlepnimi baroni, temveč pravi kralj, naravni kralj, edini, ki lahko potegne meč iz kamna. V vsakomur od nas Artur, prihodnji kralj, čaka na svoj poziv v boj, začetek notranjega boja, zato da bi naposled pravica, mir in red nadomestili nepravičnost, sovraštvo in anarhijo.

galahad1Ideal viteštva

Ideal viteštva je ideal Okrogle mize. To v srednjem veku ni pomenilo samo nošnje orožja, boja z zmaji in občasnih spopadov na turnirjih, temveč je bila to tudi zunanja oblika, pedagoški prikaz nečesa, značilen za tedanjo Evropo, ki je bil bodisi resničen ali pa izmišljen.

Pri tem je pomemben predvsem duh viteštva, stanje zavesti in notranje bojevitosti. Pravi vitez v sebi združuje vrline bojevnika in mistika. To se ne nanaša na današnjo predstavo vojne in misticizma, temveč na prej omenjeno notranjo bojevitost in etično težnjo po uresničenju viteškega ideala. Simbol tega v Arturjevem mitu je iskanje Svetega grala. To je vrhunec viteškega ideala, ki ga je možno uresničiti na zemlji.

Ko Okrogla miza vzpostavi pravico na zemlji, Artur in njegovi vitezi doživijo vizijo Svetega grala. Pravijo, da je slednji med drugim tudi kelih, v katerem je Jožef iz Arimateje prinesel Kristusovo kri v Britanijo. V keltski mitologiji najdemo nekaj zelo podobnega, tj. “kotel izobilja”, ki lahko nasiti še tako lačnega in žejnega človeka. Tako kotel kot tudi kelih vsebujeta isto – “vode večnega življenja”.

Od vseh vitezov, ki so se podali na iskanje Grala, ga je samo eden lahko videl v popolnosti. To je bil Galahad, vitez čistega srca. Pravijo, da vode večnega življenja lahko pije samo tisti, ki je postal tako čist kot te vode same. Popolna vizija Svetega grala predstavlja zadnjo stopnico v človeški evoluciji in ko Galahad doseže popolnost, ni več ničesar, kar bi lahko dosegel na zemlji. Zato na svojo lastno željo hitro umre.

mort-d-arthurOkrogla miza zatem razpade, ker je dosegla svoj vrh. Krog je sklenjen. Kralj Artur je težko ranjen v zadnji bitki proti izdajalskemu vitezu Mordredu in v čolnu ga odpeljejo na magični otok Avalon, da bi se njegove rane zacelile. Toda še preden odpluje, obljubi, da se bo ponovno vrnil, ko se bo še enkrat ponovil enak ciklus. Pojavil se bo še en Galahad in morda celo več Galahadov, ki bodo dosegli popolno vizijo Svetega grala. Ti ciklusi se bodo nadaljevali, vse dokler vsaka človeška duša ne doseže iste popolnosti kot kralj Artur in vitez Galahad. Vse do tedaj pa bo kralj Artur tako kot Sonce vzhajal in zahajal do trenutka, ko ljudje ne bodo več potrebovali njegove svetlobe.

Z drugimi besedami – ta mit nam prenaša učenje o izvoru sveta in vladavini duha nad materijo. Če se moči duha in materije ciklično izmenjujeta, se bo z vrnitvijo “Arturja in njegovih vitezov” vedno znova vzpostavljal red sveta, ko bo moč človekovega duha premagala moč materije in tako omogočila napredek na evolutivni poti nabiranja izkušenj.

Na žalost danes ta mit v glavnem služi zabavi otrok in romantičnemu preživljanju prostega časa. Pozabili smo namreč, da je predstavljal velik navdih in ideal za ljudi poznega srednjega veka in postavil temelje naše moderne civilizacije. In najpomembnejše od vsega – pozabili smo, da Artur spi v vsakem od nas in da moramo pravičnost, preden jo skušamo vzpostaviti na tem svetu, vzpostaviti najprej v sebi.