Hrvoje Landeka

kaboFlavta Neskončnega nenehno igra,
njen zvok je zvok ljubezni.
Ko ljubezen odvrže vse omejitve, se približa resnici.
Njen vonj se razprostira daleč!
Je brez konca,
nič ji ne stoji na poti.
Njena glasba sije kakor tisoč sonc:
je kakor glasba vine,
vine, ki tone igra resnične.

Kabir ali Al-Kabir, kar pomeni “Neskončno velik”, “Najbolj vzvišeni”, je izjemen pojav indijskega misticizma. V zahodnih krogih je ostal precej dolgo neznan, vse dokler njegov veliki častilec Rabindranath Tagore ni prevedel zbirko njegovih pesmi iz jezika hindi v angleščino. Pripisujejo mu tisoče pesmi, čeprav se jih je ohranilo le nekaj sto. Kabir svojih pesmi in dvostišij ni zapisoval, temveč so to storili njegovi učenci.

O njegovem življenju je malo znanega oziroma ni zanesljivih virov. Podatki o njem so se ohranili v muslimanskih in hindujskih izročilih in legendah, pri čemer si ga prisvajata obe tradiciji in ga predstavljata skozi svoje oči. Po hindujskih virih naj bi bil asket, po muslimanskih pa naj bi imel ženo, imenovano Loi, in dva otroka. Po obeh izročilih naj bi se rodil okoli leta 1440 v okolici Benaresa oziroma Varanasija, kjer je preživel največji del življenja, in odrasel v muslimanski družini, v kateri so se mnogi rodovi ukvarjali s tkanjem, tako da je bil tkalec tudi Kabir.

Že kot deček je pokazal nagnjenost k duhovnemu, ki se je razplamtela, ko je v zgodnji mladosti spoznal Ramanando, tedaj izjemno spoštovanega hindujskega svetnika in pesnika.

Ramananda je v severno Indijo prinesel verski preporod, ki ga je v južni Indiji začel Ramanuja, veliki verski reformator iz 12. stoletja. Okostenela vedska tradicija je namreč poudarjala pomembnost obredov, ta preporod pa je poudarjal pojem bhakti ali predano ljubezen do Boga in služenje. Gibanjebhakti izvira iz najstarejših vedskih besedil, Bhagavadgita pa govori o bhakti jogi kot o poti predanosti in enem od načinov doseganja osvoboditve.

S srečanjem med Kabirjem in Ramanando je povezana legenda, po kateri je Kabir še kot deček v Ramanandi prepoznal učitelja in si nenehno izmišljal načine, kako bi se mu približal. Tako je odkril mesto na Gangesu, kjer se je Ramananda običajno kopal, in se pritajil po stopnicah, ki so vodile proti reki. Ramananda je med spuščanjem po stopnicah nehote stopil na Kabirja in presenečen vzkliknil: Ram! Ram!, kar je bilo ime inkarnacije Boga, ki ga je častil. Tako je Kabir po legendi postal njegov posvečeni učenec.

Čeprav je Ramananda sprejemal učence iz vseh kast in ločin, kar tedaj ni bilo običajno, je bilo nekaj resnično izjemnega, da je hindujski bhakti za učenca sprejel muslimana. S tem je zaradi kršenja družbeno-religijskih pravil izzval ostre kritike na eni in na drugi strani. Ramananda je bil neobičajno učen mož, ki je Kabirju prenesel znanje o Vedah in hinduizmu, Kabir pa je to znanje v svojih pesmih povezal s sufijskim misticizmom. V Kabirjevem času je bil sufijski misticizem močno razširjen po vsej severni Indiji. Pesmi perzijskih mistikov Sadija, Rumija, Hafisa in drugih so opazno vplivale na Kabirja, najglobljo sled pa je v njem pustil Ramananda, ki ga je priznaval kot edino duhovno avtoriteto svojega časa.

Nepričakovano sem bil odkrit v Benaresu, in Ramananda me je razsvetlil.
S seboj sem ponesel žejo po brezkončnem in se napotil k Njemu v želji, da bi ga srečal.

Učenci Ramanande so sestavljali prvo generacijo severnoindijskih santijev, raznolike skupine duhovnih učiteljev, med katere je spadal Kabir in ki so vsi izhajali iz gibanja bhakti. Učili so, da je mogoče odvreči težko breme kast, obredov in zapletene vedske filozofije ter na preprost način izraziti predanost Bogu, ki prebiva v srcu.

Veliko gibanje bhakti se je med 14. in 16. stoletjem razširilo po vsej srednji in severni Indiji. Za to obdobje je značilen razcvet devotivne poezije, imenovane bhajana, ki so jo pesniki-svetniki ustvarjali v indijskih ljudskih jezikih oziroma v narečju kraja, kjer so živeli in predajali učenje.

Kabirjeva poezija

Kabir je znan po svojih jedrnatih dvostišjih in pesmih, ki preprosto in globoko povezujejo vsakdanje in duhovno življenje. Njegov genij je v tem, da je v enaki meri navdihoval učene, kot je Rabindranath Tagore, kot tudi neuke. Svoje sporočilo je prenašal prek zlahka razumljivih metafor, navdih pa je črpal iz vsakdanjega življenja in vsega, kar ga je obkrožalo. Živel je to, kar je zapovedoval, oziroma zapovedoval to, kar je živel, iz česar izhaja moč njegovega sporočila.

Učil je, da je življenje igra dveh principov: človeške duše (Jivatma) in Boga (Paramatma).

Na bojnem polju našega telesa nenehno poteka velika bitka
proti strastem, jezi, ponosu in pohlepu.
Kraljestvo resnice, sreče in čistosti kliče k boju,
meč, ki se v njej največkrat dvigne,
je meč Njegovega Imena.

Osvoboditev je združitev teh dveh božanski principov v eno.
Vzročno igra pred nevzročnim,
“Ti in jaz smo eno,” zapoje trobenta …

Toda predanost in ljubezen do Boga presegata vsako filozofijo. Z zbiranjem biserov islamske in hindujske tradicije v svojih verzih goreče govori o Bogu v nas, pri tem pa premošča vse razlike in razdelitve med religijami ter med dušo in Bogom. Bralca vabi, naj se ustavi ter se prepusti utripu modrosti in akordom glasbe duha, ki teče skozi njegove besede.

On je neskaljen končni mir;
On se je v podobi ljubezni razširil po svetu.
Iz tega Žarka, ki je Resnica, nenehno izvirajo tokovi novih oblik;
In On jih napolnjuje …

O, služabnik, kje si me iskal?
Glej! Jaz sem poleg tebe.
Ni me v templju niti v džamiji, ni me v Kabi, niti na Kailašu;
Ni me pri ceremoniji, niti pri obredu, niti v jogi in odrekanju.
Videl me boš, če si resnični iskalec; srečal me boš v trenu časa.

Kako bi se ljubezen med menoj in Teboj lahko kadar koli zmanjšala?
Kakor lotosov list, ki počiva na vodi, tako si ti moj gospodar in jaz tvoj služabnik .

Kakor nočna ptica cele noči v Mesec zre,
tako sem jaz služabnik tvoj in ti moj gospodar.
Od samega začetka pa do konca večnosti je med nama ljubezen.
Kako lahko taka ljubezen ugasne?
In Kabir pravi: “Kakor se reka steka v ocean, tako se moje srce klanja Tebi.”

kabir5Kabirja je odbijala vsakršna uradna religija. Ohranil se je njegov izrek: “Koi bole Ram Ram Koi Khudai”, kar pomeni, da je mogoče Boga nagovarjati z njegovim hindujskim ali muslimanskim imenom, dejansko pa gre za enega in istega Boga, od katerega vsi izhajamo in h kateremu se vsi vračamo.

Hari je na Vzhodu, Alah na Zahodu.
Prodri v svoje srce, kajti tam boš našel tako Karima kot tudi Rama;
Vsi moški in ženske sveta so Njegova živa obličja.
Kabir je otrok Alaha in Rama.

Kabir vse ljudi doživlja kot božanske otroke, celoten obstoj pa kot eno, univerzalno in nedeljivo enotnost enega Boga. V njegovem učenju ni sektaških skrajnosti, asketizma in nepotrebnega odrekanja. Ostro obsoja kastni sistem, religijsko izključevanje in licemerje ter oznanja ljubezen, radost, skladno sožitje in vsakodnevno služenje ljudem z vsem srcem.

Kazi išče besede iz Korana in poučuje druge – toda če njegovo srce ni prežeto z ljubeznijo, čemu služi, čeprav je učitelj ljudi?
Jogi svojo odevalo obarva rdeče – toda če ne ve ničesar o barvi ljubezni, čemu koristi, da je njegovo odevalo obarvano?
Kabir pravi: “Naj sem v templju ali galeriji, v vojaškem taboru ali cvetočem vrtu – moj Gospod vselej in v vsakem trenutku prebiva v meni.”

V duhu tradicije bhakti slavi Boga prek vsakdanjega delovanja, s pesmijo, plesom, glasbo, meditacijo, pri tem pa poudarja pomembnost učitelja:

Oh, brat, moje srce hrepeni po tistem pravem Učitelju,
ki polni pehar z ljubeznijo, sam ga okušajoč,
in zatem ga dodajajoč meni.
Z oči mi odstira tančico in daruje pravo razumevanje Brahme.
Odkriva mi svetove, ki živijo v njem, in pred menoj podira pregrade
glasbe neslišne.
V sebi združuje veselje in žalost,
vse, kar ima, daruje z ljubeznijo.
Kabir pravi: “Resnično, ne pozna strahu, kdor ima takšnega učitelja, ki ga vodi v varno zavetje.”

Njegov prvi učitelj je bil Ramananda, pozneje pa govori o “univerzalnem učitelju”, ki je vsenavzoč in ga blagoslavlja z mističnimi vizijami.

Toda ta brezoblični Bog se pretaplja v tisoče oblik
v očeh vseh živih bitij.
On je čist in neuničljiv,
je brezkončen in nedoumljiv.
Igra v zanosu in iz njegovega glasbe se širijo valovi.
Duha in telo ni mogoče obvladovati,
ko se ju dotakne njegova velika radost.
On pluje v svoji zavesti
v vseh radostih in v vsaki žalosti.
Nima ne začetka ne konca.
On je tisti, ki vsemu daje blagoslov.

Tkalec Kabir je znal v svoje bhajane vešče vtkati svoje mistične vizije. Potoval je po globokih prostranstvih duha in govoril o onstranskih svetovih, ki jih navaden razum ne more dojeti, o svetovih, kjer je treba hoditi po sledeh Duše.

Tam Fontana Večnosti pleše svoj brezkončni življenjski krog življenja in smrti …
Tam, v Njem, poteka stvarjenje, ki je nad vsakim razmišljanjem;
kajti to ga ne more doseči.
Tam je neskončni svet, o brat moj!
In tam Brezimno Bitje prebiva,
Tisto, o katerem ni mogoče reči ničesar.
To razume le tisti, ki je dosegel te predele – ti so povsem drugačni od vsega slišanega in izrečenega …

Z zanosom govori o glasbi, ki napolnjuje univerzum, o barvah, vonjih, svetlobi … V skoraj vsakem verzu slavi božansko, Njegovo neopisljivo slavo, lepoto, ljubezen in modrost. Božansko je v vsem, glas, ki šepeta skozi tkalske statve, reko in milni kamen, to je skozi nas same. Bog je v nas, pravi Kabir, znati se moramo le ustaviti in prisluhniti Njegovi pesmi.

Tam je nebo izpolnjeno s glasbo,
tam lije nektar kakor dež,
tam se veselo razlega harfa, tam se sliši boben.
V nebeškem prebivališču je čudovito izobilje!
Tam nikoli ne omenjajo sončnega vzhoda in zahoda,
v oceanu pojavnega sveta, kjer se razliva ljubezni svetloba,
dan in noč sta združena v eno.
Tam vlada večna radost, brez boja in bolečine,
Tam ni nobene zmote.
In Kabir pravi: “Tam sem tudi jaz začutil srečo tistega Blagoslovljenega!”

Spoznal sem v sebi radost vesolja: izognil sem se zmoti tega sveta.
Notranje in zunanje sta se zedinila na nebu,
Končno in neskončno sta postala eno:
pijan sem ob pogledu na vse to!
Tvoja Svetloba napolnjuje vesolje;
to je svetlika ljubezni, ki plamti na držaju spoznanja.

Večerne sence se gostijo in postajajo vse globlje,
tema ljubezni pa vse močneje ovija telo in duha.
Odpri okno proti zahodu, izgubil se boš v nebu ljubezni,
Izpij dišeči med, ki z lotosovih cvetov kaplja v srce.
Naj valovi udarjajo ob tvoje telo;
kakšna krasota počiva v morju!
Prisluhni! Zopet se slišijo zvoki školjk in zvonov.
In Kabir pravi: “Oh, brat, raduj se! Gospod je v posodi telesa mojega.”

Ti verzi govorijo o skoraj ekstatičnem ljubezenskem zanosu, ki ga Kabir goji do božanskega:
Svetilke goré v vsakem domu, o slepi človek!
A ti jih ne moreš videti.
Nekega dne bodo tvoje oči ozdravele in spregledal boš.

Veliki mistiki in učitelji so osvajali srca s skromnostjo in enostavnostjo, s primerami in verzi, prilagojenimi času in prostoru, da bi jih lahko ljudstvo razumelo. Kabir je imel že v času življenja veliko učencev in sledilcev, in še danes, po petih stoletij, ga številni častijo. Skupnost Kabir Panth na severu Indije, ki ga ima za svojega preroka, šteje milijon pripadnikov.

Pustil je brezčasne sledi učitelja, ki ne dopušča enoumnosti, prilaščanja duhovnosti in večnih resnic ter speljevanja teh brezčasnih modrosti v slepe ulice površinskih razlag brez izkušnje uvida.

kabir2Na svetih kopališčih ni ničesar razen vode,
to lahko izpričam, kajti tudi sam sem se nekoč kopal tam.
Kipi so brez življenja, ne morejo govoriti,
to vem, ker sem glasno molil k njim.
Purana in Koran sta le mrtvi črki,
dvignil sem zastor in se v to prepričal.
Kabirjeve besede izvirajo iz izkušenj
in on dobro ve, da je vse drugo
prav tako brez vrednosti.

Toda besede, ki so osvajale ljudstvo, so izzvale odprto negodovanje in sovraštvo tedanjih verskih avtoritet in ortodoksnih bramanov. Ti so branili svoje poglede ter želeli utišati in zatreti Kabirjev nauk. Neka legenda govori, kako so bramani Kabirju kot preizkušnjo poslali prelepo kurtizano, ki pa se je po srečanju z njim spreobrnila.

Med drugim naj bi izvajal čudežne ozdravitve, nekajkrat pa je bil priveden tudi pred tedanjega vladarja Sikandarja Lodija, obdolžen zaradi domnevnega zatrjevanja, da ima božanske sposobnosti. Rešilo ga je muslimansko poreklo, zaradi katerega so ga umestili med sufije, ki so tedaj uživali veliko svobodo in bili zunaj bramanskih zakonov. Sikandar Lodi je bil strpen do “ekscentričnosti” svetega človeka, ki je pripadal njegovi veroizpovedi. Zdi se, da se je to zgodilo, ko je imel Kabir približno šestdeset let, in to je zadnji dogodek iz njegovega življenja, za katerega zanesljivo vemo.

Rešil je torej glavo, vendar je bil leta 1495 izgnan iz Benaresa. V izgonu je tudi umrl, in sicer leta 1518 v mestu Maghar kot potujoči pridigar svojega nauka.

Neka slikovita legenda pripoveduje, da so se po Kabirjevi smrti njegovi muslimanski in hindujski učenci prerekali okoli pravice do njegovega telesa. Muslimani so ga želeli pokopati, hindujci pa sežgati po svojih običajih. Med prerekanjem naj bi se pred njimi pojavil Kabir in jim dejal, naj odkrijejo pokrov in pogledajo, kaj leži pod njim. To so storili in namesto mrtvega telesa zagledali kup cvetja. Polovico cvetja so pokopali muslimanu v Magharju, kjer je preživel zadnja leta življenja, preostanek pa so hindujci sežgali v svetem mestu Benaresu.

Za nas naj Kabir ostane v zlati sredini kot dragulj vzhodnega misticizma, kot učitelj ljubezni, ki nas uči, da sta ljubezen in čisto srce na prvem mestu, da je ljubezen najbolj vzvišena božanska esenca, iz katere izvirajo modrost, znanje, radost in mir, ter ki spodbuja tudi druge duše k iskanju božanskega v nas – kar je naše edino resnično iskanje.

Skrivnostna je steza ljubezni!
Tam ni vprašanj niti ne-vprašanj.
Tam se izgubimo pred stopali Njegovimi.
Tam je potonil v radost iskanja,
se potopil v globine ljubezni kakor riba v vodo.
Predani nikoli ne pomišlja,
ali bi ponudil svojo glavo v službi svojega gospoda.
Kabir oznanja skrivnost te ljubezni.