Buda je pogosto govoril ponoči. Ljudje so takrat prinesli oljenke in jih postavili pred učitelja. Sčasoma so pričeli med seboj tekmovati, kdo bo prinesel večjo, lepšo in bolj razkošno oljenko. Nekega dne je Buda napovedal svoj govor v neki vasi. Ljudje so se nestrpno pripravljali na ta svečan trenutek. Med njimi je bila tudi starka, ki je bila tako revna, da ni imela oljenke, poleg tega pa ji je nihče ni hotel dati. Zato se je odločila, da bo prodala edino dragocenost, ki jo je imela – amulet, ki ga je dobila od svoje matere. Za denar, ki ga je dobila, je lahko kupila čisto majhno oljenko in nekaj olja. Ne glede na to, da so bile druge oljenke velike, okrašene in razkošne, je starka svojo oljenko z radostjo v srcu prižgala in jo postavila mednje. Svetloba njene oljenke se v tej množici luči sploh ni opazila. Toda ko je začel Buda govoriti, je zapihal močan veter, pribesnela je nevihta in množica se je razbežala. Vse svetilke so se pogasile, razen starkine. Ko je nevihta prenehala in so se ljudje vrnili, je Buda dejal: ”Vse vaše svetilke greje navadno olje, zato so se pogasile. Samo to majhno oljenko hrani moč ljubezni in žrtve, ki jo je ta žena vlila vanjo. Dokler bo trajala taka ljubezen, dokler traja žrtev, bo plamen gorel in nobena nevihta ga ne bo pogasila. In dokler na svetu živi vsaj en tak človek, upanje ni izgubljeno.”