Sabine Leitner

V razvitem svetu raven splošne in matematične pismenosti, razgledanosti in lepega vedenja vse bolj upada. Poleg tega je milijone mladih nezadovoljnih s šolskim sistemom in čeprav so se pretekle generacije krvavo borile za to, da bi vsem postalo dostopno to, kar je bilo nekoč privilegij bogatih, v formalnem izobraževanju ne vidijo nobenega smisla. V Veliki Britaniji na primer število tistih, ki izostajajo od pouka, že leta narašča in ta težava se je tako zaostrila, da britanska vlada plačuje najbolj nezadovoljnim šolarjem, da bi nadaljevali šolanje in da ne bi izostajali od pouka.

Politične oblasti so pod močnim pritiskom jaIzobraž. 1vnosti, da bi rešile to težavo, in v zadnjih 10 letih je bilo v evropskem izobraževalnem sistemu narejenih več sprememb kot v katerem koli drugem desetletju. Toda nobena od teh sprememb ni preusmerila trenda, učitelji pa postajajo utrujeni od tega, da morajo upoštevati nenehno spreminjajoče se vladne ureditve, ki povečujejo njihovo delovno obremenjenost, vendar brez pričakovanih izboljšanj.

Vir te težave ni v pomanjkanju sredstev. Vlada namreč v večini primerov dosledno vse več denarja namenja šolstvu in sodobne šole se ponašajo z visoko tehnološko opremo, vključno z računalniki, interaktivnimi tablami, širokopasovnim internetom itd. Ne manjka niti teorij, študij, statistik o vzgoji in znanstveni napredek je prinesel boljše razumevanje razvoja človeških možganov. Zakaj smo torej kljub najboljšim možnim materialnim sredstvom in, v kar sama sicer ne verjamem, nenehnemu linearnemu napredku dosegli takšno stanje?

Težava torej ni omejena le na državni vzgojno-izobraževalni sistem, temveč vključuje tudi starše, ki so vse bolj zbegani glede tega, kako vzgajati svoje otroke. Raztrgani so med liberalnimi in avtoritarnimi teorijami, bojijo se, da bi povzročili nepopravljive travme ali svojim potomcem “vsilili” svoje poglede, nemočni so pred zunanjimi vplivi televizije in interneta, poleg tega pa so tudi bolj izčrpani in imajo manj časa zaradi služb, ki so zahtevnejše od služb katere koli prejšnje generacije. Ker se bojijo, da bi aktivno škodovali otrokom, so se zatekli k pasivnemu pristopu, pri katerem čim manj posegajo v “naravno” odraščanje svojih otrok. Toda glede na raziskave obstaja nedvomna povezava med tem pasivnim pristopom ter skokovitim porastom mladostniškega prestopništva in neprimernega vedenja.

Izobr.2To ne pomeni, da so bili starši iz preteklih generacij bolj vešči pri vzgoji, temveč je razlika v tem, da so imeli skupek vrednot in da je obstajalo splošno nenapisano pravilo glede tega, kako vzgajati otroke. V ozadju današnje krize sta pomanjkanje jasnega in celovitega pogleda na vzgojo in izobraževanje ter vsesplošno razhajanje glede katerega koli vzgojno-izobraževalnega vprašanja. To razhajanje daleč presega zdrav spopad med idejami, ki je potreben, da bi se ustvarila pozitivna dinamika, ki omogoča nenehno izboljševanje. To razhajanje je odraz veliko globljega pomanjkanja enotnosti in celovitosti. Je odraz krize identitete, smisla in namena sodobnega človeka. Ne vemo več, kdo smo, od kod prihajamo niti kam gremo. Kriza zahodnega vzgojno-izobraževalnega sistema je torej odraz krize zahodne civilizacije.

Povezava med vzgojo in kulturo

V enciklopediji Britannica je vzgoja opredeljena kot “prenos vrednot in akumuliranega znanja posamezne družbe”. Ta proces je enakovreden antropološkemu pojmu “inkulturacije”. Od vseh živih bitij je človek edino, ki ima kulturo v pravem pomenu. Za živali na splošno ni znano, da bi imele kulturo in da bi bile sposobne svoje veščine prenašati naprej na prihodnje generacije, razen genetsko. Človek pa ima sposobnost prenosa nematerialnih pojmov, in to ne genetsko. Tako lahko prenaša znanje, vrednote in ideje, ki mu pomagajo ne le preživeti, temveč tudi vse bolj obvladovati svoje okolje.

Kultura ni možna brez vzgoje in izobraževanja niti nista možna vzgoja in izobraževanje brez kulture. Kako bi lahko poučevali jezik brez opiranja na svoj lastni jezik? Kako bi lahko poučevali glasbo brez sklicevanja na velika glasbena dela preteklosti? Kako bi lahko poučevali znanost brez poznavanja velikih odkritij in dosežkov naših prednikov?

Kultura ni cilj, temveč sredstvoIzobraž.2

Pomembno je razumeti, da gledano z višje perspektive kultura sama po sebi ni cilj. Namen inkulturacije navsezadnje ni le prenos in ohranjanje posamezne kulture. Namen kulture je pospešiti človekovo evolucijo.

Z inkulturacijo se v nekaj letih svojega življenja naučimo to, za kar je človeštvo potrebovalo tisoče let. Človek lahko postane človek le z inkulturacijo. Pogosto pravijo, da je namen vzgoje oziroma izobraževanja (v ang. “education”) “potegniti ven” (v lat. “educere”) notranji potencial. Brez kulture ter vzgoje in izobraževanja ne bi mogli razviti tega potenciala. Jamski ljudje so imeli enak potencial za branje in pisanje, znanost in umetnost kot njihovi sodobni potomci. Ker pa niso imeli ustreznega okolja, niso mogli teh veščin razviti. Da bi razvili svoj notranji potencial, vedno potrebujemo zunanji poriv. Kot ima seme potencial, da zraste v drevo, vendar to ni mogoče brez ustreznega okolja in zunanje spodbude, kot sta voda in svetloba, podobno tudi ljudje potrebujejo pravo okolje (kulturo) in zunanje porive (vzgojo in izobraževanje), da bi razvili notranji potencial. Sposobnosti govora ne razvijemo brez zunanjega modela govora, ki ga lahko posnemamo, ljubezni ne moremo razviti, če je ne doživimo, in če bi živeli med živalmi, se niti ne bi mogli naučiti hoditi pokončno.

Vzgoja je več kot vsota svojih delov

Sprejeti moramo, da bo vzgoja vedno subjektiven proces. To do določene mere neizogibno pomeni, da bomo na druge prenesli svoj pogled, svoj način razmišljanja, svoje vrednote in svoja prepričanja. Ker pa noben posameznik in nobena civilizacija nista popolna, to pomeni tudi, da bomo nanje prenesli svoje omejitve, svoje pomanjkljive načine razmišljanja, svoje predsodke in svoje napačne domneve.

Čeprav namreč drži, da ljudi njihov “podedovani pogled na svet” ne le neizmerno obogati, temveč tudi omejuje, moramo razumeti še en pojav – to je človekova zmožnost, da preseže notranje in zunanje omejitve, da se prilagodi novim okoliščinam ter da ustvari nove in boljše oblike civilizacije. Če ljudje ne bi imeli te zmožnosti, potem ne bi bil možen noben napredek. Bogata tapiserija človeške zgodovine je polna primerov, da nismo zlahka zadovoljni s tem, kar smo dobili od svojih staršev. Nasprotno, čutimo potrebo po osvajanju novih obzorij, odkrivanju novih paradigem in nenehnem izboljševanju svojih okoliščin.

Želimo se razvijati. Nismo le roboti, ki se hranijo z različnimi informacijami. Smo živi in si želimo rasti. Zato ni najpomembneje to, kar učimo in prenesemo naprej. Veliko pomembneje je, kaj v vsakem posamezniku prebudimo. Kulturni elementi niso digitalni podatki, temveč živi elementi, ki imajo moč, da prebudijo speče življenjske moči v človeški duši. Vzgoja ne pomeni prati možgane otrokom in jih programirati, da bi nadaljevali hojo po poti, ki so jo začrtali starši, temveč da bi prebudili svoj edinstveni notranji potencial. Vzgoja je več kot vsota svojih delov, ker bo njen učinek vedno večji od njenega vzroka.

Izobr.4Razumevanje naše krize

Vsak učitelj ve, da mora za dobro predavanje vedeti, kaj želi prenesti, kaj je namen predavanja in kaj bo njegov rezultat, kakšna so najboljša sredstva za dosego teh ciljev ter kakšne sposobnosti in potencial imajo njegovi učenci. Pomanjkanje jasnosti glede ciljev, slabo razumevanje predmeta in mlačno prenašanje snovi bi vsekakor prinesli nezadovoljive rezultate. Enako velja za vzgojo in izobraževanje na splošno. Da bi zagotovili dobro vzgojo in izobraževanje, nam mora biti jasno, kaj je njun namen, zelo dobro moramo razumeti zgodovino in kulturo ter imeti jasno vizijo prihodnosti. Prav tako moramo imeti poglobljen uvid v človekovo naravo in v lastnosti, ki jih mora človek razvijati, da bi se lahko spopadal z izzivi prihodnosti.

Vzrok naše sodobne krize je, da teh stvari ne moremo več videti jasno ter da nismo več prepričani v resničnost in večvrednost vrednot, ki so bile stoletja temelj naše civilizacije. Navsezadnje smo v imenu teh “vrednot” počeli strašne krutosti, ki segajo od inkvizicije do genocidov, od imperialističnega osvajanja do izkoriščanja drugih ljudi, od onesnaževanja planeta do plenjenja virov, namenjenih prihodnjim generacijam.

Ti pereči dvomi v pravilnost naših kulturno prevzetih prepričanj so neposredno povezani s krizo vzgojno-izobraževalnega sistema. Kaj naj prenesemo svojim otrokom? Katere vrednote so zanesljive, preizkušene in preverjene, da bi lahko bile podlaga za boljši in pravičnejši jutrišnji svet?

V zgodovini so obdobja, ko podedovana prepričanja in vrednote niso pod vprašajem, ko se kulturni elementi prenašajo naprej v popolnem prepričanju, da so te ideje resnične in na določen način večvredne od idej drugih kultur. To so zlata obdobja vsake civilizacije, v kateri je določen pogled na svet omogočil razcvet na vseh področjih človekovega delovanja.

Toda civilizacije sledijo istemu vzorcu kot živa bitja s svojimi vzponi in padci, rojevajo se in umirajo. Propadu civilizacije običajno sledi obdobje prehoda, temno obdobje ali srednji vek. Temu obdobju pa sledi preporod oziroma ponovno odkrivanje kulturnih elementov predhodnih civilizacij, ki dajejo temelje novi civilizaciji in omogočajo ponovno rojstvo, renesanso duha in življenjske moči, ki bo dala obliko novi kulturi in civilizaciji. V Evropi je po propadu rimskega cesarstva napočilo t. i. temno obdobje (zgodnji srednji vek). Ponovno odkritje številnih starogrških, starorimskih in staroegipčanskih zapisov v obdobju, ki smo ga pozneje poimenovali renesansa, je povsem spremenilo srednjeveški pogled na svet in omogočilo vstop v moderno obdobje s svojimi neslutenimi znanstvenimi odkritji in tehnološkim napredkom.

Vse več sodobnih avtorjev in akademikov meni, da je zahodna civilizacija v fazi propada in da smo pred vrati novega temnega obdobja oziroma “srednjega veka”. Simptomi propada katerega koli organizma so običajno vse večja vsesplošna šibkost, razkrajanje, togost in neprilagodljivost ter ošibljen “obrambni sistem”, ki ga ščiti pred tujimi elementi.

Naš sodobni svet izkazuje številne od naštetih simptomov. Kot primer lahko vzamemo razjedajoč dvom v skoraj vse. Dvom v Boga (ali obstaja?), dvom v človeka (ali nismo vsi sebične zveri, nevredne zaupanja?), dvom v oblast in politike (vsi so pokvarjeni) in dvom v naše sposobnosti (mi smo tako šibki, težave pa so tako velike). Krhati so se začeli celo zadnji ostanki gotovih prepričanj, znanosti in tehnologije.

Posledice

Ker v vse dvomimo in se še kako dobro zavedamo, da je vse relativno, ne vemo, kaj naj učimo svoje otroke. Nekoč splošno sprejeti cilj “izgradnje značaja” je postal “indoktrinacija”. Posledično smo izobraževanje omejili na golo intelektualno urjenje. Politična korektnost nam prepoveduje izrekanje vrednostnih sodb, zato ne želimo dajati moralnih usmeritev. Ker je kot edino splošno sprejeto merilo preostala uporabna vrednost vsega, se formalno izobraževanje vse bolj in bolj osredotoča na pridobivanje poklicnih znanj, njegov glavni namen pa je postal usposabljanje za poklicni trg. Sodobni izobraževalni sistem je posledično vse manj učinkovit in nima tistih “živih elementov”, ki so potrebni za spodbuditev drugih vidikov človekove narave.

Izobr.5Vloga filozofije

Vsaka kriza je točka preobrata in vodi v fazo preizpraševanja. Preizpraševanje je po svojem bistvu filozofske narave. Preizprašujemo se namreč o najbolj temeljnih vidikih svojega obstoja. V njegovem jedru so vprašanje človekove narave ter smisel in namen našega življenja.

Sodobni način razmišljanja teži k hitrim rešitvam, ki ostajajo na ravni težave, z drugimi besedami, k zdravljenju simptomov in ne vzrokov. S tem je spregledano dejstvo, da imajo težave zelo pogosto globlje vzroke. Najpogosteje se ne zavedamo, kako je skoraj vsaka človeška težava povezana z globljimi filozofskimi vprašanji.

Da bi dobili bolj jasen vpogled v namen, sredstva in rezultat izobraževanja, moramo nujno odgovoriti na vprašanja o človekovi naravi, življenju in vrednotah, na katerih temelji naša civilizacija. V nasprotnem primeru bomo za vedno izgubljeni v tokovih mišljenj, teorij in zavajajoče statistike brez pravih oporišč. Poleg tega ne bomo sposobni ničesar zares izboljšati in spremeniti, temveč bomo le eno kratkoročno strategijo zamenjali z drugo in še naprej tavali v temi, namesto da bi se dejansko približevali cilju. Brez jasne vizije prihodnosti, ki je plod jasnega razumevanja težav, se bodo lahko politični vrhovi le pasivno odzvali na najmočnejše tokove mišljenja, namesto da bi jih usmerjali.

Razumljivo je, da utilitarna družba, ki je vajena na vse gledati z ekonomskega vidika, seveda ne bo mogla uvideti vrednosti filozofije. Filozofijo je omejila na veščino argumentiranja in urjenja intelekta za kritično razmišljanje. Pozabila je, da je prvotna vloga filozofije “ljubezen do modrosti” in da njen namen ni preizpraševanje vsega, temveč doseganje jasnejšega razumevanja.

Filozofija je človeku vrojena značilnost. To je potreba po vprašanju “zakaj”, ki temelji na intuitivnem občutku, da obstajajo odgovori, ki jih moramo še odkriti. Ta želja po razumevanju je bila gonilna sila vsake človeške dejavnosti, ki je omogočila vse dosežke in odkritja človeštva. Filozofija je veliko več od gole intelektualnosti – je aktiven pristop do življenja, poskus združitve razmišljanja in delovanja ter izražanja in dejavnega udejanjanja tega, kar vemo.

Filozofija ne vodi nujno do hitrih, preverljivih in izmerljivih rezultatov, ki smo jih vajeni. Lahko pa omogoči globoko transformacijo in v tem je njena vrednost.

Prihodnost bo odvisna od razvoja človeka kot bitja

Danes Izobr.6pripisujemo veliko pomembnost gospodarskemu in tehnološkemu razvoju. Mislimo, da bomo lahko z nenehnim znanstvenim napredkom in vse boljšim poznavanjem našega materialnega sveta rešili vse svoje težave. Toda večina naših težav ne izvira iz tehnoloških neuspehov ali pomanjkanja znanja. Večina naših težav izvira iz naše človeške nepopolnosti – in to, kar najbolj potrebujemo, je razvoj človeškega dejavnika, to je edinstvenega potenciala znotraj vsakega posameznika.

Zelo pomembno je razumeti, da zelo izobraženi ljudje z visoko razvito pismenostjo in matematičnimi sposobnostmi ter široko razgledanostjo niso nujno boljši kot ljudje. Niti niso nujno srečnejši in bolj izpolnjeni od drugih in ni nujno, da bodo svojo večjo moč in vpliv v družbi modro uporabili. Hitlerjevi inženirji v Auschwitzu so bili navsezadnje inteligentni in zelo izobraženi.

Kako lahko prebudimo ta potencial? Z vsem, kar je vedno veljalo za najmočnejše vzgojno sredstvo: jasne ideje in živi zgled.

“Vzgoja je … potovanje v neskončno, vključenost v gibanje univerzuma, življenje v brezčasnosti. Njen namen ni izboljšati posamezne značilnosti, temveč prej pomagati dati smisel našim življenjem, razlagati preteklost, premagati strah in se odpreti prihodnosti.”

Hermann Hesse