prof. Stjepan Palajsa, predsednik NA v Sloveniji

Sramota.

Tisoče strani namenjamo nepomembnim, tretjerazrednim osebnostim – filozofom, znanstvenikom, umetnikom, politikom, največjim med njimi pa niti vrstice.

Danes je malo tistih, ki so slišali za Hipatijo, še manj pa je tistih, ki o njej tudi nekaj vedo. Spomin na njo je prekril mračni srednji vek, ki se je z njeno smrtjo tudi začel. Zahodna duhovna kultura jo je potisnila v pozabo, ker se je sramovala tega, kar ji je storila. Nekateri skušajo še celo danes s svojimi dogmami in argumenti, ki sodijo v srednji vek, opravičiti njeno smrt.

Ta čudežno lepa ženska brilijantnega uma in še večje dobrote je bila zadnji veliki baklonosec svobodnih filozofskih idej klasičnega sveta.

hipatia_alexandriaAleksandrija

Aleksandrija, 4. stol. n. št. Največje in kulturno najbolj razvito mesto celotnega Sredozemlja, ki mu vladajo Muzej (filozofsko-znanstvena univerza) in Serapeum (veliko svetišče Misterijev1). Ne smemo pozabiti niti znamenite Aleksandrijske knjižnice, ki ji ni bilo para na vsem svetu – tako po številu knjig kot tudi po vrednosti njenih originalov. V njej je bila zbrana vsa duhovna kultura klasičnega sveta.

Muzej, veliko žarišče filozofskih idej, so vodili neoplatoniki, zadnji predstavniki klasične filozofije. Po njegovih hodnikih se je vsak dan sprehajalo več kot sto filozofov in znanstvenikov, za katere je bil Muzej tako univerza kot tudi dom. Med njimi je bil Teon Aleksandrijski, izredno spoštovan in poznan matematik, astronom, filozof ter oče izjemnega otroka, hčerke Hipatije.

Hipatija se je rodila leta 370 n. št. O njeni materi nimamo nobenih podatkov, za očeta pa vemo, da jo je zelo skrbno vzgajal. Dal ji je najboljše, kar je premogel, predvsem pa svojo pozornost in znanje. Teon je, kot je sam dejal, želel vzgojiti in oblikovati popolnega človeka v najboljšem pomenu besede. Že od otroštva je imela Hipatija dobro urejen program učenja in telesne vadbe. Poleg tega jo je oče vselej vzel s seboj v Muzej, ki je postal njen drugi dom. Predstavljajmo si bistro in radovedno dekletce, ki se sprehaja med resnimi, bradatimi filozofi in postavlja različna vprašanja. Tu se je majhna deklica družila z največjimi umi svojega časa, ki so jo skupaj s Teonom poučevali matematiko, astronomijo, filozofijo in mehaniko.

Učenje

Hipatijin program se je začel zelo zgodaj zjutraj, ko je nekaj ur posvetila telesnim vajam. Zatem je sledilo sproščujoče kopanje, da bi lahko preostanek dneva namenila proučevanju znanosti, glasbe in filozofije. Po besedah Sokrata Sholastika je s tako strogo disciplino oplemenitila svoj naravni talent. Zahvaljujoč svoji izobrazbi, vrlini, lepoti in inteligenci je ta velika ženska že v času življenja postala legenda.

hipatia5V Muzeju je proučevala vsa dotlej znana področja znanosti in filozofije. Imela je najboljše učitelje svojega časa, ki so bili obenem tudi očetovi prijatelji. Teonu ni bilo žal denarja za kar najboljšo izobrazbo, Hipatiji pa truda, da bi po potrebi odpotovala v Italijo ali Atene in se tam udeležila nekaterih predavanj iz filozofije. Tako je postala izredna znanstvenica in filozofinja. V Muzeju je prav tako več kot 20 let raziskovala in poučevala matematiko, geometrijo, astronomijo, logiko, filozofijo in mehaniko.

Po besedah Sokrata Sholastika je: “svojega očeta presegla na vseh znanstvenih področjih, predvsem na področju opazovanja zvezd. S svojo nadarjenostjo, naporom in inteligenco je dosegla takšno širino, da je daleč presegla vse filozofe svojega časa.”

Neutrudno je poučevala in še bolj neutrudno raziskovala številna področja. Na delovno disciplino je bila navajena že od otroštva, ko je pod trdo, vendar tudi blago Teonovo roko izpolnjevala vse naloge, ki ji jih je nalagal.

Z dušo in srcem se je posvetila filozofiji in njenim idealom. Čeprav je bila čudežno lepa in izredno izobražena, se nikoli ni želela poročiti. Znano je, da so bili mnogi moški na smrt zaljubljeni vanjo. Toda Hipatija je želela, da jo ljubijo kot človeka in ne kot žensko, da jo ljubijo kot bitje in ne njeno lepo telo.

Na čelu Muzeja

V Muzeju je bila nosilka katedre za Platonovo in Plotinovo filozofijo. Zaradi svojih izjemnih predavanj je hitro dobila vzdevek Filozofinja. Vendar njeno področje ni bilo le filozofija, kajti bila je tudi ena prvih znanih matematičark. S svojimi predavanji o Diofantovi astronomiji je dosegla takšen sloves, da so jo prihajali poslušat študentje iz Evrope, Azije in Afrike. Njena knjiga na to temo je skupaj s komentarjem na Apolonijeve stožnice (krivulje drugega reda – krožnica, elipsa, hiperbola in parabola) postala obvezen učbenik vsakega tedanjega astronoma in matematika. Ko je dopolnila 30 let, je postala upraviteljica Muzeja, ki mu je tedaj pripadala tudi Aleksandrijska knjižnica.

astroHipatija je iznašla in izpopolnila številne fizikalne in astronomske pripomočke, ki so z razmeroma majhnimi spremembami v rabi še danes. Naj omenimo samo nekatere – astrolab (pripomoček za določanje položaja in gibanja zvezd), naprava za destilacijo vode, aerometer (merilnik gostote plinov), hidroskop …

Pravijo, da se je včasih sprehajala po aleksandrijskih ulicah in vsakomur, ki ga je kaj zanimalo, odgovorila na vprašanje. Ni bilo ne filozofa niti znanosti, ki je ne bi poznala. Svoje znanje je nesebično delila z vsemi, ki so jo želeli poslušati, pri čemer se ni ozirala na razlike med ljudmi. Zaradi teh odlik jo je imela rada vsa Aleksandrija.

Pregon in smrt

Toda časi so se spremenili in v Aleksandrijo se je naselil razdor. Na njeno čelo so prišli kristjani. Leta 415 so se začeli pregoni akademikov Muzeja. Na izbiro so imeli sprejem nove vere ali smrt. Hipatija kot ena največjih izobraženk, filozofinj in znanstvenic tega časa je bila zanje glavna predstavnica poganstva.

Nekateri akademiki so sprejeli krščanstvo, nekateri so zbežali, nekateri pas so bili ubiti. Hipatija ni niti zbežala niti ni sprejela krščanstva. Ni želela izdati filozofije in znanosti, katerima je posvetila celo življenje.

Marca leta 415 jo je skupina krščanskih fanatikov s patriarhom Cirilom Aleksandrijskim na čelu ujela v središču mesta, jo slekla do golega, kožo in meso pa z morskimi školjkami izpraskala do kosti. Ostanek telesa so zažgali.

Tako je umrla velika mučenica filozofije in ena največjih muz zahodne svobodne misli.

Kmalu zatem so bili Muzej, Aleksandrijska knjižnica ter ostale poganske ustanove in svetišča zažgani, Ciril pa kanoniziran in razglašen za svetnika.

Umor Hipatije je zaznamoval konec klasičnega sveta. Mračni srednji vek se je lahko začel.

Zaradi ideala, za katerega je živela in umrla, ter zaradi vsega, kar nam je zapustila, je ne smemo pozabiti. Kajti potrebujemo zglede, po katerih se lahko v življenju ravnamo.

_______________________________

1Misteriji so bili religijske institucije stare Grčije (op. prev.)