Hannes Weinelt, predsednik NA v Avstriji

Zakaj je čas, da spregovorimo o tabu temi?

“Vidim nepregledno množico takšnih in drugačnih ljudi, ki se neutrudno vrtijo okoli samih sebe, samo zato, da bi si priskrbeli svoja mala običajna veselja, s katerimi bi izpolnili svoje srce. Vsakdo med njimi se umika vase, brezbrižen do usode drugih, kajti njegovi otroci in njegovi posebni prijatelji so zanj celotno človeštvo. Kar zadeva preostale sodržavljane, je sicer med njimi, vendar jih ne vidi; z njimi je v stiku, vendar jih ne čuti: živi le v sebi in za sebe, in če že ima vsaj družino, pa lahko trdimo, da domovine nima več.” 1

Te vrstice so me pretresle. Kajti tudi sam opažam enako. V vseh večjih mestih tega sveta se ljudje vrtijo v svojih vsakodnevnih spiralah, vedno hitreje, ne da bi naredili korak naprej. Njihov lov je usmerjen v že dolgo vnaprej načrtovane (potrošniške) dobrine, naj gre za avto, potovanje ali hišo. Ljudje so si tako blizu kot še nikoli – milijoni se gnetejo na ozkem prostoru, a so med seboj oddaljeni bolj kot kadar koli in živijo v distancirani anonimnosti. V rednih presledkih hodijo na volitve zastopnikov ljudstva – če že ne pride vmes nič pomembnejšega – toda v političnem življenju ostajajo bolj ali manj pasivni, medtem pa mediji hranijo njihovo ogorčenje z aferami in škandali. Vse to se je razvilo v sistem, imenovan demokracija, vladavina ljudstva, na njegovih zastavah pa je bilo nekoč zapisano:”Država smo mi”.

Tema demokracije razburja duhove po vseh evropskih medijih – nekateri prisegajo nanjo kot na edino pravilno obliko vladavine, ki jo je treba uveljaviti po vsem svetu, po potrebi tudi z revolucijo in nasiljem, na drugi strani pa velja za ogroženo, če že ne davno pokopano pod diktaturo trga in denarja.

Nisem politolog in ne nameravam do potankosti analizirati današnjih političnih razmer niti ne želim predlagati enoznačnih rešitev. Sem le filozof, človek, za katerega so vrednote, kot so svoboda, pravičnost in samostojno mišljenje, svete; človek, ki si postavlja vprašanja, ker ga skrbi − skrbi ga za politični sistem, ki (več) ni to, za kar se izdaja. Ali pa morda vidite v današnjih demokracijah zagotovilo za svobodo, za samostojno mišljenje, za pravičnost?

Morda ste že zdaj v skušnjavi, da bi prešli na druge prispevke, zapustili to zapleteno in nelagodno temo ter raje prebrali sproščujoč potopis, blagodejen zdravstveni nasvet ali kratko gloso.

Toda moja želja je, da bi skupaj z vami obravnaval vprašanje demokracije. Kar zadeva odgovore, jih ne pričakujem ravno v aktualnih izjavah na to temo, temveč prej pri starih, če že ne prastarih, davno pokojnih avtorjih. Prvi je Alexis de Tocqueville, ki se je prav zaradi svoje ljubezni do človekove svobode in njegovega samostojnega odločanja odpravil v Ameriko, kjer je leta 1835 (pri 30 letih!) izdal knjigo “Demokracija v Ameriki”. Drugi avtor pa ni nihče drug kot največji grški filozof Platon.

Vsekakor se tudi zavedam, da je danes že samo preizpraševanje demokracije načenjanje tabu teme, preprosto zato, ker je za večino demokracija edina pravilna oblika vladavine. In s tem smo že pri prvem vprašanju:

Ali ima večina vedno prav?

V Gradcu, mojem domačem mestu, je pravkar2 potekalo referendumsko odločanje o prepovedi prometa za dizelska vozila v dneh, ko je zrak še posebej močno onesnažen. Čeprav je velika večina teoretično za čist zrak in bolj zdrave življenjske pogoje, je 70% ljudi glasovalo proti takšni prepovedi. V praksi se torej večina ni bila pripravljena odpovedati svojemu udobju in avtomobilu.

V Švici se marca tega leta3 67% ljudi ni strinjalo s podaljšanjem dopusta. Večina se je bila torej pripravljena odpovedati osebnemu udobju v korist splošne gospodarske koristi.

Gre za dva primera neposredne demokracije, ki kažeta, da so prav v demokraciji odločilni izobrazba, zrelost in širina pogleda vsakega posameznika. Če teh lastnosti ni, prihaja do napačnih odločitev, ki imajo lahko velike posledice.

rokeV oddajah s kvizom, pri katerih je na voljo “glasljudstva”, se praviloma izkaže, da pri enostavnih vprašanjih večina pride do dobrih rešitev, pri težjih in bolj zapletenih pa so trditve povsem napačne.

Tocqueville je v zvezi s tem zapisal: “Kaj je potem večina, vzeta kot celota, drugega kot posameznik z nadzori in interesi, ki večinoma nasprotujejo interesom drugega posameznika, imenovanega manjšina? Če pa menimo, da bi lahko človek, ki mu pripada popolna in neomejena moč, lahko to zlorabil v odnosu do svojega nasprotnika, zakaj ne bi dopuščali možnosti, da se to lahko zgodi tudi v odnosu do manjšine? Ali so ljudje s tem, ko so se povezali, spremenili svoje bistvo” 4

“Zakaj naj bi človek samo zato, ker je postal del večine, odločal manj egoistično in manj kratkovidno? In kaj se zgodi, če politiki pred svojimi odločitvami za mnenje vprašajo le večino, in to samo zato, da bi jo pri naslednjih volitvah pridobili zase?”

Ali javno mnenje vodi v izgubo svobode mišljenja?

Leta 1951 je Solomon Asch, pionir socialne psihologije, objavil t. i. poskus konformnosti. V njem so morale poskusne osebe prepoznati očitno enake dolžine palic, s čimer večinoma niso imele težav. V drugi skupini, v kateri je nekaj poskusnih oseb namerno dalo napačno izjavo (kot del poskusa), pa se je 37 % preostalih poskusnih oseb pridružilo mnenju večine. Pri nadaljnjih poskusih se je izkazalo, da večja kot je skupina, večja je konformnost oziroma sledenje mnenju večine (več o tem poskusu lahko izveste na tej povezavi).

To nevarnost je prepoznal že Tocqueville: “Javno mnenje ni le edino vodilo, ki posamezniku preostane pri demokratičnih narodih; sploh je njegova moč pri teh narodih veliko večja kot pri drugih. (…) Če se človek, ki živi v demokratični deželi, primerja z vsemi svojimi bližnjimi, ponosno prepozna, da je vsakemu med njimi enak; če pa opazuje celoto, vse svoje sodržavljane (…) ga takoj potreta njegova šibkost in nepomembnost. Zaradi te iste enakosti, ki mu omogoča, da je neodvisen od vsakega drugega sodržavljana, je ločen od drugih in nemočno prepuščen vplivu večjega števila.

kletkaJavnost ima zato pri demokratičnih narodih neobičajno moč (…) V svoj nazor poskuša ne le prepričati, temveč ga vsiljuje in ga vceplja v duha posameznika z neizmerno močjo, ki jo ima duša mase na posamezno dušo. [Tako] večina prevzame nalogo, da posameznika polni s celo goro mnenj in ga odreši dolžnosti, da bi mnenje izoblikoval sam. (…) lahko domnevam, da je vera v javno mnenje nekavrste religije, katere prerok je večina.” 5

Pri tem se ponovno postavlja kar nekaj vprašanj. Kako v času množičnih medijev nastane javno mnenje? Kako neodvisni so naši mediji od gospodarskih in političnih interesov ter vplivov?

Tocqueville je brez olepševanja pokazal, kako v demokraciji na posameznika preži nevarnost, da vso moč prizna večini, tako da demokracija ne omogoča nujno bolj neodvisnega življenja, temveč se spremeni le oblika zatiranja in hlapčevstva. Zelo subtilna in s tem tudi toliko nevarnejša oblika hlapčevstva, ker se državljan tolaži z mislijo, da je skrbnika navsezadnje sam izbral.

“(…) ta tako pomembna, ampak kratka in redka uporaba svobodne volje [pri volitvah] ne bo preprečila, da ne bodo počasi vse bolj izgubljali sposobnost lastnega mišljenja, čutenja in delovanja.” 6

Ali demokracija ogroža dolgoročni pristop k prihodnosti?

Strokovnjaki že vrsto let svarijo pred nebrzdanim izkoriščanjem našega planeta in nepopravljivim škodovanjem okolju. A kljub pogostejšim mednarodnim kongresom o okolju in podnebnih konferencah se že vrsto desetletij nič ne spremeni. Enako velja za prenaseljenost, slabe socialne razmere, vedno večji prepad med revnimi in bogatimi ter številne druge težave.

Kakšne odločitve naj sprejema vlada, ki je izvoljena za štiri ali pet let in katere učinki se pokažejo šele dolgoročno, kratkoročno pa imajo za posameznika celo negativne posledice? Zakaj množice državljanov prav v demokracijah gledajo najprej na osebne, kratkoročne koristi in ne na dolgoročne koristi prihodnjih generacij?

Tocqueville v zvezi s tem pojasnjuje, da demokracija za posameznika v sebi nosi veliko nevarnost individualizma, ki se povečuje z napredujočo enakostjo: “Bolj kot so družbeni pogoji izenačeni, večje je število posameznikov, ki sicer niso več močni in bogati, da bi imeli velik vpliv na usodo sodržavljanov, imajo pa dovolj dobrin in izobrazbe, da zadostijo sebi. 7(…) Individualizem je premišljen in miroljuben nazor, ki vsakemu državljanu omogoča, da se izolira od množice in se drži ob strani v krogu svojih prijateljev in družine. (…) Pri aristokratskih narodih družine pogosto stoletja vztrajajo v istem položaju in pogosto tudi na istem mestu. S tem so vse generacije tako rekoč sodobniki. Posameznik tako skoraj vedno pozna svoje prednike in zanje skrbi; meni, da že vidi svoje pravnuke, in jih ljubi. Pogosto zanje skrbi in žrtvuje osebne interese (…)

V demokratičnih stoletjih pa je nasprotno (…) iz nič vznikajo vedno nove družine, medtem ko druge izginjajo. Ta veriga različnih časov se nenehno trga (…) Človek zlahka pozabi na svoje prednike in nima predstave o svojih potomcih. Zaposlujejo ga le njegovi bližnji.” 8

Tocqueville je torej demokratično družbo označil kot brezzgodovinsko obliko, ki izhaja iz nevarnega individualizma, v katerem posameznik misli le na ta trenutek, nase in svoje najbližje. “Individualizem v kali zaduši najprej državljanske vrline, nato pa trajno napade še druge [vrline] in jih uniči, tako da se na koncu vse skupaj sprevrže v egoizem.” 9

Zakaj se lahko demokracije izrodijo v tiranijo?

Čeprav je demokracija danes glede na javno mnenje edina prava oblika vladavine, so celo veliki državniki v nedavni preteklosti o tem izrazili nekatere pomisleke. V zvezi s tem je nedvomno najslavnejši citat Winstona Churchila, ki je leta 1947 dejal: “Demokracija je najslabša oblika vladavine – z izjemo vseh drugih oblik, ki so bile občasno preizkušene.” 10

Zgodovina kaže, da je prav pri demokraciji precej velika možnost, da preide v tiranijo, kar se je zgodilo že večkrat v obdobju atenske demokracije. Nenazadnje je bil tudi Hitler s svojim nacionalsocializmom izvoljen demokratično, in to z veliko večino, v Sovjetski zvezi pa je pred tem zavladal totalitarni stalinizem.

Tiranija kot izrojena, apolitična oblika monarhije je po Platonu najslabša oblika vladavine in po njegovih besedah tudi najnižji člen v verigi oblike vladavin. Ta pomembni grški filozof je oblike vladavine povezoval z značilnostmi človekove duše in njihovim spreminjanjem: “Ali pa misliš, da politične ureditve izvirajo iz hrastovega lesa ali kamna in ne iz značajskih lastnosti prebivalcev v državi (…) Če torej obstaja pet oblik politične ureditve, potem mora obstajati tudi pet oblik stanja duše državljanov.” 11

Platon je z aristokracijo povezoval bistvo dobrega, pravičnega in modrega človeka. Če v človekovo dušo vstopita častihlepje in ljubosumje, nastane timokracija (starogrški koren tega izraza je beseda “timé”, ki pomeni “čast”, “ugled”). Če se značaj še poslabša in se pojavi tudi pohlep, nastane oligarhija. Ustvari se prepad med manjšino skrajno bogatih in večino revnih, kar naposled privede do ljudske revolucije in demokracije. Demokracijo je označil kot najbolj pisano obliko vladavine, v kateri je stanje duše pri ljudeh takšno, da napačno razumejo svobodo in se zato nagibajo k individualizmu, egoizmu in neodgovornosti. Če svobode ne razumemo in ne živimo na ustrezen način, se v vsakem človeku rodi tiran s svojo nagonsko nenasitnostjo. In ta ga bo gnala, da bo za vodjo naroda izvolil največjega zapeljivca ljudstva, ki se iz začetnega laskača, polnega obljub, spremeni v tirana kakor”človek v volka”. 12“Kajti zdi se, da se pretirana osebna in politična svoboda ne spremenita v nič drugega kot v pretirano hlapčevstvo.” 13

Platon nam s svojim pogledom na oblike vladavin glede na človeške značajske lastnosti daje v roke pomembno orodje, s katerim lahko svojo obliko vladavine presodimo samostojno in neodvisno od manipulativnih razlag pojmov tako imenovanega javnega mnenja. Ali naše oblike vladavine in oblastnike odlikujejo modrost, dobrota in pravičnost? Ali pa jih prej označujeta ljubosumje in častihlepje? Ali pohlep in nebrzdano zadovoljevanje nagonov? Ali lahko celo že opazimo totalitarne poteze, kot so nadzor, izenačevanje in suženjstvo?

Platon vidi edini izhod v vzgoji ljudi, in sicer ne v vzgoji ozkovidnih strokovnjakov, ampak v vzgoji, ki spodbuja dobroto, pravičnost in lepoto, vzgoji, pri kateri znanje prerašča v modrost.

TocTocqueville, ki je se je zavzemal za svobodo in razvoj človeka ter zato o današnji tabu temi, kakršna je demokracija, odkrito spregovoril kot še nihče drug, je svoja razmišljanja povzel tako: “Človek bi skoraj dejal, da oblastniki našega časa ne mislijo na nič drugega kot na to, da bi z ljudmi ustvarili velike stvari. Želel bi, da bi bolj mislili na to, da bi ustvarili velike ljudi; da bi manjšo vrednost dajali delu in večjo delavcu. (…) Želel sem izpostaviti nevarnosti izenačevanja, ki ogroža človeško neodvisnost. (…) Narodi današnjega časa glede enakosti družbenih pogojev ne morejo več ničesar spremeniti; toda od njih je odvisno, ali jih bo enakost vodila k hlapčevstvu ali svobodi, k ozaveščenosti ali barbarstvu, k blaginji ali bedi.”14

***

Alexis de Tocqueville (Verneuil-sur-Seine 1805–Cannes 1859) je bil francoski publicist, politik in zgodovinar. Velja za ustanovitelja primerjalne politologije. Med potovanjem po Ameriki, na katero ga je poslala francoska vlada, je napisal svoje glavno delo z naslovom Demokracija v Ameriki.
_______________

1 Alexis de Tocqueville, Demokracija v Ameriki, založba Krtina, 1996 (Über die Demokratie in Amerika, str. 343, Reclam, 1985; prevod tega in vseh nadaljnjih navedkov na podlagi nemške različice prevoda, op. prev.)
2 Originalni članek je bil objavljen v septembrski izdaji revije Abenteuer Philosophie leta 2012 (op. prev.)
3 Glejte prejšnjo opombo (op. prev.)
4 Prav tam, str. 145 in naslednja (ta in naslednje podobne opombe se nanašajo na nemško različico navedenega dela, op. prev.)
5 Prav tam, str. 222 in naslednja.
6 Prav tam, str. 345 in naslednje.
7 Prav tam, str. 240.
8 Prav tam, str. 238 in naslednje.
9 Prav tam, str. 239.
10 Winston Churchill v enem od govorov v spodnjem domu parlamenta: “Democracy is the worst form of government, except for all those other forms that have been tried from time to time.” (Vir: http://wais.stanford.edu/Democracy/democracy_DemocracyAndChurchill(090503).html).
11 Platon, Država, 8. knjiga. V: Sämtliche Werke, Phaidon Verlag, 1. del, str. 553 (vsi navedki iz Platona so prevodi nemške različice, na katero se sklicuje avtor članka, op. prev.)
12 Prav tam, str. 566.
13 Prav tam, str. 565.
14 Tocqueville, prav tam, str. 358 in naslednje.