Andrej Praček

Ena največjih dilem, ki se porodi v dobrem človeku, je, kako najti pravo mejo med tem, koliko poskrbeti zase in koliko za druge. Posvečanje drugim razumemo kot razdajanje oziroma izčrpavanje sebe, zato se pojavlja vprašanje točke ravnovesja.

Ker smo različni, ima vsakdo med nami na do tega vprašanja tudi drugačen odnos. Po energiji, ki jo posvečamo drugim, in načinu, kako to počnemo, bi se v grobem lahko razvrstili v štiri skupine.

“Poskrbeti moram zase”

Tisti iz prve skupine pravijo: “Poskrbeti moram zase”. S tem se vse iskreno tudi konča. Čas, ki ga namenijo drugim, je v mejah dostojnosti – to torej počnejo, ker “se tako spodobi”. Pomagali bodo, da bi bili videti dobri, pomagali bodo tudi, da bi si pridobili naklonjenost, ali pa zato, ker računajo, da bodo nekoč tudi sami potrebovali pomoč in jo bodo tako lahko dobili povrnjeno … Dobroto torej izkažejo zaradi nekakšnega občutka varnosti in iz osebne koristi.

mati1“Najprej moram poskrbeti zase in šele nato za druge”

Pripadniki naše druge skupine bodo rekli: “Najprej moram poskrbeti zase, potem bom pa še za druge”. Ti ljudje čutijo določeno povezanost z drugimi, so pa še vedno precej usmerjeni nase – življenje se še vedno vrti okoli njih samih in njihovih bližnjih. Šele ko so vse čustvene in fizične potrebe zadoščene (če so lahko sploh kdaj dokončno zadoščene), bodo nekaj nesebično naredili. Torej v času, ki jim ostaja, ali s sredstvi, ki jim ostajajo, bodo nekaj prispevali. Na ta način so – vsaj pri sebi – prepričani, da opravljajo svojo človeško dolžnost.

Ti dve skupini se dejansko ne mučita z vprašanjem, ki smo si ga na začetku postavili: kje je meja med menoj in drugimi? Meje so si namreč sami jasno postavili. Je pa to poglavitno vprašanje naslednje skupine.

“Dobro je pomagati.”

Tretja skupina ljudi v sebi čuti, da je človek bitje, ki je povezano z drugimi in ne more misliti le nase. Skrb za druge, pomoč, se jim tako zdi nekaj plemenitega in zato ob klicu na pomoč ne morejo reči “ne”. To je značilnost dobrih ljudi! Vendar se jim na trenutke zazdi, da jim lastno življenje polzi iz rok. Takrat slišimo: “Preveč se razdajam drugim in nimam svojega življenja, moram misliti še nase, moram narediti še nekaj zase”. Občutek imajo, da so njihove osebne stvari zanemarjene, velikokrat se jim zdi, da so zastali, da ne živijo svojega življenja, ker preveč časa posvečajo drugim. Veliko vlagajo, a ne vidijo, da bi to privedlo do posebnih rezultatov.

dekleti2Pri teh ljudeh se mešata dve naravi – duhovna in sebična, pri čemer slednja izhaja iz naravnega egoizma, ki ga vsi nosimo v sebi. Ti ljudje čutijo iskreno potrebo po skrbi za druge in potrebo po skrbi zase, vendar se ti potrebi zaenkrat še ena drugi zoperstavljata. Tak človek je zato razdvojen.

Čeprav sprva morda ni očitno, je tu ena od poglavitnih težav razpršenost. Vsakič, ko se nekje pojavi potreba, priskočijo na pomoč in se tako raztrgajo na tisoče koncev, pomagajo tisoče ljudem in zaradi razpršenosti v svoje življenje ne uspejo vnesti smeri in globine. Ravno v slednjem pa leži ključ k odpravi tega konflikta.

Vizija, ki gradi in povezuje

Prirojeni dobroti teh ljudi je zato potrebno dati še košček, ki mu lahko rečemo jasna vizija. Gre za razumevanje tega, kaj je potrebno in kaj je koristno, da bi lahko dosegli konkreten smiseln cilj.

Smisel pa daje le Ljubezen, ki ni le čustvo in ni niti nekakšna abstrakcija, temveč je zakon narave, je moč, ki leži v nas in nam šepeče na uho, da smo vsi eno. Ljubezen teži k enotnosti, povezovanju, k ustvarjanju boljših pogojev za vse, skrbi za celoto. To je glas v nas, ki teži k celoti in ne vidi posameznika drugače kot znotraj celote.

V tem duhu se vzpostavi naravna lestvica prioritet. Najbolj pomembno, na samem vrhu lestvice, je to, kar je najbolj koristno za človeštvo kot celoto. Za tem se prioritete spuščajo prek koristi ožjega okolja, moje družine in na koncu do mene samega. Če prispevamo na vrhu lestvice, dajemo vsem, če prispevamo na dnu, pa le sebi. Kar nahrani vrh, vedno povezuje, kar nahrani nižje kroge, pa lahko v skrajnih primerih, če to ni koristno celoti, celo ločuje.

pomoc1Zato je potrebna sposobnost razločevanja in umetnost združevanja podpornih stvari z bistvenimi. Ko imamo namreč enkrat jasnost, kaj želimo, kaj gradimo, kam gremo, to postane stabilna os – nit našega življenja. Vse drugo lahko vključimo po preudarnosti; občasno ali trajno lahko priskočimo in uredimo mnoge druge stvari, vendar se, kar je najpomembneje, vsakokrat vrnemo k naši zlati niti in potujemo naprej v smeri, ki daje smisel našim korakom. Ko pomembne in manj pomembne stvari med seboj uskladimo ter jih razvrstimo po prioritetah tako, da ena drugo po svoji naravi podpirajo, ni več konfliktov. Če nam tako uspe spojiti vse tisto, kar je bilo prej navidezno ločeno, se nam ne bo več zdelo, da osebno življenje trpi, kajti vse kar počnemo, bo naše osebno življenje.

Stranpoti dobrih

Vendar na tej prelomnici obstajata tudi dve možni stranpoti. V izčrpanosti, ki izhaja iz razpršenosti brez vizije, se nekateri pridružijo prej opisani drugi skupini, da bi tako ohranili vsaj svojo lastno “karmično dodeljeno” moč. Drugi, nekoliko bolj ustvarjalni, pa lahko izberejo cilj, ki ni vključen v celoto in ima zato le relativno vrednost. Da ne bi prišlo do napačnega razumevanja, ne pozabimo poudariti, da je ta največkrat odraz dobrih namenov, zaradi česar njihovo delovanje ne prinese posebne škode. Vendar je treba dobroto pospremiti z inteligenco, sicer ni želene koristi. V slednjem primeru se bodo ti idealisti kljub vsemu v določenem trenutku srečali s praznino in bodo razočarani. Vendar bodo sedaj bogatejši za nove izkušnje in morda bodo tokrat bolj modro izbrali.

Pravilnost izbir je vedno prepuščena inteligenci posameznika!

pomoc“Zadovoljstvo drugih je moje zadovoljstvo”

Začeli smo z vprašanjem meje med tem, koliko se posvetiti sebi ter koliko skrbeti za druge ali za splošno dobro, katerega del smo tudi sami, in videli smo, da če nam uspe uspešno prečkati težavno tretjo stopnico, te dileme dejansko ni več. Če se lahko povzpnemo dovolj visoko, spoznamo, da je to bila le navidezna meja, iluzija našega egoističnega pogleda, ki se je sedaj razblinila. Tu, v četrti, močni in stabilni skupini, ni dvomov, ni več preizpraševanj, ni tehtanj in ni trgovanj. S srcem se ne trguje. Ni razdajanja drugim, ker je dajanje obenem prejemanje, vse je nenehen oživljajoč pretok.

Vsi si želimo iskrenosti, spoštovanja, gotovosti. Ko to dajemo drugim, ustvarjamo takšno okolje in na ta način tudi sami živimo v iskrenosti, spoštovanju, gotovosti.

Daje le tisti, ki živi to kar daje. Tak človek uporabi svoje moči, da uredi svojo družino, družbo … Zato mora imeti ljubezen, inteligenco in moč volje, ki jo mora nenehno razvijati. In to je moč, ki teče skozi njega. Zato se tudi ne sprašujmo, kako nekaterim uspe toliko narediti, kako jim uspe ob obilici dela biti tako razigrani in entuziastični – ne sprašujmo se, od kod črpajo vso to moč – kajti odgovor je enostaven: dajanje jim daje.