prof. Delia Steinberg Guzmán, predsednica mednarodne NA

V času utopije, sanj in resničnosti želimo govoriti o filozofiji. Govoriti o filozofiji pa pomeni govoriti o veliko stvareh.

Je filozofija utopija? Lahko se nam tako zdi, saj vsebuje komponente, ki naj bi se uresničile v prihodnosti. So sanje? Vedno so o filozofiji tako ali drugače sanjale pomembne osebnosti vseh velikih civilizacij. Je resničnost? Prepričana sem, da so vsi ljudje filozofi, čeprav tega ne vedo in nimajo nobenega naziva. Prepričana sem, da se filozof rodi v vsakem človeku, ki se sprašuje o različnih stvareh in ki hoče vedeti, kdo je, ko se sreča s samim seboj.

Kaj je filozofija? Ne maram definicij, morda zato, ker sem se jih morala preveč naučiti; prepričana sem, da v takšnih primerih ni tako uporaben spomin, kot to, kar ostaja v duši. Filozofija je ne glede na to, kako so jo v teku zgodovine podajali, ne glede na cilje, ki so ji jih pripisovali, velika umetnost, velika znanost. Je življenjska drža. Je drža, ki zahteva znanost. Če si človek postavlja vprašanja, si mora nanje odgovarjati. Je drža, ki obsega tudi umetnost, ker se na vprašanja ne da odgovarjati s kakršnimikoli besedami.

Kaj je življenjska drža? Je korakanje skozi življenje z odprtimi očmi, brez strahu pred potapljanjem v velike skrivnosti, brez strahu pred opazovanjem univerzuma in spraševanjem o njem, spraševanjem o nas samih in o človeškem bitju kot takem. Prav v tem pa so si podobni vsi narodi; kadarkoli se je človek namreč spraševal o tem, kako se združiti z univerzumom, je našel Boga in to uspel izraziti na tisoč možnih načinov.

To ne pomeni, da je filozofija religija, vendar pa religije ne izključuje. Lahko je spoznanje, umetnost, religija, lahko je veliko stvari. Je dovolj splošna, da bi lahko postala velika utopija. Med vsemi definicijami filozofije obstaja ena, ki mi je še posebej všeč in ki sem jo pogosto navajala na svojih predavanjih; in navedla jo bom še enkrat, ker, podobno kot pri drugih spretnostih, ponavljanje ni vse, pomaga pa nam razumeti stvari. Rada imam definicijo, ki jo pripisujejo Pitagori, ki so ga učenjaki njegovega časa izredno spoštovali in ga oklicali za modreca. Na kar pa naj bi odgovoril: »Ne, nisem modrec. Sem samo ljubitelj modrosti.« Iz tega grškega reka je nastala beseda philo-sophos, tisti, ki ljubi modrost, ker je ne poseduje, ker čuti, da mu manjka še veliko do nje. Zato jo ljubi, išče in poskuša doseči.

V vsakem primeru pa smo lahko filo-filo-zofi, to pa za nas pomeni, da bi se morali poskusiti bolj približati, bolj ljubiti in prehoditi veliko stopnic na poti do te ljubezni, o kateri je govoril Pitagora in ki je ljubezen do modrosti, velik motor, ki nas sooča s tem, kar nam manjka, in s tem, kar potrebujemo.

Platon je rekel, da ne ljubimo tega, kar imamo, ampak to, kar nam manjka. In ravno ljubezen nas vodi do tega, kar nam manjka, kar nas naredi popolne. Čudovito je vedeti, da obstaja modrost, ki si je ne lastimo, ker nas spravlja v gibanje, ker nam omogoča, da se nekam napotimo, omogoča nam, da razbijemo okvire egoizma, »tega, kar hočem jaz«, »tega, kar je všeč meni«, »tega, kar zanima mene«. Ko začnemo na svet gledati z drugačnimi očmi, se nam odpre veliko vrat, notranjih in zunanjih, in pojavi se sposobnost razumevanja drugih ljudi, ki raste z razumevanjem nas samih.

Danes, veliko stoletij po Pitagori, po filozofih, ki so jih imeli za utopistične, je filozofija v grobem povsem drugačna. Osebno sem to občutila med študijem na visoki šoli kot nenehno nezadovoljstvo. Danes je filozofija zelo abstraktna. Sestavljena je iz številnih besed in zahtevnih pojmov, zato ljudje, potem ko se srečajo s takšno sliko filozofije, od nje zbežijo. Danes se filozofija omejuje le na zgodovino filozofije, na pregled tega, kar so mislili filozofi vseh časov. Podredila se je torej določenim normam, ker so v vsakem obdobju bili nekateri filozofi dobri, pomembni, drugi pa so bili prepovedani, slabi ali nezaželeni. Čez nekaj let bodo ti nezaželeni postali dobri, tisti, ki jih imajo danes za dobre, pa bodo prišli na drugo stran; tudi zgodovina filozofije podlega modi. Danes filozofija ni ne praktična ne uporabna za življenje.

Zaradi uveljavljanja mita, da filozofija ni uporabna, da je utopija in da ničemur ne služi, smo – še posebej v delu 19. stoletja in v 20. stoletju, ko se je razvilo veliko materialističnih predstav – morali veliko prestati. Kot primer lahko navedem Španijo in druge države – k sreči jih ni veliko – ki so se odločile, da bodo predmet filozofijo izločile iz študijskih programov, ker naj ne bi ničemur služil.

Posledica tega je, da se ljudje filozofiji izogibajo, tako kot se človek, ki se ni naučil živeti, poskuša izogibati temu, da bi ostal sam s seboj. Med ljudmi je veliko notranje praznine in negotovosti, zato nas ne sme presenetiti, da je toliko pokvarjenosti, toliko nereda, toliko naravnih katastrof, ker človeško bitje ne bo moglo kreniti naprej, če ne bo našlo svoje osi v samem sebi.

Filozofijo sem študirala trideset let v Novi Akropoli in nekaj let pred tem na visoki šoli. Posvečam se ji torej že dolgo časa in če mi rečejo, da je nepraktična in ne služi ničemur, vedno odgovorim: Kje naj najdemo odgovore na velika vprašanja, na velike skrbi? Kaj naj naredimo z mislimi, ki pridejo, ko smo sami s seboj? Zakaj obstajata življenje in smrt, zakaj obstaja bolezen in zakaj ostarimo, zakaj se nam dogajajo stvari, ki se nam dogajajo? Zakaj obstaja trpljenje in zakaj lahko s trpljenja preidemo na radost in z radosti na trpljenje? Kaj nas kot veter zanaša z ene strani na drugo? Zakaj nas je strah in zakaj dvomimo? Ko se pojavijo ta vprašanja, lahko bodisi najdemo odgovore nanje ali pa živimo v nenehni tesnobi, ker smo predse spustili zaveso, da ne bi videli najpomembnejšega. Če se pojavijo takšna vprašanja, ni boljšega zdravila, kot da se sprašujemo še naprej. Ko je Sokrat rekel »Vem, da nič ne vem«, tega ni rekel zato, da bi se zadovoljil s tem, da nič ne ve. To je spoznanje tega, česar ne vemo, hkrati pa izhodiščna točka: »Izvedel bom več, ker moram vedeti več.« Stoletja tečejo, človeka pa še naprej spremljajo ista vprašanja. To, da od nas zahtevajo odgovor, je dovolj dober razlog, da filozofija lahko postane uporabna, praktična in potrebna. Filozofija je velika vzgojiteljica; uči nas živeti. Najtežje od vsega, živeti, nas skoraj nihče drug ne bo naučil. Ne bomo postali modreci, znebimo pa se lahko vsaj nekaj strahov, dvomov, ki smo jih pred tem imeli. Ne bomo videli velike resnice, lahko pa postanemo bolj prepričani.

Kdo sem, kaj tu delam, zakaj obstajam? Od kod prihajam in kam grem? To je način, kako se naučimo živeti. Umetnost življenja pomeni, da si dan za dnem odgovarjamo na ta vprašanja. To pomeni, da razumemo, zakaj trpimo, zakaj obstaja bolečina. Vzhodni filozofi, tako stari, da niti ne vemo, v kateri čas bi jih umestili, so dejali, da je bolečina prenosnik zavesti. Ko je človek srečen in se smeje, se komajda vpraša, zakaj se mu to dogaja. Zdi se, da se ljudje učimo, ko nas nekaj boli, umetnost življenja pa nas uči, da se moramo vsakokrat, ko trpimo, ustaviti in vprašati: Zakaj trpim, kaj me želi življenje zdaj naučiti? Kakšen pomen ima ta bolečina? Kakšno dragoceno izkušnjo mi bo dala? Ko se filozof uči živeti, pride izpit, in ko ga opravi, ve, da bo opravil tudi naslednjega, ko pride, in da se bo hotel o življenju naučiti še več.

Umetnost življenja vsebuje tudi naslednjo pomembno stvar: spoštovanje življenja in vseh živih bitij. Boleče je slišati mladega človeka reči v očitek: »Nisem hotel priti na svet.« Očitek komu? Ne vem, ali smo hoteli priti na svet; tu smo in moramo se naučiti to spoštovati, ker je to čudovit dar. Ne moremo živeti tako, da se skozenj pustimo vleči; tudi to spada k umetnosti življenja. Namesto tega, da nas reka nosi kot leseno klado, moramo biti sposobni postaviti iz tega lesa čoln in vesla in čoln sami usmerjati po toku.

Ali je ta filozofija, ta umetnost življenja namenjena malo ljudem? Ne, namenjena je vsem. V vsakem času in v vsakem prostoru potrebujemo nekoga, ki nas vpelje v umetnost življenja; potrebujemo učitelja. Filozofija nas uči spoštovati učitelja in učenca.

Če smo govorili o filozofiji, moramo govoriti tudi o vzgoji. V slovarju sem poiskala besedo vzgoja in našla sem lepe besede, kot so peljati, voditi, izobraževati. In pomislila sem: v slovarju to lepo piše, ko pa to izgovorimo, nam ne zveni dobro, saj nihče ne želi biti peljan, voden ali izobraževan. Danes si vsi želijo biti svobodni, ne želijo pa se učiti. Prednost dajemo svobodi pred spoznanjem.

Vzgajati pa vseeno pomeni ravno to, voditi, peljati, kazati pot. Vzgaja lahko le ta, ki ima dušo vzgojitelja, ker lahko najde to, kar je v vsakem človeku, zna razvijati vrednote, ki so včasih zamolčane, skrite, in če človek ni dovolj pogumen, da bi jih potegnil na plano, vse njegovo življenje ostanejo zamolčane in skrite.

Profesor Livraga, ustanovitelj Nove Akropole in moj učitelj, je pogosto govoril o vzgoji. Rekel je, da lahko vzgoja spodbudi razvoj notranjih lastnosti posameznika. In ta vloga vzgoje – da nekaj spodbudi, da se pokaže – izhaja ravno iz latinskega korena besede vzgajati, kar pomeni potegniti od znotraj ven.

Platon je rekel, da filozof včasih dela isto kot porodniška babica: babica nas potegne na svet pri rojstvu, filozof pa je človek, ki nam da življenje, ko nam pomaga potegniti na plano to, kar nosimo v sebi; pomaga nam združiti zamisli, pridružiti eno k drugi, uskladiti čute in živeti lastno življenje z določeno mero gotovosti. Profesor Livraga pravi tudi, da prav pedagogika prebudi sposobnost učenja; vzgaja, vendar ne deformira; informira, in ne laže; prebudi dušo in notranjo moč, ki je v vseh človeških bitjih.

Platonska vzgoja je povzeta v štirih krepostih, ki so bile pred tisoč leti enako veljaavne kot danes: pogum, zmernost, modrost in pravičnost.

Pogum ne pomeni biti predrzen, ampak biti trden, znati živeti dostojno. Zmernost je sposobnost, da obvladaujemo samega sebe, najemo pravo mero in ravnovesje; to je višje, plemenito ravnovesje. Modrost je beseda, ki jo lahko razlagamo na različne načine; modrost pomeni vedeti. Samo ta, ki ve, je moder. Ta, ki ne ve, je nepremišljen in se meče v naročje življenja na tak ali drugačen način. Konfucij je rekel, da moder človek o stvareh razmišlja dvakrat; enkrat je premalo, trikrat pa preveč. Dvakrat je ravno prav. To je modrost, to je spoznanje.

Dobra vzgoja formira in transformira. Dobra vzgoja je notranja alkimija. Ko se nečesa naučimo, ne moremo ostati isti kot prej. Če pa ostanemo isti, to pomeni, da se ničesar nismo naučili, da smo se veliko stvari učili na pamet, pri tem pa ne vemo ničesar. Formativna vzgoja, transformacija, ljudi v nič ne sili, je rekel profesor Livraga. Človeške osebnosti ne moremo upogniti. V vsakem primeru naj bi nas vzgoja rešila ovir in pomanjkljivosti, negotovosti in strahu. Če bi se človek lahko znebil te obremenitve in svojo ladjo odrinil od brega, bi se duša počutila svobodno. Formativna vzgoja nam mora pomagati, moramo se naučiti, kako se učiti. Moramo se učiti v praksi, ker smo se preveč polenili. Manjka nam izkušenj. Moramo postati mi sami. Ugotoviti moramo, da smo majhni in razumeti, da je to veliko bolje, kot da sploh ne bi našli samih sebe in da ne bi vedeli, kje je to, čemur rečemo »jaz«, kje je »jaz sem«.

Navedla bom nekaj stavkov, od katerih je eden Platonov, drugi pa so od profesorja Livrage.
Platon je rekel: »Kako je lep in božanski goreč ogenj, ki te prisili, da iščeš vzrok stvari. Izpopolnjuj se v teh vajah, ki na videz ničemur ne služijo in ki jih imajo preprosti ljudje za blebetanje, medtem ko izčrpavajo svoje telo. Drugače ti bo resnica spolzela iz rok.«

Kako malo se je svet spremenil! Že pred 2500 leti so mladi ljudje, ki so se zbirali okoli Sokrata ali Platona, govorili, da je iskanje vzrokov stvari nesmiselno blebetanje, Platon pa jim je odgovarjal, da ni in da te vzroke iščemo po zaslugi gorečega ognja: » … in počnite to, dokler ste mladi, ker boste pozneje to goreče hrepenenje izgubili.«

Ko smo profesorja Livrago vprašali: »In kaj bomo delali, ko več ne bomo tako mladi?«, nam je rekel nekaj še lepšega. Odgovoril je: »Mladost ni v obliki ali v telesu ali v gubah, mladost se nosi v duši.« In pripovedoval nam je o tem, kakšno predstavo so imeli klasični Grki o Zlati Afroditi. O tej Afroditi, ki je večno mlada, čudovita, neverjetna in ki je v notranjosti vsakogar od nas.

In res, ko se človek vpraša: »Koliko sem star?«, lahko, če je svoje življenje živel intenzivno, mirno in učeč se, odgovori: »Ni odvisno od tega, koliko sem star. Mlad sem, ves čas imam veliko dela.«
Profesor Livraga nas je učil, kako neverjetno je naše stoletje, ker nam je omogočilo, da smo lahko premostili veliko preprek in da se veselimo toliko znanstvenih uspehov. Znanost je človeku omogočila priti na Luno, zdaj pa je vrsta na filozofiji, da nam omogoči drugo, veliko daljšo pot, ki pomeni doseči globino človeškega bitja.

Vsi si želimo doseči lastno globino in če se nam to posreči, si želimo iz globin priti s polnim naročjem, da bi to lahko ponudili tudi drugim, svetu živih bitij, polnih ljubezni.
Vzgoja je torej nujna za filozofe in filozofija je nujna za življenje.