Ilanit Adar-Matoki

Vsako obdobje v našem življenju in v življenju družbe kot celote lahko opišemo z različnih vidikov– socialnega, ekonomskega, znanstvenega, izobraževalnega in številnih drugih. Vsako obdobje je drugačno od preteklega in od tistega, ki mu sledi, ker se vse s časom spreminja …

Če se osredotočimo na socialno–psihološki vidik današnjega časa, lahko rečemo, da je ena od njegovih značilnosti stres. To ni začasna in povsem naravna napetost, ki se pojavi, kadar se spopadamo z novimi okoliščinami ali sprejemamo odločitve, niti ni to vznemirjenje, ki ga čutimo pred pomembnim dogodkom ali velikim projektom. To je dolgotrajno notranje stanje napetosti, ki povzroča skoraj trajno notranje neravnovesje.

A845WP

Beseda “stres” označuje notranje stanje, ki ga je v 30. letih prejšnjega stoletja prvič opisal zdravnik avstro–ogrskega izvora. Do tedaj se je ta beseda uporabljala samo na področju fizike za opis zunanje sile, ki deluje na snov in s tem povzroča gibanje. To kaže na dejstvo, da je doživljanje psihološkega stresa razmeroma nov pojav in izhaja iz določenega načina življenja.

Zdi se, da človek dobe pametnih telefonov, tabličnih računalnikov ter nepreštevnih naprav in aplikacij v zadnjih letih drvi po dirkališču, pri tem pa pozablja na izhodiščno točko te dirke niti ne pozna vedno njenega cilja, saj je proga morda celo krožna. Vsekakor se zdi, da je bil pospešen tehnološki razvoj pomemben dejavnik za povečanje notranje napetosti in občutek, da je treba drveti naprej in zapolniti določeno vrzel, naj bo ta namišljena ali resnična.

Poglejmo si, kakšno je bilo življenje pred tehnološko dobo. Po eni strani je bilo vsakodnevno življenje bolj enostavno. Bližina narave in obdelovanje zemlje sta človeka primorala k opravljanju maloštevilnih del, ki so se pogosto ponavljala. Ta enostavnost je nedvomno vplivala na način razmišljanja ter omogočila naravno in harmonično povezavo z okoljem. Po drugi strani pa so ljudje delali trše kot danes. Za ročna dela je bilo potrebnega veliko napora in energije, treba je bilo premikati stvari, peš premagovati razdalje ali prenašati sporočila iz enega kraja v drugega. Za vse to je bilo potrebnega tudi veliko časa.

S postopnim vpeljevanjem tehnologije se zdi, da sta vsako človeško delo nadomestila stroj ali naprava. Različni gospodinjski pripomočki lahko skrajšajo čas za domača opravila, z vozili lahko v nekaj urah prečkamo cele države in z elektronskimi sporočili lahko hitro sporočimo informacije.

business-comment_01_temp-1398933515-5362080b-620x348Danes lahko rečemo, da v vse te dejavnosti vlagamo malo fizičnega napora in pogosto je potreben le stisk gumba. Če bi si ta
k položaj predstavljali pred več desetletji ali stoletji, bi mislili, da bo tehnologija prinesla več priročnosti, učinkovitosti, miru, saj ne bo potrebnega veliko napora, da bi nekaj dobili, in tako bomo lahko imeli čas za tiste stvari, ki so v življenju resnično pomembne.

Toda ali to drži? Ali so rešitve, ki smo si jih zamislili, resnično omogočile človekov napredek?

Po eni strani je tehnologija zelo olajšala in povečala učinkovitost na osnovnih ravneh našega življenja, toda ali lahko zares rečemo, da je s temi tehnološkimi dosežki življenje postalo mirnejše? Da je postalo manj stresno? Ali da imamo na voljo več časa in smo bolj razpoložljivi, ker smo manj zaposleni in manj zaskrbljeni?

In kje je sreča, ki nam jo nenehno obljubljajo nekatera podjetja– pod pogojem, da kupimo katerega od njihovih novih izdelkov?

Če vzamemo določeno napravo ali izdelek in izločimo vse ostalo, bomo našli številne prednosti, zaradi katerih je lahko naše življenje lažje in udobnejše, in v prednostih, ki jih ta izdelek ali naprava prinašata, lahko najdemo takojšnje zadovoljstvo. Na primer zadovoljstvo ob poslanem sporočilu, s katerim želimo doseči, da se nekaj naredi, ali zadovoljstvo ob izdelku ali informaciji, ki ju prejmemo z enim samim stiskom gumba. Brez interneta bi za nekaj takšnega potrebovali mesece.

Če pa si pogledamo celotno in po možnosti globljo sliko, ki presega trenutno zadovoljstvo, izhajajoče iz notranjih učinkov tehnologije, vidimo, v čem je težava.

Zdi se, da prodiranje naprav v naše življenje in njihova uporaba nista težava sama po sebi, ker je namen pogosto dober. Glavna težava je v novih načinih dojemanja oziroma razmišljanja ter v novih načinih življenja, ki so se verjetno nezavedno prikradli v naša življenja skupaj s tehnologijo. Ti načini dojemanja so lahko nevarni kot vse drugo, kar je zunaj ravnovesja.

Innovation-take-part-in-our-online-surveyPoglejmo si katere od teh načinov dojemanja, ki smo jih prevzeli v zadnjih letih – eden med najbolj razširjenimi se nanaša na hitrost in potrebo po nenehnih inovacijah. Naprave vse hitreje dobivajo nove posodobitve, s tem pa se je povečala tudi potreba po nenehnem nadomeščanju starih izdelkov z novimi. Danes je povsem običajno, če zamenjamo mobilnik vsako leto ali na dve leti, prenosnik pa na dve ali tri leta.

Na prvi pogled se to zdi pozitivno, kajti če je mogoče tehnično napravo izpopolniti, zakaj je potem ne bi posodobili? Toda kakšna je cena, ki jo moramo za to plačati? Hitra proizvodnja in potreba po tem, da smo na tekočem in da ne ostanemo zadaj, je prežela naša življenja in se izraža na različne načine, kot so hitro razmišljanje, hitro odzivanje, hitro delovanje, da bi čim prej odpravili težave, in tako naprej.

Dojemanje življenja kot dirke nas je tako preželo, da smo verjetno izgubili nekaj te stare modrosti, ki se nanaša na razumevanje življenja, in na to, da določeni procesi potrebujejo svoj čas, tako kot seme potrebuje čas in ustrezne pogoje, da bi zraslo v drevo.

Drugo splošno pojmovanje je, da nimamo časa. Človek je običajno zelo zaposlen.
Na splošno je biti zaposlen in dejaven dobro ter kaže na zdravje in vitalnost, težava pa nastane, ko nekdo z besedo “zaposlen” dejansko misli “prezaposlen”.

Biti prezaposlen pomeni biti zaskrbljen, to je položaj, v katerem imamo lahko fizično celo čas, mentalna ali čustvena prezaposlenost pa povzročata iluzijo, da ga nimamo. Če bi lahko rastlinam ali živalim dali možnost, da bi se izrazile – ali bi se tudi one pritoževale nad pomanjkanjem časa za izpolnjevanje svojih nalog? In če si človek podobno kot prvi in najpomembnejši cilj zastavi, da postane človeško bitje, potem bo vedno imel čas, ker ni meja za možnosti izražanja človeških vrlin, kot so lepota, potrpežljivost, pozornost in velikodušnost.

Drugo sodobno pojmovanje, ki ni nič manj razširjeno od prej omenjenih, je, da več kot potrošimo, srečnejši bomo. Tehnološki napredek je skupaj s prevladujočim ekonomskim sistemom – kapitalizmom – porodil veliko iluzijo: človeku vedno nekaj manjka, da bi bil srečen. Da bi torej zapolnili praznino, moramo vedno kupiti najnovejši izdelek, s čimer podjetja spodbujamo k proizvodnji vedno več in vedno novih izdelkov. V tem začaranem krogu se pojavi vprašanje: kdaj bomo imeli vse, kar potrebujemo? Morda pa moramo iskati ta občutek izpolnjenosti drugje? Morda pa bomo s kršitvijo pravil te igre spodbudili potrebo po iskanju individualne in trajne sreče znotraj sebe?

Prej omenjeno pojmovanje s seboj prinaša prepričanje, da je treba biti najboljši. Če si navsezadnje želimo kupovati več, moramo več tudi zaslužiti, da bi izboljšali družbeni položaj in se povzpeli na družbeni lestvici. Toda ali biti najboljši od nas zahteva tudi to, da smo najbolj etični in najbolj moralni? Če bi to bilo tako, potem bi zdaj živeli v moralni in etični družbi, v kateri bi vladali načeli integritete in resnice. Kdor želi danes biti boljši, se mora spustiti v tekmovalno dirko proti prijateljem, s katerimi dela. V številnih primerih je gibalo takšnega delovanja strah pred porazom ali zaostankom.

Glede na zapisano zlahka vidimo, kako je sodobnega človeka posesalo v vsakodnevni stres, ki prizadeva različne vidike njegovega življenja.

Kako lahko to spremenimo?

Če je stres stanje neravnovesja, je odgovor v tem, da ponovno vzpostavimo ravnovesje in harmonijo. To ne pomeni, da bi morali prezreti razvoj preteklih let, opustiti napredek in se vrniti v kameno ali železno dobo, temveč pomeni obuditi razliko med cilji in sredstvi ter obuditi načela in modrost, ki smo jih nekako izgubili.

photoseedgerminationhighqualityEden od temeljnih zakonov narave je na primer zakon reda in harmonije. V naravi so stvari dobro organizirane, vse ima svoje mesto in pozna svojo nalogo: od rastlin in živali, gora in morij do neba in zvezd. V naravi vladajo harmonija, ustrezni medsebojni odnosi, medsebojno spoštovanje, melodija, ki ustvarja življenje. Človek je le ena od življenjskih oblik, ki je del celotnega sistema. Kako mora torej delovati, da bi prispeval k harmoniji in ne deloval proti njej?

V zakladnici človeške modrosti, s katero se lahko srečamo prek literature različnih kultur (indijska Mahabharata, Konfucijevi izreki, budistična Damapada in številni drugi), lahko najdemo načelo življenja, ki je načelo “srednje poti”. Srednja pot nas vodi k ohranjanju notranjega ravnovesja znotraj gibanja, ki ga prinaša življenje. Omogoča nam, da živimo brez zapadanja v večje ali manjše skrajnosti duhovnosti ali materializma, pretiranega prepuščanja lagodju ali asketizma.

Tudi v današnji resničnosti lahko živimo po zakonih srednje poti, če upoštevamo nekatere stvari:

  • če zaznamo napačna pojmovanja, ki prežemajo naša življenja, in vemo, kako jih odpraviti z ustreznim osveščanjem;
  • če si zapomnimo in ozavestimo, da noben pripomoček ali naprava ne moreta zagotoviti globoke sreče, po kateri hrepenimo, ob tem pa si prizadevamo najti notranjo radost, ki je neodvisna od česar koli;
  • če se razvijamo, vendar ne le tehnološko, temveč če razvijamo tudi vrednote in moralo;
  • če si upamo obvladovati šibkosti, postavljati meje in vedeti, kdaj uporabiti določeno napravo ali pripomoček in kdaj ne;
  • če se naučimo kreativnosti in dajanja pobude ne le pri razmišljanju o najnovejšem izdelku, temveč tudi pri razbijanju miselnih konceptov, ki so se namnožili, in izgrajevanju bolj zdravih miselnih konceptov.

Srednja pot je inteligentno delovanje, ki ne prezre moralnega vidika delovanja in išče načine za zadostitev ne le osnovnim človekovim potrebam, temveč tudi njegovemu naravnemu hrepenenju po vzpenjanju proti dobremu, lepemu, pravičnemu in resničnemu.

Ali je srednja pot odgovor na življenje brez stresa? Da in ne. Če s “stresom” mislimo na nezdrav stres, ki nastane zaradi našega neustreznega načina življenja, potem je odgovor “da”. Če pa je z besedo “stres” mišljena ustrezna napetost, ki človeku omogoča živost in budnost, tako kot napetost strune omogoča zvok, potem je odgovor “ne”, kajti ustrezna napetost je že sama po sebi odraz srednje poti.