Ivan Tomašević

ladja3Gotika je ob izteku srednjega veka predstavljala nov umetniški slog, z njim pa je sakralna arhitektura v obliki gotskih katedral dosegla svoj vrh.

Kakšna je razlika med nizom kamnov, postavljenih eni ob druge, in katedralo, kot je pariška Notre Dame? Od kod prihaja ta odmev, ta “glasba tišine”, ta občutek svetlobe, ta notranji sklad?

Katedrala osvetljuje eno vizijo sveta, njena vertikalnost odzvanja v vsakem kamnitem ornamentu, v vsakem napisu, v vsakem vitraju. Zgrajena je kakor sveta gora, ki povezuje spodnji in zgornji svet, nebo in zemljo, božansko in človeško.

Celotna stavba je zasnovana kakor nebeška barka, v kateri kraljuje Devica, tista, ki sedi na prestolu z otrokom v rokah, z duhovnim vladarjem sveta. Devica je univerzalni simbol prve manifestacije vesolja. Podobno kot Gral v sebi nosi duha in življenje, to, kar bo otrok postal šele takrat, ko odraste.

Katedrala tako postane posoda, v kateri odzvanja Beseda, slika sveta, v kateri se združujejo moči kreacije. Poroka zvoka in svetlobe v njeni notranjosti omogoča preobrazbo “substance” samega človeka.

Na katedralo lahko gledamo kot na ponovno kreacijo sveta. Zakoni, ki vladajo njeni konstrukciji, od načrtov do postavljanja temeljev, so isti kot zakoni, ki so omogočili manifestacijo univerzuma. Zato je odnos med človekom, templjem in svetom trivalenten. Katedrala kot tempelj je kakor duhovni most ter posrednica med božanskim in človeškim.

Tempelj – most med svetovi

Posredniško vlogo katedrale in templja na splošno omogoča njena zasnova, ki odraža tri metafizične ravni univerzuma – nebo, zemljo in podzemni svet.

Po tradiciji je tudi človek univerzum v malem, sestavljen iz treh ravni – duha, duše in telesa.

Univerzum, tempelj in človek so torej ustvarjeni po istem modelu. Univerzum kot makrokozmos, človek kot mikrokozmos in tempelj kot posrednik, mezokozmos, kot povezava med človekom in njegovim Stvarnikom.

Ta trojna razdelitev templja izraža njegovo posredniško vlogo, vlogo mosta med svetovi.

Trije svetovi so dejansko tri prebivališča človeka. Podzemni svet je prebivališče telesa. To je tudi kraj, kamor se človekovo fizično telo vrne po prebivanju na zemlji. Zemlja je prebivališče duše. Nebo, svet principov, je prebivališče duha. Kripto katedrale lahko povežemo s podzemnim svetom, njeno horizontalno raven z zemljo, vertikalno raven in obok pa z nebom.

Podzemni svet

Ne smemo ga zamenjavati s peklom, temveč je to središče htonskih moči. Seme, posejano v zemljo, vzklije zaradi teluričnih energij. Kripta simbolizira podzemni svet. Predstavlja matrico življenja in je prevzela vlogo svetih votlin iz primitivnih religij, v katerih so častili boginjo Mater. Kripta je svet teme, povezana je z misteriji vstajenja. Spomnimo se, da so bile krstilnice v starokrščanskih svetiščih v kriptah. Kripta je kraj nove, druge inkubacije človeka v nedrjih zemlje. Izhod iz kripte na dnevno svetlobo predstavlja rojstvo v duhovnem življenju. Kripta je tudi svet mrtvih in prednikov, ki varujejo skrivnost prehoda iz življenja v smrt ali iz smrti v življenje.

notrZemlja

Stara ljudstva so zemljo imenovala kraj, na katerem človek udejanja “tuzemsko” življenje. To je človeško prebivališče za kratki zemeljski vek. Človek se giblje vodoravno skozi vzdolžno ladjo, ki je nad kripto in pod obokom. Stebri se dvigujejo s tal katedrale in se razcvetejo v obliki vitrajev in rozet ter tako obujajo spomin na rajski vrt.

Nebo

Nebo kot središče svetlobe prispodablja nebeški Jeruzalem. Obok je nebo katedrale. Povezanost katedrale ustvarjata združitev v sklepnikih in razporeditev sil teže navzdol prek stebrov na isti način kakor nebo širi svoje principe na zemljo.

Vzdolžna ladja se dviguje proti nebu kakor obrnjena barka, ki išče goro Ararat.

Sveti prostor

Graditelji so pred izgradnjo katedrale opravili obred določitve mesta, na katerem naj bi bila katedrala postavljena in obred določitve njene usmerjenosti glede na smeri neba. Da bi prostor vzpostavil stik z nebeškimi principi, da bi udejanjil posredniško vlogo, mora v obredu orientacije dobiti transcendentalno razsežnost.

Vertikalna os

Posredniška vloga templja se izraža v vertikalni osi. Tako kot duh organizira materijo, vertikalna os organizira horizontalni prostor. Predstavlja jo steber ali “jambor”, ki so ga pred izgradnjo postavili na izbranem mestu.

Ta os je izhodišče osnovnega ali kardinalnega križa. Njegovi osi in kraki orientirajo prostor, obenem pa mu dajejo notranjo dinamiko, kajti ta križ po svoji naravi fiksira dnevno gibanje Sonca.

Decumanus

Prvo os osnovnega križa določata točki sončnega vzhoda in zahoda. Ta os, ki je orientirana v smeri vzhod – zahod, se imenuje decumanus. Točka sončnega vzhoda in zahoda se lahko, odvisno od dneva posvetitve, premakne glede na pravo smer vzhod – zahod glavne smeri sveta. Za Notre Dame v Parizu je to na primer 15. avgusta. Idealna orientacija decumanusa glede na strani sveta bi bila ob pomladnem ali jesenskem enakonočju (okoli 21. marca oziroma 23. septembra).

Sonce prehaja čez ladjo z vzhoda proti zahodu, s čimer spravlja čas v gibanje. Decumanus določa os zgradbe, razvoj od rojstva (vzhoda) do smrti (zahoda). Vhod na zahodnem pročelju ponazarja potek časa iz smrti proti življenju, to je od posvetnega, ki je zunaj svetega prostora, proti izvorom.

Cardo

Drugo os osnovnega križa tvori senca, ki jo meče steber (vertikalna os), ko Sonce na jugu doseže svoj višek. Ta os, imenovana cardo, je orientirana v smeri sever – jug.

Cardo, os sever – jug, ki jo določajo trenutki vrhunca, trenutki ustavljenega časa, predstavlja os večnosti.

Ta preprosti obred orientacije poustvarja osnovni križ. Križ, ki bo tvoril diagonali nebeškega kvadrata.

plan1Števila, geometrija in arhitektura

“Svetišče ni samo konkretna slika sveta, temveč manifestacija notranje matematične urejenosti univezuma.”

V navedenih besedah je povzet položaj človeka, ki se sreča s katedralo.

Univerzum s svojo neskončnostjo se izmika vsakršnemu celovitemu razumevanju, zato je vsaka civilizacija na svoj način opredelila kozmični prostor po človeških dimenzijah in tako poustvarila pomanjšano sliko kreacije.

Katedrala po svoji zasnovi spominja na vesolje v malem. Graditelji so v kamen vklesali določene principe in tako je vsaka katedrala postala prava slika sveta.

Temeljna zamisel je kocka, na kateri je kot obok kupola. Simbolizem kroga in štirikotnika, ki so ga uporabljali v templjih starih civilizacij, najdemo v tlorisu katedrale, v katerem polkrog apside ustreza krogu, križ, ki ga tvorita vzdolžna in prečna ladja, pa ustreza razprti kocki.

Svetu vladajo tri znanosti, ki so v skladnem odnosu s tremi ravnmi univerzuma. Števila ponazarjajo duha, geometrija dušo, arhitektura pa telo. Vloga katedrale kot pomanjšane slike sveta se udejanji prek skladne sinteze ideje, oblike in snovi.

Števila

Vsako število od prvih desetih števil, ki so jih pitagorejci imenovali dekada, prestavlja določen princip in idejo. To je najabstraktnejši, obenem pa tudi najčistejši simbolizem kreacije.

Z gradnjo templja se prek razmerij med števili in prek njihovih simboličnih pomenov znova podoživi potek kreacije.

Pri gradnji so veljala ista pravila, ki določajo razmerja človekovega telesa. Pri tem je temeljno razmerje zlati rez. Na človeškem telesu je to na primer razmerje med celotno višino telesa in njegovim središčem (popkom) ter dolžino od središča telesa do stopal.

Sakralna geometrija

Števila so utelešenja Idej. Število je oče, geometrija pa mati kreacije. Ta rojeva oblike. Vsako število živi v obliki, ki je posvečena njemu. Oblike so geometrijsko udejanjenje metafizične abstrakcije števil.

Trije temeljni geometrijski liki – krog, trikotnik in kvadrat – so udejanjenje treh osnovnih števil, ki simbolizirajo tri svetove.

Krog predstavlja celoto vsega v nediferencirani obliki, pa tudi enotnost, ki je njegova središčna točka. Trikotnik je prvi geometrijski lik. Njegovi koti omogočajo pomiritev nasprotij s srečanjem v vrhu. Kvadrat ponazarja slika stabilnost, povezan pa je s kocko – konkretizacijo v materiji.

Arhitektura in glasba

Arhitektura je magijska združitev snovi in oblike. Katedralo lahko primerjamo z velikim glasbenim inštrumentom, vsak njen steber pa z eno struno tega inštrumenta. To je resonanca, ustvarjena v kamnu. Vsak kamen zavibrira tudi na najmanjši kozmični ali človeški dražljaj ter ustvarja tone simfonije univerzuma.

Zakoni glasbe, ki jih je prek geometrijskih razmerij izrazil Pitagora, temeljijo na razmerjih med strunami glasbenega inštrumenta. Vsako noto je mogoče izraziti kot razmerje med dolžino celotne strune in njenim delom.

Ta geometrijski red, udejanjen v arhitekturi, je bil kakor glasbeni ključ katedrale.

roseta0Vitraji in rozete

Sončna svetloba, podoba neustvarjene enotnosti, se diferencira v množico barv, ki predstavlja kreacijo. Zidovi vitrajev gotske umetnosti so zamenjali poslikane zidove romanskih cerkva.

Rozete polarizirajo svetlobo, filtrirajo in pošiljajo spekter barv. Vitraji ustvarijo mavrico s sedmimi osnovnimi barvami tako kot prizma, ki razkloni belo svetlobo.

Vsaka rozeta se razcvete iz ene kali, središča, točke življenja, ki vse uravnoveša. Rozete kot kolesa življenja in cvetovi svetlobe odražajo načela naravne rasti, ki ji vladajo števila.

Vsak del rozete uteleša del življenja, ki ga simbolizira število. To se širi in pomnožuje, raste in prenaša naprej to, kar je prejelo od svojega predhodnika.

Pojem kroga je bil za srednjeveškega človeka zelo pomemben. Z njim je poudarjena cikličnost leta, ciklus obnavljanja, ki nikoli ne preneha. To je ideja, ki se vedno znova ponavlja v rozetah katedrale in jo lahko v njih vedno znova občudujemo.

Struktura katedrale Notre Dame v Parizu in njene barve ter njene različne smeri neba simbolizirajo posamezne faze evolucije: od prvotne teme (severna rozeta) prek srednjih tonov (južna rozeta), pa vse do zaključne zahodne rozete. To so tri faze Velikega alkimističnega dela: črna, bela in rdeča.
Vitraji in rozete glede na svoj položaj v katedrali določajo lastnost svetlobe v vsakem trenutku dneva in leta.

Dobro znane so spremembe barv skozi dan ali skozi leto. V Strasbourgu na primer eno okno na dan pomladnega enakonočja meče zeleni žarek svetlobe na prestol. Pojav napoči okoli poldneva in traja le nekaj minut.

Ne moremo pa zaobiti niti vitrajev zodiaka katedrale Notre Dame v Chartresu, kjer Sonce na vzhodu prehaja od enega do drugega znamenja.

Obdelava stekla je bila zelo pomembna, zlasti v Chartresu, kjer so živeli največji mojstri.

Čistost peska ter kovinski oksidi ali elementi, kot je zlato, so določali osnovne barve in tehnike barvanja.

Steklo je zaradi mojstrovega poznavanja alkimije dobilo optične lastnosti, ki jih težko znova pridobimo celo v današnjem času kovinskih oksidov ali organskih snovi.

katedral1Človek – graditelj

Vlogo človeka – graditelja lahko najbolje opišemo s pozabljenjem na samega sebe. Človek – graditelj ničesar ne iznajde, temveč samo re-kreira (znova udejanja) nebeške oblike na zemlji. Duhovna in praktična enotnost je spodbujala to množico rok, src in glasov, od mojstra del, ki je izdelal načrte katedrale in nadzoroval gradbišče, do najmanjšega člena, graditelja, ki je rezal kamen.

Graditelj je kot posrednik med nebom in zemljo udejanjal božanski načrt na zemlji in posvetil naravo. Bil je neke vrste inštrument duha in se zavedal, da veličina njegovega dela presega njegovo osebnost.

Za graditelje katedral in templjev posvetna umetnost sploh ni obstajala, kajti njena vloga je bila, da posnema in poustvarja božanske modele. Vse, kar je bilo delo človeških rok, je moralo biti vključeno v kontinuiteto kreacije.

Roke in duh graditeljev lahko prepoznamo v kamnih dolmenov, v egipčanskih, indijskih, tibetanskih, predkolumbovskih, grških in rimskih templjih, prepoznamo jih v cerkvah in katedralah. Prepoznali bomo težnjo in zmožnost sakralne arhitekture, da oživi zemeljsko prebivališče človeka. Da se zgradi mesto, kjer se združujeta nebeško in zemeljsko, božansko in človeško kot resnično prebivališče človeka.

In naposled – kdo je bil dejanski graditelj templjev in med njimi katedral? To je bil in bo vedno – Človek!