Nataša Žaja

Čarobna piščal je zadnja čudovita opera Wolfganga Amadeusa Mozarta, ki je nastajala junija in julija leta 1791, ko se je njegovo življenje že stekalo h koncu. Libreto je napisal Emanuel Schikaneder, ki je bil direktor dunajskega potujočega gledališča. Po nekaterih podatkih naj bi bil pravi avtor besedila Karl Ludwig Giesecke, pevec v Schikanederjevem zboru, sam Schikaneder pa naj bi zaprosil Mozarta, naj skomponira nekaj zanj, da bi ga potegnil iz materialne stiske, v katero je tedaj zabredel. Opera je bila prvič uprizorjena 30. septembra 1791 v dunajski operni hiši, dirigiral pa je sam Mozart. Odziv občinstva je bil precej hladen. Toda uspeh opere je rasel od izvedbe do izvedbe, tako da je bila novembra leta 1792 uprizorjena že stotič. Kmalu je postala del stalnega repertoarja operne hiše in vsakokrat napolnila dvorano.

Čarobna piščal kot celovito delo je resnična pravljica izredne moči, ki se je porodila v čisti Mozartovi duši v bolečih in težkih trenutkih zadnjega leta njegovega življenja. Težke življenjske okoliščine, s katerimi se je nenehno spopadal, ne le da niso pustile sledi na njegovi ustvarjalnosti, temveč se zdi, kot da so celo pripomogle k še večji vedrini, lahkoti in enostavnosti ustvarjanja.

Čarobne piščali ni mogoče doživeti le s poslušanjem, gledanjem ali branjem. Če jo poskušamo dojeti na tak način, se nam bo zdelo, da se nam izmika kakor sen. Kajti ta opera tudi je sen – začaran sen, poln novih, neznanih in pozabljenih predelov, v katere lahko samo preprosto vstopite. V ta sen lahko vstopite odprtega srca in tako, da dopustite, da živi zven Čarobne piščali kakor sončni žarki pred vami izrišejo prastare, izgubljene sledi.

poslušaj: uvertura

carobna-piscal1Pravljica o čarobni piščali

Nekoč davno je nekje na vzhodu živel modri kralj, daleč naokoli poznan po dobroti. Imel je Sedmeri sončev krog, ki je v sebi nosil veliko moč vladanja nad ljudmi in odkrivanja številnih skrivnosti narave. Če bi Sončev krog zašel v roke neprevidnih in sebičnih, bi ga ti lahko zlorabili. Kralj je to zelo dobro vedel, zato je z njim ravnal nadvse skrbno in v dobro celotnega človeštva. Nasprotoval je moledovanju žene, naj Sončev krog izkoristi za povečanje svoje moči in bogastva. Kraljica je bila lepa kakor vila, toda njeno srce je bilo hladno in oholo. Kot edinega naslednika je kralju podarila hčer, ki so ji starši dali ime Pamina.

Kralj je na enem od svojih samotnih potovanj zašel v visokih gorah, kjer ga je ujela strašanska nevihta. Zavetje je našel pod golim tisočletnim hrastom. Iz njegove veje je izrezbaril čudovito piščal. Kadar je zaigral, so ga njeni zvoki vrnili nazaj v dvorec k ženi in otroku. Bogovi so piščal obdarili s čarobno močjo – ta je tistega, ki je nanjo zaigral, zaščitila pred vsemi nevarnostmi, in vse tiste, ki so poslušali njen zvok, vodila na pot Dobrega.

Na mejah kraljestva, blizu neprehodnih Ognjenih gora, je ležalo posvečeno Območje templja. Že od davnine je tu prebivala Bratovščina modrecev, ki so se odločili iskati resnico, ljudi osvoboditi mračnjaškega praznoverja, neznanja, bede in sovraštva ter jim pokazati pot, ki vodi proti ljubezni in modrosti. V Bratovščino so bili sprejeti le najboljši in najmodrejši, in to po dolgih, težkih preizkušnjah, v katerih so morali izkazati stanovitnost, molčečnost in pogum. Ti posvečenci z bogatimi izkušnjami, ki so jih nabirali skozi veke, so bili vzor delovanja in s svojo modrostjo pomagali ljudem v boju proti vsakršnim zlim silam.

tempelj1Toda obstajali so tudi zavidneži in tisti, ki so nevoščljivo pogledovali na resnično slavo modrih. Pogosto so poskušali z ognjem in umori oskruniti čistost in svetost Območja templja ter uničiti Bratovščino. Toda Bratovščina je napadom vsakokrat uspešno kljubovala ter postala še močnejša in veličastnejša.

V takšnih trenutkih nevarnosti in pri vseh težjih odločitvah se je sestajal najvišji Svet. Člani Sveta so iz svojih vrst imenovali Najvišjega posvečenega. Med vladavino modrega in pravičnega kralja je bil to Sarastro, ki je bil zaradi velike plemenitosti že kot mladenič izbran za to odgovorno nalogo. Modri kralj in Sarastro sta bila zelo dobra prijatelja, ljudstvo pa je oba ljubilo in spoštovalo. Čeprav je kralj vedel za vlogo bratovščine, ni bil njen član. Stari zakon Bratovščine namreč ni dopuščal, da bi bil posvečen pripadnik vladajoče dinastije.

Ko se je rodila Pamina, je v sosednjem velikem in močnem kraljestvu odraščal princ Tamino. Vse sovrstnike je prekašal v veščosti, modrosti in pogumu. Številni prebivalci kraljestva, ki so živeli v bedi in revščini, so v njem slutili človeka, ki bo spremenil njihovo usodo. Glas o prinčevih vrlinah je segel do Sarastra in modrega kralja. Kraljeva želja je bila, da bi ga Tamino nasledil pri vladanju cesarstvu, ker ni imel sina. Tamino in Pamina sta odraščala, ne da bi se med seboj poznala. Pamina ni vedela ničesar o želji svojega očeta, ki se je posvetoval le s Sarastrom.

Ko je kralj začutil, da se mu približuje smrt, je poklical Sarastra in mu predal v varstvo sedmeri Sončev krog. Bal se je, da kraljica, ki ji je zapustil celotno bogastvo, krono in čarobno piščal, ne bi zlorabila Sončevega kroga za svojo oblastiželjnost. Sarastra je poleg tega prosil, naj vzame Pamino k sebi in jo tako reši pred kraljičinim slabim vplivom ter jo, ko odraste, poroči s Taminom.

Kralj je zaprl oči in kraljica ga je preklela, ker se je čutila opeharjeno za največje bogastvo. Sarastro pa je storil, kot ga je prosil prijatelj. Pamina je odraščala pod Sarastrovo zaščito in postala najlepše dekle v vsej deželi. Sarastrovo srce je osvojila globoka ljubezen do nje. Toda zavedal se je obljube, ki jo je dal njenemu očetu.

Po določenem času se je zgodilo to, kar je slutil tudi kralj. Pod samovoljno vladavino kraljice, ki so jo tedaj imenovali Kraljica noči, je dežela vse bolj propadala. Spretno je razširila govorico, da jo je mož opeharil, Sarastro pa okradel. Večina prebivalcev dežele ji je verjela. Zavladala sta kaos in nesloga. Edini kraljičin cilj je bil dobiti Sončev krog, zato se je povezala z zlimi silami. Toda vse njene poskuse so s svojo močjo preprečili posvečeni. A kraljica si je še naprej izmišljevala različne zvijače.

Tamino je nekega dne med lovom zašel v kraljestvo Kraljice noči. Ostal je brez orožja in preganjala ga je gromozanska kača. Pred smrtjo so ga rešile tri kraljičine dame. Ni vedel, da ga je kraljica v resnici tako z zvijačo privabila k sebi, da bi zanjo osvojil Sončev krog. V ta namen mu je dala sliko svoje hčere Pamine. Njegovo srce je takoj prevzela silovita ljubezen in odločil se je, da jo bo osvobodil.(poslušaj: arija Tamina) Kraljica je princu dala čarobno piščal, da bi ga ščitila na poti, za spremljevalca pa je odredila ptičarja Papagena, ki je živel v bližini palače in za kraljico lovil dragocene ptice. (poslušaj: arija Papagena) Tako se je Tamino podal na pot, da bi se spopadel s Sarastrom.

Sarastro je vedel za njegov prihod. Prijatelja, najboljšega govornika bratovščine, je prosil, naj Tamina pričaka na vhodu v tempelj. Ta je z modrostjo in dobroto Tamina odvrnil od njegove neprijateljske namere. Tamino je spoznal, da Sarastro ni hudoben čarovnik in da ga je kraljica pretentala. Papageno pa je medtem našel Pamino. (poslušaj: arija Papagena in Pamine) Ko sta Tamino in Pamina zagledala eden drugega, je med njima nemudoma vzplamtela ljubezen, toda Sarastro ju je moral ločiti.

preizkusnjaStari zakon Bratovščine ni dopuščal, da bi Tamino prestajal preizkušnje, ker je bil princ. Toda Sarastro je spoznal, da bi lahko le Tamino rešil razedinjeno deželo. Želel je tudi, da bi ga princ nekega dne nasledil pri vodenju Bratovščine. Za to je bil pripravljen v dobrobit dežele prekršiti stari zakon. Potem ko je v to prepričal posvečene, je odredil, naj Tamina in Papagena odvedejo v tempelj preizkušenj.

Tako je Tamino skupaj s Papagenom začel težavno potovanje. Zaupanje v bogove in ljubezen do Pamine sta mu dala neustrašnost, čarobna piščal pa ga je ščitila. Pogumno je prestal mnoge nevarnosti.

Medtem se je Kraljica, potem ko je zaman čakala na Taminovo vrnitev, prebila na Območje templja. Od Pamine je izvedela, da je Tamino pri posvečenih, in v navalu sovraštva od hčere zahtevala, naj umori Sarastra. Toda Pamina tega ni želela storiti. (poslušaj: arija Kraljice noči)

Tamino je uspešno prestal preizkušnje. Prestati pa je moral še dve nevarni poti skozi Ogenj in Vodo. Tu se mu je pridružila Pamina in s pomočjo čarobne piščali sta skupaj premagala tudi te preizkušnje. Zatem so jih pričakali svečeniki in jih odvedli v Tempelj modrosti.

kraljica-nociKraljica moči je s pomočjo Monostatosa, Sarastrovega služabnika, poskušala zadati še zadnji udarec. Napadla je posvečene v želji, da bi z Zemljinega obličja izbrisala Bratovščino. Velika svetloba Sončevega kroga jo je zaslepila in jo pahnila v večno noč.

To je bil začetek nove dobe. Tamino je postal naslednik obeh kraljestev in določen za Sarastrovega naslednika. Tako sta si modrost in zemeljska moč podala roko.

Zgodba o Poti

Tako kot vse pravljice je tudi Čarobna piščal pravljica o neki Poti. Poti, ki ni niti najmanj enostavna in brezbrižna ter na katero se Tamino ne poda po svoji nameri. Preprosto zaide v vrtinec “naključnih” okoliščin in edino, kar lahko stori, je to, da poskuša zavestno odgovoriti nanje. Dati odgovor na izzive usode pa ni nekaj, kar je omejeno le na glavnega junaka z izjemnimi sposobnostmi, na nekoga, ki je poseben in izbran. Vsak od preostalih junakov te pravljice gre prav tako skozi svoje preizkušnje, ki mu ponujajo možnost resničnega potovanja in napredovanja skozi življenje. Kajti pot se nikoli ne konča, kot bi dejal Tolkien. Pred te izzive in skušnjave je postavljen tako plemeniti in modri svečenik Sarastro kot tudi ptičar Papageno.

carobna-piscalPot se je začela v mračnem kraljestvu Kraljice noči, v katerem se je mladi princ srečal in spoznal z lastno temo, da bi se nato odpravil na neznano in nevarno potovanje ter pri tem prepoznal notranje hrepenenje po božanskem v podobi Pamine. Na poti ga spremljata ptičar Papageno, ki predstavlja njegovo običajno človeško naravo, in čudežni zvok vrline, ki se razlega iz piščali. Piščal, ki v svojem srcu skriva moč Zemlje in moč Neba, je nastala iz visokega, starega hrasta v neki nevihtni noči, medtem ko so udarjale strele.

Težko verjetno, da bi bili ti in številni drugi simbolični elementi le naključni. Mozart in Schikaneder sta povsem jasno vedela, kaj sta želela ljudem prenesti s tem čarobnim delom – v njih sta želela prebuditi tiho hrepenenje, jim dati kažipot, ki svoje bistvo črpa iz dolge duhovne zgodovine človeštva, iz katere je vzniknila ta opera v vsej svoji svežini. Ta opera namreč v sebi nosi elemente egipčanskih misterijev, povezanih z Izido in Ozirisom, idejo pitagorejske filozofske šole prek prikaza Templja, Platonovo idejo o vladarju filozofu in univerzalno vero v človeško in v Človeka.

Zato je Čarobna piščal pesem upanja za vse nas, ki nam je podarjena, nebeška glasba, ki spremlja dušo na njeni vrnitvi k božanskim izvorom.