Flavio Bettio

“Knjige imajo vrednost le, kadar so življenjske in koristne.” Hermann Hesse

Knjigotržna mašinerija nenehno izdaja vedno nove naslove o najrazličnejših temah. Če so moderni pustolovski romani, nenadoma vznikne nešteto talentov tovrstne literature, če je bil odmeven film narejen na podlagi romana, smo vsak teden priča njegovi novi izdaji, če gledalce pred televizijske zaslone priklepa življenje te ali one slavne osebnosti, v vsaki trafiki svoje mestne četrti zasledimo njeno biografijo, in če kakšen slaven igralec ali televizijski voditelj prebira knjige za samopomoč, z njim sklenejo pogodbo za oglaševanje neštetih zbirk psevdopsiholoških tem o “samo-pomoči”, “samo-ljubezni” ali “čustveni samo-emancipaciji”. Toda ali se tovrstna literatura res uvršča med tisto, ki se je pozneje spomnimo? Z drugimi besedami – ali nas tako izpolni, da iz nje v svoje življenje vključimo nekaj, kar se nam zdi zares uporabno? In na tem mestu se moramo vprašati, zakaj ne dajemo pomembnosti tem naslovom, ki so kljubovali času in zgodovini.

“Prebiranje dobre knjige je nenehen dialog, v katerem knjiga govori in duša odgovarja.”
André Maurois

knjMorda se moramo najprej vprašati – kaj je klasična literatura? Ne gre le za to, kdaj je bila napisana in ali je imela na naslovnici nalepko “prodajna uspešnica”. Pomembnejša od teh podrobnosti je njena vsebina, namenjena celemu človeštvu ali nam, bralcem današnjega časa in bralcem preteklosti. Vrednosti knjige ne moremo meriti po iztrženem dobičku v mesecu, ko je bila dana na tržišče. Možno je namreč, da je medijsko nezanimiva knjiga za nekega bralca zelo pomembna, saj mu je veliko dala. To pomeni, da je se je povezal s tem, kar je prebral, da je razbral skrito vsebino besed in da je nekaj od tega, kar je zapisal avtor na strani svoje knjige, vključil tudi v svoje življenje. Tako imenovani klasiki (na nacionalni, svetovni ali univerzalni ravni) imajo vendarle nedvomno nekatere osnovne elemente, ki ljudem koristijo. Prav zato taka dela dojemamo različno glede na čas, kraj ali okoliščine, v katerih jih prebiramo. Ni isto, če beremo poezijo Amada Nerva pri petnajstih, tridesetih ali štiridesetih letih. Občutki in vtisi med branjem niso isti, saj k prebranemu dodamo še osebno izkušnjo. Zaljubljen najstnik napisanega ne dojema enako kot človek srednjih let, ki ljubezen občuti drugače.

Razlaga je preprosta: tako kot v otroštvu ne moremo krožnika špinače niti videti, zdaj pa nam špinača prav dobro tekne, in tako kot v najstniških letih mislimo, da ne drži nič od tega, kar nam govorijo starši, zdaj pa se zavedamo, kako prav so imeli, podobno imajo tudi knjige, ki smo jih nekoč zavračali kot “dolgočasne stare zgodbice”, danes za nas večjo vrednost.

Šolski, srednješolski in univerzitetni programi vključujejo tako imenovano “obvezno literaturo”, ki jo učenci, srednješolci in študentje preberejo le površno, samo da bi opravili izpit. A kmalu zatem se tovrstne knjige znajdejo na naših policah, kjer jih prekrije prah pozabe, ali pa jih podarimo kakšni knjižnici. Toda nekega dne nas nekdo nanje spomni ali se tega spomnimo sami ali pa preprosto dozorimo, in ko jih znova prebiramo, opazimo stvari, ki smo jih prej povsem spregledali.

“Nikoli se ne podpišem pod knjige, ki jih kupim, dokler jih ne preberem, kajti šele takrat lahko rečem, da so moje.” Carlo Dossi

Če beremo na primer Cervantesovega Don Kihota na srednji šoli za izpit iz književnosti, se osredotočimo na manj pomembne podrobnosti, na to, kako komičen je vitez, ki se bori z mlinom na veter ali umre iz ljubezni do lepe Dulsineje. Leta pozneje pa nam iste besede zaradi izkušenj, ki smo jih pridobili, dajo širši pogled na vsebino dela, zato vidimo znamenitega plemiča v vseh njegovih odtenkih.

“Kolikšno zaupanje nam zbuja stara knjiga, ki je prestala preizkušnje časa!” James Russell Lowell

Odisej2Podobno lahko beremo tudi prigode in nezgode Odiseja v iskanju svoje ljubljene Itake. Ob prebiranju se poistovetimo z iskanjem in preizkušnjami glavnega junaka Homerjevega dela. Kajti podobno kot se Odisej spopada s pošastmi, viharji, vabljivimi spevi siren ali svojimi strahovi, se tudi mi spopadamo s svojimi vsakodnevnimi težavami, iluzijami in šibkostmi. V tem je moč brezčasnih del tako imenovanih klasikov. Ta dela so vodniki, ki nam omogočajo odkrivati in ponovno odkrivati, da imamo v svojih rokah orožje, s katerim lahko premagujemo vsakodnevne ovire; učijo nas o pustolovščini življenja.

Prav zato ta dela preživijo leta in stoletja ter nadživijo druga široko odmevna dela, ki po nekaj letih potonejo v pozabo. Vsebina klasičnih del presega samo zgodbo in prav zato jih beremo – ne pa iz obveze ali radovednosti.

Med izbiranjem knjig bi se morali občasno spomniti prav tega, torej teže in vrednosti knjige, in ne le števila reklamnih plakatov, ki jih vidimo na ulicah.

Knjige je treba izbirati ne glede na to, kdaj so bile napisane ali kdo je njihov avtor. Treba je izbirati to, kar beremo, in med svoje knjige vključiti tudi kakovostno literaturo.

“Vse knjige lahko razdelimo na dva dela – na knjige določenega časa in na knjige vseh časov.”
John Ruskin

Dobra knjiga, knjiga, ki velja za “klasika”, je tista, na katero se lahko opremo. Taka knjiga je kot svetilnik, ki ribiču kaže, kje je pristanišče.

Izvor besede “klasičen” (iz latinščine classicus: tisti, ki pripada višjemu razredu), se nanaša na to, kar bi bilo treba vzeti kot vzor zaradi svojega višjega “razreda” ali kakovosti. Če se torej pridružimo temu pomenu besede, je klasična tista literatura, ki doseže raven sublimnega, večnega in nesmrtnega. In prav zato ne bi smeli prezirati tistih del, ki so bila pomembna vso zgodovino.

“Ni pomembno imeti veliko knjig, temveč je pomembno imeti dobre knjige.” Seneka