Njegova svetost Dalajlama v svojem delu Etika za novo tisočletje1 pripoveduje naslednjo zgodbo:

Lopon-la1“Ob tem se spominjam meniha po imenu Dalajlamovega lastnega samostana. Po mojem begu iz Tibeta je bil Lopon-la eden od tisoč menihov in uradnikov, ki so jih okupatorji zaprli v ječo. Ko so ga končno izpustili, so mu dovolili oditi v Indijo, kjer se je pridružil svoji nekdanji samostanski skupnosti. Ni se veliko spremenil od takrat, ko sem ga nazadnje videl pred več kot dvajsetimi leti. Seveda je bil videti starejši, vendar je bilo njegovo telo ohranjeno, njegovi duševnosti pa težka preizkušnja sploh ni škodovala. Bil je blag in veder kot prej. Med pogovorom z njim sem izvedel, da so v dolgih letih ječe z njim zelo slabo ravnali. Tako kot ostali je bil podvržen ‘prevzgoji’, pri kateri so pritiskali nanj, naj se odpove svoji religiji. Poleg tega so ga mučili. Ko sem ga vprašal, ali se je kaj bal, je priznal, da mu je nekaj res vlivalo strah: možnost, da bi izgubil sočutje in ljubečo skrb do svojih ječarjev.”

__________________
1Etika za novo tisočletje. Založba: Učila, Tržič, 2000. Prevod: Erik Majaron.