lutnjaSona, eden Budovih učencev, utrujen od puščavniškega življenja, polnega odrekanj, se je prepustil življenjskim užtikom. Buda ga je vprašal:

“Otrok moj, si kdaj igral na lutnjo?”

“Sem,” odvrne Sona.

“Potem povej, če so strune na lutnji premočno zategnjene, ali bo glasbilo dalo pravi ton?”

“Ne.”

“In kakšna bo melodija, ki jo bomo zaigrali, če strune ne bodo ne prenapete ne preveč zrahljane?”

“Melodija bo popolna,” odvrne Sona.

“Prav tako,” mu je tedaj dejal Buda, “bo tvoja duša padla v skrajnost, ki ji ne bo po volji, če bodo njene strune preveč napete s strogostjo in odrekanjem. In po drugi strani, če bodo njene strune preveč zrahljane in prepuščene užitkom, se bo duša razmehčala in postala kot testo.”

“Sona,” je zaključil Buda, “živi vedno tako, da bo tvoja duša kot popolnoma uglašena lutnja.”