Amalija Kranjec Markešić

José Ortega y Gasset, najznamenitejši španski filozof 20. stoletja, je za seboj zapustil zelo zanimiv opus, saj ta zajema številna vprašanja, ki se porajajo današnjemu človeku. Rojen je leta 1883, preživel je vse pomembne dogodke, ki so oblikovali sodobni svet, zato so njegova dela izjemna kronika problemov in pomislekov burnega preteklega stoletja.

Njegovo delo z naslovom Upor množic je bila najbolj prevajana španska knjiga 20. stoletja. Natisnjena je bila leta 1930 v Madridu in takoj naletela na burne odzive. Pojavila se je v zelo negotovem zgodovinskem trenutku, v obdobju, ki je še vedno čutilo posledice velike vojne (1914–1918), problemi, ki so jo povzročili, pa so ostali nerešeni. Konec 20. in na začetku 30. let 20. stoletja so mnogi čutili, kako se znova dviguje vojna vihra. Velika gospodarska kriza (1929–1932) ki je pahnila v revščino velik del evropskega in ameriškega prebivalstva, je bila na višku. Stari svet liberalne demokracije in rastočega gospodarstva je propadel s prvimi streli leta 1914, države pa niso več mogle povrniti njegove stabilnosti in blaginje. V Italiji, Rusiji in Nemčiji so bili vzpostavljeni totalitarni režimi, katerih pravi obraz je bilo mogoče šele nejasno slutiti.

Ortega y Gasset je v takem zgodovinskem trenutku, trenutku zatišja pred izbruhom druge svetovne vojne, v delu Upor množic poskušal podati analizo človeka, ki je zavladal v zadnjih desetletjih, in preroško opisal vrsto družbe, ki jo bo tak človek ustvaril. Poln upanja je pojasnil tudi, kakšni so zdravi temelji družbe, od katerih se je tedanji svet tako hitro in odločno oddaljeval.

Zgodovinske okoliščine

Zgodovinske okoliščine pred nastankom dela Upor množic so segale v 19. stoletje. Druga polovica 19. stoletja je zahodnim državam prinesla nesluten materialni napredek in izboljšanje življenjskih razmer – od zdravstva, izobraževanja, bivalne kulture do možnosti potovanja in komunikacije. Stabilne liberalne demokracije, ki so temeljile na splošni volilni pravici in močnih strankah elit s programi, med katerimi so lahko volivci izbirali, so omogočile varnost imetja in človeškega življenja. Ravnovesje moči, vzpostavljeno med vodilnimi evropskimi državami, je bilo jamstvo miru in blaginje, zato se je do eksplozije prve svetovne vojne leta 1914 zdelo, da svet neustavljivo napreduje proti zanesljivi, sijajni prihodnosti, ki bo čedalje humanejša in bogatejša.

Toda ravnovesje moči se je skrhalo, izbruhnila je velika vojna, velike razsežnosti barbarizma in prelivanja krvi, ki sta sledila, pa so pokazale, kako šibka je civiliziranost družbe, ki se je hvalila, da je najnaprednejša na svetu. Propadla so stara cesarstva, med njimi avstro-ogrsko, nemško in osmansko, stabilne družbene ureditve so se porušile, države so obubožale, sistemi vrednot pa so bili pretreseni do temeljev. V Rusiji se je začela revolucija, ki je obračunala s kapitalizmom, religijo in meščanstvom, s tem pa je porušila temelje stare družbe. Evropejec je ostal brez smeri in brez vodstva.

To je bilo svetovno prizorišče za novi pojav, pojav, ki ga je Ortega y Gasset poimenoval “človek množice”: “Sredi stare civilizacije se je nepričakovano pojavil primitiven človek. Šole, ki so bile tako ponosne na 19. stoletje, so lahko množice poučevale le o tehniki sodobnega življenja, vendar jih niso ničesar naučile. Dobile so sredstva za intenzivno življenje, ne pa tudi občutka za velike zgodovinske naloge. Nespretno sta jih pokvarila moč in ponos sodobnih medijev, ki pa niso obogatili njihovega duha. Zato množice ne želijo imeti ničesar z duhom …”

mnozicaOrtega y Gasset poudarja, da s pojmom “množica” ne misli na poseben družbeni razred, temveč na posebno psihološko in sociološko kategorijo človeka, v katero se uvrščajo pripadniki vseh družbenih razredov. “Človek množice je nekdo, ki v svojem življenju nima projektov in se prepušča toku. Ničesar ne ustvarja, čeprav ima v lasti ogromno stvari … Dopušča prosto ekspanzijo življenjskih apetitov in je radikalno nehvaležen do vsega, kar mu je olajšalo obstoj. Obe značilnosti kažeta na psihologijo razvajenega otroka.” Človek množice je, kot pravi Ortega y Gasset, človek brez posebnih darov ali zmožnosti, povprečen človek, nagnjen k malim zadovoljstvom in mirnemu zasebnemu življenju.

Ortega s pojmom “upor množic” misli na pojav, ko začne takšen človek zavračati vsakršno avtoriteto in vse višje instance, naj gre za oblast, religijsko institucijo, moralni kodeks ipd; kadar množice kot večina prenehajo poslušati manjšine, ki so jih prej vodile in usmerjale. Človek množice se skuša nenadoma uveljaviti kot nekdo, ki vse najbolje ve, ima “svoje zamisli”, življenje pa usmerja v prilaščanje kar največjega imetja zase in za svoje bližnje.

Množice na odru

Osnovno težavo tedanjih družb je videl v tem, da so velike množice ljudi, ki so prej mirno zavzemale določeno mesto v družbi, nenadoma vdrle na oder kulturnega in političnega življenja. Ljudstvo, prepuščeno samemu sebi, zmožno le za rušenje in linč ter pod vplivom svojih nepremišljenih strasti in čustev, se je znašlo v rokah demagoških voditeljev, ki so zlorabljali njegovo ogromno moč. O značilnostih množice je zapisal:

“Množico zanima le blaginja, hkrati pa se ne zaveda vzrokov te blaginje. Ker v prednostih civilizacije ne vidi čudovite konstrukcije, ki jo je mogoče ohranjati le z velikimi napori in pozornostjo, meni, da je njena vloga le, da nekaj odločno zahteva – kot da bi imela do tega vrojeno pravico.

Nova množica meni, da je popolna življenjska svoboda naravno stanje, ki nima nikakršnih posebnih vzrokov. Nič je ne navaja k priznavanju lastnih meja, s tem pa niti k temu, da bi upoštevala druge instance, zlasti višje.

Navaden človek razglaša pravico do povprečnosti ali povprečnost samo kot pravico … Ima natančno določene “zamisli” o tem, kar se dogaja ali se mora zgoditi v vesolju. Zato je izgubil zmožnost poslušanja. Zakaj bi poslušal, če pa ima v sebi že odgovore na vse? … Ni niti enega vprašanja v javnem življenju, pri katerem on, slep in gluh, ne bi vsiljeval svojega ‘mišljenja’.

Človek množice bi bil izgubljen, če bi sprejel razpravljanje, nagonsko zavrača dolžnost sprejemanja objektivno višje instance. Zato je v Evropi zadnje čase moderno ‘prekiniti razpravo’, prezrta pa je tudi vsakršna oblika skupnega življenja, ki bi vključevala upoštevanje objektivnih pravil – od pogovora, znanosti do parlamenta. To pomeni, da se zavrača sobivanje kulture, za katero veljajo norme, in da je nastopila vrnitev k barbarskemu življenju. Ukinjajo se vse običajne formalnosti in želeno se skuša uveljaviti neposredno, po načelu ‘takojšnjega delovanja’.

Civilizacija je zlasti volja po skupnem življenju. Če se človek ne ozira na druge, je neciviliziran in barbarski. Barbarstvo je nagnjenost k razdvajanju. Zato je bilo vsako barbarsko obdobje čas človeškega osamevanja, drobljenja, nastajanja majhnih, razdeljenih in sovražnih skupin.”

Krivda elit

Ortega je z raziskovanjem vzrokov za nastali položaj poleg navedenih zgodovinskih in materialnih razmer kot pomemben razlog navedel tudi krivdo elit, ki niso več dajale vzora kulturnega in plemenitega življenja, posvečenega preseganju lastnih omejitev in izboljševanju lastnega značaja. Tedanja manjšina na oblasti se je začela sredi rastočega materializma posvečati industriji, trgovini in dobičku. Nastopilo je obdobje dekadence aristokracije, ki ni več opravljala svoje naloge in množice prepustila same sebi.

Resnični aristokrat, pripadnik ustvarjalne manjšine, je tisti, ki od sebe zahteva veliko in z doseženim ni nikoli zadovoljen. To je tisti, ki z lastno voljo prevzema težke naloge in vedno išče mesto, kjer bi lahko služil. Sama beseda “aristokracija” izvira iz grških besed “aristos”, ki pomeni “najboljši”, in”kratein”, ki pomeni “vladati”. Gre torej za vladavino najboljših, najsposobnejših:

“Zame je plemstvo sinonim življenja, preživetega v delu in v katerem je treba stalno presegati samega sebe, se spreminjati iz tega, kar smo zdaj, v to, kar velja kot dolžnost in zahteva.

Kdor je plemenit, je znan. To pomeni, da ga vsi poznajo, je znamenit, saj izstopa iz anonimne množice. Pomeni neobičajen napor, ki je vzrok slave. Ustreza torej plemenitemu, pogumnemu in odličnemu … Za odličnika, človeka elite, je značilna intimna potreba, da po svoji volji spoštuje norme zunaj sebe samega, norme, ki so višje in ki jih prostovoljno izpolnjuje. V nasprotju s splošnim prepričanjem je resnični ‘služabnik’ odličnik, ne pa človek množice. Življenje mu ne pomeni nič, če ne služi nečemu transcedentnemu. Zato potrebe po služenju ne doživlja kot zatiranje. To je življenje, polno discipline – plemenito življenje. To, kar opredeljuje plemstvo, niso pravice, temveč zahteve in dolžnosti. Noblesse oblige (plemenitost obvezuje).

Ustvarjalno življenje pomeni sistem stalnih spodbud, ki spodbujajo zavest o dostojanstvu. Ustvarjalno življenje je energično, tako življenje pa je mogoče le v enem od teh dveh položajev – kadar človek vlada ali kadar živi v svetu, v katerem vlada nekdo, ki mu priznavamo vse pravice do te vloge …

Kajti temeljna vloga elit je bila ali je morala biti že od nekdaj ta, da dajejo vzor.

Človeško življenje mora biti po lastni naravi usmerjeno proti nečemu, slavnemu ali skromnemu podvigu, sijajni ali običajni usodi … Kajti živeti pomeni imeti določeno nalogo – opraviti dolžnost – če pa se izognemo temu, da bi nečemu posvetili življenje, se izognemo življenju … Vsako življenje, ki se izogiba samemu sebi, pa ostaja prazno in brezciljno. Egoizem je labirint … Živeti pomeni hoditi proti nečemu, hoditi proti cilju. Cilj ni moja hoja, ni moje življenje; cilj je nekaj, proti čemur življenje usmerjam, zato je zunaj njega, daleč. Če se odločim egoistično gibati sam v svojem življenju, ne bom napredoval, ne bom prispel nikamor; vrtel se bom in obračal na istem mestu. To je labirint, pot, ki ne prinaša ničesar …”

Ortega y Gasset kot ideal navaja plemenito življenje, življenje delovanja in ustvarjanja. Ker so za tako zahtevno življenje zmožni le redki, je nujno, da takšne manjšine vladajo v družbi. Brez takšnih ustvarjalnih manjšin preostanku družbe manjkata smer in cilj, h kateremu bi lahko težila. Življenje se spremeni v brezploden, stalno ponavljajoč se vsakdan. Po mnenju Ortega y Gasseta je zdrava družba po svoji zasnovi vedno aristokratska oziroma urejena po določenih načelih, ki omogočajo obstoj oblasti in tistih, ki se jim vlada tako, da oblast sprejmejo in spoštujejo projekt, ki ga ta izvaja.

“Pri ‘oblasti’ nista mišljeni materialna moč in fizična sila. Stabilen in naraven odnos med ljudmi, ki se imenuje oblast, se nikoli ne opira na silo … Oblast je naravno izvajanje avtoritete in vedno temelji na javnem mišljenju … Vladati ne pomeni odvzeti moč, temveč jo mirno izvajati. Oblast pomeni nadvlado enega mišljenja oziroma duha … Ker večina ljudi nima mišljenja, mora imeti oblast duh, kajti brez moči duha, brez vladarja, v človeštvu vlada kaos.”

Ortega zaključuje, da Evropejcu še najbolj manjka cilj, poslanstvo, ki bi ga lahko udejanjal, ki bi mu lahko posvetil življenje in ga tako oplemenitil ter ga iztrgal iz hipnotičnega življenjskega kolesja človeka množice.

Ta projekt je videl v združevanju evropskega kulturnega kroga in menil, da so meje nacionalnih držav že dolgo prej ovira za varnost kot njeno jamstvo. Zelo zavzeto se je boril za idejo združene Evrope, saj je menil, da je to projekt, v katerega bi morale napore usmeriti elite, in cilj, proti kateremu bi bilo mogoče povesti izgubljene množice ter jih tako znova usmeriti k iskanju smisla in podvigom.

Aktualnost dela Upor množic

Kadar danes s približno osemdesetletno zgodovinsko oddaljenostjo beremo to delo in razmišljamo o njegovih temeljnih idejah, vidimo, da so številne aktualne tudi danes. Človek množice je prevladal v vseh državah, oblast, ki mu služi, je prav takšna, kot jo je opisal Ortega – brez cilja in vizije poskuša vladati od danes do jutri tako, da poskuša zadostiti interesom množice. Množica je sčasoma prenehala verjeti v močne diktatorje (prav množica je na oblast privedla Lenina, Mussolinija in Hitlerja, v obdobju, ko je začela prevzemati glavno vlogo na svetovnem prizorišču) – zdaj bolj verjame tistim, ki ji obljubljajo materialno bogastvo in velike pravice, pri čemer pa se ne ozira na dolžnost do skupnosti. Razlike med tistimi, ki vladajo, in tistimi, ki se jim vlada, ni več.

Čeprav je to delo bolj družbeno obarvano, pa vseeno lahko razberemo, da rešitev takega položaja temelji na posamezniku. Ortega je bralcu predstavil ustroj in psihologijo človeka množice kot opozorilo na nevarnost pred tem, da bi se tudi sam prepustil močnemu procesu, ki bi ga spremenil v takega človeka. Ortega je vedno čutil močno težnjo po izboljšanju družbe in skupnega življenja, pri čemer je menil, da je ključ boljšega sveta posameznikova neodvisnost in njegovo udejanjanje ideala plemenitega življenja.

clanek6José Ortega y Gasset se je rodil 9. maja 1883 v Madridu.Starši so imeli založniško hišo in izdajali časopis, kar je močno vplivalo na Ortego, ki je celo življenje v časopisih objavljal feljtone in eseje ter bil tudi sam urednik revijeRevista de Occidente.

Študiral je pravo, književnost in filozofijo, iz katere je tudi doktoriral. Trikrat je odpotoval na izpopolnjevanje v Nemčijo, tedanjo filozofsko Meko, na univerzi v Leipzigu in Marburgu. Leta 1910 je postal vodja katedre za metafiziko na matični univerzi v Madridu.

Večkrat je odpotoval v Argentino, kjer so bila njegova predavanja zelo obiskana in kjer je njegova filozofska misel tedaj pustila globoke sledove. Ko so na univerzi v Madridu leta 1929 potekali nemiri, je podprl študente ter se odrekel katedri in položaju na univerzi. Tedaj je imel v madridskih kinih in gledališčih niz predavanj z naslovom Kaj je filozofija? Obiskanost je bila izjemna, mestni prebivalci so se množično zgrinjali na njegova filozofska predavanja in se borili za vstopnice, kar je svojevrstna zgodovinska zanimivost.

Leta 1931 je postal zastopnik province León v konstitutivni skupščini Druge španske republike, vendar je bil nad politiko hitro razočaran in jo je opustil. Ob izbruhu državljanske vojne je zapustil Španijo, odšel v Pariz ter po celi Evropi imel številna pomembna predavanja in se družil z vodilnimi intelektualci. Sredi leta 1939 je odšel v Buenos Aires v Argentini in se vrnili v Evropo leta 1942 ter se nastanil v Lizboni.

Leta 1948 se je naposled vrnil v Madrid in tam ustanovil inštitut za humanistične znanosti, na katerem je tudi sam predaval. V Madridu je leta 1955 pri 72 letih tudi umrl, epitafe pa so mu napisali najpomembnejši misleci tega obdobja, med drugim tudi Martin Heidegger.

Objavil je številna dela o filozofskih metodah, sociologiji, športu, ljubezni, viteštvu, zgodovini in še marsičem. Poleg Upora množic se med njegova najznamenitejša dela uvrščajo: Kaj je filozofija? Meditacije o don Kihotu, Študije o ljubezni, Španija brez hrbtenice, Športni izvori države, Človek in ljudje, Dehumanizacija umetnosti, Zgodovina kot sistem in zbirka esejev Opazovalec. V njegovem delu posebno pritegujejo intelektualna živost, svežina sloga, lepota izraza in obstoj vrednot, ki jim je vedno ostal zvest.