Nija Androjna

Johann Sebastian Bach (1685–1750) je bil skladatelj, ki je baročno glasbo privedel do popolnosti. Ni prinašal novih glasbenih oblik, kakor je značilno za nekatere med geniji, ki so v času svojega ustvarjanja popolnoma nerazumljeni s strani družbe, v kateri živijo. Bach je skladal v duhu svojega časa. Pač pa dobimo ob njegovih delih vtis, kakor da bi se vso glasbeno ustvarjanje pred njim, ves trud in vsi poskusi njegovih predhodnikov zlili vanj in v njegovih delih naposled našli možnost, da zaživijo.

V obdobju baroka so vladala precej stroga pravila skladanja. Mnogo je bilo skladateljev, ki so bili zgolj mojstri glasbenih oblik, vendar svojim delom niso bili zmožni vliti duha. Na prizorišče je moral stopiti večji človek, ki bo imel to sposobnost in tako vdihnil smisel tudi njihovemu delu.

250px-BWV1001Bachova vzvišena umetnost

Je umetnost zgolj izražanje čustvenih stanj, kakor pogosto velja predvsem danes? Bach ni bil takšnega mnenja. V svoje delo ni vlival svojih čustvenih stanj in verjetno bi bila njegova glasba ista, ne glede na to, kakšno bi bilo njegovo osebno življenje. Zanj je bila glasba nekaj veliko bolj vzvišenega. Zanj je imela glasba jasen namen in cilj – čaščenje božanskega in oddih duše. Menil je, da “kjer ni tega namena pri skladanju, tam ni nikakršne resnične glasbe, ampak peklenski hrup in trušč”.

Vsaka velika umetnost je za Bacha v svojem bistvu religija – pot do Boga. Menil je, da se toni, potem ko izzvenijo, ne izgubijo, ampak se dvigujejo proti Bogu, kakor hvala, ki je preveč globoka, da bi lahko bila izrekljiva.

Bach sam ni občutil, kakor da bi glasba, ki jo je pisal, pripadala njemu. Čutil je, da je le posrednik, in ob takem dojemanju samega sebe je bil mnenja, da se nima z ničemer ponašati in si ničesar domišljati glede svojih zmožnostih.

Ko je bil na smrtni postelji že skoraj popolnoma slep, je vseeno vedno znova zbral še poslednje trohice moči, da bi pisal – kakor da mora izkoristiti sleherni trenutek, da bi prenesel na ta svet božansko glasbo, ki jo sliši v sebi, kakor da mora to poslanstvo kar najbolje opraviti. Ko so ga svojci skušali odvrniti od dela, jim je preprosto odvrnil: “Pisati moram, dokler vidim.”

S pravili skladanja baročnega sloga se nikoli ni ukvarjal na matematični način, pa vendar njegova dela niso veliko odstopala od njih. Saj če je slišal glasbo v sebi – božansko glasbo – je bila ta glasba kakor Platonova Ideja – popolna – torej tudi v pravilnih razmerjih. Bach za to ni potreboval nikakršne matematike.

bachportraitVelik duh v skromnem človeku

Preučeval je dela skladateljev pred njim in tudi svojih sodobnikov. Cenil in spoštoval je glasbo drugih mojstrov in tudi kasneje, ko je s svojimi deli že dosegel – in presegel – njihova, jih je še vedno prepisoval, saj je želel, da se ne bi izgubila in da bi ostala prihodnjim rodovom. Bach se sam ni zavedal veličine svojih del. Zavedal se je le tega, da je mojster na orglah. Da pa bodo v zgodovino odmevala njegova dela, in ne dela katerega med njegovimi sodobniki, ne, tega se ni zavedal.

Nikoli ni maral, da bi kdo govoril o njegovih zmagah na glasbenih tekmovanjih, na katera je bil izzvan, vendar njegova skromnost ni bila narejena, prihajala je iz preprostega zavedanja o vrednosti človeka.

Vendar pa je kljub skromnosti izžareval nekakšno veličino, moč in trdnost. Človek, ki ga je zagledal na ulici, ni mogel mimo tega, da ga ne bi pogledal ponovno. Dejansko naj bi deloval tudi višji, kot je resnično bil. Iz njegove pojave je pronicala veličina njegovega duha. Kljub temu, da je deloval izredno strog in se ga je marsikdo pri prvem vtisu kar malo ustrašil, sta se, takoj ko je spregovoril, pokazali njegova prijaznost in človeška toplina.

Bil je izjemen pravičnik, pravijo, da je bil “nesposoben kakršne koli nepravice”. To je razvidno zlasti iz priložnosti, ko je preizkušal novo zgrajene orgle. Če je ugotovil, da je inštrument zelo dober in je pravzaprav vreden več, kakor je izdelovalec zanj zaračunal, je nemudoma zahteval, da se “popravi škoda” in se mojstru izplača dodatna vsota. Po naravi je bil nagnjen k redu na vseh področjih. Bil je varčen in premišljen v denarnih poslih, predvsem pa ni prenašal netočnosti. Netočnost je zanj pomenila zapravljivost z največjo dragocenostjo – časom.

fammot_360V njegovem domu so bili kot obiskovalci vedno dobrodošli vsi, ki so ljubili glasbo, pa naj so bili razcapanci ali pa velikaši. Učencem, ki so se resnično želeli učiti od njega in so bili predani glasbi, je vselej ponujal streho nad glavo, obenem pa ni prenesel, če se je kateri med njimi hotel izmuzniti z nedelom. Boljši, kot so učenci postajali, bolj so bili osupljeni nad genialnostjo svojega učitelja. Ko pa so ga vprašali, kako je dosegel takšno popolnost, je odvrnil: “Moral sem trdo delati, vsak, ki bi delal toliko, bi lahko dosegel isto.” Igranja klavirja, orgel, harmonije, skladanja, vsega se je namreč naučil sam. Njegova “učitelja” sta bila neutrudno delo in nenehno preizkušanje novih možnosti.

Bach je s svojo glasbo dosegel to, kar je bil zanj njen edini namen – dvigniti našo dušo, da bi ob njej začutili iskrico božanskega. Ljudje, ki zase pravijo, da niso religiozni, so priznali, da so se jim ob poslušanju njegovega Pasijona po Mateju orosile oči. Zaradi lepote, zaradi božanskosti. Bach je bil globoko religiozen človek, njegova glasba je bila prežeta z religijskim občutjem, vendar je njegova religija nekaj mnogo večjega od tega, kar ponavadi razumemo pod tem pojmom.

Imel se je le za manj pomembnega posrednika, toda brez tega “posrednika” te glasbe ne bi bilo med nami. Bil je plemenit človek, saj le če je duša dovolj čista, lahko sprejme nekaj božanskega, in le velik človek lahko to prenese v konkretni svet.