Marica Borović

Vsi si želimo biti srečni. Stanje sreče ne glede na obliko (ljubezen, prijateljstvo, slava, moč ali bogastvo) vedno spremljajo čustva in pomeni stanje velikega čustvenega ugodja. Toda če srečo povezujemo s čustvi, jo postavljamo na krhke temelje, ker se čustva neprestano spreminjajo. Zavedamo se, kako pogosto spreminjamo razpoloženje – v enem trenutku smo zadovoljni, že v naslednjem pa se vedemo, kot da se nam je svet zrušil na glavo. Ker smo stalno pod vplivom čustev, bi kaj hitro verjeli, da jih odlično poznamo in o njih ni treba posebej govoriti.

Ali čustva res poznamo?

V zahodni kulturi se je od razsvetljenstva močno ukoreninilo prepričanje, da so čustva otročja, uničujoča in sovražna razumu. Človek je povzdignjen kot razumsko bitje, čustva pa štejejo za nekaj nasprotnega. Takšen omalovažujoč pogled je navzoč tudi danes – kadar nekoga opišemo kot “čustvenega”, s tem mislimo, da je nestabilen, iracionalen in nezanesljiv. Čustva so bila dolgo na obrobju psiholoških raziskav, od druge polovice 20. stoletja pa se v psihologiji dogaja preobrat. Začnejo se namreč pojavljati nove teorije, skupno pa jim je to, da so čustva pomemben vidik človekove psihe. Veljajo za pogost vzrok psihični težav, obenem pa za nekaj, kar lahko zelo obogati naše notranje življenje.

Vpliv čustev

Vpliv čustev je večplasten. Čustva vplivajo zlasti na naše telo. Zaradi njihovega delovanja se spremenijo izraz na obrazu, barva glasu, drža … Kadar nas je zaradi nečesa sram, pogosto spustimo pogled in pordečimo. Kadar nas je strah, prebledimo, srce bije pospešeno, telo pa se trese. Kadar nas gleda nekdo, ki je zelo jezen ali besen, se nam zdi, kakor da nas gleda zver in ne človek.

Zaradi dolgotrajnega vpliva nekaterih čustvenih stanj se pojavljajo številne psihosomatske bolezni. Na takšna stanja je posebno občutljiv želodec, zato lahko dolgotrajna psihična napetost na njem povzroči tudi čir. Zaradi stresa lahko oslabi telesni obrambni sistem, s tem pa se poveča tveganje za prehlad.

zaljČustva vplivajo tudi na razum. Angleška beseda emotion izvira iz latinske besede “emovere”, ki pomeni “spraviti v gibanje”. Zaradi čustev sprejmemo določen pogled na stvari. Taki pogledi, obarvani s čustvi, pogosto ne ustrezajo resničnosti, ker je velika razlika med tem, kakršne se stvari zdijo nam, in tem, kakršne resnično so. To velja zlasti, kadar so čustva močna, kot sta na primer zaljubljenost ali sovraštvo – zaljubljenec se ne zaveda, ali pa se ne želi zavedati, pomanjkljivosti ljubljenega človeka, temveč ga idealizira. Če pa nekoga sovražimo, neradi priznamo njegove dobre strani. Naš um, za katerega pogosto verjamemo, da je objektiven razlagalec resničnosti, je v resnici pogosto pod zelo močnim vplivom čustev.

Dejansko je vpliv vzajemen – čustva in misli se med seboj prepletajo, tako da jih ni mogoče ločiti. Pomisel na katerega človeka ali dogodek lahko izzove vulkan čustev, ta pa nas lahko spodbudijo k delovanju. Čustva tako postanejo prenosnik med mislimi (razumom) in delovanjem. Če nam je nekaj pomembno, če smo za nekaj čustveno zavzeti, potem se bomo tudi dejansko zavzeli za to. Čustva pa nas lahko pri delovanju tudi ovirajo. Če moramo na primer govoriti pred večjo skupino ljudi, je lahko naš govor zaradi treme zmeden in nepovezan.

Negativna čustva

V današnji psihologiji je več pozornosti namenjene negativnemu kot pozitivnemu vplivu čustev. Negativna čustva se imenujejo tudi destruktivna, ker nas omejujejo, zmanjšujejo zmožnost razsojanja, ovirajo pozornost, povzročajo zmedo in nas zasužnjujejo.

Izjemno destruktivni čustvi sta strah in jeza. Strah se poleg trenutkov, ko je življenje ogroženo in ko deluje kot zaščitni mehanizem, pojavlja tudi v številnih drugih življenjskih položajih. Vsaka velika življenjska sprememba, vsak korak v novo in neznano spremlja večji ali manjši strah. Sem spada tudi strah pred neuspehom. Če tak strah postane pretiran, nas lahko povsem onemogoči – študent lahko denimo zaradi velike treme na izpitu povsem odpove, čeprav se je nanj pripravljal.

Strah je treba obvladovati. Če želimo iti naprej, vedno obstaja večje ali manjše tveganje, toda to je cena, ki jo moramo plačati, da bi dosegli nekaj novega. Ne smemo sami sebe obsoditi na nedelovanje, kajti če ničesar ne storimo, ne bomo ničesar dosegli. Bolj kot se bomo umikali in odstopali mesto strahu, manj bomo gotovi vase. Edini način, da premagamo strah, je delovanje. Strah je lahko na začetku velik, ko pa začnemo delovati, bo čedalje manjši in manjši. Najpomembneje je narediti prvi korak.

jezaJeza za razliko od strahu, ki bolj ali manj zadeva nas same, vpliva tudi na vse tiste, ki nas obkrožajo. Ljudje, ki jih zagrabi jeza, se odzivajo s kričanjem, loputajo z vrati, mečejo predmete, ki se jim znajdejo pod roko, potem ko so izlili vso jezo, pa sledita kesanje in občutek krivde. Nekateri jezo potiskajo, zato se ta polagoma nabira, vse dokler se ne zgodi nekaj povsem nepomembnega in izzove pravo eksplozijo jeze (t. i. kaplja čez rob).

V sodobni psihologiji je čedalje bolj izpostavljena potreba po obvladovanju tovrstnih čustev. Nekateri nasveti za to so:

– priznati obstoj določenega čustva,
– videti položaj čim bolj objektivno, da bi lahko našli vzrok za tovrstna čustva,
– se kolikor je mogoče izogibati položajem, ki izzovejo neprijetna čustva,
– početi nekaj, kar nas veseli,
– najti način za sprostitev,
– humor.

Tudi v tradicionalni psihologiji je poznana večplastnost človeških čustev in kadar gre za negativna čustva, je mišljen zlasti njihov negativni vpliv na razum. Takšna čustva rušijo mir in ravnovesje razuma ter ga silijo, da sprejme napačno videnje stvari. V skladu z budizmom obstaja pet negativnih čustev, ki se imenujejo “pet strupov za dušo”. To so sovraštvo, sla, neznanje, ponos in zavist.

Sovraštvo je močno čustvo, zaradi katerega želimo nekomu škoditi in uničiti njegovo srečo.

Zaradi sle po čutnih užitkih in posedovanju postanemo slepi za vse okoli sebe, razen za objekt svoje sle. Ne upoštevamo tujih čustev in potreb ter pogosto ljudem okoli sebe povzročamo bolečino.
Neznanje je pomanjkanje uvida v to, kar bi morali storiti, ali v to, čemur bi se morali izogibati, da si ne bi povzročali bolečine, temveč nasprotno.

Ponos ima številne vidike. To je lahko občutek večvrednosti v primerjavi z drugimi, precenjevanje lastnih zmožnosti in podcenjevanje tujih.

ljubosumjeZavist je nezmožnost, da bi se veselili zaradi tuje sreče. Lažje nam je sočustvovati z nekom, ki čuti bolečino, kot pa “oprostiti” nekomu, ki je srečnejši in uspešnejši od nas.

V skladu z budistično tradicijo je nujno, da obvladujemo negativna čustva. Na čustva se odzivamo na tri načine, in sicer tako, da delujemo, potem ko smo čustvo doživeli, med njegovim doživljanjem in preden se pojavi. Najpogosteje delujemo po tem, ko smo čustvo doživeli, in sicer se – potem ko to “opravi” svoje – začnemo zavedati vseh njegovih slabih posledic. Iz takšnih večkratnih slabih izkušenj se začnemo sčasoma učiti negativna čustva obvladovati.

Naslednji korak je delovanje med doživljanjem katerega čustva. Čeprav je čustvo še vedno navzoče, moramo vložiti napor volje, da bi se spremenila smer njegovega delovanja. Potreben je napor, da bi se dvignili nad trenutni položaj in poskusili videti stvari bolj objektivno in bolj bistro.

Šele na koncu je delovanje, preden se čustvo pojavi. To pomeni, da je treba na stvari gledati iz točke, ki je malo nad ravnjo naših vsakdanjih želja, s čimer preprečimo možnost za njihovo pojavitev. Gre za osvobajanje od negativnih čustev. Denimo jeza se ne pojavlja več, zato se ni več treba obvladovati. To stanje je posledica spoznanja, zgodila se je notranja transformacija.

Pozitivna čustva

Obvladovati negativna čustva ne pomeni, da smo brezčutni. Treba je prebuditi čista čustva, ki izražajo resnično človeško naravo. Sočutje, razumevanje, občutek za lepo in dobro – vsa ta čustva so navdihovala velike ljudi vseh časov. Ta vodijo k notranji stabilnosti in miru.

Vse radosti na tem svetuu
Vse izvirajo iz želje, da bi bili srečni drugi;
Vsa bolečina na tem svetu
Vsa izvira iz želje, da bom srečen jaz.

Šantideva, budistični učitelj, 8. stoletje

objemČustva vplivajo na naše videnje resničnosti, vendar tudi misli vplivajo na čustva. Razmišljanje o ljudeh, ki čutijo bolečino, zavest o tem, da nas bolijo iste stvari, lahko prebudi sočutje in ljubezen do drugih, obenem pa prežene negativna čustva, kot so zavist, ljubosumje ali sovraštvo.

Pravilno razmišljanje je zmožnost samoopazovanja. To pomeni, da se učimo opazovati objektivno ter analizirati lastne misli in čustva; da znamo razlikovati med dobrim in zlim, ter nazadnje, da lahko pravilno delujemo. Pravilno razmišljanje nam pomaga pridobiti dragocene izkušnje iz vsega, kar smo preživeli.